duša

[tadej pretner]

hektor wrote:
Sm raun učeri brau Integrirano osebnost tam ko pišeš o duši, inkarnacijah in svetlobnem telesu, pa ne razumem kaj je z dušami k ostanejo na astranu za katere praujo, da ne morjo čez pa se pol komu prkazujejo. Nč nis pisu o tem. A lohk klele u na kratk?

Po mojem na astralu ne obstajajo nobene duše, ki “ne morejo v višje dimenzije”, ampak le njihovi fragmenti (delčki duše), ki izhajajo iz posameznih močnih bolečinskih teles, močnih identifikacij in vpliva določenih entitet. Duše se torej ne prikazujejo. Kadar pride do vizualnega kontakta z neko umrlo osebo, gre ali za:
– ali zelo močan astralni fragment, ki izhaja iz močne identitete umrle osebe;
– za entiteto tipa shape shifter, ki zavzame določeno obliko in se lažno predstavlja, da bi dobila pozornost/energijo
– za fantoma, ki smo ga na astralu sami ustvarili, z vztrajnim razmišljanjem o njem.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[snowcat :)]

tadej pretner wrote:
V temi, ki se nanaša na čustveno zrelost smo videli, da je čustvena zrelost premo sorazmerna z občutkom povezanosti s celoto. Bolj si čustveno zrel, večjo potrebo imaš, da katerokoli dobrino/kvaliteto deliš z drugimi.

Resno Tadej ??
Od kod pa ta potreba ?
Od kod pa ?
Hm ……
Moje osebno (karkoli že naj bi to bilo) mnenje, je da čustvena zrelost se kaže na TIMINGu v procesu interakcije. Čustvena zrelost je osvobojenost od verige akcija-reakcija. Ni pa prav nič potrebno, da človek deli.

tadej pretner wrote:
E, a sad:
Ko se zavemo lastne identitete, izgubimo občutek povezanosti. Globinsko v sebi čutimo nekak občutek nepopolnosti. Ezoterična psihologija uči, da nam ta globinski občutek nepopolnosti avtomatično generira občutek krivde, ki se ga skušaš znebiti. Pravijo ji primordialna krivda. Znebiti pa se je skušamo tako, da delamo dobra dela, usluge drugim ipd.

Glavna razlika:
– Ko smo čustveno zreli, delamo dobra dela iz vzgiba, ki ga generira občutek povezanosti.
– Ko smo čustveno nezreli in nas žre primordialna krivda, delamo dobra dela zato, da bi sami pred sabo zmanjšali občutek krivde in dobili od zunaj za svoje delovanje priznanje.

Cela ta štorija verjetno ni tako enostavna. Po mojem primordialna krivda generira vse eneagramske oblike vedenja, ne pa da se je skušaš znebiti le tako, da delaš dobra dela.

Meni je bolj pri srcu izraz ,,lakota duše,, …. moja osebna izkušnja pa kaže mičkeno drugače…..da se je šlo za odrezanje lastne življenjske energije kot odziv na okolico. Torej ta občutek lakote ni izhajal iz zavedanja se, da smo ločene identitete od okolja (kje iščemo polnilo) ampak iz odrezanja od vira energije. Občutek krivde se pojavi šele veliko kaseje kot posledica že interakcije in štekanja sveta akcija-pričakovanje-reakcija-razočaranje in iskanje razlogov. Eden od smerokazov je že primarna interakcija – če si priden, dobiš. …. občutek krivde ne nastane avtomatsko.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

snowcat :) wrote:

tadej pretner je napisal/a:

V temi, ki se nanaša na čustveno zrelost smo videli, da je čustvena zrelost premo sorazmerna z občutkom povezanosti s celoto. Bolj si čustveno zrel, večjo potrebo imaš, da katerokoli dobrino/kvaliteto deliš z drugimi.

Resno Tadej ??
Od kod pa ta potreba ?
Od kod pa ?
Hm ……
Moje osebno (karkoli že naj bi to bilo) mnenje, je da čustvena zrelost se kaže na TIMINGu v procesu interakcije. Čustvena zrelost je osvobojenost od verige akcija-reakcija. Ni pa prav nič potrebno, da človek deli. .

Nedvomno iz dejstva, da se skozi čustveno zorenje počutiš vedno bolj eno z drugimi – ne le z ljudmi, ampak s celim stvarstvom. Potreba po delitvi, ekološka osveščenost ipd. so pač posledica tega.

snowcat :) wrote:

tadej pretner je napisal/a:

E, a sad:
Ko se zavemo lastne identitete, izgubimo občutek povezanosti. Globinsko v sebi čutimo nekak občutek nepopolnosti. Ezoterična psihologija uči, da nam ta globinski občutek nepopolnosti avtomatično generira občutek krivde, ki se ga skušaš znebiti. Pravijo ji primordialna krivda. Znebiti pa se je skušamo tako, da delamo dobra dela, usluge drugim ipd.

Glavna razlika:
– Ko smo čustveno zreli, delamo dobra dela iz vzgiba, ki ga generira občutek povezanosti.
– Ko smo čustveno nezreli in nas žre primordialna krivda, delamo dobra dela zato, da bi sami pred sabo zmanjšali občutek krivde in dobili od zunaj za svoje delovanje priznanje.

Cela ta štorija verjetno ni tako enostavna. Po mojem primordialna krivda generira vse eneagramske oblike vedenja, ne pa da se je skušaš znebiti le tako, da delaš dobra dela.

Meni je bolj pri srcu izraz ,,lakota duše,, …. moja osebna izkušnja pa kaže mičkeno drugače…..da se je šlo za odrezanje lastne življenjske energije kot odziv na okolico. Torej ta občutek lakote ni izhajal iz zavedanja se, da smo ločene identitete od okolja (kje iščemo polnilo) ampak iz odrezanja od vira energije. Občutek krivde se pojavi šele veliko kaseje kot posledica že interakcije in štekanja sveta akcija-pričakovanje-reakcija-razočaranje in iskanje razlogov. Eden od smerokazov je že primarna interakcija – če si priden, dobiš. …. občutek krivde ne nastane avtomatsko.

To je povezano – s tem, ko se počutiš ločenega od celote, se počutiš tudi ločenega od energijskega vira – energijo potem iščeš skozi pozornost drugih ipd.
Ne moreš enačiti vseh občutkov krivde. Krščanska religija recimo govori o padcu iz raja in izvirnem grehu – to je le zgodba, ki govori o tej ločenosti, ampak posledica tega, čemur v krščanstvu pravijo greh, je občutek krivde. Kot sem že omenil, tudi kvantna psihologija govori o primordialni krivdi, do katere pride avtomatično ob “ločitvi”. Seveda pa se ti s tem ni treba strinjati

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

snowcat :) wrote:

Glede na to, da zavest (individualno bitje) triniti nastane šele s povezave duša, telo, duh, ne more nekaj prinesti s sabo. Zavest izgine s razpadom triniti (telo, duša, duh). Tako, da kaj je prineslo to informacijo k meni (moji zavesti) ? Hm ? Kdo ve ? Moja teorija je, da naboj je bil v duši, informacija pa v duhu in sproščanje je šlo skozi fizično telo. Posledično duša je pridobila več energije. Posledično je močnejši dostop do duha (informaciji) in bolj zdravo je fizično telo (ki seveda kaže simptome na nek tak tip blokade). Ni to pa bila moja izkušnja, moja preteklost, moje doživetje, moja karma. Po eni strani je to frustracijsko, da naša zavest je ,,ujeta,, v verigi in procesu potovanja duše. Ki je nekak ,,bulk of god knows what,, na poti ,,god knows where,, Po drugi strani, ta občutek zdravja, energije in veselja je vreden vsega tega

V glavnem, ni naše, ma moramo sprostiti, ravnovesje in mir

snowcat

Tole so precej kompleksne stvari, ne moreš pa pojma karma kar izničiti.
KAj pa svetlobno telo in proces njegove inkarnacije v dušo?
Kaj pa fraktalna/astrološka pogojenost naših življenj?

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[snowcat :)]

tadej pretner wrote: …..Tole so precej kompleksne stvari, ne moreš pa pojma karma kar izničiti.
KAj pa svetlobno telo in proces njegove inkarnacije v dušo?
Kaj pa fraktalna/astrološka pogojenost naših življenj?

Zakaj pa ne, Tadej, zakaj pa ne ?
Ok, beseda karma pomeni delovanje. Torej pojem je del verige akcija-reakcija. In ta veriga gre na vseh nivojih. Eno je da vsako delovanje na kateremkoli nivoju povzroči odziv. Drugo je, da na tem planetu v tem fizičnem telesu smo živa bitja s sposobnostjo opazovanja in zavedanja, tako, da imamo izbiro. Kaj pa je moje vprašanje in kaj je moja teorija je ,,kdo/kaj nosi/prinaša/prenaša informacijo,, ? Moje osebno mnenje je, da duša je nosilec naboja, duh pa informacije. Zavest, ki nastane šele ob aktiviranju povezave duh-duša-telo, je pa sposobna ta naboj duše spreminjati preko delovanja v fizičnem telesu, brati informacije duha (informacijsko polje). Jaz ne dvomim v obstoj zapisov iz ,,preteklosti,, Dvomim pa v povezavo obstoječa zavest živega bitja in zapis iz ,,preteklosti,, v smislu – mene so križali, mene so zakurili, mene so zaklali, jaz sem ubijal, jaz sem posiljeval, jaz sem….. me razumeš ? Obstoječa zavest je nastala na novo in zmeraj na novo nastaja. To je po moje najbolj nevarna zbloda new age učenja – da smo zavest in da da zavest je nesmrtna. Ni res. Zavest je del celote in njen obstoj je pogojen s sodelovanjem duše-duha-telesa. Kadar ta triniti se razpade – zavest zanikne. Duša pridobi/izgubi naboj, duh ,,zadrži,, informacije, ki je opazovalec zaznal/kreiral/povezal/…. in telo se gre za jami-jam črvičkom. Pač krog življenja na vseh nivojih. Torej moje razumevanje je, da (če že vztrajamo na karmi) karma je dejansko naboj v duši, ki pelje ,,zgodbo,, naprej. Dokler ne pride ,,bog ti ve kam,,

Svetlobno telo, ni nič drugega, kot pač spreminjanje naboja duše. Duša povečuje ali zmanjšuje svoj naboj v fizičnem telesu preko povezave atlas_lobanja. Tam je vhod-izhod energije za dušo. Ok, to so trditve. Jaz imam osebno izkušnjo, ki nekako kaže na to, da je res. S povečanjem naboja (svetlobno telo) se tudi istočasno povečuje povezava s duhom (informacijsko polje) in energijami na ostalih ravneh (fizično telo).

Pogojenost …hm, seveda, trenutna zavest v trenutnem fizičnem telesu je pogojena ,,ujeta,, v potovanju duše. Duša je tista, ki prinese naboj, ki je kot veliki kamen, ki pada v vodo, da preko valov se sprosti napetost. Delovanje univerzuma vse čas in povsod s ciljem homeostaze (olje na vodi) ,,določa,, lokacijo vode. Fora je v obstoju zavesti – opazovalcu. Celotna sestava duh-duša-telo-zavest sodeluje in so eden drugemu pogoj, ampak istočasno orodje.

Če smo že pri pogojenosti – tista vaja s kristalno palčko in pošiljanje elementa v šoli in moja spontana reakcija telesa mi je odprla popolnoma nov pogled na pogojenost. Da, mi živimo v svetu akcije-reakcije (živi pesek), ampak istočasno imamo na voljo in k dispoziciji super hi-teh mašino, ki zna skrbeti sama za se. Ceres se odloči pucat hišo, zato ker prebere v zvezdah – jaz pucam hišo, zato ker pač mi je tako cool v tem trenutku…..pogojenost, hm…….:-)

Tako, da Tadej, vprašanje nazaj, kako pa spontanost ? Kako pa svobodna volja ? Kako pa kreativnost ?

snowcat

PS: če že se odločiš iti čez reko, saj ni nujno, da padeš v vodo ……ha-ha-ha-ha……

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

tadej pretner wrote: ….To je povezano – s tem, ko se počutiš ločenega od celote, se počutiš tudi ločenega od energijskega vira – energijo potem iščeš skozi pozornost drugih ipd.
Ne moreš enačiti vseh občutkov krivde. Krščanska religija recimo govori o padcu iz raja in izvirnem grehu – to je le zgodba, ki govori o tej ločenosti, ampak posledica tega, čemur v krščanstvu pravijo greh, je občutek krivde. Kot sem že omenil, tudi kvantna psihologija govori o primordialni krivdi, do katere pride avtomatično ob “ločitvi”. Seveda pa se ti s tem ni treba strinjati

Tadej, my sweet Tadej, saj vaš, da sem tehnik, ne da ? Jaz govorim o prvem koraku. Torej o VZROKU za ločitev. Ti govoriš, da ta nastane OB ZAVEDANJU SE da smo ločene identitete. Jaz rečem, da nastane zaradi REAKCIJE na okolico. Reakcijo, ki je udejanjenja tako, da se bitje SAMO ODREŽE od vira energije. Posledično pride do ,,lakote,, energetske podhranjenosti in iskanju vzroka in kasneje rešitve.

snowcat

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

snowcat :) wrote:
Zakaj pa ne, Tadej, zakaj pa ne ?
Ok, beseda karma pomeni delovanje. Torej pojem je del verige akcija-reakcija. In ta veriga gre na vseh nivojih. Eno je da vsako delovanje na kateremkoli nivoju povzroči odziv. Drugo je, da na tem planetu v tem fizičnem telesu smo živa bitja s sposobnostjo opazovanja in zavedanja, tako, da imamo izbiro..

Poglej malo, kako je v praksi. Povprečen človek naredi 95% dejanj nezavedno (avtomatično, iz navade). Kar se tiče sposobnosti izbire, je ta obratno sorazmerna z globinami posameznih identifikacij, danes pa smo ljudje identificirani z vsem in svačim.
Preizkus svobodne volje: Če rečeš nekomu, naj nikar ne misli na “nekaj”, se mu bo tisto, na kar naj ne bi mislil, ves čas vsiljevalo v misli.

Pišeš o stvareh, ki so mogoče, praktično pa za večino neizvedljive.
Zakaj neizvedljive?
Zaradi karmične pogojenosti!

snowcat :) wrote:

Kaj pa je moje vprašanje in kaj je moja teorija je ,,kdo/kaj nosi/prinaša/prenaša informacijo,, ? Moje osebno mnenje je, da duša je nosilec naboja, duh pa informacije. Zavest, ki nastane šele ob aktiviranju povezave duh-duša-telo, je pa sposobna ta naboj duše spreminjati preko delovanja v fizičnem telesu, brati informacije duha (informacijsko polje). Jaz ne dvomim v obstoj zapisov iz ,,preteklosti,, Dvomim pa v povezavo obstoječa zavest živega bitja in zapis iz ,,preteklosti,, v smislu – mene so križali, mene so zakurili, mene so zaklali, jaz sem ubijal, jaz sem posiljeval, jaz sem….. me razumeš ? Obstoječa zavest je nastala na novo in zmeraj na novo nastaja. To je po moje najbolj nevarna zbloda new age učenja – da smo zavest in da da zavest je nesmrtna. Ni res…….

En tradicionalni in en praktični pogled, ki meče senco dvoma na to, da nastane zavest šele ob aktiviranju povezave duh-duša-svetlobno telo:
– V starogrški mitologiji si moral pred novo inkarnacijo na kavo z Mitro, bogom dogovora, s katerim si se dogovoril o tem, skozi kakšne izkušnje boš v novi inkarnaciji šel in kdo bo pri tem sodeloval (karmična pogojenost). Potem pa si moral piti vodo iz Lete, reke pozabe, da si pozabil prejšnje inkarnacije. Ampak marsikdo očitno spije premalo vode iz te reke. Znani so namreč primeri, da se posamezniki spomnijo prejšnjih inkarnacij. Celo sam sem poznal eno punco, ki je iskala in našla vas v Istri, v kateri je živela v prejšnji inkarnaciji. Bivši sodelavec pa je imel zeta, ki je stalno hodil na tolminsko iskat svoj grob, saj se je spomnil, da je padel na soški fronti.

Moram pa biti objektiven in v isti sapi reči, da takšne navedbe niso dokaz, da so bila življenja, katerih “se spomniš”, res tvoja. Načeloma lahko fašeš kakšno entiteto, ki ti generira takšne spomine. Strinjam se pa v tem, da karmična pogojenost ne deluje nujno po načelu napaka – kazen, lahko pa. Primer:

– Če nekoga ubiješ, ne pomeni nujno, da boš v naslednjem življenju ubit. Precej bolj verjetno je, da boš tudi v naslednjem življenju prišel v situacijo, v kateri si v prejšnjem ubil, pa da vidimo, če si se naučil lekcije. Ne gre pa pozabiti na mehanizem krivde, ki deluje v aktualnem življenju. Če nekoga ubiješ, ti lahko mehanizem lastnega občutka krivde sprojecira situacijo, v kateri boš ubit sam.

snowcat :) wrote:

Zavest je del celote in njen obstoj je pogojen s sodelovanjem duše-duha-telesa. Kadar ta triniti se razpade – zavest zanikne. Duša pridobi/izgubi naboj, duh ,,zadrži,, informacije, ki je opazovalec zaznal/kreiral/povezal/…. in telo se gre za jami-jam črvičkom. Pač krog življenja na vseh nivojih. Torej moje razumevanje je, da (če že vztrajamo na karmi) karma je dejansko naboj v duši, ki pelje ,,zgodbo,, naprej. Dokler ne pride ,,bog ti ve kam,,..Svetlobno telo, ni nič drugega, kot pač spreminjanje naboja duše.

Po mojem ni tako. Resnična zavestnost domuje v svetlobnem telesu. V življenju pa deluješ zavestno v takšni meri, v kakršni je svetlobno telo inkarnirano v sistem duša- energijsko telo-fizično telo. Ko umreš na fizični ravni, se duša priključi svetlobnemu telesu. V svetlobnem telesu je tvoja potencialna, v duši pa trenutna zavestnost.

snowcat :) wrote:
Duša povečuje ali zmanjšuje svoj naboj v fizičnem telesu preko povezave atlas_lobanja. Tam je vhod-izhod energije za dušo. Ok, to so trditve. Jaz imam osebno izkušnjo, ki nekako kaže na to, da je res. S povečanjem naboja (svetlobno telo) se tudi istočasno povečuje povezava s duhom (informacijsko polje) in energijami na ostalih ravneh (fizično telo)..

Tisto, čemur praviš naboj, je vedno “opremljeno” z informacijo. Že zgoraj sem omenil inkarnirano in potencialno zavestnost. V aktualni inkarnaciji duša v sanjah vstopa/izstopa skozi haro (zato je recimo pri Japoncih obredni samomor harakiri – preprečiš duši, da prek hare vstopa in izstopa), svetlobno telo pa se v sistem fizično-energijsko-duša res inkarnira prek sedme čakre in atlasa.

snowcat :) wrote:
Pogojenost …hm, seveda, trenutna zavest v trenutnem fizičnem telesu je pogojena ,,ujeta,, v potovanju duše. Duša je tista, ki prinese naboj, ki je kot veliki kamen, ki pada v vodo, da preko valov se sprosti napetost. Delovanje univerzuma vse čas in povsod s ciljem homeostaze (olje na vodi) ,,določa,, lokacijo vode. Fora je v obstoju zavesti – opazovalcu. Celotna sestava duh-duša-telo-zavest sodeluje in so eden drugemu pogoj, ampak istočasno orodje.

Če smo že pri pogojenosti – tista vaja s kristalno palčko in pošiljanje elementa v šoli in moja spontana reakcija telesa mi je odprla popolnoma nov pogled na pogojenost. Da, mi živimo v svetu akcije-reakcije (živi pesek), ampak istočasno imamo na voljo in k dispoziciji super hi-teh mašino, ki zna skrbeti sama za se. Ceres se odloči pucat hišo, zato ker prebere v zvezdah – jaz pucam hišo, zato ker pač mi je tako cool v tem trenutku…..pogojenost, hm…….:-)

Tako, da Tadej, vprašanje nazaj, kako pa spontanost ? Kako pa svobodna volja ? Kako pa kreativnost ?

snowcat

PS: če že se odločiš iti čez reko, saj ni nujno, da padeš v vodo ……ha-ha-ha-ha……

Do spontanosti in resnične kreativnosti prideš šele takrat, ko se v veliki meri znebiš identifikacij, s tem pa načeloma tudi karmičnih obremenitev/astrološke pogojenosti, kar pa ni nujno tako – astrološka pogojenost seveda lahko “določa”, da se bo to zgodilo. Šele ko si v stiku z bazičnim jazom lahko govorimo tudi o svobodni volji, čeprav je na nek način pogojena tudi ta – deluje na principu resonance, a drugačne kot takrat, ko si poln identifikacij.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki