REALNA realnost /vs./ projicirana realna realnost

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast REALNA realnost /vs./ projicirana realna realnost

  • Avtor
    Prispevki
  • #8822
    Nataša
    Član

    tadej pretner wrote: V posameznem sistemu je človek »imenoval« boga, božanstva, angele … in jih s svojo vero spravil v življenje v obliki, v kateri vanje verjame. In v verski ekstazi bo ta božanska bitja pripadnik določene vere tudi videl (ker je v polju te vere oziroma te realnosti), ti jih pa ne boš (ker nisi).

    Tadej, glede tega nisem tako prepričana. Moji starši so bili svoj čas komunisti, zato cerkve še ovohat nisem smela, skratka vzgojena sem bila popolnoma ateistično, in tudi kasneje me ni nikoli zanimalo karkoli na temo krščanstva recimo. No, kasneje, ko sem začela z delom na sebi, je bilo presenečenje toliko večje, ko sta se mi med meditacijami začela intenzivno prikazovati Jezus in Marija in mi takrat dala marsikateri napotek. V začetku sem se branila sto na uro, ker mi je bilo to povsem tuje, no potem sem popustila in preprosto poslušala. Marsikatera od stvari, ki mi je bila takrat predana, mi je postala jasna šele danes in šele zdaj se počasi približujem stvarem, s katerimi takrat niti približno nisem vedela, kaj narediti, nanašale pa so se v veliki meri na mojo prihodnost. Sicer pa se mi zdi tudi povsem možno, da sem zgolj komunicirala z enim od vidikov same sebe, ki je izražen v obliki Marijine ali Kristusove zavesti. No, kasneje je ta komunikacija tako ali tako izzvenela in zdaj se že kakšni dve leti ni več pojavila.

    tadej pretner wrote: Nasploh so koncepti, ki ločujejo boga od človeka brez izjeme mentalni produkti, k jim je življenje vdahnil človek. Povezanost pa je objektivna realnost, ki se je v glavnem ne zavedamo, saj smo že od vsega začetka vzgajani tako, da se dojemamo kot ločeno entiteto.

    S to izjavo se pa ful strinjam. V zadnjem času sem se namreč dosti ukvarjala s tem, kaj vse je mentalni produkt, in skoraj neverjetno je, za koliko stvari sem ugotovila, da jih lahko preprosto opustim, ker niso resnične. Dejansko je vse, kar ostane pod vso kramo in vsemi konstrukti, samo povezanost, enost, ki je zame tudi edina prava resničnost.

    glas wrote:
    Zakaj pa potem ni kolektivni sen tudi vsa fizična realnost, ljudje (s telesi, čakrami,..), Zemlja,…življenska energija?

    Mislim, da je Osho enkrat izjavil, da dvomi v obstoj čaker, oziroma da jih ni v njegovi realnosti, tako da je tudi to lahko predmet debate v zvezi z mentalnim konstruktom.

    Lepo je če deliš
    #8823
    Nataša
    Član

    Bor wrote:

    Seveda pa je vprašanje ali ima dotični posameznik sploh kaj realnih možnosti da pride v stanje ko bo lahko dosegel uvid. Npr. če se rodiš v družini kjer je oče alkoholik, ki od žene zahteva da te splavijo in je ob tem še agresiven a se potem vseeno rodiš in živiš v peklu alkohola in agresije…koliko ima tak človek potem sploh možnosti uvida…

    Poleg tega pa lahko prideš na ta svet res zelo drugačen…poznam par ki ima hudo prizadetega otroka (umsko in telesno)…no nam zdravim in takim ki imamo vsaj kolikor toliko normalne okoliščine je lahko razpravljati….in še za nas se lahko kaj hitro zadeve spremenijo…npr. začne se vojna in te vpokličejo…

    Želim z vsem tem le povedati, da življenje v mnogih primerih ne izgleda nič kaj pravično in pošteno. Tudi mi ni blizu pojem reinkarnacije, ker res ne vidim smisla v tem da se rodi hudo telesno in duševno prizadet otrok zato da poplača dolgove za nazaj, katerih se niti ne spominja ne ve zanje in kako lahko v tako težkem stanju potem sploh napreduje (uvid…).

    Sam na vse to gledam nekoliko drugače…strinjam se tudi s tem kar je napisal Tadej, da je potrebno v posamezniku buditi zavest, da je on tisti ki ima možnost ustvarjanja in kreacije novih realnosti.

    Bor

    Bor, gledano s človeškega vidika seveda je tako, kot praviš, ker stvari delimo na dobre in slabe, pozitivne in negativne, z vidika boga pa je najbrž drugače, saj bog v ljudeh lahko vidi samo njihovo božanskost (čeprav se to zdaj sliši tako, kot da gre za strička, ki gleda z neba, ampak nisem mislila tako, ampak v smislu zavesti, ki je skupna vsem in od nje ne moremo biti ločeni). Z vidika boga smo vedno z njim povezani in smo njegov del, ne glede na to, če smo invalidni, bolani ali morilci, samo zaradi plasti krame, ki si jo naložimo tekom življenja, tega pač nismo sposobni več videti.
    Lepo je če deliš
    #8824
    Nataša
    Član

    Irena wrote:

    Kar se pa karme tiče – ja, spregledala sem družbeno vlogo tvoje razlage – sploh mi ta nekak ni pomembna, kot se mi zdi “duhovna vloga” – menim, da je karma motor in utež evolucije.

    Irena, jaz pa mislim, da je resnično razumevanje družbene vloge karme še kako zelo pomembno, ker si jo večina ljudi zaradi krivde, ker sploh obstaja, še vedno razlaga v smislu odplačevanja in oddelovanja, in to razlago ponuja tudi večina duhovnih učenj, ena čisto direktno, druga malce bolj zavito v vato. Bolj kot se človek čuti krivega zato, ker sploh je, bližje mu bo učenje, ki karmo razlaga v smislu odplačevanja.

    Zdajle sem se recimo spomnila na dogodek izpred kakšnih pet let, ko sem pravzaprav šele začela stopat po poti spoznavanja same sebe. Šla sem k jotish svetovalki, in pravzaprav se ji še danes večkrat iskreno zahvalim, ker me je s svojo razlago spodbudila, da sem začela razmišljat s svojo glavo, čeprav sem takrat delovala iz besa. V tistem času sem namreč ravno vstopila v sade sati, imela sem še cel kup “slabih” in “težkih” obdobij, in takrat mi je rekla, da v bistvu nimam kaj, da teh sedem let moram pač zdržat, da tako je in naj se s tem sprijaznim, ker v tem času bom intenzivno odplačevala karmo. Takrat se mi še sanjalo ni, kdo sem in zakaj sem tukaj, in na eni ravni sem pač sprejela, da sem najbrž naredila marsikaj slabega in da moram sedaj to odplačat. Drugi del mene pa je bil strašansko besen in je dobesedno kričal, da nisem kriva – no, hvala bogu, sem poslušala ta del in se počasi začela otresat krivde, razumevat, da lahko karmo včasih “oddelam” z enim samim klikom ali notranjim uvidom, pri nekaterih drugih stvareh se pa pač moram bolj potrudit, da poiščem svoja prepričanja, s katerimi ustvarjam realnost takšno, kakršna je. Samo oddelujem in odplačujem pa ničesar več, in tudi krivo se vedno manj počutim. Vse stvari, ki ustvarjajo “negativne” vidike moje realnosti, sem našla v otroštvu, ko sem kot zelo občutljivo bitje ustvarjala svoja prepričanja, ki so mi takrat pomagala preživet. To je to, in zdaj mi ostane samo odkrivanje, kje in kaj je bolelo, da sem si ustvarila določene vzorce obnašanja, in njihovo preobražanje.

    Vpogled v prejšnja življenja mi je pokazal, da sem že neštetokrat ponovila ene in iste stvari, ampak preprosto zaradi svoje lastne neumnosti, ki je skupna vsem ljudem, in to je nezmožnost videti, kdo sploh smo. Večina ljudi si to neskončno ponavljanje in vrtenje v enem in istem krogu razloži kot odplačevanje karme, ampak meni to preprosto ne sede več, ker to ni pot, ki bi vodila v svobodo.
    Lepo je če deliš
    #8826
    Bor
    Član
    Bor, gledano s človeškega vidika seveda je tako, kot praviš, ker stvari delimo na dobre in slabe, pozitivne in negativne, z vidika boga pa je najbrž drugače, saj bog v ljudeh lahko vidi samo njihovo božanskost (čeprav se to zdaj sliši tako, kot da gre za strička, ki gleda z neba, ampak nisem mislila tako, ampak v smislu zavesti, ki je skupna vsem in od nje ne moremo biti ločeni). Z vidika boga smo vedno z njim povezani in smo njegov del, ne glede na to, če smo invalidni, bolani ali morilci, samo zaradi plasti krame, ki si jo naložimo tekom življenja, tega pač nismo sposobni več videti.

    Mogoče imaš prav….vendar menim, da kakor koli že obračamo so nekatere stvari, stanja, dejanja… dobra druga pa slaba. Npr. nikakor ne morem reči, da je zloraba otroka lahko kar koli drugega kot slabo in zavrženo dejanje….seveda govorim le o dejanju in nič o storilcu samem. Podobno menim, da je bolezen npr 5. let starega otroka, ki zboli za rakom in potem umre nekaj na kar bi lahko gledal, kot na pozitivno stvar. Sedaj pa…. kako na vse to “gleda” bog ne vem…pravzaprav se mi niti ne sanja, kaj si on/a misli.

    Saj vem, da so to zadeve, ki so vsakemu kolikor toliko zrelemu osebku jasne….ampak mene vsa ta težka stanja bolj zanimajo kot tista, ki morebiti osebi, ki jo prizadenejo onemogočajo nadaljnji razvoj na poti samouresničitve.

    Bor

    Lepo je če deliš
    #8827
    Nataša
    Član

    Bor wrote:

    Mogoče imaš prav….vendar menim, da kakor koli že obračamo so nekatere stvari, stanja, dejanja… dobra druga pa slaba. Npr. nikakor ne morem reči, da je zloraba otroka lahko kar koli drugega kot slabo in zavrženo dejanje….seveda govorim le o dejanju in nič o storilcu samem. Podobno menim, da je bolezen npr 5. let starega otroka, ki zboli za rakom in potem umre nekaj na kar bi lahko gledal, kot na pozitivno stvar. Sedaj pa…. kako na vse to “gleda” bog ne vem…pravzaprav se mi niti ne sanja, kaj si on/a misli.

    Svet je takšen, kakršen smo ga ustvarjali v stotinah let človeške neumnosti. Trenutno smo globoko v pozabi tega, kdo smo, in na vsakem posamezniku je, da se poskuša izvit iz te bede in doprinese čim več pozitivnega v kolektivno zavest, saj lahko edino na ta način ustvarimo boljši svet, v katerem se hude bolezni in izkoriščanja ne bodo več dogajala. Če smo pa tega resnično sposobni, pa ne vem. Včasih, ko se ozrem na stvari okrog sebe, sem precej pesimistična.

    Bor wrote: Saj vem, da so to zadeve, ki so vsakemu kolikor toliko zrelemu osebku jasne….ampak mene vsa ta težka stanja bolj zanimajo kot tista, ki morebiti osebi, ki jo prizadenejo onemogočajo nadaljnji razvoj na poti samouresničitve.

    Nisem prepričana, če je to jasno prav veliko ljudem, ker odgovore na ta vprašanja lahko najdeš samo globoko v sebi, globoko vase pa ni pripravljenih pokukati ravno veliko ljudi.
    Lepo je če deliš
    #8833
    tadej pretner
    Moderator

    Nataša wrote:

    Tadej, glede tega nisem tako prepričana. Moji starši so bili svoj čas komunisti, zato cerkve še ovohat nisem smela, skratka vzgojena sem bila popolnoma ateistično, in tudi kasneje me ni nikoli zanimalo karkoli na temo krščanstva recimo. No, kasneje, ko sem začela z delom na sebi, je bilo presenečenje toliko večje, ko sta se mi med meditacijami začela intenzivno prikazovati Jezus in Marija in mi takrat dala marsikateri napotek. V začetku sem se branila sto na uro, ker mi je bilo to povsem tuje, no potem sem popustila in preprosto poslušala. Marsikatera od stvari, ki mi je bila takrat predana, mi je postala jasna šele danes in šele zdaj se počasi približujem stvarem, s katerimi takrat niti približno nisem vedela, kaj narediti, nanašale pa so se v veliki meri na mojo prihodnost. Sicer pa se mi zdi tudi povsem možno, da sem zgolj komunicirala z enim od vidikov same sebe, ki je izražen v obliki Marijine ali Kristusove zavesti.

    Nataša, del programov vstopa v nas neposredno, skozi komunikacijo/učenje, del vizualno (skozi podobe, simbole, filme), del na nezavedni ravni skozi t.i. polje kulture … Ni pomembno, če si bila vzgojena ateistično. Pomembno je, kaken vtis so naredile nate različne zgodbe, simboli, filmi, oziroma v kakni meri si se na polje kulture priklopila nezavedno.
    Tudi jaz sem bil vzgojen ateistično (moto vzgoje moje vrle pokojne stare mame, pri kateri sem odračal, je bil – tako komuniste kot cerkvene pusti pri miru; niti eni niti drugi niso kaj prida), ko sem hodil v četrti razred, pa me je bilo celo strah iti v cerkev gledati jaslice (zdela se mi je temačna in hladna). Še danes mi daje križ z Jezusom kje v naravi prej neprijetne kot pa prijetne občutke, pa sem v enem obdobju vendarle večkrat sanjal, kako se s križem v roki borim proti zlem silam.
    Poleg nezavednega dela sem dobil kup sporočil o krčanstvu prek simbolov (arhetipski simboli delujejo na dveh ravneh – na eni na vse enako, delovanje na drugi pa je povezano z razumevanjem simbola), slik, filmov o Drakuli, pogovorov, ki sem jih hote ali nehote slišal … In enako tudi ti. Na astralni ravni so pa itak kreirane podobe vseh, na katere ljudje intenzivno mislijo, ne glede na to, ali so kdaj obstajali ali ne, tako da tudi za ateista krščanska vizija ni poseben problem.

    Nataša wrote:

    Mislim, da je Osho enkrat izjavil, da dvomi v obstoj čaker, oziroma da jih ni v njegovi realnosti, tako da je tudi to lahko predmet debate v zvezi z mentalnim konstruktom.

    Obstaja dovolj newtonovskih dokazov o obstoju čaker. Nekaj sem jih omenil/opisal celo v knjigi Celostna bioterapija. Popolnoma pa se strinjam, da za osebno rast delo s čakrami ni potrebno. Tudi sam jih bolj ali manj uporabljam zgolj kot indikator za razumevanje stvari, ki se jih potem lotim drugače, ne prek kakršnegakoli energijskega oživljanja čaker.

    Lepo je če deliš
    #8835
    Bor
    Član

    Spomnil sem se na film Inception, ki sem ga pred kratkim gledal… le ta se deloma nanaša na temo o kateri govorimo. Zanimivo je tam domišljen način kako protagonisti preverijo ali so v realnem ali sanjskem svetu.

    Menim, da imamo ljudje potrebo po tem, da določeno realnost (ne mislim le materializiran svet ampak tudi ideje, prepričanja…) opredelimo, kot tisto, ki je neizpodbitna, ki jo smatramo kot “gotovo dejstvo”. Verjetno je razlog take težnje v tem, da nam to daje občutek varnosti, ker če se nimaš česa oprijeti (tj. gotovo dejstvo) se počutiš kot na čistini nezavarovan…no in današnji čas ima ravno ta problem (ali pa priložnost Wink), ko se rušijo in so se malodane porušili že skoraj vsi ti navidezni svetovi, ki so bili včasih smatrani kot gotovo dejstvo (npr. podoba boga, kot ga je Cerkev prikazovala in s tem njena avtoriteta, porušil se je sistem laičnih vrednot npr. vera v pravičnost pravno državo….). Seveda pa nam ta čas nudi tudi možnost, da se ozremo…kam???…verjetno vase…in najdemo to “točko” ki je nepremakljiva, ki je torišče…me zanima kaj je za vas ta “točka”…ali sploh obstaja??? Kaj je torej realna realnost?

    Bor
    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.