Prepustiti se Življenju
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Prepustiti se Življenju
- This topic has 149 odgovorov, 17 glasov, and was last updated 9 years, 8 months nazaj by Anonimnež.
-
AvtorPrispevki
-
11. 12. 2010 ob 7:58 #7481IrenaČlan
Brezo wrote: Namesto izraza”Buda” pa še mal preštudiraj izraz “Bodhisattva”…ma v bistvu je to isto, samo da tukaj zna striček Google povedat še marsikaj zanimivega…
Že zdavnaj sem ugotovila, da sem rojena tu kjer sem . Odzivam se na zahodno ezoteriko, ki niti ni tako različna od vzhodne. V njej ima korenine, k njej so se obračali mnogi, od Platona do Blavatsky itd. – in je za nas (po mojem) čist ok. Bodhisattva je za inkarnirane drugje…zakaj bi presadila rastlinco v tuje okolje in vlagala tooolk energije v njeno rast in razvoj, ko pa imamo pri nas avtotohneLp, Irena11. 12. 2010 ob 8:03 #7482IrenaČlanglas wrote: Prepustiti se življenju… Višja inteliginca, ki si Ti in je istočasno tudi Vesolje (Narava, Ludje, živali,..) vseokrog tebe.. in med tabo in vesoljem nastaja subtilna (in manj subtilna) interakcija, ki ustvarja simfonijo, ki ji moreš znati prisluhniti, kam te vodi, kdaj te želi kam premakniti, kje je najblje zate,… STRAH je ponavadi tisti, ki povzroči, da je ne upamo poslušati in zatajimo sami sebe in nato ostajamo na mestu, kjer nam ni več fino, kjer izgubljamo smisel, kjer ne vemo več za kaj smo tu… Strah in razočaranja, ki so pustila sledove v čustvenem telesu močno ovirajo pot naprej.. Zatorej vsak poskus prepuščanja, osebo slej ko prej sooči z vsem nerazrešenim balastom v njenem bistvu. Včasih se osebi zaradi tega zazdi, da ko se prepusti življenju, da ji življenje servira slabo! Da je kaznovana za svoj poskus prepuščanja itd in se hitro potegne nazaj v statičen svet, ki ga je že tako močno vajena, čeprav ji ne nudi nič lepega več..
Brezpogojno zaupati ja! Poti, ki te vodi naprej in se zavedati, da na tej poti srečuješ le samega sebe.Drugače pa življenje je potovanje. Treba je to občutiti… Človek, če se ”zatakne” v življenju, če se na večih področjih ne razvija več, potem se začne razkroj, odmiranje… Vedno je kaj kar je treba spremeniti, odvreči kak balast (notranji ali zunanji), ki ne sodi več v tvoje življenje in sprejeti novo, ki želi vstopiti…
Glas, spet en dober post. Z omenjanjem balasta pa si načel nekaj, kar bom komentirala pri Tadeju…me zanima vaše stališče. Zase vem, da ne brcam v temoIrenaIrena2010-12-11 08:04:52
11. 12. 2010 ob 8:25 #7483IrenaČlanKo sem odprla temo na forumu sem istočasno odposlala vprašanje še kam… in Življenje mi je ad hoc postreglo z delnim? odgovorom. Doživela sem mučno in dolgo soočenje z retrospektivo svojega delovanja v zadnjih cca. 30. letih. Le-ta se nanaša na tole :tadej pretner wrote:
Za začetek ozavesti, kaj se v tebi dogaja, ko skušaš situacije nadzirati in kaj takrat, ko si spontana.
– Dobro se sprosti in si zamisli situacijo, v kateri si se trudila, da se nekaj zgodi ravno tako, kot si želela, ali da se recimo nekaj ne zgodi. Kako si se počutila? Kakšni so bili občutki v telesu?
– Spet se sprosti in si zamisli situacijo, v kateri si bila spontana in se je vse zgodilo ravno tako, kot je bilo prav. Kako si se počutila v njej? Kakšni so bili tokrat telesni občutki?Tople vode nisem odkrila, zbledel pa je mit o spontanem delovanju .Četudi naj bi bil to odličen vodnik ustreznosti delovanja, ki odnaša nadzor in kontrolo, pa je po moji retrospektivi ostal nasmešek: spontano še vedno reagiram pogojno – v tesni povezavi s svojimi vrednotami. To je nepreklicno dejstvo.Seveda mi zdaj nadaljne ugotovitve padajo kot domino, a naj bo …za zdaj… dovolj.Irena11. 12. 2010 ob 11:51 #7484tadej pretnerModeratorIrena wrote:
spontano še vedno reagiram pogojno – v tesni povezavi s svojimi vrednotami. To je nepreklicno dejstvo.IrenaS temle si odprla zanimivo področje. Spontane reakcije so običajno rutinske in dejstvo je, da v večini primerov reagiramo rutinsko. Ampak z ozaveščanjem vrednot in njihovi krepitvi, se ta rutina potem premakne proti polju zavesti.
Prelog: -zamisli si človeka, ki ga ceniš k’ 100 mater
– napiši 3 do 5 njegovih vrlin, zaradi katerih ga ceniš
Če ga ceniš zaradi teh vrlin, su vrednote, ki so baza teh vrlin, sila pomembne tudi zate. Razmisli, katere stvari, ki jih vsakodnevno počneš, niso v skladu s temi vrednotami in katere stvari bi lahko počela tako, da bi bile bolj skladne s temi vrednotami. Potem začni to delati – ko posamezno stvar zadostikrat narediš drugače premišljeno, ti bo prešla v avtomatizem. In tu pride do velikih razlik – rutina ne bo več nezavedna, ampak jo boš skreirala, po drugi strani pa se boš osvobodila marsikaterega destruktivnega občutka iz polja samovrednotenja, saj bo tvoja notranjost čutila, da je vedno manjša razlika med tvojo idejo o tem, kakšna bi morala biti in tem, kakšna v resnici si.11. 12. 2010 ob 15:51 #7485IrenaČlan11. 12. 2010 ob 20:23 #7486AVATARČlantadej pretner wrote: Prelog: -zamisli si človeka, ki ga ceniš k’ 100 mater
– napiši 3 do 5 njegovih vrlin, zaradi katerih ga ceniš
Če ga ceniš zaradi teh vrlin, su vrednote, ki so baza teh vrlin, sila pomembne tudi zate. Razmisli, katere stvari, ki jih vsakodnevno počneš, niso v skladu s temi vrednotami in katere stvari bi lahko počela tako, da bi bile bolj skladne s temi vrednotami. Potem začni to delati – ko posamezno stvar zadostikrat narediš drugače premišljeno, ti bo prešla v avtomatizem. In tu pride do velikih razlik – rutina ne bo več nezavedna, ampak jo boš skreirala, po drugi strani pa se boš osvobodila marsikaterega destruktivnega občutka iz polja samovrednotenja, saj bo tvoja notranjost čutila, da je vedno manjša razlika med tvojo idejo o tem, kakšna bi morala biti in tem, kakšna v resnici si.Kljub temu…da sem uporniški sin…se strinjam s tem…kar je napisal oča TadejIrena wrote: In je zeeeeeelo obširno in kompleksno. Sem v fazi “raziskovanja” neke slutnje, se javim
Tipična Irena…če ne bi bilo obširno-težko-komleksno-zavozlano…ne bi bilo zanimivo…nekako v stilu…Življenje je posran sendvič, ki ga vsak dan pomalo žvekamo12. 12. 2010 ob 0:31 #7491IrenaČlan -
AvtorPrispevki
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.