Nova knjiga

[tadej pretner]

Sabina wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Človek nebi niti enkrat vdihnil če nebi bil ljubljen beri če nebi delovanja njegovih organov podpirala sila ki se imenuje ljubezen. Zahtva po specifični naklonjenosti nekoga je nekaj povsem drugega kot iskanje ljubezni. Če bi se človek tega zavedal bi vsak dan pel hvalnice že navsezgodaj. Komaj bi čakal da vstane in poje.

Ali lahko še malo bolj obrazložiš tole….

Bom še jaz poskusil:

Enkrat sem že nekje napisal, da je zame najboljša definicija ljubezni “težnja po zedinjenju na vseh ravneh”. Z univerzalno energijo eterične ravni smo vsi povezani, zato ji marsikdo pravi ljubezen. Zdaj pa k tvojemu vprašanju – majhen otrok to povezanost čuti, potem pa jo prek identifikacij, zlasti zavedanja, da je individualno bitje, izgubi. Potreba za to povezanostjo pa v njem ves čas tli, zato jo išče tako, da se “navezuje” na posamezne ljudi in išče njihovo naklonjenost/ljubezen.

Za kaj pri vsem skupaj gre?

Če o ljubezni razmišljamo kot o zavedanju splošne povezanosti, jo lahko živimo le tako, da se čim bolj povezujemo z eterično energijo (odpiranje čaker, vnos energije prek hare …). Če tako ravnamo, bo torej spontano prišlo do teh občutkov, vse skupaj pa ni vezano na nobena pričakovanja.
Ko pa od nekoga, recimo osebe nasprotnega spola ljubezen “zahtevaš”, gre običajno za dve stvari:

– Z osebo nisi v resnici zaresoniral, ampak je osnovno gibalo tega, da želiš biti z njo, globinsko nezadovoljstvo zaradi občutka ločenosti od eterične ravni; skratka, s tem nezadovoljstvom ne znaš upravljati in misliš, da bo minilo, če “boš s kom”. Zaljubljen si vedno v svojo predstavo o nekom, ne pa v tisto, kar v resnici je.
– Kemija, pogostokrat enostranska, se zgodi na ravni bolečinskih teles. Privlačijo te ljudje, ob katerih bi se ta bolečinska telesa lahko sprocesirala, kar pogostokrat nima nikakršne veze z resonanco obeh duš.

Skratka, bolj ali manj drži tudi to, da si kvalitetne veze sposoben šele takrat, ko si lahko tudi sam, ko občutka celovitosti ne iščeš več izven sebe. Šele takrat lahko govorimo o tem, da te nekdo pritegne na osnovi resonance.
–

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[glas]

snowcat :) wrote:
Za Ozzelota je sigurno lažje razmišlajati LJUBEZNJ kot ,,jebe se mi,, popolnoma neosebno, nepogojeno energijo.

Razsvetlejeni ludje, po moje, so svobodni te ODVISNOSTI.

V našem vesolju je prisotnih 7 žarkov, ki v medosebnih interakcijah tvorijo vse kavlitete, ki obstajajo.. In naše osončje je nastalo na osnovi 7.žarka, ki nosi kvaliteto in dejansko JE ljubezen/modrost,..

In vsi mi to globoko v sebi vemo, zato tudi v najbolj zlajdranih pesmih skozi pojejo o ljubezni, karkoli že njim na njihovi ravni to pomeni.. In nasploh so ljudje v osnovi v življenju namenjeni iskati to ljubezen, ki so jo nekako izgubili (ko so padli v 3D in izgubili dostop do svojih drugih dimenzij) in jo želijo nazaj..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[snowcat :)]

tadej pretner wrote: ….Skratka, bolj ali manj drži tudi to, da si kvalitetne veze sposoben šele takrat, ko si lahko tudi sam, ko občutka celovitosti ne iščeš več izven sebe. Šele takrat lahko govorimo o tem, da te nekdo pritegne na osnovi resonance.

Občutek celovitosti je POSLEDICA energetskega ravnovesja. Drugače povedano, kadar je neravnovesje, imamo občutke. Kadar je ravnovesje imamo pa občutek ljubeznji in celovitosti. Tudi ta občutek je POSLEDICA. Je pa posledica SPOMINA neravnovesja. Torej ta občutek je zavedanje se spremembe. Tu je v delovanju PRIMERJAVA, ki pa je mama_tata zavedanje se SPREMEMBE.

Otrganje od celovitosti – otrok – nima nobene veze s samim pretokom energije, ta teče ne glede. Ima pa veze s pomankanjem/viškom. Torej nastane nekje zastoj iz razloga manjka ali viška energije, ki pa je posledica naše reakcije/odziva na zunanji svet. Če bi zelo poenostavila. Če bi otrok bil sprejet tak kakršen je ves čas in od vsakega, če bi bilo sočutje in razumevanje prisotno ves čas in od vsakega, njegove potrebe zadovoljene (kadar pa je čas se premaknit se kar sam premakne, primer dojenje) je vprašanje ali bi resno razvil občutek ločenosti od celote……

Narava teži k ravnovesju. Tako, da če je neravnovesje, se pojavi občutek, ki naj bi peljal k iskanju rešitve. To je krasa in genialnost človeškega ustroja. Ta proces deljuje ne glede na okoliščine, človeka in čas. Je neoseben, vseprisoten, ves čas.

Kadar človek pride do stanja ravnovesja, jasno, da nima POTREBE po zunanjih POTRDITVAH ali POVEZAVAH. Zato ker je CELOVIT. Če je pa celovit je del CELOTE.

Zadeve sem si zelo poenostavila, zato ker verjamem, da svet je komplexen, ne pa kompliciran.

snowcat
PS: verjetno nisem rekla nič novega, samo mogoče na drugačen način…..pač razmišljam naglas

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

snowcat :) wrote:

tadej pretner je napisal/a:

….Skratka, bolj ali manj drži tudi to, da si kvalitetne veze sposoben šele takrat, ko si lahko tudi sam, ko občutka celovitosti ne iščeš več izven sebe. Šele takrat lahko govorimo o tem, da te nekdo pritegne na osnovi resonance.

Otrganje od celovitosti – otrok – nima nobene veze s samim pretokom energije, ta teče ne glede. Ima pa veze s pomankanjem/viškom.

Ne bo držalo, snowy. Ko del energije potisneš v podzavest, se v čakri, ki pripada življenjskemu področju, na katerem se je to zgodilo pojavi specifično vrtenje. Ampak v celotnem spektru prek čaker dobivano univerzalno energijo eterične ravni le tedaj, ko so uravnotežene. Reči hočem, da si tudi takrat, ko ti kaže določena čakra višek energije, do določenih energijskih spektrov zaprt, energija v sistemu pa teče slabše, saj so takšne in drugačne tenzije spremni pojav potiskanja v podzavest oziroma energijskega viška.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[snowcat :)]

tadej pretner wrote:

snowcat :) je napisal/a:

snowcat :) je napisal/a:

….Skratka, bolj ali manj drži tudi to, da si kvalitetne veze sposoben šele takrat, ko si lahko tudi sam, ko občutka celovitosti ne iščeš več izven sebe. Šele takrat lahko govorimo o tem, da te nekdo pritegne na osnovi resonance.

Otrganje od celovitosti – otrok – nima nobene veze s samim pretokom energije, ta teče ne glede. Ima pa veze s pomankanjem/viškom.

Ne bo držalo, snowy. Ko del energije potisneš v podzavest, se v čakri, ki pripada življenjskemu področju, na katerem se je to zgodilo pojavi specifično vrtenje. Ampak v celotnem spektru prek čaker dobivano univerzalno energijo eterične ravni le tedaj, ko so uravnotežene. Reči hočem, da si tudi takrat, ko ti kaže določena čakra višek energije, do določenih energijskih spektrov zaprt, energija v sistemu pa teče slabše, saj so takšne in drugačne tenzije spremni pojav potiskanja v podzavest oziroma energijskega viška.

Oj, Tedy,

kadar pride do manjka ali viška energije – se strinjam – se vrtijo čakre pač tako kot se vrtijo in kvaliteta pretoka energije, je slabša, torej ni v ravnovesju = polni potencial čakre. Jaz govorim o PRVOTNEM vzroku. Tako ali unako vrtenje čaker je že POSLEDICA. Mi to posledico lahko zaznamo preko občutkov, to je genialnost človeškega telesa. Primer so recimo eneagrami, ki seveda imajo jasno definiran OBČUTEK v ozadju.

Moje razmišljanje je bilo. Ali pride do občutka ločenosti, če vse gre po programu ?? Torej ni manjka ali viška, ni prvotnega vzroka nastanka viška ali manjka energije. Ali resno rojstvo je tromatično ?? Če je to naraven del procesa nastanka živega bitja ?? Ali je rojstvo tromatično zaradi tega, da je to fizična ločitev od fizičnega lagodja pri katerem manjka energetska podpora vsega in vsakega okrog ?? Drugače rečeno, če grem še več v ,,idealen,, primer. Kaj pa če človek nastane (od jajčic in semenčic) in vse gre po programu, ni manjka niti viška energije ?? Ali se bo rodil človek, ki je v ravnovesju in ne bo imel občutek ločenosti ?? Zdaj mi je prišla na glavo zgodba o Budhi (pač sem videla film) kjer naj bi mama v času poroda pela svete pesmi (za primer ne traumatičnega poroda iz strani MAME)…..a je on imel postporodno traumo ??

Recimo v Tibetu naj bi imeli pravilo 7 let. Do starosti 7 let je otrok bog, od 7 do 14 dobi naloge, da je del skupnosti, od 14 naprej pa že samostojno odločanje in življenje, itd…..Naj bi to vse potekalo netraumatično. Ne mi argumentirat s tem, da je pač polje tako.

snowcat

Lepo je če deliš

[ozelot]

Vidim da tu trdite stvari katere pa ne vidite. Pravzaprav ne verjamem da kdo tu gor vidi kako se vrtijo čakre in ob kakšnih priložnostih. To so teorije.

Kako naj jest verjamem da imate prav v svojih trditvah (pa ne samo o čakrah ampak nasploh je tu gor veliko teorij ki niso vidne niti otipljive) in da niso to le vaša prepričanja ki sama po sebi nimajo neke vrednosti?

Podobno govorijo verniki o bogu. “Jest vem da je samo pokazat ali dokazat ga pa ne morem.” Potem se znajde nekdo ki pravi “Ti si zamešal vse skupaj in to kar vidiš se da vse fizično razčlenit”.

Torej kaj je zdej to s temi čakrami in ostalim teoretiziranjem? Je ali ni?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Sabina]

tadej pretner wrote:

Sabina je napisal/a:

Sabina je napisal/a:

Človek nebi niti enkrat vdihnil če nebi bil ljubljen beri če nebi delovanja njegovih organov podpirala sila ki se imenuje ljubezen. Zahtva po specifični naklonjenosti nekoga je nekaj povsem drugega kot iskanje ljubezni. Če bi se človek tega zavedal bi vsak dan pel hvalnice že navsezgodaj. Komaj bi čakal da vstane in poje.

Ali lahko še malo bolj obrazložiš tole….

Bom še jaz poskusil:

Enkrat sem že nekje napisal, da je zame najboljša definicija ljubezni “težnja po zedinjenju na vseh ravneh”. Z univerzalno energijo eterične ravni smo vsi povezani, zato ji marsikdo pravi ljubezen. Zdaj pa k tvojemu vprašanju – majhen otrok to povezanost čuti, potem pa jo prek identifikacij, zlasti zavedanja, da je individualno bitje, izgubi. Potreba za to povezanostjo pa v njem ves čas tli, zato jo išče tako, da se “navezuje” na posamezne ljudi in išče njihovo naklonjenost/ljubezen.

–> Zakaj potemtakem prav otroci še posebej potrebujejo starševsko ljubezen, sprejemanje in toplino?

Za kaj pri vsem skupaj gre?

Če o ljubezni razmišljamo kot o zavedanju splošne povezanosti, jo lahko živimo le tako, da se čim bolj povezujemo z eterično energijo (odpiranje čaker, vnos energije prek hare …). Če tako ravnamo, bo torej spontano prišlo do teh občutkov, vse skupaj pa ni vezano na nobena pričakovanja.
Ko pa od nekoga, recimo osebe nasprotnega spola ljubezen “zahtevaš”, gre običajno za dve stvari:

– Z osebo nisi v resnici zaresoniral, ampak je osnovno gibalo tega, da želiš biti z njo, globinsko nezadovoljstvo zaradi občutka ločenosti od eterične ravni; skratka, s tem nezadovoljstvom ne znaš upravljati in misliš, da bo minilo, če “boš s kom”. Zaljubljen si vedno v svojo predstavo o nekom, ne pa v tisto, kar v resnici je.
– Kemija, pogostokrat enostranska, se zgodi na ravni bolečinskih teles. Privlačijo te ljudje, ob katerih bi se ta bolečinska telesa lahko sprocesirala, kar pogostokrat nima nikakršne veze z resonanco obeh duš.

Skratka, bolj ali manj drži tudi to, da si kvalitetne veze sposoben šele takrat, ko si lahko tudi sam, ko občutka celovitosti ne iščeš več izven sebe. Šele takrat lahko govorimo o tem, da te nekdo pritegne na osnovi resonance.

Najbrž enostavno veš, da si v tej celovitosti, ne? V harmoniji, ravnovesju? Je to sploh možno doseči v enem življenju?
Tadej, si ti ‘celovit’?

Celoviti ljudje najbrž ne filozofirajo kej preveč po forumih ali pač… Brez zamere

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki