Jeza

  • Avtor
    Prispevki
  • #7475
    AVATAR
    Član

    Oh…oča Tadej me je okregal

    Mater no…le kako sem tako slep…da tega nisem videl…Verjetno si pozabil…da je človeška družba…daleč od idilične…ljudje se bodejo med sabo ves čas…v smislu zadovoljitve njihovih interesov…življenje je igra interesov…vedno je tako bilo

    Ah…načrtno ne mlatim ljudi…tudi psov ali mačk ne brcam…ne derem se na ljudi ali jih kako drugače nadlegujem-bruham po njih…seveda pa čis fer povem svoje mnenje…Vsakemu seveda na njemu razumljiv način…če koga naderem kot podgano…je za to prosil…šparam jaz ne nobenega…Glede na to…da jezo-bes dojemava vsak po svoje…kakor tudi njeno korist…nima smisla…da o tem debadirava.

    Drugač sem čist fajn dedec…samo razjezit me ne smeš… … …kajti…gorje tistim…položeni bodo kot zimska pšenica…in moja jeza bo pustošila po trpeči zemlji…kot mračna plima

    Lepo je če deliš
    #7488
    AVATAR
    Član

    Aisha…stara…ostala brez besed…no, saj ni tako hudo Clown

    Lepo je če deliš
    #7494
    tadej pretner
    Moderator

    AVATAR wrote: Aisha…stara…ostala brez besed…no, saj ni tako hudo Clown

    Takšne stvari se pač dogajajo. Pred desetletji se je to zgodilo Berti Ambrož …

    (Namig dneva: Če ne štekaš, o čem tule govorim, vtipkaj v iskalnik “Berta Ambrož brez besed” LOLLOL)

    Lepo je če deliš
    #7495
    Lilly
    Član

    Aisha wrote:

    želim si soočiti se s svojo jezo, za katero vsak dan znova prepoznavam, da je imam v sebi veliko preveč. Dnevno se srečujem s situacijami, katere sicer niso primarni vzrok moje jeze, je pa reakcija nanje točno takšna. Predvsem mi je hudo, ker to jezo vedno neupravičeno izražam tudi v domačem okolju, predvsem v odnosu do hčere.
    Primarna funkcija jeze je, da človeku pomaga zaščiti se in postaviti si svoje meje. Privoščijo si jo tisti, ki menijo, da imajo pravico, do sveta zavzeti pozicijo moči. To naredijo iz prepričanja, da ga lahko spremenijo po svoje… tako da svet ustreza njihovi predstavi o tem, kako bi moral izgledati.
    S tem, ko se jezimo, po eni strani kažemo svojo nepripravljenost, da bi sprejeli stvari in ljudi takšne, kakršni že pač so. Po drugi strani gre za nezmožnost, zunanjo realnost prilagoditi svojim zahtevam na drugačen – umirjen, suveren in zato veliko učinkovitejši način.
    Poznam eno žensko, ki vedno govori z blagim, milim in spoštljivim – a vendar hkrati tudi izjemno odločnim glasom, zaradi katerega je nikoli nihče ne more izigrati ali nekorektno obravnavati. Ker ima v sebi dovolj samozavesti in odločnosti, se ji preprosto ni potrebno jeziti.
    Kljub temu – jeze nikakor ni dobro držati v sebi. Je izjemno močna sila, ki nam navsezadnje lahko zelo koristi. Če jo tlačimo vase, jeza najraje ponikne v depresijo, to pa je še bolj neučinkovito :-) Izražanje jeze mora biti predvsem socializirano. Nikar ne sme postati ustrahovanje in ne sme biti usmerjeno v nedolžne žrtve. Če jo že uperimo v ljudi, naj bo to jeza na njihova dejanja in ne na njih kot osebe. Sploh pri otrocih moramo res paziti na to. Besede njihovih staršev so jim osnova za oblikovanje njihove samopodobe. Otrok mora vedeti, da ga imamo radi tudi takrat, ko se jezimo nanj.
    Lepo je če deliš
    #7496
    AVATAR
    Član

    tadej pretner wrote:

    Aisha…stara…ostala brez besed…no, saj ni tako hudo Clown

    Takšne stvari se pač dogajajo. Pred desetletji se je to zgodilo Berti Ambrož …

    (Namig dneva: Če ne štekaš, o čem tule govorim, vtipkaj v iskalnik “Berta Ambrož brez besed” LOLLOL)

    Ne ne štekam…in kaj ima ta pevka z …jezo Stern Smile

    Lily wrote: Je izjemno močna sila, ki nam navsezadnje lahko zelo koristi.

    Je ja…če jo znaš pravilno usmerit.
    Lepo je če deliš
    #7497
    tadej pretner
    Moderator

    Lilly wrote:

    želim si soočiti se s svojo jezo, za katero vsak dan znova prepoznavam, da je imam v sebi veliko preveč. Dnevno se srečujem s situacijami, katere sicer niso primarni vzrok moje jeze, je pa reakcija nanje točno takšna. Predvsem mi je hudo, ker to jezo vedno neupravičeno izražam tudi v domačem okolju, predvsem v odnosu do hčere.
    Primarna funkcija jeze je, da človeku pomaga zaščiti se in postaviti si svoje meje. Privoščijo si jo tisti, ki menijo, da imajo pravico, do sveta zavzeti pozicijo moči. To naredijo iz prepričanja, da ga lahko spremenijo po svoje… tako da svet ustreza njihovi predstavi o tem, kako bi moral izgledati.

    Lilly, iz opisa, ki ga je podala Aisha, je videti nekaj drugega, nekaj, kar lahko povežemo z identiteto žrtve. Ta ideentiteta je danes sila pogosta, saj moramo v veliko situacijah marsikaj “požreti” – skratka, ne moremo si privoščiti konfrontacije, smo žrtve. In jeza je primarna emocija identitete žrtve – problem je le v tem, da jo žrtva ne izraža tam, kjer bi bilo to potrebno (če bi se v takšnih situacijah konfrontirala, bi s konfrontacijo avtomatično izstopila iz identitete žrtve), pač pa v neprimernih trenutkih na neprimernih krajih (Aisha sama pravi, da jo neupravičeno izraža do hčere).

    Lepo je če deliš
    #7499
    mica
    Član

    Normal
    0
    21

    false
    false
    false

    MicrosoftInternetExplorer4

    /* Style Definitions */
    table.MsoNormalTable
    {mso-style-name:”Navadna tabela”;
    mso-tstyle-rowband-size:0;
    mso-tstyle-colband-size:0;
    mso-style-noshow:yes;
    mso-style-parent:””;
    mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
    mso-para-margin:0cm;
    mso-para-margin-bottom:.0001pt;
    mso-pagination:widow-orphan;
    font-size:10.0pt;
    font-family:”Times New Roman”;
    mso-ansi-language:#0400;
    mso-fareast-language:#0400;
    mso-bidi-language:#0400;}

    Nekako sem se videla v pisanju Aishe. In zdaj, ko sem
    prebrala tadejev zadnji post mi je morda za kanček bolj jasno od kod take
    reakcije. Res je, da vzrok za jezo pogosto izhaja iz tega, ker se počutim v
    vlogi žrtve.

    En primer: Nedolgo nazaj sem nekoga nadrla in s tem seveda
    tudi prizadela. Vnaprej sem vedela, predvidevala, da bodo težave in se nekako »pripravila«,
    da bom, kar je treba, povedala mirno,
    jasno, ne pa jezno in z neko prizadetostjo. Več situaciji se je zaradi tega
    izšlo, ena se pa ni; našla me je na suhem in kontrola, zavestno dihanje in usmerjanje
    jeze je bilo pozabljeno.

    Kje je tu vloga žrtve? V trenutku, ko sem se izgubila, mi je
    šlo čez možgane: Pomagala sem tej osebi, trudila sem se, da bi ji olajšala
    delo, ga poenostavila, … ona pa niti tistega malega, kar ji je ostalo ne
    naredi. Dost jo imam! Občutek izigranosti, prizadetosti in rekacija na to je
    bil stavek, ki jo je prizadel. Ob tem se seveda ne počutim dobro.

    Kaj narediti, da bi naslednjič ne ponovila vaje na isti
    način?

    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.