Prepustiti se Življenju

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast Prepustiti se Življenju

  • Avtor
    Prispevki
  • #27897
    Ceres
    Participant

    V Ameriki sem bila leta 1998 in že takrat je v vseh pralnicah bilo na mašinah opozorilo, da niso primerne za pranje domačih živali in potem nekje celo zraven, da je ena mačka tako že poginila.

    Lepo je če deliš
    #27898
    ozelot
    Participant

    Par dni nazaj sem gledal film Lone survivor. Vojni film po resničnem dogodku. Opisuje ameriško enoto SEAL v akciji. Potem sem gledal še treninge teh SEALov. Oni so programirani da se nikoli ne predajo ali zasmilijo sami sebi. Tak program mi je izredno všeč. Tudi ko ima več strelnih ali drugih ran ne pomisli da je dovolj. Ustaviti se m mora srce ne pamet. Tako bi morali biti naštelani vsi ljudje le da bi svojo vztrajnost uporabili za bolj vsakdanje zadeve.

    Lepo je če deliš

    Vedno znova vse po starem

    #27899
    Nataša
    Član

    ozelot wrote:
    Bedarija če mene vprašaš. Otroci bojo izbirali drugačno realnost kot jo mi. Svet se lahko spremeni v trenutku.

    Ne vem sicer, kakšne realnosti bodo izbirali naši otroci, samo glede na vse trenutno dogajanje okrog njih se bojim, da ne preveč konstruktivne …

    ozelot wrote:
    Dandanes starši peljejo svoje najstniške potomce na žur in jih potem grejo iskat. Ma kwa??!! Večino žura se dogaja na poti četudi je štop kao potencialno nevaren je pa tudi zelo zabaven. Pač mulca naučiš naj živi stran od strahu in previdnosti in naj živi v zaupanju v življenje ne pa da se obremenjuje z previdnotnimi ukrepi. Sej vse pa tud ne boji posilili vozniki mende.

    Moja sta sicer še premajhna za žure, hodita pa v šolo in na treninge. Do šole imata približno 800 metrov, do treninga pa kakšnih 600. Druge otroke, ki živijo na takšni ali še manjši razdalji do šole, starši zelo pogosto pripeljejo, jaz pa tega nočem, zato doma kar naprej poslušam, da kakšna sem, kaj vse drugi starši naredijo za svoje otroke itd itd. Res že čisto noro. Ravno včeraj so tamlajšega pripeljali eni drugi starši s treninga, ki so mu to sami ponudili, ker je seveda tak revež, da mora peš. Rekel je, da je ta njegov sošolec prosil starše, da bi rad hodil sam domov, pa čisto na vsak trening pridejo po njega, živi pa ene 300 metrov od šole. Al pa z raznimi nalogami … starši dobesedno sedijo skupaj z otroci in se učijo z njimi. Seveda sta tudi moja dva probala, ker sta to slišala od drugih, ampak njet, tukaj se pa ne dam. Pa kaj vse jih v šoli naučijo o njihovih pravicah, kar je seveda po eni strani ok, ampak kaj, ko se pri dolžnostih velikokrat zatakne.
    Jaz osebno nimam prav veliko zaupanja, da bi lahko generacija, ki prihaja, karkoli spremenila, ker se večini od njih tudi približno ne sanja več, kaj je življenje, kaj je narava, kaj so odnosi in še kaj drugega. In tudi če poslušaš ljudi, ki zaposlujejo današnjo mladino, pravijo, da imajo ogromne težave z njimi, ker kar naprej visijo na telefonih, pošiljajo sporočila, manjka jim idej, zagona in elena, tej, ki prihajajo, pa so najbrž še slabši. Tako da najbrž nas bodo v spremembo silile kar razne zemeljske kataklizme.

    Lepo je če deliš
    #27900
    tadej pretner
    Moderator

    ozelot wrote:

    Par dni nazaj sem gledal film Lone survivor. Vojni film po resničnem dogodku. Opisuje ameriško enoto SEAL v akciji. Potem sem gledal še treninge teh SEALov. Oni so programirani da se nikoli ne predajo ali zasmilijo sami sebi. Tak program mi je izredno všeč. Tudi ko ima več strelnih ali drugih ran ne pomisli da je dovolj. Ustaviti se m mora srce ne pamet. Tako bi morali biti naštelani vsi ljudje le da bi svojo vztrajnost uporabili za bolj vsakdanje zadeve.

    Takšne stvari so dokumentirane že iz prve svetovne vojne. Vojak na fronti teče v napad, dobi že toliko krogel, da bi moral biti mrtev. pa še kar teče. Pri najglobljem čustvenem programiranju, ko gre za življenje, prevzamejo komando trebušni možgani. Nekaj podobnega vidiš pri kuri, ki ji odsekaš glavo, pa še kar laufa naokoli.

    Nataša wrote:

    Moja sta sicer še premajhna za žure, hodita pa v šolo in na treninge. Do šole imata približno 800 metrov, do treninga pa kakšnih 600. Druge otroke, ki živijo na takšni ali še manjši razdalji do šole, starši zelo pogosto pripeljejo, jaz pa tega nočem, zato doma kar naprej poslušam, da kakšna sem, kaj vse drugi starši naredijo za svoje otroke itd itd. Res že čisto noro. Ravno včeraj so tamlajšega pripeljali eni drugi starši s treninga, ki so mu to sami ponudili, ker je seveda tak revež, da mora peš. Rekel je, da je ta njegov sošolec prosil starše, da bi rad hodil sam domov, pa čisto na vsak trening pridejo po njega, živi pa ene 300 metrov od šole. Al pa z raznimi nalogami … starši dobesedno sedijo skupaj z otroci in se učijo z njimi. Seveda sta tudi moja dva probala, ker sta to slišala od drugih, ampak njet, tukaj se pa ne dam. Pa kaj vse jih v šoli naučijo o njihovih pravicah, kar je seveda po eni strani ok, ampak kaj, ko se pri dolžnostih velikokrat zatakne.
    Jaz osebno nimam prav veliko zaupanja, da bi lahko generacija, ki prihaja, karkoli spremenila, ker se večini od njih tudi približno ne sanja več, kaj je življenje, kaj je narava, kaj so odnosi in še kaj drugega. In tudi če poslušaš ljudi, ki zaposlujejo današnjo mladino, pravijo, da imajo ogromne težave z njimi, ker kar naprej visijo na telefonih, pošiljajo sporočila, manjka jim idej, zagona in elena, tej, ki prihajajo, pa so najbrž še slabši. Tako da najbrž nas bodo v spremembo silile kar razne zemeljske kataklizme.

    To se isto dogaja v družini, kjer živijo moja mama in polbrat z družino. Ko sem jaz živel tam, sem od samega začetka (prvega razreda osnovne šole, v katero sem šel s šestimi leti) hodil v šolo peš. Sedaj pa moja mama, ki je slabega zdravja, vozi mularijo staro med 12 in 16 let v glasbeno šolo (ista razdalja, kot sem jo prepešačil jaz) in na trening nogometa (pol krajša).

    Da se vrnem na tole, da nam skušajo vzbuditi občutek, da mora kdo za nas poskrbeti – finta je v tem, ker to počnejo pri popolnoma nepomembnih stvareh. Ampak če ti dajo občutek, da država zate skrbi, te potem lažje zjebejo v res pomembnih stvareh, češ da ne gre drugače. Radi se zgledujemo po razvitih evropskih državah – evo, kaj se dogaj tam. Za novo leto je bil pri meni na nekajdnevnem obisku frend, ki živi v Amstersdamu. Rekel je, da k folku, ki je zadolžen, enostavno pridejo, ga izselijo, mjihove stvari pa postavijo ven na pločnik; brez pardona. Pavi, da to vidi praktično vsak dan. Pa še nekaj je zanimivo v zvezi z umiranjem socialne države – pravi, da je v uvajanju sistem, kjer ti dajo sicer malo boljšo plačo, a si moraš vse prispevke plačevati sam. Povsem jasno pa je, da si jih marsikdo ne bo, saj še za sproti ni. Kaj bo potem s tem folkom, ko ne bo mogel več delati? Po mojem v perspektivi čaka starejše lajf v prenatrpanih boksih v razmerah na robu preživetja.

    Lepo je če deliš
    #27902
    ozelot
    Participant

    Če se otrok počuti varno potem je OK. Če ga siliš pešačit nekam čez gozd ali mesto kjer ga je strah potem ostanejo travme in to ne koristi ničemur. V naših cajtih smo hodili tudi čez gozd po določenih opravkih pa nas je blo strah in tisto ni fajn ma ene druge poti so ble pa zakon.

    Lepo je če deliš

    Vedno znova vse po starem

    #27940
    snowcat :)
    Participant

    Nataša wrote:

    Bedarija če mene vprašaš. Otroci bojo izbirali drugačno realnost kot jo mi. Svet se lahko spremeni v trenutku.

    Ne vem sicer, kakšne realnosti bodo izbirali naši otroci, samo glede na vse trenutno dogajanje okrog njih se bojim, da ne preveč konstruktivne …

    ozelot wrote:
    Dandanes starši peljejo svoje najstniške potomce na žur in jih potem grejo iskat. Ma kwa??!! Večino žura se dogaja na poti četudi je štop kao potencialno nevaren je pa tudi zelo zabaven. Pač mulca naučiš naj živi stran od strahu in previdnosti in naj živi v zaupanju v življenje ne pa da se obremenjuje z previdnotnimi ukrepi. Sej vse pa tud ne boji posilili vozniki mende.

    Moja sta sicer še premajhna za žure, hodita pa v šolo in na treninge. Do šole imata približno 800 metrov, do treninga pa kakšnih 600. Druge otroke, ki živijo na takšni ali še manjši razdalji do šole, starši zelo pogosto pripeljejo, jaz pa tega nočem, zato doma kar naprej poslušam, da kakšna sem, kaj vse drugi starši naredijo za svoje otroke itd itd. Res že čisto noro. Ravno včeraj so tamlajšega pripeljali eni drugi starši s treninga, ki so mu to sami ponudili, ker je seveda tak revež, da mora peš. Rekel je, da je ta njegov sošolec prosil starše, da bi rad hodil sam domov, pa čisto na vsak trening pridejo po njega, živi pa ene 300 metrov od šole. Al pa z raznimi nalogami … starši dobesedno sedijo skupaj z otroci in se učijo z njimi. Seveda sta tudi moja dva probala, ker sta to slišala od drugih, ampak njet, tukaj se pa ne dam. Pa kaj vse jih v šoli naučijo o njihovih pravicah, kar je seveda po eni strani ok, ampak kaj, ko se pri dolžnostih velikokrat zatakne.
    Jaz osebno nimam prav veliko zaupanja, da bi lahko generacija, ki prihaja, karkoli spremenila, ker se večini od njih tudi približno ne sanja več, kaj je življenje, kaj je narava, kaj so odnosi in še kaj drugega. In tudi če poslušaš ljudi, ki zaposlujejo današnjo mladino, pravijo, da imajo ogromne težave z njimi, ker kar naprej visijo na telefonih, pošiljajo sporočila, manjka jim idej, zagona in elena, tej, ki prihajajo, pa so najbrž še slabši. Tako da najbrž nas bodo v spremembo silile kar razne zemeljske kataklizme.

    pa najbolje jim dati polštar čes gobček in jim narediti uslugo …ne da ?
    drugi temu bodo rekli umor….ma še kaj ….
    s.

    Lepo je če deliš
    #27945
    snowcat :)
    Participant

    tadej pretner wrote:

    Tadej, če bi bilo vse tako kot ti govoriš, bi vse šlo že zdavnaj v kurec….pa ni.
    s.

    Bolj ali manj je že šlo vse v qurec. To eni zaznavajo bolj, drugi manj. Imam znanca, ki mi je že okoli leta 1995 rekel, da je šel svet tako v qurec, da ne bo imel nikoli otrok, saj se mu zdi to pri obstoječih trendih neodgovorno.

    Me pa zanima, kaj od napisanega je najbolj skregano s tvojimi stališči.

    Ne bom se šla, kdo je rekel kaj in kako je verjetno mislil in kako naj jaz bi temu ne razumela…bom pač razmišljala naglas. Imam sina. Nekako skozi skupno življenje razumem več in več kaj je bilo mišljeno s tem, da obstaja nek tip okužbe_greha_programov_entitet_polji_psiholoških struktur_…ja na trenutke pomislim, da hote ne hote, zavestno ali podzavestno ustvarjamo dualnost akcije in reakcije, impulza in odziva, radovednosti in strahu, ….pač vseh teh različnih tipov eneagramov, tipov, arheotipov, ….istočasno pa resno obstaja vpliv zunanjih dejavnikov tipa zvezde, magnetno polje, ….pač tistih nevidnih ampak vse skoz prisotnih in v glavnem delujočih… tako, da ja. Gledano iz tega kota, v kurcu smo. V mreži preteklosti, v odsotni sedanjosti in nesigurni prihodnosti. In če že nastane impulz – bog ti ve kaj ga vodi in kam pelje…. Tudi več in več nekako doujemam zakaj in kako se gre v svetu energiji. Več je jasno, da je to neosebna zadeva, ki pa deluje na osebni ravni…
    V Transurfingu je tudi to vprašanje padlo. Kako to, da če zmeraj se govori kako je zdaj drugače in hujše itd, da človeštvo še zmeraj obstaja, odgovor je bil jasen. …. Osho ima tudi svojo obrazložitev in to je inteligenca vsake nove generacije…..
    Je pa še ena zadeva, ki seveda ponovno ni vidna…osebni vortex….., ki naj bi obstajal za vsa živa bitja, tudi za ta planet, … ta planet je sigurno v eni zelo zanimivi fazi. Samo število ljudi in s tem prisotna energija, je unikatna zadeva. Če še zmeljemo zraven informacijske sisteme, hm, imamo prav tak opis, ki en dan bodo naši prav-pra-pra-pra-…. otroci obravnavali isto, kot se mi pogovarjamo danes o Noe barki ali Pompejih, niti ne tok v smislu tragičnosti, ampak v smislu neverjetnosti in nekako pridihu pravljičnosti ….
    Ok, sem oboževalec sci-fi in to knjig in filmov. Človeška rasa bo preživela. Kaj nas skrbi je nivo bolečine in trpljenja, itd…. nivo svobodne volje….osebno sem doživela situacijo, kjer oseba, ki naj ne bi imela pravic in je zrasla v svetu, kjer naj ne bi imela pravic, jih je imela. Kadar gledamo življenja drugih ljudi, nekako si vzamemo pravico vrednotiti. Kaj pa dejansko vrednotimo, je naše lastno razumevanje, naše lastno življenje, naše lastno bitje.
    Mogoče se je preprosto odzval moj ne vem kaj znoter, ki je že utrujen vsega tega nakladanja in vedenja in informaciji in vsega tega hladu in odsotnosti in maske pomena in namena in bi rado preprosto zgloboka sproščeno vdahnilo zrak brez strahu. Toliko strahu povsod. Včasih pomislim, da ti bi Tadej bil enkratni svetovalec za ameriško vlado….

    s.

    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.