Reply To: Prepustiti se Življenju
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Prepustiti se Življenju › Reply To: Prepustiti se Življenju
ozelot wrote:
Par dni nazaj sem gledal film Lone survivor. Vojni film po resničnem dogodku. Opisuje ameriško enoto SEAL v akciji. Potem sem gledal še treninge teh SEALov. Oni so programirani da se nikoli ne predajo ali zasmilijo sami sebi. Tak program mi je izredno všeč. Tudi ko ima več strelnih ali drugih ran ne pomisli da je dovolj. Ustaviti se m mora srce ne pamet. Tako bi morali biti naštelani vsi ljudje le da bi svojo vztrajnost uporabili za bolj vsakdanje zadeve.
Takšne stvari so dokumentirane že iz prve svetovne vojne. Vojak na fronti teče v napad, dobi že toliko krogel, da bi moral biti mrtev. pa še kar teče. Pri najglobljem čustvenem programiranju, ko gre za življenje, prevzamejo komando trebušni možgani. Nekaj podobnega vidiš pri kuri, ki ji odsekaš glavo, pa še kar laufa naokoli.
Nataša wrote:
Moja sta sicer še premajhna za žure, hodita pa v šolo in na treninge. Do šole imata približno 800 metrov, do treninga pa kakšnih 600. Druge otroke, ki živijo na takšni ali še manjši razdalji do šole, starši zelo pogosto pripeljejo, jaz pa tega nočem, zato doma kar naprej poslušam, da kakšna sem, kaj vse drugi starši naredijo za svoje otroke itd itd. Res že čisto noro. Ravno včeraj so tamlajšega pripeljali eni drugi starši s treninga, ki so mu to sami ponudili, ker je seveda tak revež, da mora peš. Rekel je, da je ta njegov sošolec prosil starše, da bi rad hodil sam domov, pa čisto na vsak trening pridejo po njega, živi pa ene 300 metrov od šole. Al pa z raznimi nalogami … starši dobesedno sedijo skupaj z otroci in se učijo z njimi. Seveda sta tudi moja dva probala, ker sta to slišala od drugih, ampak njet, tukaj se pa ne dam. Pa kaj vse jih v šoli naučijo o njihovih pravicah, kar je seveda po eni strani ok, ampak kaj, ko se pri dolžnostih velikokrat zatakne.
Jaz osebno nimam prav veliko zaupanja, da bi lahko generacija, ki prihaja, karkoli spremenila, ker se večini od njih tudi približno ne sanja več, kaj je življenje, kaj je narava, kaj so odnosi in še kaj drugega. In tudi če poslušaš ljudi, ki zaposlujejo današnjo mladino, pravijo, da imajo ogromne težave z njimi, ker kar naprej visijo na telefonih, pošiljajo sporočila, manjka jim idej, zagona in elena, tej, ki prihajajo, pa so najbrž še slabši. Tako da najbrž nas bodo v spremembo silile kar razne zemeljske kataklizme.
To se isto dogaja v družini, kjer živijo moja mama in polbrat z družino. Ko sem jaz živel tam, sem od samega začetka (prvega razreda osnovne šole, v katero sem šel s šestimi leti) hodil v šolo peš. Sedaj pa moja mama, ki je slabega zdravja, vozi mularijo staro med 12 in 16 let v glasbeno šolo (ista razdalja, kot sem jo prepešačil jaz) in na trening nogometa (pol krajša).
Da se vrnem na tole, da nam skušajo vzbuditi občutek, da mora kdo za nas poskrbeti – finta je v tem, ker to počnejo pri popolnoma nepomembnih stvareh. Ampak če ti dajo občutek, da država zate skrbi, te potem lažje zjebejo v res pomembnih stvareh, češ da ne gre drugače. Radi se zgledujemo po razvitih evropskih državah – evo, kaj se dogaj tam. Za novo leto je bil pri meni na nekajdnevnem obisku frend, ki živi v Amstersdamu. Rekel je, da k folku, ki je zadolžen, enostavno pridejo, ga izselijo, mjihove stvari pa postavijo ven na pločnik; brez pardona. Pavi, da to vidi praktično vsak dan. Pa še nekaj je zanimivo v zvezi z umiranjem socialne države – pravi, da je v uvajanju sistem, kjer ti dajo sicer malo boljšo plačo, a si moraš vse prispevke plačevati sam. Povsem jasno pa je, da si jih marsikdo ne bo, saj še za sproti ni. Kaj bo potem s tem folkom, ko ne bo mogel več delati? Po mojem v perspektivi čaka starejše lajf v prenatrpanih boksih v razmerah na robu preživetja.