Prepustiti se Življenju
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Prepustiti se Življenju
- This topic has 149 odgovorov, 17 glasov, and was last updated 9 years, 9 months nazaj by Anonimnež.
-
AvtorPrispevki
-
9. 12. 2010 ob 14:17 #7456IrenaČlan
AVATAR wrote: Bravo Brezo…dobro si jo sesul
Irena veliko krat ploska raznim posto…kot je ta od Mojhe…in kjub temu…ves čas sprašuje-išče isto.
Eh…ne da se mi pisat…Irena…Jezus, love you
Sesulo me ni življenje – le kako bi me en Brezov postMojkin post JE odgovor – sprašujem -iščem pa ves čas isto, ker vztrajno diham s cigaretnim dimom vštric . LOVEIrena9. 12. 2010 ob 16:01 #7460AnonimnežNedejavno9. 12. 2010 ob 16:25 #7461IrenaČlan9. 12. 2010 ob 16:53 #7462AnonimnežNedejavno9. 12. 2010 ob 20:36 #7466AVATARČlanIrena, kadiš…fuj no…ko poljubiš kadilko…kot, da si polizal pepelnik…bljek
A ljubezen bi rada…to iščeš…Brezo ti je čist prav napisal…brez dlake na jeziku…če bi sprejemala vse v življenju…bi v bistvu ves drek letel na tebe…tvoje osebnosti…sploh več ne bi bilo…Zgodbe o Budi-razsvetljenem…so po svoje zanimive…ampak.
Ti pa iščeš ljubezen…kot je opisana v knjigi PSI…iščeš svojo pot-srečo…do katere naj bi prišla preko ” naključij ” …ki ti jih servira Življenje…Kljub tvojemu skakanju po duhovnih vodah…te ljubezni ni…dobivaš pa življenjsko sol…Ti povem skrivnost…z ostalimi na tem forumu je isto…čeprav bodo to zanikali…maske svoje naredijo.
Po knjigi sodeč je Eros edini, ki ve kaj je to ljubezen…in jo je tudi okusil…kako ti to zveni ???
Mojkin nasvet je precej filozofski…ampak…zamisli, da vsak dan recimo 10 ur samo dihaš ?!…Kako bi to vplivalo na tvojo osebnost in komunikacijo z drugimi ljudmi ?
Mislim…da iščeš nekaj…to ljubezen…ki naj bi ti jo dalo Življenje z veliko začetnico…Je pa vprašanje…če ti Življenje to res lahko da…če je kaj takega sploh možno…in koliko časa…boš še porabila za različne tehnike-metode-filozofije…da boš na koncu ugotovila…da ta ljubezen… … …!?
9. 12. 2010 ob 22:47 #7467tadej pretnerModeratorIrena wrote: Odpiram novo temo, kjer morda na strnjenem mestu “obdelamo” prepuščanje Življenju.
Če se razvije debata, bo v njej sigurno tisto, kar verjetno imam “pred nosom” pa ne vidim, ne slišim, ne začutim, ne zagrabim… da bi se cela pomaknila v smer prepuščanja…Moj problem : prepuščanja ne zmorem brez “nadzora” in ne v “kompletu”Zaupati! Čemu? Komu? Kaj? Kako? Kdaj?Verjetno brezpogojno zaupati, a ne?IrenaZa začetek ozavesti, kaj se v tebi dogaja, ko skušaš situacije nadzirati in kaj takrat, ko si spontana.
– Dobro se sprosti in si zamisli situacijo, v kateri si se trudila, da se nekaj zgodi ravno tako, kot si želela, ali da se recimo nekaj ne zgodi. Kako si se počutila? Kakšni so bili občutki v telesu?
– Spet se sprosti in si zamisli situacijo, v kateri si bila spontana in se je vse zgodilo ravno tako, kot je bilo prav. Kako si se počutila v njej? Kakšni so bili tokrat telesni občutki?mojka wrote:
Ko kaj počneš to početi z celim sabo. Ko pa imaš čas za ta tuhtanja pa raje ‘samo’ dihaj, ker si itak vse že stokrat okrog obrnila. počakaj, da se samo zloži in ne tumbajSuper Mojka. Z enim stavkom si zadela dve resnici:
– Če takrat, ko se vate naselijo slabe vibre/čustva/misli globoko dihaš in jih znaš opazovati, bodo šle skozi tebe.
– Vse se začne s slabo vibro v telesu, ki ji sledi destruktivno čustvo in temu primerne misli (vsi trije elementi tvorijo t.i. depresijsko spiralo). Če skušamo zadevo rešiti tako, da o njej razmišljamo, se spirala obrne – misli vplivajo na telesno vibro in jo okrepijo, čustveni odmev je še močnejši, novi val misli posledično še bolj črn. In tako zdrsnemo še globlje v bad feeling.AVATAR wrote:
A ljubezen bi rada…to iščeš…Brezo ti je čist prav napisal…brez dlake na jeziku…če bi sprejemala vse v življenju…bi v bistvu ves drek letel na tebe…tvoje osebnosti…sploh več ne bi bilo…Ko tole berem, se resno sprašujem, na kakšen način sploh razumeš pojem osebnosti. Da pa pojma sprejemanje (še vedno) ne razumeš, se pa itak iz aviona vidi. Sprejemanje nujno ne pomeni, da se s stvarmi/ljudmi/okoliščinami strinjaš, da ti ni do tega, da se kaj spremeni … Pri sprejemanju gre za to, da naboj nekega dogodka … prepustiš skozi sebe. Ni torej cilj niti to, da ga sploh ne občutiš – cilj je, da na čustvena stanja, do katerih pride kot odmev na vibracijski naboj nekega dogodka, nisi vezan. Bolečino občutiš, ji dovoliš, da ekspandira in gre. Ne upiraš se ji s telesnimi napetostmi, ne prežvekuješ njenega mentalnega odmeva …
9. 12. 2010 ob 23:47 #7469AVATARČlanMater no…kot da bi predavanje Bude poslušal…Irena v bistvu išče kažipote Življenja…da bi se usmerila…na pot…kjer jo čaka po njenem…obljubljena ljubezen…Če bi bilo to z dihanjem in opazovanjem čustev-misli tako preprosto kot je napisala Mojka…in ti povdaril…bi danes v raju živeli…pa kot vidiš smo v peklu.
Bolečine je veliko vrst…ker pa ne razumem tega tvojega zadnjega odstavka, ki si ga namenil meni…te bom takole vprašal…Zgodi se veliko sranje…in spreleti-zadene me val bolečine…in kaj naj jaz naredim ???…Obrazloži mi zdaj to…človeško.
-
AvtorPrispevki
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.