grigori grabovoi

[tadej pretner]

ozelot wrote:

To kakšne probleme so imeli je povedal Bashar. Ti temu ne verjameš ker imaš raje druge vire informacij ampak sam dobro veš da je vseeno kaj verjameš in od kje ker vse kar verjameš je zate res za nekoga ki ne verjame pa ni res.

E stari, tole pa ne drži. Mešaš dejstva z zornimi koti.

Dejstvo: Na mizi je kozarec, do polovice napolnjen z vodo.

Dva zorna kota:

– kozarec je napol poln

– kozarec je napol prazen

V lajfu je vse še bolj zakomplicirano – ko se nekaj zgodi/manifestira, je to dejstvo. Zorni koti pa so npr. – življenje je polno priložnosti; življenje je sranje; za vsakem vogalom je kdo, ki te skuša nategniti … Na osnovi teh zornih kotov se ti odvija lajf v SEDANJOSTi. Ko pa se je enkrat to zgodilo, ni več vprašanje, ali se je, ali se ni. Ne morejo torej imeti prav tako tisti, ki pravijo, da se je, kot tudi tisti, ki pravijo, da se ni.

Torej:

– Atlantida je bila, ali pa je ni bilo (ne morejo imeti prav tako tisti, ki pravijo da je bila, kot tudi tisti, ki pravijo, da je ni bilo).

– Atlantida je imela probleme, kakršne je pač imela. Ne more 10 ljudi govoriti o različnih ključnih atlantidskih problemih in imeti vsi prav.

ozelot wrote:
Eden od vzrokov zakaj verjamem v obstoj atlantide so moje sanje. Večkrat sanjam celino ali večji otok sredi oceana kjer se dogajajo stvari za katere kasneje slišim na kakem forumu ali drugot in jih povezujejo z Atlantido. V sebi imam tudi spomine ki se jih zelo težko opiše in nevem kam bi jih dal. V to življenje sigurno ne in v nobenega od življenj te civilizacije. Edin če sem bil prekleto brihten nekoč in sem imel zavest x 100 napram današnji.

Nimam razloga da nebi verjel v obstoj Atlantide in po mojih sanjah naj bi bila v severnem Atlantiku.

V današnjih časih velja rek: “ne verjamem dokler ne vidim” dejstvo pa je da ne moreš videti dokler ne verjameš.

Skratka kakor so tvoje trditve meni pomanjkljive so moje tebi. Kdo ima prav?

Stari, tudi jaz VERJAMEM, da je obstajala. Smešno pa se mi zdi, da kdo reče, da VE, kaj se je tam dogajalo. Pri raznih oblikah kanaliziranja sta dva ključna problema:

– Tisto kar verjameš in/ali veš, usmerja tvoj “radar”, finta pa je v tem, da je v polju nemanifestiranega tako vse tisto, kar je kdaj res bilo, kot tisto, kar bi lahko bilo.

– Vibre, ki jih v “posebnih stanjih” ujameš, prepoznava in interpretira tvoj um na osnovi tistega, kar ve in verjame.

Zato ne moreš vedeti, ali si “ujel” manifestirano resnico ali nemanifestirano zgodbo. Ful mi je smešno, da je večina tistih, ki imajo nekakšne vizije, na osnovi katerih trdijo, da vedo kaj se je kdaj zgodilo, precej nebogljena, ko gre za preverljive stvari. Ko se bo našel junak, ki bo npr. rekel: “tega in tega dne pojdi v gozd na to in to mesto in našel boš 30 jurčkov”, pa mu bom nedvomno verjel tudi če mi bo nakladal o življenjskih razmerah na Atlantidi.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Ja no vsak si sam izbere čemu bo verjel in tisto kar verjame postane njegova realnost. Če nimamo skupne realnosti je povsem normalno ker ima vsak človek svojo le da se na nekih točkah stikajo. To je tako kot z kozarcem na mizi v katerem je do polovica vode. Dva človeka ga vidita in oba vidita da je vode pol kozarca. Torej do tu sta v skupni realnosti naprej se pa realnost začne razlikovati glede na ostala prepričanja teh dveh magarcev ki gledata v kozarec.

Vsa realnost je neresnična. Resnično je le doživljanje realnosti. In ne glede na to kaj si nekdo misli o atlantidi je iluzija vključno z vsemi materialnimi dokazi. Pač dopustiš si živeti v enem od potencialnih različic sveta. Resnično je le kaj mu ob tem razmišljanju dogaja.

Nataša. Jest se z Atlantido sploh ne ubadam. Ko sem bil mulc in sem bral revijo aura mi je bla ta tema zanimiva zdej mi je povsem nepomembna…izrazim pa svoje mnenje če je prilika.

ozelot2014-11-28 14:30:37

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[ozelot]

Večkrat sem že slišal da se da zgodovina spremeniti. Dobesedno spremeniti. Če je to res potem to pomeni da ni fiksna oziroma da je le interpretirana. Torej če se jo da spremeniti in imajo nekateri znanje oziroma sposobnost to narediti potemtakem jo lahko nekdo drug spremeni čisto ponesreči in se tega niti ne zaveda. Kolikokrat bo zgodovina še spremenjena do takrat ko bo atlantida odkrita? Oziroma do kakšne mere se bo spremenila zgodovina atlantide…najbrž do take da bo zgodba ustrezala ušesom posameznikov ki jo poslušajo. Kar je pa že sedaj. Vsak sliši svoje. Nekateri ne slišijo nič drugi marsikaj.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[glas]

janko wrote: […. prihodnost, kakršna koli že se bo zgodila, bo za vse ista. in še enkrat-govorim o skupni prihodnosti.
in deževno poletje je bil nežen primer. kaj pa mogoče svetovna vojna?
in ne glede na to, kako jo vsak kot posameznik doživi, ostaja dejstvo, da živi v času in prostoru svetovne vojne.
kot seweda tudi drži, da če masa skreira ljubeče in prijazne pogoje za življenje, bomo istih pogojev deležni prav vsi.
in tudi za te človeku prijazne pogoje velja, da se v okviru njih vsak znajde po swoje.

Ja no pa saj tudi če je svetovna vojna ali le deževen dan.. To kar ti opisuješ, da smo ljudje zmožni le majhnh nianse med doživljanji ene in iste stvari, to po moje ne drži.. ljudje smo dejansko svetovi za sebe (ki ni nujno da se sploh dotikajo več..), vsak človek doživlja svet tako unikatno, da je nekomu sredi svetovne vojne lahko tudi 3krat boljše kot mogoče na en čist povprečen dolgočasen dan..
O nekih dejstvih, ki jih daješ za referenco tega kar opisuješ; to so za mene le nalepke, ki jih ljudje lepijo na svoje individualne dogodke, ker mislijo, da to velja čisto isto za vse,.. nekdo ki ne daje takih nalepk na posamezne dogodke, verjetno tudi vojne ne doživlja kot vojne.. A recimo za živali v gozdu, ki ne bodo deležne bojišča, a za njih tudi pomeni, da so definirane s to neko vojno? katero se bo recimo le peščica bitij na Zemlji odločila se jo iti med sabo?
Ja v zgodovinskem učbeniko bo pisalo, da o vsi takrat živeli v VOJNI ja.. ampak če vojna ni del tebe in tudi taki učbeniki ne,.. kaj pol ima to s tabo.. tudi če si človek..
Vsak je lahko bolj ali manj nečesa deležen, odvisno od lastnih vsebin, ki jih nosi v sebi in tudi perspektive, ki jo izbere ob dogodku.. Lahko recimo nekaj kar je samoumevno za eno skupino ljudi, druga skupina sploh opazila ni, čeprav je bilo kao ”pred očmi”.. Jaz tudi recimo nikdar v življenju nisem s sabo nosil dežnika v življenju, nikdar me pa vseeno ni napralo, nisem verjel niti da me bo, pa tudi ko je bil dež se mi je tako izteklo, da sem ravno takrat prišel nekam pod kap.. In recimo meni je bilo skozi smešno, da ljudje se sploh ukbarjajo z vremenom, če je itak vedno vse tako urejeno, da je popolno in da ne rabiš sploh skrbeti za to.. Ampak sem kasneje opazil, da pa drugi ne delijo takega mnenja z mano..
Če smo že začeli pri filmih imaš v filmu Avstralija eno odlično vojno sceno, ko je največje klanje na bojišču, iz letal padajo bombe, vse leti po zraku, ljudje meče v koščke, vojaki v paniki letajo sem in tja, skoraj vsakega drugega raztrešči itd.. en aboriđin pa v tem istem trenutku razstreljevanja (ker se pač znajde tam) se ustavi, stoji sredi dežja bomb, se ne premika, stoji v nekem svojem zenu, nato pa čez par trenutkov mirno odkoraka vstran (ali nekaj takega), za mene ta aboriđin ne izkuša vojne, izkuša le življenje iz svoje perspektive, počuti se isto varen kot že prej, nič drugače se ne počuti kot vedno, ker ve da njegova varnost ne izhaja iz zunanjih okoliščin ampak le iz njegovega njemu naravnega Stanja in njegove perspektive ne zmotijo bombe, ki švigajo naokoli,.. brezverni belci, ki vseeno skoz v imenu neke ”vere, ljubezni” in še česa kar le izgovarjajo z usti, pa v trenutku bombnega napada vse izgubijo in so v paniki, brez smeri, brez kompasa, brez varnosti,..
Oziroma če ti meni iz vseh svojih celoživljenskih izkušenj recimo opisuješ, kako je najboljši trenutek v petek ob petih popoldan, ker pač takrat vsi kao končajo z službo in to in ono.. ni nujno da je to moj svet sploh, mogoče sploh ne hodim v službo.. mogoče sploh nimam ure in ne vem kaj je to ”petek ob pet popoldan”..
Drugače pa kaka vojna sploh, saj nebo take vojne sploh, kot eni projicirajo iz starih vizij…

Če pa grem še malo dalje, ko sem se jaz rodil, sem vedel da to ni moj svet.. In ga sploh nisem sprejel.. Čutil sem v sebi kako bi moralo biti, imel sem močno notranjo vizijo, kaj bi lahko bil in vbistvu komaj zdaj opažam, da se svet spreminja (in se bo spremenil) v to vizijo, ki sem jo jaz imel za svet v sebi kot otrok.. Kar pomeni da se svet spreminja in prilagaja (meni)tebi in ne obratno..
Ampak ti niso vizije, ki jih si jih ustvarjaš, vsaj ne iz te omejene perspektive tukaj v tej realnosti.. To je pač višja perspektiva, ki je že ustvarjena, tukaj in zdaj kot fizično bitje pa moraš biti le dovolj subtilen, da uspeš čutiti svojo pot in vbistvu le stopati v svoje korake,…

Oziroma če ti dam še eno filmsko,.. Včeraj sem gledal recimo film Interstellar in v filmu je scena ko, gre glavni igralec v črvino črne luknje in tam zapade v svet vseh realnosti, ki je kot matrica za vse možne dogodke, ki se ga pač tičejo kot človeka in katerim trenutno daje veliko pozornost.. In v tisti poziciji lahko vpliva tako na pretekle dogodke kot na prihodnje in naredi stvari v preteklosti tako, da se mu preteklost sedanjost in prihodnjost,.. (vsega ostalega pa ne bom razkril, da vam ne uničim filma.. )
In recimo točno v tej sceni prepoznam tudi svoje ponavljajoče sanje iz otroštva, ki so me skoraj že preganjale, saj so mi takrat bile nedoumljive, a sem vedel, da je nekaj (pomebnega/globokea) na njih, samo takrat niti približno nisem bil še dorasel temu pogledu, ki sem ga utelesil nato čez trideset let po teh ponavljajočih se sanjah.. Takrat me je le vrglo levo in sem zdrsel skozi stotine realnosti in se nato z muko ujel v eni in spet držal smer, dokler me spet ko nisme bil dovolj pozoren ni odneslo na neko drugo stran čez neke stranice, (ki niso bile fiksne, čeprav bi morale biti, če so kao bile stene), in spet sem zdrsel čez ne vem kolko realnosti, takrat mi je bilo to zelo grozno, ker je bila taka izguba smeri in kontrole, da sem sem se popolnoma izgubil čez te premike..

Meni recimo Grabovoi tehnike niso blizu, saj ne najdem smisla v njih.. Ampak verjamem, da nekdo, ki najde smisel v njih, verjetno lahko tudi mrtve obuja, sploh če si Grabovoi recimo.. Ne vem pa če lahko z metodo nekoga drugega delaš isto tako učinkovito, kot bi delal z samoustvarjeno metodo..
Lahko pa ti povem, da sem pred leti delal neke druge procese in čistil za nazaj in za naprej in sem si z tem dejansko spremenil preteklost.. Dogodki za nazaj sicer kot da so se zgodili ampak so popolno nasprotje tega kar so bili prej.. Vbistvu lahko tako preteklost kot prihodnost spreminjaš kadarkoli si zaželiš..
Tako da tudi vojno recimo lahko greš in spremenjaš za tem ko se je zgodila, če kasneje ugotoviš, da ti ni všeč izkušnja, ki si jo doživel, lahko greš in jo spremenit tako, da ti postane všeč…
Ne gre pa pri teh spremembah za to, da ti recimo nečesa ne moreš ali ne želiš sprejeti, pa nato greš in želiš spremeniti to, ker bi rad ubežal temu – namesto se soočil.. (to se ne da!!!) Vbistvu gre za ravno obratno stvar.. Gre za to, da ko si vse že uspel v polnosti sprejeti, ko si odpustil že vsem in sebi, ko si v popolni spravi in sprejemanju vsega kar ti stopa na pot, pa vseeno ko ponovno vstopiš v nek pretekli dogodek in v njemu še vedno izkušaš neprijetnost, energetsko neravnovesje, čustvene pritiske, fizično ali psihično nasilje,.. lahko greš in vstopiš v njih z določeno metodo in opraviš tam določene povezave, sam sebi dodaš tja noter določene vidike sebe v tiste trenutke, od katerih si bil takrat (ko si to doživljal) ločen in ko to storiš, postanejo te ”težke in grozne” izkušnje iz preteklosti, nekaj najbolj prijetnega in jih tudi ne bi želel več zamenjati recimo za druge izkušnje… ker so itak že postale del tebe pa še prijetne postanejo od tukaj naprej..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[tadej pretner]

ozelot wrote: Večkrat sem že slišal da se da zgodovina spremeniti. Dobesedno spremeniti. Če je to res potem to pomeni da ni fiksna oziroma da je le interpretirana. Torej če se jo da spremeniti in imajo nekateri znanje oziroma sposobnost to narediti potemtakem jo lahko nekdo drug spremeni čisto ponesreči in se tega niti ne zaveda. Kolikokrat bo zgodovina še spremenjena do takrat ko bo atlantida odkrita? Oziroma do kakšne mere se bo spremenila zgodovina atlantide…najbrž do take da bo zgodba ustrezala ušesom posameznikov ki jo poslušajo. Kar je pa že sedaj. Vsak sliši svoje. Nekateri ne slišijo nič drugi marsikaj.

Zgodovino “fiksirajo” ljudje, ki so jo živeli, zato je nespremenljiva.

Možno pa je tole:

1. V poskusih vpliva zavesti na materialno so ugotovili, da v primeru, ko se dva zvoka iz posebnih generatorjev pojavljata izmenično v slušalkah, z zavestno usmerjeno namero lahko vplivamo na to, da se bo nek zvok v eni slušalki pojavil večkrat kot v drugi. Zdaj pa zanimivost – seveda jih je zanimalo, ali je tak vpliv mogoč tudi za preteklost. Zvoke so posneli, in jih spravili v trezor. Ko torej nanje ni nihče skušal vplivati, je bilo enako število zvokov v levi in desni slušalki. Potem pa so skušali vplivati na spremembo posnetih zvokov (na zgodovino, torej). Izkazalo se je, da je to mogoče, če tistega posnetka pred tem ni nihče poslušal, sicer pa ne. Čim je torej nekdo priča nekemu dogodku, ga fiksira, da postane nespremenljiv.

2. “Sprememba preteklosti” pri nekaterih oblikah terapij:

Če greš z nekim problemom k Bošku Djurici, ti bo rekel, da gre za prekletstvo. Karmični diagnostik pa ti bo kot vzrok istega problema povedal nekaj drugega, oziroma da izhaja kdo ve iz česa. Čim kateremu od njiju verjameš, si v ENERGIJSKEM smislu (ne pa dejanskem) fiksiral preteklost – si v polju, ki ustreza preteklosti, kakršno sta eden ali drugi opredelila. Potem pa te en zdravi po pravilih reševanja prekletstev, drugi pa z vračanjem v preteklost in podoživljanjem nečesa, kar se v manifestirani realnosti verjetno ni nikoli zgodilo.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Sem bil pri terapevtu par let nazaj ki me je vodil v mislih na kraj dogodka kjer sem se poškodoval. Peljel me je še par trenutkov bolj nazaj v zgodovino. Rekel je naj situacijo “izpeljem-doživim” drugače kot sem jo takrat in naj se ognem poškodbi. S tem je želel doseči da se spremeni vse moje življenje od takrat naprej. Podobne variante sem slišal še parkrat. Očitno mi terapija ni uspela hočem pa reči da je njemu teoretično bila mogoča čeprav sem bil poškodbi priča in sem jo doživel. Sigurno je da če spremeniš prepričanje da se spremeni tvoja realnost.

Meni se je že večkrat zgodilo da sem bil priča nekemu dogodku a se je tisti dogodek z leti spremenil do take mere da nazadnje nisem mogel več niti trditi da se je resnično zgodil.

Kar naprej poslušam kako preteklost in prihodnost ne obstajata in da obstaja samo trenutek Zdaj. Vse kar se je zgodilo in se bo zgodilo se dogaja pravkar.

ozelot2014-11-28 18:40:24

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

ozelot wrote: Sem bil pri terapevtu par let nazaj ki me je vodil v mislih na kraj dogodka kjer sem se poškodoval. Peljel me je še par trenutkov bolj nazaj v zgodovino. Rekel je naj situacijo “izpeljem-doživim” drugače kot sem jo takrat in naj se ognem poškodbi. S tem je želel doseči da se spremeni vse moje življenje od takrat naprej. Podobne variante sem slišal še parkrat. Očitno mi terapija ni uspela hočem pa reči da je njemu teoretično bila mogoča čeprav sem bil poškodbi priča in sem jo doživel. Sigurno je da če spremeniš prepričanje da se spremeni tvoja realnost.

Meni se je že večkrat zgodilo da sem bil priča nekemu dogodku a se je tisti dogodek z leti spremenil do take mere da nazadnje nisem mogel več niti trditi da se je resnično zgodil.

Kar naprej poslušam kako preteklost in prihodnost ne obstajata in da obstaja samo trenutek Zdaj. Vse kar se je zgodilo in se bo zgodilo se dogaja pravkar.

Lej Ozzie, če bi mu ratalo, bi bil ti ta hip na nogah, ne bi pa izbrisal obdobja, od poškodbe do ozdravitve. Zavest je to pač fiksirala. Valjda ne misliš, da bi se ti pojavila varianta spomina na to obdobje, v kateri je bilo s tabo ves čas vse o.k.?

Gre le za bioterapevtovo tehniko. Res je, vse možnosti obstajajo v sedanjem trenutku in čudežne ozdravitve (preskok iz enega stanja v drugo) so mogoče. Ampak večina ni sposobna razmišljati drugače, kot linearno, zato pač “naredijo” tehniko, v kateri greš v preteklost, potem pa se “tisto” ne zgodi. Bit preskoka pa je torzijsko polje.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki