Tvoji odgovori

[mimoidoci]

mimoidoci wrote: Če prav razumem, je tista zdravilka iz Slovenskih novic računala premalo, saj očitno za 1800 evrov v bolnika z rakom ne napumpaš dovolj vere.

tadej pretner wrote:
Mimoidoči, sicer tega načina seveda ne odobravam, ampak pri mnogih zares deluje. Nekje na forumu smo govorili o epigenetiki, ki pravzaprav ta mehanizem pojasnjuje. Ko te namreč nekdo “potegne” v polje neke realnosti, zate začnejo veljati pravila te realnosti. Primer: večina katolikov cca 15 minut po spovedi umre, na forumu pa sem dal še druge primere – recimo primer anemije v Boliviji. V nekaj besedah – anemija je za ortodoksno medicino mala malica a Bolivijski indijanci verjamejo, da je anemija znak, da se je v človeka naselila nimpa, duša nerojenega. In če se to zgodi, imaš minimalne šanse, da preživiš. Indijancem, ki so v to verjeli, zato pri anemiji uradna medicina ni mogla pomagati. Velja seveda tudi obratno – če te nekdo potegne v polje realnosti, v katerem si prepričan, da boš ozdravel, se bo to najverjetneje zgodilo in pri tem ima lahko denar veliko vlogo. Že nezavedno večina misli, da so metode, ki so drage, zanesljivo učinklovite.

Kaže, da sem pozabil dopisati, da gre za črni humor.

Lepo je če deliš

[mimoidoci]

Robert Zupančič wrote:
– ta bioenergetik je na umetelen način “napumpal” vero klientov s tem, da jim je vzel precej več denarja kot bi plačali običajno, saj je večina ljudi najbolj občutljivih ravno pri denarju, ker pa so torej plačali res veliko, se je naenkrat res zelo povečala tudi njihova vera, s tem pa tudi možnost ozdravljenja. Verjetno so si tudi mislili: “Če toliko računa za svoje storitve, je že dober”, in se je že samodejno s tem v njih utrdila VERA v ozdravitev, ta pa seveda dela “čudeže” in ni več potrebno veliko, da se zares sprožijo samoozdravitveni procesi;

Če prav razumem, je tista zdravilka iz Slovenskih novic računala premalo, saj očitno za 1800 evrov v bolnika z rakom ne napumpaš dovolj vere.

Lepo je če deliš

[mimoidoci]

Mislim, da je primerjava zavarovalniškega in samoplačniškega modela zagotavljanja storitev na nek način neprimerna, razen če si pripravljen našteti vse dobre in vse slabe strani obeh sistemov. Strinjam se, da je sistem javnega zdravstva pri nas precej špehast, saj se napaja iz bogatega korita (zavarovalnic) in nima samopotrebe skrbeti za svojo ‘fit postavo’ – nenehno izboljševati svoje storitve in hkrati zniževati cene le teh. Vendar je, z vsemi svojimi slabostmi, dostopen skoraj vsem državljanom. Seveda, dokler smo zdravi in občasno potrebujemo pomoč le pri lastnem uravnovešenju, se nam zdi neskončno potraten in drag, ko pa pridemo do točke, da je treba živeti s trajnimi ali kroničnimi okvarami, pa začnemo ceniti tudi njegove dobre lastnosti.

Po drugi strani je samoplačniški model bolj ‘fit’ in ‘orientiran k uporabniku’. Pa ne zaradi ljubezni do klientov, ampak zato, ker mora v prvi vrsti zagotoviti svojo eksistenco. To lahko zagotovi le z dovolj velikim številom zadovoljnih strank, saj nima zavarovalnice, ki bi mu dajala za plače in pokrivala fiksne stroške ne glede na obseg opravljenih storitev. Jaz si večine storitev, ki jih pri nas nudijo v samoplačniških ordinacijah klasične medicine, ne morem privoščiti. Tudi v primeru, če mi v celoti vrnejo kar sem letno vplačal v zdravstvene zavarovalnice. Da ne bo pomote – sem zdrav (no, zdrav v smislu, da (še) ne povzročam stroškov ZZZS in Vzajemni). Eno je iti k zobozdravniku in v celoti iz lastnega žepa plačati zalivko, nekaj povsem drugega (finančno gledano) pa sanirati npr. problem modrostnih zob, ki so se odločili priti na plan z ‘rahlo’ zamudo.

Skratka, odločitev družbe je v kakšni meri bodo tudi zahtevnejši in dražji posegi dostopni državljanom, ki si jih sicer v nobenem primeru ne bi mogli privoščiti, in kakšno ceno ‘izgub’ smo pripravljeni tolerirati pri takem javnem sistemu.

Kar se alternativne medicine tiče, pa po moje ni bistveno drugače. Če želi zdravilec spodobno živeti le od lastnega dela in si zagotoviti osebnostno rast in razvoj, si mora zagotoviti sredstva. Ali zaračunava svoje storitve, svoj čas, ali pač dela zastonj in hkrati prodaja knjige, tečaje, kristale, piramide… je navsezadnje vseeno. Dejstvo je, da tudi sam potrebuje posvetne reči, pa čeprav je voljan ves svoj čas brez nadomestila nameniti klientom, ki njegovo pomoč potrebujejo. Z urejanjem področja zdravilstva bodo s strani države prišli za zdravilca le še dodatni stroški (npr. ordinacija, permanentno izobraževanje, vzdrževanje licenc, poklicno zavarovanje, plačevanje davkov…), ki bodo po eni strani zreducirali število ‘zdravilcev’, po drugi pa podražili storitve vsaj do točke, da lahko zdravilec pokrije lastne stroške.

Ko bodo fiksni stroški zdravilcev tako visoki, da si bo vse manj klientov lahko privoščilo samoplačniške obiske pri njih, si bo marsikdo med njimi zaželel priklopiti se na koncesije iz javnega zdravstva. Ne zaradi denarja, ki je ljudem s koncesijo ‘lahko dostopen’, ampak zato, ker bodo tudi sami imeli zagotovljeno minimalno varnost za opravljanje svojega poklica in ne bodo v celoti in neposredno odvisni od tržnih razmer in konkurence – predvsem nelojalne konkurence.

Kaj bo, ali naj bi, naredila država? Nič, če bodo stroški za pobiranje novih davkov višji od zneska pobranih davkov, in nič, dokler zaradi dela šarlatanov ne bo dovolj glasnega zgražanja širše, ne le strokovne javnosti.

Lepo je če deliš

[mimoidoci]

Verjetno vsi skupaj pričakujemo preveč od trenutka, ko bo področje (alternativnega) zdravilstva pri nas urejeno (če sploh kdaj bo). Dokler je dovolj ljudi, ki so pripravljeni za nekaj, kar jim da upanje, izprazniti svoje prihranke in jih izročiti komurkoli, je vsako pričakovanje, da bo zakonodaja kaj uredila, čista iluzija. Še manj pa je resno pričakovanje, da bodo ljudje kdaj manj naivni kot so, in so vedno bili.

Zdravilci se pač sprijaznite, da bo na vašem zelniku, dokler bo denar ‘klientov’ lahko dostopen, vedno veliko ‘zdravilcev’. Pa etika in naivnost gor ali dol.

Bo kdaj sploh boljše? Bo. Ko bo ‘klient’ najprej pogledal zdravilčevo diplomo ali licenco, nato njegovo zavarovalno polico, ter ga šele nato pozdravil. :)

Lepo je če deliš

[mimoidoci]

Na ta forum sem prišel iz radovednosti. V današnjem (hmm, včerajšnjem) nadaljevanju zgodbe v Slovenskih novicah o zdravilki, ki…, me je namreč pritegnila informacija o zanimivi debati, ki naj bi se na tem forumu odvila po objavi prvega članka.

Osebno menim, da je le na podlagi obeh člankov v časopisu v konkretnem primeru težko soditi o etiki zdravilcev, oziroma naivnosti klientov. Težko zato, ker sploh ne vemo kaj so se pokojni in zdravilka, oziroma ‘zdravilka’, dogovorili. Poznamo le zgodbo mame, ki ji je umrl otrok, oziroma njeno interpretacijo resnice. Ne dvomim, da je novinarjem vse predstavila tako, kot je sama doživela, sem pa skeptičen, če lahko le na podlagi njenega dojemanja zdravilko/’zdravilko’ razglasimo za nategovalko in njenega sina za naivnega. Tudi zato, ker mama sama pove, da je sinu le dala izposojeni denar, sin pa je svojo zadnjo ‘rešilno bilko’ iskal (in se dogovarjal) sam. Zakaj že? Zdravilka namreč molči (kar sploh ni slabo), njen ‘klient’ pa žal tudi (pa ne zaradi njenih SMS sporočil).

Ja, če sledim zgodbi, ki jo je želel prodati časopis – otroku, ki mu ni več pomoči, na koncu pristavijo svoj lonček še vsi mogoči šarlatani – sem ogorčen. Ogorčen, dokler je namen ‘zdravilcev’ umirajočemu le izpuliti denar iz denarnice. Takih ‘zdravilcev’ denarnic je nešteto – od prodajalcev cvetja/vencev, sveč, krst/žar, maš, petja… Vsi vedo, da je denarnica ‘naivnih’ klientov ob rojstvu, poroki in smrti najbolj odprta. Pa lahko res trdimo, da je neka ‘zdravilka’ nategnila naivnega klienta? Tudi sam sem bil šokiran, ko je tri dni po pogrebu moje babice zapiskal njen telefon in sem prebral sporočilo, da si lahko pride iskat novo zobno protezo (ki jo je, mimogrede, plačala vnaprej). Z malo sprenevedanja bi kakšen tabloidni časopis v času suhih krav z lahkoto objavil ‘zgodbo’ o ‘zobozdravniku’, ki je preko SMS sporočil pokojni babici belil zobe.

S svojim mnenjem ne želim odpirati tem kdo vse dandanes v dolini Šentflorjanski ‘zdravi’ in kaj bi kdo moral narediti, da bi bil red. Nisem zdravilec, vzpostavitev znosnega stanja pa je predvsem odgovornost le teh. Bi si pa drznil s svojim laičnim mnenjem dezniti v (ne)solidarnost med zdravilci. Ja, vem, ‘naj sosedu crkne krava’ je skoraj državna himna, vendar bi vseeno pričakoval malo več solidarnosti. Ne zaradi šarlatanov, ki praznijo denarnice, solidarnost bi pričakoval zato, ker imate ‘alternativni’ zdravilci večino pacientov, pardon, klientov, iz naslova neuspešnega delovanja družine, družbe, cerkve in zdravstva. Ste nekakšen HOSPIC družbe v kateri živimo. Vsaj malo bi se lahko zgledovali po ‘solidarnosti’ zdravnikov, ali vsaj njihovem molku ob napakah kolegov. Pa pri tem ne mislim molku v primerih kot je bil Nekrep, da ne bo pomote.

Ker nerad trošim besede, ki na koncu nimajo nobenega učinka, naj izzovem še zdravilko/’zdravilko’. Če bi v Slovenskih novicah o mojem delu pisali na tak način, kot so o njenem, bi:
– pošteno tožil svojce pokojnega zaradi klevetanja, ali,
– razkril vzroke za pokojnikovo bolezen (in posledično smrt).
V obeh primerih bi verjetno bila mama na koncu tiho.

Lahko pa, da se motim. :)

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki