Sočutnost, empatija – terapevti in čustva

[ozelot]

Self-compassion

From Wikipedia, the free encyclopedia

Jump to: navigation, search

Self-compassion is extending compassion to one’s self in instances of perceived inadequacy, failure, or general suffering. Neff has defined self-compassion as being composed of three main components – self-kindness, common humanity, and mindfulness.^[1]

• Self-kindness: Self-compassion entails
  being warm towards oneself when encountering pain and personal
  shortcomings, rather than ignoring them or hurting oneself with
  self-criticism.
• Common humanity: Self-compassion also involves recognizing that
  suffering and personal failure is part of the shared human experience.
• Mindfulness: Self-compassion requires taking a balanced approach to
  one’s negative emotions so that feelings are neither suppressed nor
  exaggerated. Negative thoughts and emotions are observed with openness,
  so that they are held in mindful awareness. Mindfulness is a
  non-judgmental, receptive mind state in which individuals observe their
  thoughts and feelings as they are, without trying to suppress or deny
  them.^[2]
  Conversely, mindfulness requires that one not be “over-identified” with
  mental or emotional phenomena, so that one suffers aversive reactions.^[3] This latter type of response involves narrowly focusing and ruminating on one’s negative emotions.^[4]

Much of the research conducted on self-compassion so far has used the Self-Compassion Scale,^[1]
which measures the degree to which individuals display self-kindness
against self-judgment, common humanity versus isolation, and mindfulness
versus over-identification. Research indicates that self-compassionate
individuals experience greater psychological health than those who lack
self-compassion. For example, self-compassion is positively associated
with life-satisfaction, wisdom, happiness, optimism, curiosity, learning
goals, social connectedness,
personal responsibility, and emotional resilience. At the same time, it
is negatively associated with self-criticism, depression, anxiety,
rumination, thought suppression, perfectionism, and disordered eating attitudes ^{[1][5][6][7][8][9][10]}

Although psychologists extolled the benefits of self-esteem for many
years, recent research has exposed costs associated with the pursuit of
high self-esteem,^[11] including narcissism,^[12] distorted self-perceptions,^[13] contingent and/or unstable self-worth,^[14] as well as anger and violence toward those who threaten the ego.^[15]

It appears that self-compassion offers the same mental health
benefits as self-esteem, but with fewer of its drawbacks such as
narcissism, ego-defensive anger, inaccurate self-perceptions, self-worth
contingency, or social comparison.^[7][16]

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[v3sn4]

Vesna wrote: Tu vidim da gre samo za različno razumevanje besede sočutje.

Eno je usmiljenje, ki sicer ima korenine v sočutju, a še ni razvilo kritičnosti. Če delujem iz usmiljenja, sem so-čutna, ne pa tudi kritična do sočlovekove bolečine. Zato sledi nekritično tolaženje, “kaj vse moraš prestajat, kako si uboga…”

Čisto sočutje deluje iz že razvite kritičnosti, zato ne tolaži kot usmiljenje, temveč sočloveka prebuja k odgovornosti, da sam zagleda prehojeno pot in kam so ga pripeljali dosedanji koraki.

Z “zrelim” sočutjem istočasno uvidiš, kaj pri katerem človeku deluje, ker nekateri razumejo, drugi pač ne, da so sami zavozili in zdaj doživljajo posledice. Sočutje ti pošlje prave besede ob pravem času, tudi tišino, objem, kar pač takrat sočlovek rabi.

Ta razlaga mi je všeč..

…če je tako, potem je večina sočutja-usmiljenja (tistega,brez kritičnosti) odveč in izguba energije, ker s tem podpiramo cono konforta drugih in sebe?

V bistvu…a sploh lahko govorimo o sočutju,dokler nismo nevtralizirani mi in tisti, s katerim naj bi sočustvovali?

…se mi zdi,da gre potem bolj za nerazumevanje in neozaveščenost,kot recimo nekomu dajati jesti v nedogled,namesto ga naučiti,kako do hrane pride sam…al se motim?

Lepo je če deliš

[ozelot]

Meni je blizu razlaga sočutnosti kot: prizanesljivost-toleranca, prijaznost, ki izvirajo iz čiste ljubezni.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[v3sn4]

ozelot wrote: Meni je blizu razlaga sočutnosti kot: prizanesljivost-toleranca, prijaznost, ki izvirajo iz čiste ljubezni.

Lepo povedano..

Ampak ravno to…malo ljudi občuti čisto-brezpogojno ljubezen,mogoče v določenih momentih,ne pa vseskozi in do vsega…se pravi je večina tistega,kar naj bi tretirali kot sočutje, ohranjanje omenjene cone komforta drugemu in/ali sebi..?

Lepo je če deliš

[Vesna]

v3sn4 wrote:

Ta razlaga mi je všeč..

…če je tako, potem je večina sočutja-usmiljenja (tistega,brez kritičnosti) odveč in izguba energije, ker s tem podpiramo cono konforta drugih in sebe?

V bistvu…a sploh lahko govorimo o sočutju,dokler nismo nevtralizirani mi in tisti, s katerim naj bi sočustvovali?

…se mi zdi,da gre potem bolj za nerazumevanje in neozaveščenost,kot recimo nekomu dajati jesti v nedogled,namesto ga naučiti,kako do hrane pride sam…al se motim?

Usmiljenje mi ne deluje kot izguba energije, saj pritegnemo prave ljudi, če rabimo “zrelo” ali manj zrelo obliko sočutja.

Itak zorimo skozi mnoga življenja, pa nabiramo ego-obrambe in jih preraščamo.

Enako je s cono konforta, ki je nezrela oblika občutka varnosti. Ko enkrat dozorimo in smo vsidrani v pravem Jazu, se počutimo varne ne glede na vse dogajanje okrog nas. Cone konforta ne rabimo več, saj je svoje že odslužila. Ko proces sidranja še poteka, potrebujemo nadomestke za to temeljno varnost. Ego obrambe so kar pravšnji nadomestek in jih ne vidim kot slabe, so le izraz nezrelosti, kar nič ni narobe. Itak jih prej ali slej prerastemo v nekem življenju.

Čeprav zdajle ne spada sem, bom za razjasnitev omenila še trmo, ki je tipična nezrela oblika volje. Z dozorevanjem se tudi trma počasi oddaljuje, na njeno mesto pa stopi volja.

Lepo je če deliš

[ozelot]

v3sn4 wrote:

ozelot je napisal/a:

Meni je blizu razlaga sočutnosti kot: prizanesljivost-toleranca, prijaznost, ki izvirajo iz čiste ljubezni.

Lepo povedano..

Ampak ravno to…malo ljudi občuti čisto-brezpogojno ljubezen,mogoče v določenih momentih,ne pa vseskozi in do vsega…se pravi je večina tistega,kar naj bi tretirali kot sočutje, ohranjanje omenjene cone komforta drugemu in/ali sebi..?

Za druge nevem. Zase poskušam najti način doživljanja pravega sočutja ker je pravi blagoslov ko ga doživlaš.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Nataša]

ozelot wrote: Meni je blizu razlaga sočutnosti kot: prizanesljivost-toleranca, prijaznost, ki izvirajo iz čiste ljubezni.

Sliši se sicer lepo, ampak da bi lahko delovali iz čiste ljubezni, moramo najprej sami sebe pošteno prečistiti. Ker dokler imamo svoje blokade, ne moremo biti sočutni, ker tisto, kar se nekomu dogaja, potem zadeva tudi nas, je tudi naš problem. Šele ko odpravimo svoje težave, ko smo pretočni, ko nimamo več potrebe, da bi na kakršen koli način s prijaznostjo ali zaradi sprejetosti prodajali svojo dušo, smo lahko sočutni, saj tisto, kar recimo poslušamo, na nobenem nivoju na priliva soli na našo rano. In če bomo delovali iz srca, potem sploh ni nujno, da bomo prijazni in tolerantni, pač pa bomo lahko v določeni situaciji pošteno zaropotali po mizi, ker je to pač tistemu človeku v koristi, ker ga bo najbolj zbudilo.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki