Prepustiti se Življenju

[tadej pretner]

lotus wrote: Sprejemanje je tako pomembna stvar, da so jo nekateri poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar takšno kot je in rečemo: “Takšna je ta stvar”.

Vir: http://www.teozofija.info

Če zbereš skupaj skupino ljudi, ti bo vsak povedal “kakšna je ta stvar”, mnenja pa se bodo ful razlikovala

Po mojem je moč pojem sprejemanja opredeliti precej bolj enostavno. Zajema predvsem dva segmenta.
– Sprejemanje je odprtost za nove izkušnje. (večina se oklepa znanega, saj jim daje znano občutek varnosti).
– V kontekstu sprejemanja ne gre za to, da nam je vse prav. Še vedno obstajajo stvari ki so nam všeč in stvari, ki nam niso. Poanta sprejemanja je le v tem, da te tiste, ki ti niso všeč, ne spravijo v slabo razpoloženje (da torej ne upravljajo s tabo).

Kar se tiče sprejemanja sebe pa – da glede ničesar ne čutiš sramu in/ali krivde.

RESUME: Sprejemanje ni mentalna kategorija, ni nekaj, česar se lahko naučiš na mentalni ravni in nato prakticiraš. Gre za čisto energijsko zadevo. Več energije imaš, manjša je diferenca med energijo v tebi in energijo izven tebe (si bolj povezan s celoto), zato si bolj v coni sprejemanja.

V glavnem – glede sprejemanja je veliko preveč filozofiranja in premalo konkretnih napotkov, kako do tega stanja.

tadej pretner2015-03-02 15:55:55

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[snowcat :)]

tadej pretner wrote: …..V glavnem – glede sprejemanja je veliko preveč filozofiranja in premalo konkretnih napotkov, kako do tega stanja.

Vaja – previjanje dneva nazaj – se uležeš v posteljo in preden zaspiš greš korak za korakom nazaj do trenutka kadar si vstal iz postelje in nazaj do trenutka kadar si se ulegel. Ta zadeva ni mentalna vaja. Človek se lahko spomni ali previje nazaj samo tisto, čemu je posvetil pozornost ali tisto, kjer je bil v praznini (pač osebno mnenje na podlagi osebne izkušnje). Spominski zapis seveda je večplasten. Ta zadeva naj bi aktivirala zavedanje, da imamo notranjega opazovalca. In ga ,,zobudila,,
Osebno sem ugotovila, da naše bolečine so glaven center našej pozornosti. Da raje imamo destruktivne monologe na čik pauzi namesto, da bi gledali nebo ali travo da raste…..da po našem prioriteta sistemu (ki se je vzel bog ve odkod) raje pomivamo posode namesto da bi se igrali s otrokom…..da smo v kopalnici pol ure brez da bi pogledali enkrat sami sebe v ogledalo……da raje sebedestruktivno pojemo čokolado namesto da bi popili požirek vode…..da raje se smilimo sami sebi in gledamo televizijo do mrtva namesto da bi prebrali zanimivo knjigo…. pač naše bolečine so nam prijateljice, intimna vez, poznano in zagotovljeno, zmeraj pri roki, zanesljivo, …..so pač hrustlajeve. So rekli, da tam kjer je svetloba ne more biti tema. Hm glede na to, da človek je kot energetska snežna kroglica na poti dol iz snežnega hriba……

Za sebe samo lahko rečem, da ta vaja me je parkrat strelila iz postelje na stranišče….kadar enkrat ,,spregledaš,, nikoli več ne moreš ,,ne videt,, takrat pa se na full power aktivirajo naše dobre zanesljive zmeraj prisotne bolečine. Šele takrat se prične ta pravi občutek krivde, samozaničevanja, samorazvrednotenja, ….pač en velik kup pizdarije….. šele takrat uzremo, da smo na otoku sami samcati, ne samo odrezami od sveta, ampak sami od sebe samih, da tisti morski psi okrog našega varnega otoka ….. pač se pojavi utrinek resnice, torej utrinek sprejemanja……

snowcat

Lepo je če deliš

[Anonimnež]

Zgodba o starcu

Nek starec naj bi imel vse – ljubečega sina, neprecenljivega rasnega konja, vrednega celo bogastvo, ki so mu ga vsi zavidali, in večino materialnih dobrin, ki si jih človek želi.

Toda nekega dne opazi, da je izgubil najdražjo stvar, ki jo je imel – konj je preskočil ogrado in se izgubil v bližnjih gorah. Sosedje so slišali za to nesrečo in prihajali k njemu z besedami: “Izgubil si konja, kakšna nesreča!”

On pa je vedno le odgovoril z vprašanjem: “Kako veste, da je nesreča?”

Čez nekaj dni se je konj vrnil s potepa – vedel je, da ga doma vedno čakata hrana in voda. S seboj je pripeljal še dvanajst čudovitih divjih žrebcev.

Ko so sovaščani izvedeli, kaj se je zgodilo, so prihajali k starcu in govorili: “Trinajst konjev, kakšna gromozanska sreča.”

Moder mož pa jim je le odgovoril: “Kako veste, da je to sreča?”

Spomnili so se njegovih besed, ko je naslednji dan sin poskusil zajahati enega od žrebcev. Ta ga je vrgel s sedla, ob tem pa se je deček tako poškodoval, da so zdravniki ugotovili, da bo vedno na eno nogo šepal. Kmetje iz vasi so spet prihiteli k njemu in mu izkazali sočustvovanje: “Tvoj edini sin, pa za vedno invalid. Kakšna nesreča!”

Kmet pa jim je spet odgovoril: “Kako veste, da je ravno nesreča?”

Minili so meseci in približno čez leto dni je začela divjati vojna. Po vseh vaseh so zbirali može in fante. Pobrali so vse, le fanta so pustili, ker je bil invalid. Čez teden dni so izvedeli, da so vsi vojaki padli v bitki

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki