duša

  • Avtor
    Prispevki
  • #29137
    snowcat :)
    Participant

    Vanilja sladoled (zgodba s nazivom, ki sem si posodila)

    Je bila ena punca. Je imela rada vanilja sladoled. Srečala je fanta in je bila to ljubezen. Zaživela sta skupaj in po nekem času se je pokazalo, da ni vse tako rožnato. Ena od problematičnih zadev je bil vanilja sladoled. Fantu je smrdel, ni ga maral, samo pogled na sladoled mu je želodec obračal. Punca ni jedla dosti časa vanilja sladoleda. Kadar so prišle težave v hišo je en dan po poti iz službe sebi kupila vanilja sladoled. Že na vratih stanovanja je fant punco okregal in je bil slabe volje. Med tem se situacija v odnosu ne izboljšuje, lih obratno. En drugi dan si punca kupila kar škatlo sladoleda, usedla na sredini dnevne sobe in jedla vanilja sladoled. Fant je bil resno slabe volje in lahko bi rekli, da je bil močno prizadet. In tako je šlo nekaj časa. Punca jedla sladoled, fant je bil prizadet, ….punca dobiva na kilogramih in postaja polna vanilja sladoleda…. Gresta na razen. Punca še zmeraj sedi na kavču v dnevni sobi in se baše s vanilja sladoledom. V stanovanju ni nobenga druzga.

    Osebna izkušnja. Ločim se in po nekem času pomislim, da rabim nov avto. Da tisto staro ni več varno, da rabim nekaj varnega in da ima ime, ki zagotovi, da avto bo zdržalo dosti let brez vlaganja denarja. Imam prijateljice. Omenim in zadeva se kar sama pričela odvijati. Kot da bi mi bilo namenjeno. Vse je šlo gladko. Sicer je bilo drago, zelo drago, lahko bi rekli, da sploh ni bilo dejansko potrebe po novem avtu, lahko bi vzela iz druge roke, lahko bi vzela manj drago znamko, itd. itd. itd. …. Ok, prvi vikend po nakupu, pride bivši iskat sina na vikend. Stopi skozi vrata in reče ,,a si kupila nov avto ?,, jaz rečem ,,ja,, brez posebnosti, brez da bi bilo nekaj za opažat ali bit pozoren. Bla-bla-bla se odpravljata in stopim pred hišo, da spremljem sina in tam avdi karavan. Hm, rečem, jaz ,,a si si kupil nov avto ?,, ,,Ja in niti ni bil tako drag,, reče bivši. In takrat sem imela v ustih okus vanilja sladoleda….sem bila pod goro vanilja sladoleda…..vanilja sladoled me je dušil….toliko ga je bilo….

    Vesolje resno servira vse, ki mi si naročimo (zavestno/podzavestno). Kaj pa ne garantira je, da mi to rabimo. Da nas to naredi srečne, zadovoljne. To je kot elektrika v žici, če jaz ustvarim pogoje, da teče, bo tekla, ali je ta prava luč za me ali bom oslepela zaradi premočne luči, … tega pa elektrika pa ne ve in niti njo ne zanima. Kot je rekla lepo D, čuječnost in sproščanje. Če to vzamemo kot neko resnico funkcinoranja vesolja (univerzuma), je prav možno si ustvarit pogoje za srečno življenje. Recimo, da zgodbo s stanovanjem sem že peljala s zavedanjem se gore vanilja sladoleda….ma še zmeraj so bile druge skrinjice, ki pa ,,čarajo,, pogoje, da pride do ravnovesja. Kadar pa pride, če bom čuječa, bom vedla kaj narediti, da je prav za mojo bit.

    Naša dejanja so kot da vržemo kamen v vodo. To se dogaja ves čas in je osnova učenja o karmi. Kaj pa je najbolj zanimivo je, da se tega pričnemo zavedati in ,,vemo,, da prihajajo valovi (ali pač odziv). Se odločimo, da to bomo spremenili, da kao vržen kamen ,,od_vržemo,, Ha-ha-ha. Skočimo v vodo po glavi in iščemo naš kamen. Med tem, pa vsak naš gib ustvarja nove valove, … zato se danes govori, da nima smisla spreminjati odsev v ogledalu, … fokus naj je na tistem, ki stoji pred ogledalom in ne odsev v ogledalu. Torej na notranjem opazovalcu. Zato učijo o sprejemanju. Tisti valovi so že na poti in nič ne bo spremenilo tega dejstva. Kaj pa mi lahko naredimo je, da se zavedamo naših gibov (na vseh ravneh), ki pa kreirajo nove in nove valove, tako, da se lahko namakamo s veseljem in užitkom. Da pa lahko sprejmemo, da lahko kreiramo valove za se namakat, je potrebno pridobi svojo moč ujeto v skrinjicah. Potem je manj in manj nezavednih kamnov in gora vanilja sladoleda se raztopi.

    Berem knjigo OSHO ABOUT CHILDREN in je resno polno zanimiv idej. Ena, če navežem, je da resnice, ki nas učijo, so postale resnice iz naslova časa. Torej toliko generaciji je delalo tako, da to pač MORA biti resnica. Sem tudi pomislila na trditve tipa ,, brez sproščanja ne bo se nič spremenilo,, Kaj pa če je to samo moje prepričanje, ki kreira temu primerne valove. Kaj pa če bom kar sprejela dejstva in šla naprej ? Transurfing recimo trdi, da če verjameš v karmo, karma je v tvoji realnosti delujoča. Transurfing gre tok ,,daleč,, da reče, da zemlja je postala okrogla zato ker se je spremenilo kolektivno polje. Več ljudi je pričelo verjeti in ola-abraka-dabra krogla v galaxiji. Danes že trdijo, da smo hologram, … tako, da dejansko sploh ni pomembno ali je zemlja ploskev ali krogla ali hologram. Človek je lahko srečen ali nesrečen in je vseeno ali živi na ploskvi ali na krogli ali v hologramu. Tako, da pozornost, ki je edina in zelo dragocena energija, o kateri se mi lahko sami odločamo, naj bi bila usmerjena v počutje. Kaj pa če vse te teorije psihosomatike so bla-bla-bla….hm. Tu pa pride do fenomenalne zadeve. In to je LASTNA IZKUŠNJA. Ponovno bi lahko rekli, da tudi to je lažno. Ampak je ?

    Naše bitje je sestavljeno iz ogromno plasti. Lahko se s časoma ,,pokaže,, da smo res neka hologravska bitja na frekvenci Radia 1. Tako, da je potrebno gledati tisto, ki ostaja ne glede na okoliščine ,,zunanjega,, sveta. To nekaj pa gre po nekih osnovnih pravilih. Recimo :
    ,,enako privlači enako,, (subtilne energije),
    ,,energija gre zmeraj po poti najmanjšega upora,,
    ,,entropija je dejansko stalno gibanje iz ene homeostaze v drugo,,

    Od kod pa gonilo tega vsega ? Hm, a je sploh to pomembno ? Je, delno, za razumevanje lastnih dejanj. Za razumevanje velike slike, pa ni pomembno. Razumevanje lastnih dejanj nas namesti v to veliko sliko (globalno zavedanje, reče D.), itak.

    Rečejo (Abraham, Ester Hicks), da dobro počutje je vodilo. Torej, če se dobro počutimo, je vse ok. Energija teče sproščeno. ,,Aha,, reče en. ,,Kaj pa tisti na Heroinu, saj ta je super srečen,, Ja, ampak kadar se spremenijo pogoji, pade v veliko črno luknjo. Tako, da sigurno to stanje sreče je bilo lažno. In smo nazaj pri OPAZOVANJU, ČUJEČNOSTI.

    Jaz kličem sama pri sebi naše bitje TRINITI. Torej aktivacija duše, duha in telesa v skupnem delovanju. Če enega ni drugo ne dela. Zakaj in kako se to zgodi ? Hm, to recimo za mene ni pomembno. Iz nam ne znanih razlogov pač duša pride v telo in se preko telesa poveže s duhom (informacijsko polje), posledično se pojavi naša osebna zavest (pač nastanejo pogoji za aktivacijo le-tej). Kadar telo umre, duša se sprosti, duh postane del informacijskega polja, naša osebna zavest se razpade, skupaj s obstojem triniti.

    Je še ena stvar, ki sem opazila pri sebi in videla pri drugih. Naše bitje ne gre v sproščanje (pot do ravnovesja), katero ne bi bili sposobni dat skozi. Mišljeno, da je dobrodošlo za našo bit. Ne pomeni pa, da je prijetno.

    Je neka fora s dušo. To zmeraj razmišljam pri avtističnih otrocih (kjer se seveda ponuja vprašanje ,,ali so res nesrečni ? ali je okolica nesrečna ? kdo je tu dejansko nesrečen ?,,), avtonesrečah, naravnih katastrofah, … kot da bi fizični del triniti je bil zadnji v možnosti vpliva. Telo je vozilo. Ki ,,pelje,, dušo v trenutni dimenziji. Telo za svoj trud dobi ,,nagrado,, in to je dobro počutje. Če pa ni dobrega počutja, nekaj ni prav in mora hote nehote nekaj ukrepati, drugače crkne v bolečinah in zavest ne bo mogla ponuditi ves svoj potencial, kateri v tej dimenziji lahko ponudi. Seveda ta potencial je ponovno kot nek tip nagrade za um znoter telesa v obstoječi dimenziji. To da bitja lahko kreirajo, je mehanizem univerzuma. Vsako dejanje vsakega živega bitja kreira valovanje in to je tisto, ki ,,vzdržuje,, (prevelika slika za druge trditve) entropijo.

    Tako, da smrt v avtonesreči. To sigurno ni sproščanje, ki bitje zmore, da skozi. Sem pa prepričana, da je bilo dosti signalov PREDEN se je to zgodilo. In
    smo nazaj pri OPAZOVANJU, ČUJEČNOSTI.

    Zakaj je tako moderno govoriti o otrocih ? Imam enega takega doma in mi postaja jasno zakaj. Otroci so pač taki ali unaki, kaj pa imajo skupnega je, da mi odrasli lahko, če si dovolimo, vidimo tisto, ki smo pri sebi dali v črne skrinjice. S tem, da si dovolimo, se pojavijo valovi in ti valovi prinesejo informacije in s informacijo pridejo naša dejanja in te nam omogočijo odpreti te skrinjice in itd itd itd In smo nazaj pri OPAZOVANJU, ČUJEČNOSTI.

    ma ja, pač razmišljam naglas :-)
    snowcat

    Lepo je če deliš
    #29232
    snowcat :)
    Participant

    snowcat :) wrote:

    …..ločitev od celote…….na energijski ravni si to tolmači, kot da je z njim nekaj narobe. Kadar čutiš, da je s tabo kaj narobe, pa avtomatično pride do občutka krivde (primordialne)……

    Ali za to trditev obstaja kakšna raziskava ali pač vir, pač nekaj drugega od ,,padca iz raja,,

    Osebno sumim, da se nikoli ne ločimo. Izgubimo pa ta občutek. Domnevam, da ta vibracija, ki je povezana s tem občutkom je najbolj nežna in krhka. Zato se pri energetskih spremembah v bitju, ki so odziv na svet, pojavi ta občutek ločenosti med prvimi. Če bi dala prispodobo…(saj veste, da sem tehnik po naravi :-)…….)…..imaš kocke zložene v stolp, če se odločiš ta stolp premaknit, prvo padejo kocke iz vrha – pač najmanj stabilna lega…..podobno si predstavljam svet vibraciji. Ene so bolj močne/stabilne ene so bolj subtilne/nestabilne….

    snowcat
    Ponavljam vprašanje.
    hvala za info
    snowcat

    Lepo je če deliš
    #29233
    tadej pretner
    Moderator

    snowcat :) wrote:

    …..ločitev od celote…….na energijski ravni si to tolmači, kot da je z njim nekaj narobe. Kadar čutiš, da je s tabo kaj narobe, pa avtomatično pride do občutka krivde (primordialne)……

    Ali za to trditev obstaja kakšna raziskava ali pač vir, pač nekaj drugega od ,,padca iz raja,,

    Osebno sumim, da se nikoli ne ločimo. Izgubimo pa ta občutek. Domnevam, da ta vibracija, ki je povezana s tem občutkom je najbolj nežna in krhka. Zato se pri energetskih spremembah v bitju, ki so odziv na svet, pojavi ta občutek ločenosti med prvimi. Če bi dala prispodobo…(saj veste, da sem tehnik po naravi :-)…….)…..imaš kocke zložene v stolp, če se odločiš ta stolp premaknit, prvo padejo kocke iz vrha – pač najmanj stabilna lega…..podobno si predstavljam svet vibraciji. Ene so bolj močne/stabilne ene so bolj subtilne/nestabilne….

    snowcat

    Ponavljam vprašanje.
    hvala za info
    snowcat

    Valjda da se v resnici nikoli ne ločimo, ampak izgubimo le občutek.

    Viri: Najmodernejši vir je švicarski razvojni psiholog in filozof Jean Piaget – on recimo piše o tem, da se otrok v začetku počuti kot del celote in zaznava še druge realnosti, ko pa dobi vedenje o lastni identiteti, ta občutek izgubi.

    Starejši viri: Gurdjieff, ki piše o eneagramih (
    Beelzebub’s tales to his grandson, Meeting with remarkable men), v bistvu pa povzema znanje islamskih sufijev.

    Lepo je če deliš
    #29235
    snowcat :)
    Participant

    tadej pretner wrote: …..ločitev od celote…….na energijski ravni si to tolmači, kot da je z njim nekaj narobe. Kadar čutiš, da je s tabo kaj narobe, pa avtomatično pride do občutka krivde (primordialne)……

    snowcat :) wrote:
    Ali za to trditev obstaja kakšna raziskava ali pač vir, pač nekaj drugega od ,,padca iz raja,,

    Osebno sumim, da se nikoli ne ločimo. Izgubimo pa ta občutek. Domnevam, da ta vibracija, ki je povezana s tem občutkom je najbolj nežna in krhka. Zato se pri energetskih spremembah v bitju, ki so odziv na svet, pojavi ta občutek ločenosti med prvimi. Če bi dala prispodobo…(saj veste, da sem tehnik po naravi :-)…….)…..imaš kocke zložene v stolp, če se odločiš ta stolp premaknit, prvo padejo kocke iz vrha – pač najmanj stabilna lega…..podobno si predstavljam svet vibraciji. Ene so bolj močne/stabilne ene so bolj subtilne/nestabilne….

    snowcat

    tadej pretner wrote:

    Valjda da se v resnici nikoli ne ločimo, ampak izgubimo le občutek.

    Viri: Najmodernejši vir je švicarski razvojni psiholog in filozof Jean Piaget – on recimo piše o tem, da se otrok v začetku počuti kot del celote in zaznava še druge realnosti, ko pa dobi vedenje o lastni identiteti, ta občutek izgubi.

    Starejši viri: Gurdjieff, ki piše o eneagramih (
    Beelzebub’s tales to his grandson, Meeting with remarkable men), v bistvu pa povzema znanje islamskih sufijev.

    ok
    ok
    od kod pa ta občutek krivde ?
    snowcat

    Lepo je če deliš
    #29239
    rubin
    Član

    duša … moj jaz, ki se ga zavedam … vsi oddtenki občutja

    naseljena v trenutno obliko življenja … fak … človek sem

    včasih je težko

    se lahko spočijem kot drevo

    Lepo je če deliš
    #29240
    tadej pretner
    Moderator

    snowcat :) wrote:
    ok
    ok
    od kod pa ta občutek krivde ?
    snowcat

    V temi, ki se nanaša na čustveno zrelost smo videli, da je čustvena zrelost premo sorazmerna z občutkom povezanosti s celoto. Bolj si čustveno zrel, večjo potrebo imaš, da katerokoli dobrino/kvaliteto deliš z drugimi. E, a sad:
    Ko se zavemo lastne identitete, izgubimo občutek povezanosti. Globinsko v sebi čutimo nekak občutek nepopolnosti. Ezoterična psihologija uči, da nam ta globinski občutek nepopolnosti avtomatično generira občutek krivde, ki se ga skušaš znebiti. Pravijo ji primordialna krivda. Znebiti pa se je skušamo tako, da delamo dobra dela, usluge drugim ipd.

    Glavna razlika:
    – Ko smo čustveno zreli, delamo dobra dela iz vzgiba, ki ga generira občutek povezanosti.
    – Ko smo čustveno nezreli in nas žre primordialna krivda, delamo dobra dela zato, da bi sami pred sabo zmanjšali občutek krivde in dobili od zunaj za svoje delovanje priznanje.

    Cela ta štorija verjetno ni tako enostavna. Po mojem primordialna krivda generira vse eneagramske oblike vedenja, ne pa da se je skušaš znebiti le tako, da delaš dobra dela.

    Lepo je če deliš
    #29254
    hektor
    Participant

    Sm raun učeri brau Integrirano osebnost tam ko pišeš o duši, inkarnacijah in svetlobnem telesu, pa ne razumem kaj je z dušami k ostanejo na astranu za katere praujo, da ne morjo čez pa se pol komu prkazujejo. Nč nis pisu o tem. A lohk klele u na kratk?

    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.