Preseganje ega?

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast Preseganje ega?

  • Avtor
    Prispevki
  • #11281
    tadej pretner
    Moderator

    Robert wrote:

    Normal
    0
    21

    false
    false
    false

    MicrosoftInternetExplorer4

    /* Style Definitions */
    table.MsoNormalTable
    {mso-style-name:”Navadna tabela”;
    mso-tstyle-rowband-size:0;
    mso-tstyle-colband-size:0;
    mso-style-noshow:yes;
    mso-style-parent:””;
    mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
    mso-para-margin:0cm;
    mso-para-margin-bottom:.0001pt;
    mso-pagination:widow-orphan;
    font-size:10.0pt;
    font-family:”Times New Roman”;
    mso-ansi-language:#0400;
    mso-fareast-language:#0400;
    mso-bidi-language:#0400;}

    No , če si reku , da imam dobra vprašanja , moram tud jaz reči
    , da imaš odlične odgovore. Upam , da jih imaš vsaj tolko , kot jaz vprašanj…
    Pišeš , kot da me poznaš , verjetno pa je to zato , ker sem samo tipičen
    predstavnik človeške vrste. V glavnem res je , da se umikam v obrambne načine
    vedenja , namesto , da bi se soočil s čustvi , z občutki in z določenimi
    življenjskimi situacijami…Sploh se to odraža v odnosih z bližnjimi , čeprav ,
    kot mi je znano je odnos možen le na ravni ega , na ravni iluzij….skratka odnos
    je iluzija , če prav vem?! Zato se verjetno tudi izogibam odnosom , ker me
    potegnejo na raven ega , na raven pogojenega delovanja. Tu se verjetno izrazi tisti del odcepljenega
    avričnega polja , ki si ga omenil kot del , ki živi ločeno od celote. To pa je
    lahko samo ego. Ego , ki se bori za preživetje , ki se oklepa iluzij »veliki
    jaz« , »zmorem« , »sem« , »obstajam« , »poglejte me , resničen sem , sposoben«.
    Nek del moje zavesti se zaveda , zlaganosti tega bitja , neresničnosti
    (iluzornosti) njegovih »veličin« in »kreposti«. Zdi se mi , da se večji del
    mojega ega istoveti z vrednotenjem , čustvi in občutki , ki jih zaznava pri
    drugih. Skratka svojo vrednost in resničnost si slika skozi oči drugih. In ker
    si je naslikal in celo izkusil tako veličastno sliko je strah pred nasprotnim
    obratnosorazmeren veličini in lepoti te slike. Doživel je (sem) ljubezen , spoštovanje
    in pripadnost z drugimi in zdaj se mu
    oz. mi obeta nasprotje tega. Nasprotje , ki sva se mu do sedaj spretno izmikala.
    Zdaj je na tebi, da me prepričaš , da se motim… čeprav mislim , da se ne … mogoča
    pa , moj ego misli da se ne.

    Veš, takšnih in drugačnih delitev ega je več vrst. Glede na to, da je naše »bivanje« in »delovanje« v resnici večdimenzionalno, pa lahko izraz iluzija razširiš še na marsikaj, a mislim, da to ni smiselno. Odnosi so, kakršni so, pogostokrat bolijo, zato se mi ne zdi najbolj smiselno, da jih obravnavamo kot iluzijo. Lahko nekoga, ki je npr. pravkar izgubil svojca potolažiš, da je njegova bolečina zgolj iluzija? Najbrž ne.
    Ego sam po sebi ni slab. Prek ega se med drugim prenaša tudi znanje. Tvoj nepogojeni del le je. To je golo bivanje. Tudi kadar intuitivno, na nepogojeni ravni začutiš kakršenkoli »signal«, ga prepoznaš in ovrednotiš na ravni ega. In glede na to, da živimo v pogojeni realnosti, je smešno, da nekatera učenja govorijo o tem, da je treba ego skenslat. Resnični izziv lajfa je, da začnemo delovati relativno nepogojeno v pogojenem svetu – to pa je najtesneje povezano s pojmoma sprejemanje in nevezanost. Pogojeni svet je, kakršen je in v njem je kup pizdarij. In ne moreš staviti na to, da se jim boš ognil. Treba jih je znati procesirati »relativno« nepogojeno – to ne pomeni, da so destruktivna čustva »prepovedana« (tudi Jezus je znoru na Farizeje, tudi Jurij Humar je enega »pacienta« brcnil v rit …), ampak da jih znaš prepustiti skozi sebe. Npr. nekaj te razžalosti, ti pa žalosti ne skušaš kontrolirati, ampak ji dovoliš, da se v tebi ekspandira in potem gre – ko enkrat gre, je tvoj odnos do dogodka, ki jo je sprožil, nevtralen. Če pa skua bolečino kontrolirati ali se ji izmakniti, se zgodi tisto, o čemer sem že pisal (telo bolečine) – ves čas bo v lajfu projecirala dogodke, v katerih se bo lahko sprocesirala in pizdarijam ne bo konca, dokler se to ne zgodi.

    Robert wrote:

    Zanima me , ali se
    lahko takšen pretkan ego , (iluzija) ki se istoveti z občutki , mnenji ,
    mislimi drugih razstopi še kako drugače , kot skozi izkušnjo nasprotnega ;
    sramu , ponižanja , razvrednotenja in zavrženosti? Kako zmanjšati upor ega v takšnih situacijah
    oz. povečati sposobnost doživeti neprijetno izkušnjo čim bolj neposredno , brez
    korigiranja ali izmikanja? Verjetno z vajami zavedanja , v naboru vaj
    zavestnega upravljanja z energijo, ki si mi ga priporočil , samo da jaz ga ne
    najdem…če me lahko prosim malo usmeriš.

    Aha, šele zdajle točno razumem, kaj si mislil pod izrazom iluzija. Za ta pojav (enačenje ega s situacijo, prepričanjem, strahom …) je sicer v uporabi izraz identifikacija.
    Vsako destruktivno čustvo se dogaja na vseh ravneh (duhovna, čustvena, mentalna, eterična, fizična). Na fizični ravni, kot telesna napetost. Najenostavneje je to reševati na fizični ravni.
    1. Ko do destruktivnega čustva že pride, je pogoj, da lahko kaj narediš ta, da ga dovolj zgodaj opaziš (pa smo spet pri prisotnosti). Situacija sproži v tebi energijski vihar, najlažje pa ga sprocesiraš tako, da napetost/vihar v telesu opazuješ brez namere, da z njim »karkoli narediš«. Na ta način si se z zadevo soočil in jo sprocesiraš. Ampak, da to lahko narediš, moraš imeti dovolj razvitega »notranjega opazovalca«.
    2. Pravzaprav smo ves čas polni napetosti. Nanje smo tako navajeni, da jih sploh več ne opazimo. Vse stvari, s katerimi smo identificirani (po tvojeiluzije), povzročajo v nas večje ali manjše napetosti. Lotiš se jih lahko plansko – čim večkrat si vzameš čas in neprizadeto opazuješ notranjost telesa. Skozi opazovanje se umirja. In štos je v tem, da v lajfu ekspandirajo stvari, ki jim daješ fokus. Na ta način se usmerjaš na notranji mir in ta ekspandira.

    Robert wrote:

    Aha , še tole …
    brezrezervno zaupanje v terapevta…pri meni je zaupanje oz. vera ogrožena vrsta
    , pa to ne velja toliko za zaupanje v terapevta , pač pa na splošno, v
    življenje , vase , v druge… Toliko neuspelih poizkusov , ti resnično omaje vero
    in zaupanje. Kar se tega tiče sem zelo trd oreh oz. imam zelo trdo lupino.

    Skeptičnost je o.k. in v pravih okvirih »zdrava«. Tudi jaz nikomur nič ne verjamem iz prve. Pri terapevtskem delu so merilo rezultati – če ima nekdo rezultate v sorodnih primerih, mu valjda lahko zaupaš.
    Zaupanje v lajfu nasploh pa je zanimiva zgodba. Pogostokrat slišiš – ljudem sem zaupal, pa so me izdali, zato jim ne zaupam več. Poglej, v podjetju načeloma direktor delavcem zaupa, da bodo naredili, kar je treba. Ampak vsak lahko naredi le tisto, kar zmore. Ne moreš recimo kurirju zaupati delo ekonomista. Prav tako je v odnosih – ti lahko nekomu zaupaš toliko, kolikor zaupanja je le-ta sposoben sprejeti. In na tebi je, da oceniš, kdo in do kakšne mere je zaupanja vreden. Posplošitve so kravji perje.

    Robert wrote:

    Spomnim se , ko smo bila na ritualu hoje po žerjavici pri g. Trojnarju. In ko
    nas je skušal sprostiti , tako , da nas je z raznimi vragolijami poskušal nasmejati , mu je seveda zelo dobro
    uspevalo pri vseh , razen pri meni. Jaz sem v tem videl prisiljeno , pogojeno
    delovanje z namero v ozadju. Seveda se zavedam da namen ni bil slab , pa vendar nas je z njim poizkušal na nek
    način ukaniti (zaobiti naš um , naš ego verjetno). No v glavnem so se vsi dobro
    zabavali , bili so sproščeni , nasmejani ….Pri meni pa ni bilo tako. Počutil
    sem se ločenega od drugih, zlaganega , manjvrednega …. pesem od Radiohead-ov
    Creep , bi ta občutek še najboljše opisala. Večkrat se tako počutim , žal pa
    nikoli dokončno. Ali imam slab procesor ali pa odličen obrambni mehanizem
    odrivanja v podzavest s preusmeritvijo pozornosti.

    Jaz tega ne bi gledal tako (slab procesor). Ni vse za vsakega. Večini morda ustreza Trojnarjev pristop, marsikomu pa bi bolj ustrezal mističen pristop ali kaj tretjega. Imam občutek, da bi se ti lepo vklopil, če bi vodja priprave/ritual zapeljal on mistical way.

    Robert wrote:

    Poizkusil sem tudi ,
    da bi se v hipnotičnem stanju soočil s strahovi , občutki in situacijami , ki
    se jih v realu ne zmorem….brezuspešno.
    Tudi tu se nisem mogel sprostiti oz. se me ni dalo spraviti v hipnotično stanje.
    Kar sem zaznal je bilo neko na pol prisiljno delovanje terapevta in poizkus ,
    da mi vsadi nek nov , »boljši« program me je silil na smeh. Problem v terapevtu
    ali v meni? No ja , v meni zagotovo je. Verjamem , zaupam in nadvse cenim samo spontanost
    , neglede na to , kakšne posledice prinaša. Pogojenost stežka prenašam , tako
    pri sebi , kot pri drugih. Zanima me ,
    kakšno je tvoje mnenje o tovrstnem reševanju težav ? S hipnozo , namreč. Ali tu
    pride tudi do čustvenega podoživljanja travmatičnih dogodkov iz podzavesti in s
    tem možnost procesiranja travm , ali gre tu le za brezčutno podoživetje »slike
    brez čustev in občutkov« ? Pa še eno vprašanje . Ali z voljo , disciplino ,
    trudom ali s kakršnemkoli delovanjem (lahko je to tudi meditacija , ali vaje
    zavestnega kroženja z energijo) , ne krepiš morebiti tudi tistega dela sebe ,
    oz. odcepljenega dela avričnega polja ki je zašel s »prave« poti. V tem primeru
    bi samo krepil svojo zmoto , zablodo , svoj ego , ali kakšno drugo prisesano
    entiteto.

    Nisem pristaš kakršnegakoli preprogramiranja, zamenjave enih programov z drugimi, ustreznejšimi. Finta je v tem, da množica takšnih in drugačnih programov »duši« tvoj bazični jaz, bazično identiteto. Pravi pristopi so tisti, ki delajo na umiku teh programov s ciljem, da se lahko izrazi bazična identiteta.
    Tisto, čemur pravimo prisesane entitete, pa v večini primerov izhaja iz destruktivnega razmišljanja.

    Robert wrote:

    Ne vem , kdaj bo
    oz. če sploh bo tale tečaj equilibrium in ker dvomim , da je moja zavest na
    dovolj visokem nivoju , da bi zaobjela vso kramo , ki jo imam v sebi , bi te
    vprašal še , če obstajajo še kakšni drugi podobni in seveda kvalitetni tečaji
    za procesiranje potlačenih travm oz. za krepitev procesorskih sposobnosti ,
    ozaveščanja.

    Zaenkrat hvala in
    srečno!

    Robi

    Normal
    0

    21

    false
    false
    false

    SL
    X-NONE
    X-NONE

    MicrosoftInternetExplorer4

    /* Style Definitions */
    table.MsoNormalTable
    {mso-style-name:”Table Normal”;
    mso-tstyle-rowband-size:0;
    mso-tstyle-colband-size:0;
    mso-style-noshow:yes;
    mso-style-priority:99;
    mso-style-qformat:yes;
    mso-style-parent:””;
    mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
    mso-para-margin-top:0cm;
    mso-para-margin-right:0cm;
    mso-para-margin-bottom:10.0pt;
    mso-para-margin-left:0cm;
    line-height:115%;
    mso-pagination:widow-orphan;
    font-size:11.0pt;
    font-family:”Calibri”,”sans-serif”;
    mso-ascii-font-family:Calibri;
    mso-ascii-theme-font:minor-latin;
    mso-fareast-font-family:”Times New Roman”;
    mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
    mso-hansi-font-family:Calibri;
    mso-hansi-theme-font:minor-latin;
    mso-bidi-font-family:”Times New Roman”;
    mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}

    Čemu dvom? Na čakalni listi za naslednji cikel vas je že šest, moj namen pa
    je delati s skupinami plansko in kontinuirano.

    Žal imam občutek, da se večina programov pri nas bavi s preprogramiranji,
    podrobneje pa scene ne poznam, tako da te s čisto vestjo ne morem nikamor »poslati«.

    P.S. V enem prejšnjih postov si omenil travo, nekje drugje omenjaš pivo, klele si omenil en komad, ki je men tud dober, in glede na vse to se mi zdi, da si “moraš” iz neta ujno snet zadnji album Robina Trowerja What lies beneath. To je glih za tipčke tvoje sorte (in moje tudLOL). Trower je v sedemdesetih letih veljal za “belega Hendrixa” in tista muska mi v bistvu sploh ni več – zdele na stara leta pa špila čist drugač in je boljši kot kdajkoliWink

    Lepo je če deliš
    #11291
    Ceres
    Participant

    Okej, naslov teme je Preseganje ega, pa tudi iz Robertovega posta izhaja, da bi bilo potrebno ego uničit, preseč, stopit, skratka zmrcvarit. Duhovne tehnike tudi v glavnem točejo po egu, rezultat je pa še bolj napumpan ego. Da bi bilo pa potrebno sprejeti neko poniževanje in kao drugi pol, da ego “premagaš”… Kaj bi pa bili brez ega?

    Sicer ne vem, od kje naj bi ego bil vir vsega zla, sumim pa vzhodnjaško literaturo, po kateri je potrebno opustit ego za dosego razsvetljenja. Ampak po njihovi teoriji je potrebno opustit tudi vse drugo.

    V bistvu gre pa samo za to, da je potrebno narediti red, za red mora biti pa “gospodar v hiši”. Čustva naj potem čustvujejo, ego naj ima kontrolo, telo naj…. intuicija naj…. , samo vsak naj opravlja svoj posel. Ego si sicer želi prevzeti gospodarjevo delo, ampak to je njegova naloga. Če mačke ni, miši plešejo, ampak brez tega plesa nas pa ni. Ego je sicer čudovit pomočnik pri vsakdanjem preživetju, občutku vrednosti, ustvarjanju in delovanju, saj zato pa smo tle, a ne?

    Zdaj pa – kdo je pa gospodar? Tadej temu pravi notranji opazovalec. In verjetno gre res za to. Kar lahko opazuješ, to še ni Jaz. Oči ne morejo videti same sebe. Jeba je, ker opazuješ opazovalca in globja ko je meditacija, več je teh opazovalcev, ki opazujejo opazovalce. V neki točki se potem naredi klik, ampak o tem ne znam nič pametnega napisati, ker se mi ta klik še ni naredil. Se pa samo z opazovanjem res vzpostavi mir in red. In ravno tako je potem tudi s strahovi in vsem, kar “gospodarja” ali Jaz ovira.

    Še to: praviš, da je vsak odnos možen le na ravni ega, iluzij…? Tega pa ne razumem, zakaj bi bilo tako. Vsak odnos ima res nek svoj rok trajanja, samo ko je, je pa resničen.

    Lepo je če deliš
    #11297
    tadej pretner
    Moderator

    Ceres wrote: Okej, naslov teme je Preseganje ega, pa tudi iz Robertovega posta izhaja, da bi bilo potrebno ego uničit, preseč, stopit, skratka zmrcvarit. Duhovne tehnike tudi v glavnem točejo po egu, rezultat je pa še bolj napumpan ego. Da bi bilo pa potrebno sprejeti neko poniževanje in kao drugi pol, da ego “premagaš”… Kaj bi pa bili brez ega?

    Sicer ne vem, od kje naj bi ego bil vir vsega zla, sumim pa vzhodnjaško literaturo, po kateri je potrebno opustit ego za dosego razsvetljenja. Ampak po njihovi teoriji je potrebno opustit tudi vse drugo.

    Gre za to, da izraz ego različno dojemamo in da nekateri pod tem izrazom razumejo le egov negativni aspekt.
    “Sestavljeni smo” iz nepogojenega jaza in pogojenega jaza. Pogojenemu jazu pravimo ego, ta pa je sestavljen iz:
    – bazičnega jaza (“določa” ga predvsem veriga dednih vplivov, trenutek rojstva (temperament), vplivi v fazi nosečnosti, v novorojeno bitje pa se inkarnira duša, ki je s predhodno naštetim kompatibilna)
    – vse tisto, s čimer v procesu vzgoje bazični jaz prekrijemo. Pogostokrat se za to uporablja izraz zaključni jaz, ki je sestavljen iz večih segmentov, od katerih je verjetno najpomembnejši socialno modificirani jaz (to je tisti del nas, ki si želi biti sprejet, rabi pozornost …). Pomemben je tudi idealni jaz (takšen in takšen bi moral biti).

    Poanta v lajfu je, da se znebimo okov zaključnega jaza, tako da pride na plan bazični jaz (oba pa sta del ega!!!!!). ele ko se to zgodi, čutimo naše občutke in imamo svoje želje …. Dokler smo pod tajtirko zaključnega jaza, je vse instalirano oziroma posledica takšnih in drugačnih programov. Lahko bi rekli, da je bazični jaz na nek način nivo duše.

    Ceres wrote:

    V bistvu gre pa samo za to, da je potrebno narediti red, za red mora biti pa “gospodar v hiši”. Čustva naj potem čustvujejo, ego naj ima kontrolo, telo naj…. intuicija naj…. , samo vsak naj opravlja svoj posel. Ego si sicer želi prevzeti gospodarjevo delo, ampak to je njegova naloga. Če mačke ni, miši plešejo, ampak brez tega plesa nas pa ni. Ego je sicer čudovit pomočnik pri vsakdanjem preživetju, občutku vrednosti, ustvarjanju in delovanju, saj zato pa smo tle, a ne?

    Zdaj pa – kdo je pa gospodar? Tadej temu pravi notranji opazovalec. In verjetno gre res za to.

    V zgornji delitvi ga ni. Obstaja namreč še jaz, ki spaja nepogojeni in pogojeni jaz. Sestavljen je iz tkiva nepogojenosti, manifestira pa se v pogojeni realnosti skozi vse dele našega ega – seveda takrat, ko smo “prisotni”, ko ne delujemo reaktivno, ko smo dejansko sposobni upravljati s čustvi.
    Folk rad razlaga določena stanja tudi skozi frekvenco, ki prevladuje v možganih (alfa, beta, theta …). Ko imaš aktiviranega notranjega opazovalca, si v stanju t.i. aktivne alfe. Poleg alfa valov v možganih prevladujejo še gama valovi (frekvenčno področje 30 – 50 Hz). To so valovi prisotnosti in totalne osredotočenosti (npr. pilot letala, ko pristaja)

    Ceres wrote:

    Še to: praviš, da je vsak odnos možen le na ravni ega, iluzij…? Tega pa ne razumem, zakaj bi bilo tako. Vsak odnos ima res nek svoj rok trajanja, samo ko je, je pa resničen.

    odgovor na tole pa prepuščam RobertuWink

    Lepo je če deliš
    #11298
    Ceres
    Participant

    Hm Tadej, ne razumem, kako je lahko bazični jaz del ega (okej to še razumem, saj kot praviš, ga definira že genetika itd) in istočasno nivo duše. Za dušo je ego samo orodje, ki ga le-ta v “nabiranju izkušenj” uporabi in odvrže.

    A bazični in zaključni jaz naj bi bila nekaj takega kot pogojeni in nepogojeni jaz? Tudi ne vem, kaj naj bi bil ta tretji jaz, ki naj bi bil sposoben upravljati s čustvi? Sicer pa jaz, ki je res sposoben upravljati s čustvi je sposoben tudi direktne manifestacije, ker samo to je lahko pravzaprav sploh namen upravljanja s čimerkoli. In to potem verjetno je ta Jaz, ki je “gospodar”. Različni avtorji sicer temu “Jazu” pravijo drugače.

    Tadej, kdo pa je potem ta notranji opazovalec apropo temu tretjemu jazu? Mislim, da gre samo za različna poimenovanja.

    Lepo je če deliš
    #11299
    tadej pretner
    Moderator

    Ceres wrote: Hm Tadej, ne razumem, kako je lahko bazični jaz del ega (okej to še razumem, saj kot praviš, ga definira že genetika itd) in istočasno nivo duše. Za dušo je ego samo orodje, ki ga le-ta v “nabiranju izkušenj” uporabi in odvrže.

    Zadeva je enostavna – bazični jaz je pogojen, kot tudi duša v fazi krogov inkarnacij. Nepogojen je le duh.
    Daljša zgodba – je treba mal pogledat, če smo že imeli kje temo z relacijami duša/duh. In z lahkoto ti dam nekaj primerov filozofij/učenj, ki dušo, vsaj v določenih segmentih, obravnavajo pogojeno:
    – Kabala deli dušo na animalistični del, srednji del (ego) in višji del (ki se vrne k “Bogu”)
    – Za Platona dušo sestavljajo čutno spoznanje, volja in um
    – Da je pogojena, lahko sklepaš celo iz hinduizma -glede na kvaliteto lajfa v naslednjem napreduje ali nazaduje

    Ceres wrote:
    A bazični in zaključni jaz naj bi bila nekaj takega kot pogojeni in nepogojeni jaz?

    Niti slučajno. Bazični in zaključni del sta oba del pogojenega jaza.

    Ceres wrote:
    Tudi ne vem, kaj naj bi bil ta tretji jaz, ki naj bi bil sposoben upravljati s čustvi? Sicer pa jaz, ki je res sposoben upravljati s čustvi je sposoben tudi direktne manifestacije, ker samo to je lahko pravzaprav sploh namen upravljanja s čimerkoli. In to potem verjetno je ta Jaz, ki je “gospodar”. Različni avtorji sicer temu “Jazu” pravijo drugače.

    Tadej, kdo pa je potem ta notranji opazovalec apropo temu tretjemu jazu? Mislim, da gre samo za različna poimenovanja.

    Poglej, v stiku z nepogojenim delom si v globoki meditaciji – takrat le “si” in ne more upravljati z ničemer. Jaz, ki spaja pogojeni in nepogojeni del pa je notranji opazovalec. Sposoben se je z bitjo umakniti iz polj realnosti – v njih si še vedno, a s tabo ne upravljajo. Razjeziš se e vedno, vendar jeza ne upravlja s tabo, ampak lahko energijski vihar, ki ga je v tebi povzročila opazuješ z notranjim opazovalcem, ter ubiješ dve muhi na en mah (resnici na ljubo, s potšenim muholovcem jih lahko še večWink). Po eni strani se čustvo sprocesira in za njim ne ostane sled (recimo zamera), po drugi strani pa čustvo ni upravljalo s tabo in si bil sposoben ohraniti “hladno glavo”.

    Lepo je če deliš
    #11300
    Robert
    Član

    Normal
    0
    21

    false
    false
    false

    MicrosoftInternetExplorer4

    /* Style Definitions */
    table.MsoNormalTable
    {mso-style-name:”Navadna tabela”;
    mso-tstyle-rowband-size:0;
    mso-tstyle-colband-size:0;
    mso-style-noshow:yes;
    mso-style-parent:””;
    mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
    mso-para-margin:0cm;
    mso-para-margin-bottom:.0001pt;
    mso-pagination:widow-orphan;
    font-size:10.0pt;
    font-family:”Times New Roman”;
    mso-ansi-language:#0400;
    mso-fareast-language:#0400;
    mso-bidi-language:#0400;}

    Robert odgovarja…na nekem nivoju zavesti ni mogoče ločiti
    med jaz , ti , on , ampak vlada občutek enosti , povezanosti. Ločnice med
    jaz in ti naprimer odpadejo med dvema , ki se zaljubita. Takrat si v stanju ,
    ko čutiš njeno bolečino , kot svojo , njeno radost in srečo prav tako. Ne
    obstajajo več pojmi , kot so moje in tvoje , jaz tebi ti meni , ki so značilni
    občutki na ravni ega. Zdi se , da ko nekoga ljubiš , prenehaš obstajati ,
    verjetno pa se samo dvigneš nad raven ega , nad njegove niske frekvence v višje
    , kjer občutek ločenosti izgine. Takrat dati , pomeni isto kot prejeti in ko
    daješ nekomu , daješ sebi , ko ljubiš nekoga , ljubiš sebe… To je pa že
    najbližja razlaga enosti , kar sem jo trenutno sposoben izraziti z besedami… seveda
    pa občutka enosti , brez občutka ločenosti ne bi mogli izkusiti. In prav zaradi
    iluzije ločenosti so odnosi sploh mogoči.

    Lepo je če deliš
    #11301
    Robert
    Član

    No ja , potemtakem je preseganje ega možno le s frekvenco , ki ji pravimo ljubezen

    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.