identiteta žrtve

[Ceres]

tadej pretner wrote:

Ceres je napisal/a:

Karmična diagnostika govori o pasivni agresiji, ki je seveda obraz žrtve.

Ne vem sicer, kaj naj bi bila pasivna agresija, a za identiteto žrtve sta značilna dva občutka – predvsem jeza, ki pa je ne izražaš tam, kjer nastane, pa tudi krivda.

Jeze seveda tam, kjer nastane, ne izrazimo zato, ker smo žrtve – če bi jo, bi se konfrontirali in o žrtvi ne bi več govorili. Ampak ta jeza potem ustvarja v človeku pritisk, ki se ga reši na različne načine. Npr:

– v službi si žrtev, doma pa vse skupaj kompenziraš tako, da sam težiš

– jeze se npr osvobajaš z neprestanim kritiziranjem itd.

Zavest žrtve pa generira tudi občutek “nisem dovolj dober” in od tu nrjasen občutek krivde.

Story of my life!

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

Predstavite si žogo. Tisto veliko gumijasto žogo, ki se uporablja pri rehabilitaciji ali različnih vadbah. Na tej žogi balansira človek. Stoji in njegova celotna namera je ostati na žogi. Tako, da celotna njegova pozornost je usmerjena navzven. Na karkoli, kogarkoli, kadarkoli…da ga takne, da ogrozi njegovo balansiranje na žogi. 100%. Tak človek je popolnoma odvisen od zunanjega sveta. Tudi če ni dražljajev je v napetosti. Saj mora ostati gor na žogi. Žoga sama pa se odzove na vsak njegov trzljaj. Notranje napetosti pa povzročajo občutke, da bo padel, ….torej da bo umrl. Njegovo odzivi na zunanje dražljaje so lahko različni – lahko prosi, lahko joče, lahko se jezi, lahko upa da bo šlo mimo samo, ….nikoli pa se dejansko ne brani. Brani se človek samo takrat, kadar ima nekaj, ki bi lahko izgubil. Kako to, da nima ? Zato ker njegovo pozornost je totalno in 100% zunaj njega. Tako, da nima pogojev, da bi sploh zaznal, da nekaj ima.

Ali ima tak človek lastno življenje ? Ne.
;Ali ima tak človek lastno voljo ? Ne.
Ali ima tak človek sploh na izbiro ? Da. Bi moral stopiti iz žoge. Beri, bi moral umreti. Tega pa ne.
Kadar tak človek se odloči, da bo meditiral. Kaj se dejansko zgodi ? Svojo žogo in sam sebe na tej žogi premesti v prostor in čas, kjer NI dražljajev. Misli, da meditira, dejansko pa balansira naprej na žogi, ampak ni na ki se odzivat in umirja samo žogo. Še zmeraj ni v interakciji sam s sabo, ampak s žogo. Proba ji ,,prepričat,, da se umiri. Torej je v interakciji s žogo. Žoga pa daja sporočilo ,,nima smisla, itak, …,, posledično tak človek nič ne konča, ne vztraja, nikoli ne teče skozi ciljno črto, …. Kadar pa se ,,odloči,, da pa bo, pride ta globinski občutek – strah pred padcem iz žoge, torej smrtjo.
Kaj je pa žoga ? Kje se je vzela ta žoga ? Ta žoga je prispodoba. Prispodoba odločitve. To je odločitev, ki je nastala kot odziv na zunanje pogoje. Ti zunanji pogoji so ogrožali, povzročali bolečino, … in oseba je izmislila/se je odločila, da žoga je rešitev. Ironija. Ironija je v tem, da teh prvotnih zunanjih pogojev ni več in človek bi lahko stopil z žoge dol. Ampak je ,,živel,, s to žogo toliko časa, da mu predstavlja način življenja. Ironično, mu predstavlja varnost. Je žejen in stoji v vodi do kolen. Več je žejen, višje se dviga voda. (enako privlači enako). En dan pa umre zaradi tega, da je dih zadrževal, s vodo nad glavo, žejen.
Edino, ki garantiram tistim, ki so zdaj na žogi, da ne bodo umrli, če stopijo z žoge dol.

Lepo je če deliš

[Fiona Mojca]

Ukvarjam se z enim vprašanjem pa ga bom zastavila kar v tole temo.

V odnosih imamo dostkrat problem, da ne zmoremo ustvariti bližine z nekom. Iz literature vem, da ranljivost ustvarja bližino, torej če si dovolim biti ranljiva ob nekom, ga/jo s tem spustim bližje k sebi. Kako se v komunikaciji odpreti in biti ranljiv, a ne zdrsniti v “jamranje” in ostale lastnosti žrtve? Kje je meja? :)

Lepo je če deliš

[glas]

Fiona Mojca je napisal/a:

V odnosih imamo dostkrat problem, da ne zmoremo ustvariti bližine z nekom. Iz literature vem, da ranljivost ustvarja bližino, torej če si dovolim biti ranljiva ob nekom, ga/jo s tem spustim bližje k sebi. Kako se v komunikaciji odpreti in biti ranljiv, a ne zdrsniti v “jamranje” in ostale lastnosti žrtve? Kje je meja? :)

Ustvarjanje bližine je lahko pogojeno tudi z tipi osebnosti, nekatere gredo bolj skupaj, druge manj in že v osnovi ni bližino lahko ustvariti enako z vsakim..  Ne gre pa samo za osebnost, gre tudi za energije duše, te bolj določajo kaj in kje bo bolj ali manj sodelovalo..

Sam sicer ne dojemam da “ranljivost” povzroča bližino, ampak jo povzroča odprtost. Rnljivost je pa le posledica odprtosti.. Če si odprt in iskren si tudi ranljiv in ko si odprt, takrat dopuščaš bližino, če jo je oseba na druga strani tudi zmožna ali si je želi.. Vsekakor si v tem stanju tudi “ranljiv”.  Ampak ta ranljivost nima nič z naravo bližine, bolj z osebnostjo, identitetami, nerazrešenimi čustvi, ali tudi s tem če v bližino spuščaš neprimerne osebe, saj veš, če slona spustiš v trgovino s kristalom, kaj se bo zgodilo, vse bo pomendral in polomil..  Toraj če se ceniš ne boš spuščal v svoj prostor oseb, ki tega niso vredne, ki zate niso primerne in ki v tvoj prostor tudi ne sodijo!  Ko se ti pa v ustvarjeni bližini z nekom dogaja takšno in drugačno lomljenje pa je potrebno biti res iskren do samega sebe in ugotoviti v kateri sektor spada vzrok za to?  Ali sem preobčutljiv/a zaradi nečesa nerazrešenega v sebi, da to tako doživljam? Sem mi lomljenje dogaja, ker mi njena/njegova bližina lomi in odstranjuje trdoto ega na določenem področju? Se mi lomljenje dogaja ker se moja osebnost lomi in se spreminja na področjih kjer je to pač potrebno? Ali prihaja do kaosa in katastrofe le zato, ker imaš v bližini pač osebo, ki ni dovolj tenkočutna in preveč na grobo robanti s svojimi energijami po tebi, saj ni dovolj uvidevna za tvojo nežnost?

Ampak na način kot si ti zgoraj izpostavila ranljivost, lahko povem da ti tukaj ne vprašuješ po “naravni ranljivosti”, ki je pač posledica odprtosti, do nekoga ali do sveta.  Ampak da je izza tega vprašanja primer osebe, ki dobesedno ima rane, rane ki jih mora začeti razreševati. Torej ko se taka oseba odpre, pridejo najprej ven seveda čustva, ki so posledica ran in te čustvene rane težijo po razrešitvi.. Če oseba ustvari bližino z neko prav posebno osebo, ji bo ta oseba te rane dobesedno “vlekla ven iz nje in tukaj v prvem koraku, je seveda najbolje da jih izrazi, pove, zaupa vse kar čuti, tudi če nekako na tej točki izražanja oseba kot  da je v vlogi žrtve,..  Ker to je prvi korak razrešitve, da brez predsodkov le izraziš (tudi neljube vsebine), če imaš ob sebi nekoga, ki zmore brez predsodkov to sprejeti ali ti je še celo v ljubečo podporo, je to seveda še toliko bolj super! Komaj naslednji korak je korak, ko želiš te vsebine “razešiti” (če se te ob izražanju niso že same)..  In recimo v prihodnje se ne zatekaš več le v konstantno ponavljanja, ko osebi ob sebi le znova in znova potožiš “o svojih čustvih” ampak se raje trudiš odstraniti vzrok za pojavljanje določenih težkih čustev; osebo recimo vprašaš, kako bi ti reagiral, če se bi tebi to pojavljalo, kako bi ti to transformiral?  Kateri prijem/proces mi priporočaš? A me lahko vodiš v ta proces ali ga naredim sam/a?  To je nato konstruktivni pristop, ne pa pristop žrtve, ki le ves čas išče in išče kogarkoli, komu bi mu le potožila o svojih problemih..  Ker če to prvo fazo izražanja “problemov” nekdo podaljšuje in ne preide v konstruktivno razreševanje, se preko principov izravnave in samoregulacije (bio)polja, začnejo dogajati bolj in bolj čudne stvari, da tako osebo bo “začel ranjevati” ta zaupnik. In oseba ki bi ji naj nudila oporo, bo opostala vzrok za probleme, rane in težka čustvena stanja..  Čeprav si tega ta oseba ne bo želela, se bo ta scenarij vseeno začel dogajati brez da bi to kdorkoli od njiju želel. Saj bodo naravni principi kozmosa obeh vpletenih oseb poskrbeli, da bo ta rama, ki je preveč uporabljana le za naslon odstranjena, da se oseba prej postavi nazaj na svoje noge in odveže iz soodvisnosti in soodvisnih odnosov..  In odnosi so delikatna stvar saj zelo težko je sredi vsega tega, jasno zaznavati vse svoje principe, ki delujejo nato tudi skozi osebo ob nas in jih ne pripisovati tej osebi – čeprav nam jih takrat “ona nam povzroča”..     

 

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[snowcat :)]

Fiona Mojca je napisal/a:

Ukvarjam se z enim vprašanjem pa ga bom zastavila kar v tole temo. V odnosih imamo dostkrat problem, da ne zmoremo ustvariti bližine z nekom. Iz literature vem, da ranljivost ustvarja bližino, torej če si dovolim biti ranljiva ob nekom, ga/jo s tem spustim bližje k sebi. Kako se v komunikaciji odpreti in biti ranljiv, a ne zdrsniti v “jamranje” in ostale lastnosti žrtve? Kje je meja? :)

Lepo je če deliš

Jaz vidim iz vprašanja več področji:

1/ prebrala v knjigah – ok, knjige so dober vir informacije, ampak na koncu človek mora dati skozi osebno izkušnjo, ki je odločilna. Moja izkušnja je taka, da prvo imam izkušnjo in potem se pojavi vir informacije, ki to izkušnjo obravnava. Za informacije, kjer sem vzela prvo pot knjige in potem osebno izkušnjo – sem se full matrala s pričakovanji, ki naj bi se zgodile in se ne in ne, zgoditi. Tako, da če sem želela iti naprej sem morala nekako ,,pozabiti,, vse te informacije.

2/ položaj žrtve – kako veš, da si v položaju žrtve ??

3/ bližina – ranljlivost – že sama miselj, ponuja odgovor. Če jaz razmišljam, da bi se rada s kom sbližala in istočasno se zavedam, da me je strah, potem ni fora v človeku s katerim bi se rada sbližala, ampak v moje razumevanju moje lastne potrebe po sbližanju, torej pogojevanje.

4/ meja – iskanje meja je potreba človeka, ki bi rad nadzoroval situacijo. Torej navezuje na točko 3/.

5/ jamranje – to je zaciklanje. Stara rana, ki se vrača in vrača in vrača – tako kot je že Glas napisal. Človek je zavestno bitje in ima sposobnost opazovanja. Tako, da lahko opazi ponovitev, vzorec, patino. Kadar to opazi – ima možnost iskanja poti ven iz tega kroga. Na to pa obstaja ogromno tehnik – v glavnem opazovanje samega sebe in zavestno sproščanje. Osebno domnevam, da proces prisotnosti je še zmeraj the best of the best procesov. Za tiste, ki so boj aktivne narave – pa Osho aktivne meditacije (dinamična, kundalini, dihanje čaker, džiberiš)

V zaključku – moje opazovanje. Položaj žrtve je položaj, kjer oseba je večino časa usmerjena navzven (glej moj post s žogo 12.4.2017). Tako, da karkoli se odločiš, da obrneš pozornost na sebe – bo bomba

snowcat

 

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Fiona Mojca je napisal/a:

V odnosih imamo dostkrat problem, da ne zmoremo ustvariti bližine z nekom. Iz literature vem, da ranljivost ustvarja bližino, torej če si dovolim biti ranljiva ob nekom, ga/jo s tem spustim bližje k sebi. Kako se v komunikaciji odpreti in biti ranljiv, a ne zdrsniti v “jamranje” in ostale lastnosti žrtve? Kje je meja? :)

Problem pristnosti je problem strukture čustvene identitete, oziroma “zapiranja” impulza, da izkusiš ugodje, v zgodnji fazi odraščanja (direktno in indirektno zrcaljenje). Bolj je čustvena identiteta zjebana, beč stvari imaš “v senci” in večjo potrebo imaš po tem, da jih ščitiš. Od tu tudi občutek/bojazen, da bi bili ranjeni, le bi se komu odprli. Druga stvar pa je ta, da nas zanimajo/privlačijo prav takpni ljudjem ki potem sprožijo aktivacijo tistega, kar je v senci.
Generalni napotek je procesiranje stvari, ki jih imamo v senci. Tako bo vedno manj stvari, za katere mislimo, da jih moramo ščititi, vedno bolj smo odprti in vedno manj ranljivi.
V procesu komunikacij pa ni pravila, saj lahko tvoje sence izverejo sila različne poti, kako bi se aktivirale; nekatere so altivnejše, nekatere bolj pasivne…

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Fiona Mojca]

Hvala za odgovore. Tadej, ko sem brala tvoj odgovor, mi je klikalo: jp, jp, jp. Sam’ veš kolk je tega?
Drugače sem pa mislila bolj na poglabljanje obstoječih odnosov (otroci, družina, prijatelji), ampak mislim, da vem odgovor: procesiranje ;)

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki