Tvoji odgovori

[grega]

Nisargadatta Maharaj: “Jaz sem to.”

Končno je prišel tudi slovenski prevod duhovne klasike razsvetljenega mojstra Nisargadatte “Jaz sem to”. V vseh pogledih edinstvena, prodorna, iskrena in neposredna. Ne daje nam lažnega upanja, svetlobe, energije ali pomoči od zunaj, temveč nas usmerja v lastno jedro srca in sebstva. Knjiga “Jaz sem to” ohranja njegove pogovore s sledilci, ki so prihajali z vsega sveta v iskanju vodstva pri uničevanju lažnih identitet. Modrečeva edina skrb je bila človeško trpljenje in končanje trpljenja. Njegovo poslanstvo je bilo voditi posameznika k razumevanju njegove prave narave in brezčasnosti bitja. Učil je, da mora um prepoznati in prodreti v lastno stanje bitja, v katerem nisi »to ali ono, tukaj ali tam, potem ali zdaj«, ampak enostavno obstajaš v brezčasju. Toplo priporočam vsakemu pravemu duhovnemu iskalcu.

Lepo je če deliš

[grega]

Ene parkrat sem poslušal tegale Moojija…deluje všečno, prijazno…lepo govori…

Pa vendarle je po moje brez prave substance in vsebine…prazno in ponavljajoče. Tipična neodvaita. Zahodnjakom lepo zveni, vse jim je logično…jih premami. Predvsem pa primankuje globine in notranjega žara in izkustva, kar sam občutim pri njemu. V glavnem…nekaj manjka. Večina se z mano ne bo strinjala.

Papaji je bil njegov guru. Če si dobro poslušal Papajija je nekoč rekel o svojih učencih nekako takole: “Veliko jih govori v mojem imenu in se na mene sklicuje…povem vam, nobeden izmed teh, ki se imajo za to od teh ni dosegel samospoznanja”.

Lepo je če deliš

[grega]

Vse, kar se dogaja in se bo dogajalo kreiramo v svojemu umu. Večja kot je “masa” določenih misli, večje kot je število ljudi, ki pripadajo določeni misli, prej pride do realizacije v realnosti. Zmeraj so odprte vse možnosti…in več kot je podobnih zgodb o temu “kaj naj bi bilo in česa se je potrebno bati”, večja možnost je, se to realizira.

Mi je padla na misel resnična zgodba iz Italije, ki je bila objavljena leta 1967 v “Time magazinu”. Takole gre.

V Italiji, v malem mestu, na vrhu hriba je bilo svetišče, kjer so bilo zakopani posmrtni ostanki nekega svetnika. Ljudje so prihajali množično iz celega sveta in romali na vrh hriba, padali na kolena in prosili za zdravje…na stotine je bilo ozdravljenih, tudi najhujših bolezni. Župan mesta pa je od znanstvenikov dobil opozorilo, da bi naj bil v kratkem potres v tem mestu. Župan se je odločil, da bo to svetišče preselil na drugi del mesta, kjer naj od potresa ne bi bil ogrožen. In to se je zgodilo. Delavci so začeli kopati in kopati vse globlje na samem mestu svetišča, a niso ničesar našli, nobenih ostankov, ničesar. Ničesar ni bilo na na vrhu hriba. A ljudje so vseeno ozdraveli.

Kako so vsi ti ljudje lahko ozdraveli? Vse je v umu. Ko si v umu naravnan na nekaj in to pričakuješ z vsem srcem, verjameš v to…se le to lahko manifestira. In se je. Enako je z napovedni. Vse je samo mentalni koncept. Ničesar drugega. Ali kaj spremeni, če bo varianta A ali B. Ničesar. Vse je v umu.

Lepo je če deliš

[grega]

tadej pretner wrote:

grega je napisal/a:

A smo o tem že kaj povedali? Sicer google pove par stvari mene pa bolj zanima kaka človeška izjava o tem.

Reconnection, tesla metamorfoza, kvantni entraintment – pri vseh treh metodah gre za delo z isto energijo. Problem je v tem, da se grejo vsi trije avtorji (avtor Tesla met je Anja Petrović) precejšnje egotripe, kar je skregano z osnovno idejo in gibalom vseh treh tehnik. In kolikor mi je znano, se nobeden od naštetih treh avtorjev resno ne ukvarja z edino oviro, ki stoji med praktikantom metode in čudežnim rezultatom – ta ovira pa je omejitev oziroma omejitve uma.

Evo – ravno mam v obdelavi tri knjige Franka Kinslowa (kvantni entraintment) in ne dojamem, kaj naj bi novega odkril.

Tukaj se popolnoma strinjam s tabo. Pri vseh teh treh metodah, gre za eno in isto izvedbo…kako speči palačinke na 101 način…palačinka je še zmeraj palačinka. Tega Kinslowa sem bral, ko še ni bil tako popularen v Evropi, mislim, da 2009, ko je bil v bistvu še čist neznan…kupil sem njegovo knjigo in praktično preizkusil “Quantum Entrainment”. Zadeva je dobro šibala, tako kot vse podobne metode, osnova pa je praznina, oziroma on ima izraz “pure consciousness“. Sedaj vidim, da so se njegove knjige in metoda zelo prijele, še v Zagrebu je imel seminarje…Nekaj časa sem sodeloval na njegovem forumu in ljudje so imeli odlične rezultate pri mnogih težavah, tako fizičnih ali čustvenih. Velikokrat smo delali tudi skupinsko na daljavo in rezultati in povratne informacije so bili izjemno spodbudni in presenetljivi. Res pa je, da se je zadeva maksimalno skomercializirala, kot je ponavadi običaj, rezultati pa so še vedno tukaj. Še moja soseda je šla na Reconnection in zdaj “zdravi”… Tako ti je to…

Kdo pa je ta, ki zdravi? Ali sploh je kdo, ki zdravi? Kdo je posrednik in kaj je zdravljenje? Spoznaj tistega, ki hoče zdraviti! Ko spoznaš to, ni več zdravljenja in tistega, ki zdravi…vse dobi drugačen pomen.

Lepo je če deliš

[grega]

Proxy wrote:
Najprej hvala za vse tri replyje, vsa pomoč je dobrodošla

OK, mogoče je čas da opišem zadevo še malo bolj podrobno –
z duhovnostjo sem začel pri šestnajstih letih, v vse skupaj me je “vpeljal” prav Echkart Tolle in sicer z svojo knjigo The Power of Now (v slo prevodu je to – Zdaj, kar mi je priporočala Irena zgoraj).
Na začetku sem bil še malo navdušen nad The Secret zadevami tipa “law of attraction”, a to je kar kmalu zbledelo ko sem nekako pogruntal da te materialne stvari pač ne morejo osrečiti na tak način kot svoboda.

Na začetku sem prebral kar precej duhovne literature – kasneje sem je še več, pravzaprav je težko najti kaj kar nisem prebral, vse sem bral v ang., ker znam angleško skoraj boljše kot slovensko – od Tolleja sem prebral vse knjiige, poslušal skoraj čisto vsa njegova predavanja, nekatera tudi pogledal… nasploh sem bral polno stvari, od tiste bolj prizemljene, preproste duhovnosti (recimo Tolle, Anthony DeMello, pred kratkim tudi Thich Nhat Hanh…), do bolj komplicirane (no vsaj za mene takrat) new-age in hinduistične ezoterike o astralu, reinkarnaciji, subtilnih sferah, karmi… (to je od vsega takrat še nekako najbolj zmedlo in pravzaprav tudi prestrašilo, preveč okultnih informacij naenkrat….), potem do bolj filozofskih diskurzov (Alan Watts…), do res tiste bolj globoke, čiste duhovnosti (Ramana Maharshi, Nisargadatta Maharaj…. – ta dva sta me tudi takrat še pri 16, 17ih precej begala, zdaj ju pač precej bolj razumem, sem bil pa takrat nemalokrat zmeden o svoji lastni identiteti (pa ne pravim da zdaj nisem), ki sta mi jo s svojimi “pointerji” hutro rušila).
V glavnem prebral sem veliko (ogromno), tista prvo omenjena prizemljena, preprosta duhovnost (Tolle…) mi je vsekakor pomagala, me naredila močnejšega….. vse ostalo me je takrat precej zbegalo in zmedlo, rabil sem dolgo časa da sem sprocesiral vse tiste informacije in morda je bilo prav ta obsedenost s tem eden izmed glavnih razlogov za začetek mojih težav. Namreč vse te informacije so me poleg tega da so me zmedle, tudi prestrašile – v smislu da se moram res potruditi da postanem razsvetljen oz. svoboden že v tem življenju, ker bog ve kot kaj (če sploh kot človek! – tale me še danes močno bega, da je namreč reinkrancija v človeški obliki tako redka stvar, da jo je treba na polno izkoristiti, mislim da je to že Buda omenjal) se bom reinkarniral oz. v kakšni čudni družini (btw moja trenutna starša sta izjemna, me vedno podpirala, čeprav sta ločena, sploh pa moja mama, ki mi je ob vseh teh težavah stala ob strani brez vprašanj, res sem hvaležen da sem se rodil predvsem s tako mamo, pa tudi očetom).

No tako sem šel v prakso – začel sem s preprosto Vipassano meditacijo vsak dan, po 45 minut. Že to me je na začetku vrglo (po kakih dveh tednih) v paniko, pa ne vem zakaj, verjetno pa sem bil še od prej malo “overwhelmed” (kaj je že slo beseda? ) in zmeden od vse tiste ezoterične literature in sem se ves čas spraševal in ugotavljal če sploh meditiram pravilno. No potem sem sklenil, da vse to skupaj ni zadosti, oz. da rabim nekaj drugega, šel sem v Holosync (ne vem če pozna kdo, to je visokofrekvenčen audio ki ga poslušaš, ki te s točno določenimi frekvencami vrže v globoko stanje meditacije, tako kot da bi bil že pro meditator in seveda temu primerno pride na dan kar precej…khm.. podzavestnega “dreka”). No Holosync me je popolnoma vrgel (takrat sem bil star 18), tako močno, da sem imel panične napade,… ipd. imel sem pa kar naenkrat tudi sposobnost kratkih videnj v prihodnost in sposobnost zmernega branja misli ljudem – no to dvoje me je sploh čisto prestrašilo, nisem bil ravno pripravljen na kaj takega in ni mi bilo preveč všeč.

S Holosyncom sem prenehal, a vse skupaj se je nadaljevalo, povedal nisem sicer nikomur, a imel sem že v tistem času tudi poleg panike razne psihoze (multiple personality ipd.), a vse skupaj je bilo še v neki meri normale (lol), tako sem lahko še hodil v šolo, skrival zadevo in dokaj normalno funkcioniral. No to je po par mesecih potem minilo samo od sebe, da je minilo sta mi pomagali predvsem dve stvari (poleg časa), fizična aktivnost in pa Sedona Metoda (ki vam je po forumu sodeč tukaj znana, tako da ne bom šel v podrobnosti kaj to je). Sedono sem potem tudi kasneje še precej uporabljal, bila je preprosta, nenevarna in nasploh kul stvar.

Po dolgi uporabi Sedone in ne ne vem kakšnih rezultatih v smeri neke večje sreče, ljubezni, miru… sem začel spet meditirati. Tukaj sem začel nekako po svoji lastni intuiciji kombinirati različne meditacije (kot npr. preprost Anapanasati in razno Pranayamo) kombinirati s Sedono. Sedaj mi je jasno da pač “kar nekaj” ne bi nikoli smel početi, a takrat se mi zadeve niso zdele nevarne. Še močneje sem se vrgel v duhovnost, se tudi distanciral od nekega prizemljenega življenja in začel z izvajanjem raznih stvari, ki se jih sploh več ne spomnim točno po več ur na dan.
To + to da sem se v celoti distanciral od šole in prijateljev (kar je tudi pomenilo da nisem več hodil na kake žure, se družil s sošolci in prijatelji ipd., hkrati sem se pa tudi bolj ali manj skorajda nehal učiti za šolo), me je v celoti vrglo. Padel sem v neko čudno stanje iz katerega se do danes še nisem uspel v celoti pobrati, je pa res, da je bilo prvih par mesecev tako groznih, da se zadeve rajši sploh ne spomnim….od tistega začetka travme nekako nosim še danes….

Je torej boljše, občutno boljše kot je bilo (torej tri leta nazaj), a še vedno imam precejšne probleme. Pravzaprav največji problem so morda pekoče bolečine po telesu, prav te mi najbolj onemogočajo gibanje, kakršnokoli daljšo koncentracijo in funkcioniranje nasploh. Če je to Kundalini ali ne, ne vem, mislim pa da ne, ker so pri Kundaliniju tudi stanja ekstaze, ki jih pa jaz v tem trenutku nimam (poleg tega tudi ne čutim energije, ki bi mi prihajala iz korenske čakre, kot je navadno pri Kundaliniju).

OK, upam da se je komu dalo tole prebrati (upam da ni preveč slovničnih napak, res se mi ne da zdajle popravljati če so ) potrudil sem se napisati čimveč, več pa zdajle ne morem, ker je že malo pozna ura, poleg tega pa me, če sem predolog za računalnikom spet začne vse bolet ipd.

(Aja pa mogoče še to – kaj mi najbolj pomaga? Kaka družba res bližnjih prijateljev, kratek sprehod po sončku, preprosto zavedanje sebe, svojega telesa in emocij… take simpl zadeve, če vam mogoče e to kaj pomaga pri nasvetih :) (na žalost pa te simpl zadeve precej težko izvajam zaradi emocionalnih nihanj in pekočih bolečin, mi pa pomagajo, še najbolj recimo )

Hvala za vsakršno pomoč in nasvet,
Proxy

Po vsemu temu kar sem prebral ti ne potrebuješ nobenih terapevtov, bioterapevtov, zdravilcev in podobno. Sicer ne vem koliko si jim opisal tvoja stanja in iskanja, tako, da bi lahko po temu prišli do tebe na drugačen način. Potrebuješ nekoga, ki razume tvoje stanja in jih je sam pri sebi presegel, lahko bi rekli, da bi bilo priporočljivo imeti nekoga, ki bi bil tvoj mentor/učitelj…se čudno sliši, ampak nekaj v tem smislu.

Vse metode/tehnike/meditacije so tukaj zato, da umirijo tvoj um, ko je tvoj um umirjen, si to TI. V tvojih letih je normalno, da si veliko stvari preizkusil, to to bo prineslo izkušnjo in prakso s katero boš ločil zrno od plevela. Če iščeš “razsvetljenje” ga nikoli ne boš našel, ker nekaj takega kot razsvetljenje ne obstaja in je koncept o katerim pišejo knjige in se govori…Ti si sam že vse to, kar iščeš…usmeri se na tistega, ki išče, tam je edini odgovor. Ne obstajajo pretekla življenja, ne obstaja reinkarnacija, ne obstaja tudi svet, tudi ti kot tak ne obstajaš…vse je samo koncept. Toliko časa kolikor časa misliš, da si ti telo in tvoj um in se z njima identificiraš, toliko časa bo iluzija prisotna. Pravimo, da je nebo modro, vendar, ko gremo višje v atmosfero ni nikjer modrega neba, je samo prazen prostor. Ko si v puščavi imaš privid, da je čisto zraven voda, samo še malo…a vode v resnici ni nikjer. Tako je tudi s tem svetom in vsemi koncepti, ki so v njemu prisotni. Prebudi se, najhitrejši način je samoizpraševanje/vichara/self enquiry.

Lepo je če deliš

[grega]

strelka wrote:

grega je napisal/a:

Mi je pa zanimivo zakaj nihče ne komentira …prav tisto kar sem objavlja …zakaj nekdo zboli …

Mojo kolegico -znanko je čist znerviralo ..ko je izvedela da je bil sai baba na vozičku …sedaj je tudi on že umrel.

zakaj …saj on je razsvetljen on je čista ljubezen …

On ji je dal blagoslov.

Torej kakšno mnenje?

Sam sem bil 2x pri Sai babi in in lahko povem svojo izkušnjo. Ko sem bil prvič nisem imel pojma o kakršnikoli duhovnosti…pa vendarle se mi je spontano pri Sai babi nekaj zgodilo, kar si nisem mogel pojasniti in se mi ni nikoli v življenju zgodilo prej ali kasneje. Takoj, ko smo stopili skozi vrata ašrama se mi je v predelu srca začela pojavljati bolečina, kateri nisem na začetku posvečal nobene pozornosti…pač bolečina, vročina, aklimatizacija…iz ure v ure je postajalo bolj neznosno, bil sem v agoniji, nisem vedel kaj in kako…nisem mogel spati, bil dobesedno paraliziran, morali so mi pomagati, da sem sploh lahko hodil…in vsi so govorili, dober znak, to je super…to mi ni nič pomenilo, bil sem v agoniji, kakor pred smrtjo…zjutraj ob 4h sem šel na petje v tempelj in od takrat je po nekaj dnevih agonije stvar čudežno odšla kakor je prišla…zakaj in kako ne vem, bil pa je občutek popolno osvoboditve, tako telesne, tako mentalne, ki je trajal nekaj časa…kasneje so se zgodile še neke zadeve…sam sem pojavo Sai babe videl drugače, to, da je bil kasneje na vozičku mi ni predstavljajo nobenega problema ali omejitve v kakršnekoli smislu…sam je enkrat rekel, da ga njegovi največji učenci niso v življenju v fizični obliki niso še nikoli videli in da je telo samo telo in ničesar drugega. Vse je samo zavest .

Lepo je če deliš

[grega]

tadej pretner wrote:

grega je napisal/a:

Ko so Oshota vprašali o temu zakaj imajo nekateri “razsvetljeni”
ljudje raka je rekel nekako takole; to je bilo njihovo zadnje
življenje na zemlji in kemija, živčni sistem se je pri teh ljudeh
spremenil do te mere, da telo tega enostavno ni zdržalo in je
reagiralo kakor pač je. Zato so zgodbice o prevzemanju karme drugih
odveč….

Grega, tule te ne razumem najboljše – ali je zadnji stavek Oshov, ali tvoj? Če je tvoj, si me narobe razumel, če misliš, da je moje mnenje, da gre pri vsem skupaj za kakršnokoli prevzemanje karme. Niti ne vem, po čem to sklepaš.

Sicer pa mi je razlaga precej bosa.

Ta zadnji stavek je bil Oshov- o prevzemanju karme, ko je odgovoril nekemu učencu o temu ali naj bi učitelji enostavno prevzemali karmo drugih.

grega wrote:

Ramana Maharshiodvrgel je vse kar je imel, se obril, šel je v bližnji temelj, v klet, kjer je bila tema, brez svetlobe, zaprl oči in meditiral nekaj let…brez zavedanja o telesu, otroci so ga kamenjali, kmalu so ga opazili nekateri ljudje in so mu dali hrane…preživel je nekaj let v stanju popolne tišine, brez besed…od tega sedenja in pikov raznih žuželk in njegovega nezavedanja le tega so nastala poškodbe na telesu, ki je kasneje prerasla v karcinom. Učenci so naredili vse, da bi mu pomagali, vendar sam ni imel nobene potrebe in je samo rekel na koncu: le kam naj grem, jaz sem zmeraj tukaj.. .

Tole je meni čisto mimo. Če je edini cilj spet doživeti občutek enosti, zakaj smo se potem sploh inkarnirali v materialnem, zakaj imamo določene talente. Če mene vprašate je namen življenja ta, da po začetni izgubi občutka povezanosti, ki jo otrok izgubi, ko se začne sebe zavedati kot ločene entitete, to povezavo spet vzpostavimo skozi izkušanje različnih področij lajfa, razvijanju svojih sposobnosti in talentov ter tako prispevati k skupni evoluciji.
Ne vem, kako naj bi k evoluciji celote kakorkoli prispeval nekdo, ki se zapre v neko jamo ali za nogo obešen visi iz drevesa ter leta in leta meditira.

Meni je to, kar je naredil popolnoma legitimno in ga povsem razumem. To, kar sem napisal je samo majhen del širše slike. V kontekstu vsega okoli njega in temu, kar se je dogajalo z njim je bilo to samo nadaljevanje te zgodbe. Mi iz stanja relativnega neznanja in nezmožnosti videti celoto vidimo samo dele le tega. Ko sem doživljal njegovo zgodbo in to stanje sem sam doživel podobne občutke globoke ekstaze in ljubezni, ki je takrat presegalo vse, kar sem do takrat doživel. Govoriti o temu je težko, opisati to stanje še težje…enostavno to je to…vsak pa ima o temu lahko svoje mnenje.

grega wrote:

Vprašanje pravičnosti/nepravičnosti, miru in vojne, vprašanja krivičnega kastnega sistema so bili njemu velikokrat postavljena in nekaj njegovih odgovorov: kaste se gledajo na telesni ravni, ne na ravni sebstva. Sebstvo je blaženost. Da bi spoznali blaženost, moramo spoznati sebstvo. Ni potrebe, da skrbimo o kastah. Nek obiskovalec ga je vprašal: Vi ste mahatma (velika duša). Vi ne morete sprejeti kast. Kako lahko ti ljudje tukaj v ašramu vsiljujejo kaste? Odgovor: Ali sem jaz tebi rekel, da sem mahatma. Ti sam to govoriš. Nisem se jaz pritoževal glede tega. Zakaj uporabljaš vsa ta imena. Oni naj skrbijo zase. Ni jim potrebna tvoja pomoč. Na njegovo nadaljno pripombo, da ne odobrava kast je rekel: Mahatma ti je rekel, da iščeš in najdeš sebstvo. Ti nočeš tega narediti, ampak iščeš njegov blagoslov. Sebstvo je v vseh isto. Ni razlike v duhu. Vse razlike so zunanje in površne. Ti najdi edinstvo in bodi srečen. Zakaj se toliko trudiš, da narediš zunanje spremembe. Pojdi spat in poglej, če v spanju obstajajo razlike. Tam boš izbrisal sledi razlik brez napora…smeh…..

Spet ista situacija, o kateri sem govoril zgoraj. Če smo del celote, kar tudi smo, in če naj inkarnacije sploh imajo kak smisel, moramo poskrbeti za razvoj sebe v materialnem, kot tudi po svojih močeh prispevati k razvoju celote. Družbeni sistemi, ki že v startu večino marginizirajo, peščico pa priviligirajo so seveda toksični za evolucijo. Kot takšni so postavljeni zato, da lahko peščica nadzira in kontrolira večino. Za moje pojme je sramotno, da noben ali skoraj noben hinduističen duhovni učitelj ni zastavil svoje avtoritete za vzpostavitev družbenega sistema, v katerem bi imeli vsi vsaj približno enako priložnost za razvoj. V hinduicih, tudi tistih, ki se imajo ali kateri veljajo za duhovne učitelje, je ta kastna raznolikost tako zakoreninjena, da nekateri zahtevajo, da se jim učenci približajo na kolenih. To je skregano z osnovnim razumevanjem dejstva o splošni povezanosti in da smo vsi eno. Taile učitelji verjetno učijo takole – na glas govorijo: “Vsi smo enaki”, potihem pa si mislijo: “Eni bolj, eni manj” in se tako tudi vedejo.

Sam kastni sistem zgleda nam zahodnjakom krivičen, nepravičen in zaščitniški do tistih, ki imajo največ. Indija ima milijardo in toliko ljudi…0.01% Indijcev ima v lasti 99% bogatstva in zakon karme je tu lahko zelo primeren za kontrolo ljudi, prav tako sama teorija o karmi…češ rodil sem se kakor otrok čistilca in to moram početi tudi jaz in to je moja karma in to sem kao zaslužil…če bom priden v tem življenju in bom opravljal dobro službo čistilca in bil priden, ter ponižen, me v drugem življenju čaka nekaj več, nekaj boljšega. Hočem reči, da ima sama teorije karme in kast globoko zgodovinsko odvisnost in nekako spada v kontekst indijske duhovnosti in ta kot taka ni ne dobra ali slaba…odvisno kako to gledaš in kdo to gleda. Kdo opaža te razlike? Koga to moti? Odgovor na to vprašanje in mogoče celo, da odgovora sploh ni te pelje naprej, če bo po temu sploh kaj od tebe ostalo… V tem stanju vidiš razlike, oziroma jih večina nas vidi. Kaj se zgodi, ko ni več tistega, ki vidi razlike in jih išče…

grega wrote:

Naša telesa se ves čas borijo za preživetje in ustvarjajo realnost v kateri smo…naš živčni sistem ustvarja predstavo o svetu, potrebah. Telo je faktor preko katerega ne moremo.

Obstaja kup ljudi, ki je sposobno preživetja brez hrane. Obstaja precej razmeroma dokumentiranih pričevanj, o izjemni starosti, ki so jo dosegli nekateri. Obstaja masa primerov hipnih ozdravitev oziroma ozdravitev težkih, pa tudi uradno neozdravljivih bolezni v zelo kratkem času.

Vse to pomeni, da “telo ni faktor, mimo katerega ne moremo”. Pri tehle Indijcih gre očitno bolj za to, da mu dejansko ne posvečajo pomena. Fotko enega od tehle tvojih učiteljev sem si ogledal na wikipediji, ko jw bil star 60 let. Videti je totalen starec.

Noben od teh učiteljev ni moj učitelj. Zanimive so mi predvsem njihove izkušnje, razlage in delovanje. In v vsakem lahko najdem kaj koristnega, kar mi pomaga pri lastni poti. Ko razumem njihova življenja in delovanje bolj razumem svoje in življenje drugih. Nisgaradatta, ko se je bližal njegov konec je k sebi poklical svojega prevajalca v sobo, ga močno prijel in mu rekel: Ko me ne bo več pozabi name, pozabi na moje učenje, pozabi na vse kar si slišal ali se naučil…pojdi v stanje preden si bil ali postal kdorkoli ali karkoli. Vse, kar misliš, da si ti to nisi. Še vprašanje, ki si ga lahko vsak zastavi: Če ne uporabljaš svojih misli, čustev, spominov, asociacij, percepcije, pozornosti ali namere… kaj je razsvetljenje?…kaj je resnica?…kaj sem jaz? kaj je seks? kaj je sploh potrebno zdraviti?

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki