Odgovori na forumu
-
AvtorPrispevki
-
15. 8. 2015 ob 22:37 #29793micaČlan15. 8. 2015 ob 21:43 #29791micaČlan20. 12. 2010 ob 18:18 #7663micaČlan
Normal
0
21false
false
falseMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}Redno spremljam forum. Ne hodim v šolo, osebno ne poznam ljudi
in zakulisja še manj. Mnogo tem je zanimivih, nekatere uporabne in praktične.
Glede na to, da »raziskovanje« duhovnosti ni moja prioriteta, sem prav tu našla
kar nekaj odgovorov na vprašanja oz. probleme, ki se mi pojavijo sredi
življenja. Če že kaj, potem me moti, da se skorajda vsako temo zasmeti. Tadej ima
pač pravico delati tu red. Če komu to ne paše, naj si naredi svoj forum al pa
karkoli. Ne vem, a je komu mus, da visi tu gor in piše, bere, …? Predvidevam, da
ne. Sem za to, da se forum ohrani tako, v stilu, kot je bil zamišljen.13. 12. 2010 ob 16:04 #7520micaČlanNormal
0
21false
false
falseMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}Poskušam to, kar je bilo v nadaljevanju napisanega uporabiti
na mojem konkretnem primeru. Razmišljam o tem, da bom o incidentu javno
spregovorila v celi skupini, v okviru katere je nastal ta zaplet in se je
posredno nanašal na vse. Na eni strani bo to opravičilo za moje jezljive
pripombe, po drugi strani pa bi rada na »normalen« način povedala vsem, kaj je
problem. Zdaj pa o procesiranju. Ko se približam, dotaknem čustva, ki me je
obšlo, ko sem zadnjič popenila, dobim občutek, kot da se mi izmika … kot da ne
morem zagrabit, obdržat, obvladat, podoživet in spustit. Zdaj se to sliši kot
da so to neki mentalni manevri, ampak ne. Gre za občutke. Menim, da razumem o
čem govoriš Tadej, ampak to nardit mi pa
ne uspe.12. 12. 2010 ob 10:10 #7499micaČlanNormal
0
21false
false
falseMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}Nekako sem se videla v pisanju Aishe. In zdaj, ko sem
prebrala tadejev zadnji post mi je morda za kanček bolj jasno od kod take
reakcije. Res je, da vzrok za jezo pogosto izhaja iz tega, ker se počutim v
vlogi žrtve.En primer: Nedolgo nazaj sem nekoga nadrla in s tem seveda
tudi prizadela. Vnaprej sem vedela, predvidevala, da bodo težave in se nekako »pripravila«,
da bom, kar je treba, povedala mirno,
jasno, ne pa jezno in z neko prizadetostjo. Več situaciji se je zaradi tega
izšlo, ena se pa ni; našla me je na suhem in kontrola, zavestno dihanje in usmerjanje
jeze je bilo pozabljeno.Kje je tu vloga žrtve? V trenutku, ko sem se izgubila, mi je
šlo čez možgane: Pomagala sem tej osebi, trudila sem se, da bi ji olajšala
delo, ga poenostavila, … ona pa niti tistega malega, kar ji je ostalo ne
naredi. Dost jo imam! Občutek izigranosti, prizadetosti in rekacija na to je
bil stavek, ki jo je prizadel. Ob tem se seveda ne počutim dobro.Kaj narediti, da bi naslednjič ne ponovila vaje na isti
način?12. 5. 2010 ob 18:37 #2967micaČlanRavno zdaj sem o tem razmišljala v enem drugem kontekstu, pa bom še tu pristavila svoj lončekJ
Kako hitro teče čas, je odvisno od tega, kako vsak sam to občuti. Če včasih zavestno pomislim, kaj delam in si dam duška, potem me niti ne zanima, kako hitro teče. Časa imam dovolj, pa fajn je. Najbolj drvi takrat, ko se čisto podzavestno prepustim, da hitim v službo, na pošto, pa še ta opravek in oni opravek. Skoraj panika me zgrabi, tako hitim in še bolj hitro bi rada. Takrat sem kot brezhiben avtomat, a ko se ustavim si rečem, madonca, saj je že konec tedna. Počutim se pa kot da bi tistega hitenja ne opravljala jaz, pač pa moja mašina. Tisti pravi jaz pa je bil kajvemkje.Daigu2010-05-12 23:31:18
-
AvtorPrispevki