Jeza

  • Avtor
    Prispevki
  • #7500
    Lilly
    Član

    tadej pretner wrote:

    Lilly, iz opisa, ki ga je podala Aisha, je videti nekaj drugega, nekaj, kar lahko povežemo z identiteto žrtve. Ta ideentiteta je danes sila pogosta, saj moramo v veliko situacijah marsikaj “požreti” – skratka, ne moremo si privoščiti konfrontacije, smo žrtve.
    Mislim, da vendarle govoriva o isti stvari. Kot žrtev se počutimo ogoljufani, spregledani, neslišani, užaljeni…vse to zato, ker nam drugi ne nudijo tistega, kar potrebujemo ali nudijo na neustrezen način. Torej ker se ne znamo zaščititi.

    tadej pretner wrote:

    In jeza je primarna emocija identitete žrtve – problem je le v tem, da jo žrtva ne izraža tam, kjer bi bilo to potrebno (če bi se v takšnih situacijah konfrontirala, bi s konfrontacijo avtomatično izstopila iz identitete žrtve), pač pa v neprimernih trenutkih na neprimernih krajih (Aisha sama pravi, da jo neupravičeno izraža do hčere).
    Tu pa se pojavi vprašanje, kje bi bilo sploh potrebno izražati jezo? Če znamo pred svetom nastopiti dovolj prepričljivo, tako da je jasno, kaj si želimo in pri tem upoštevamo dane možnosti in potrebe drugih ljudi, se nam sploh ni treba jeziti. Ampak to mora priti kot posledica našega dela s tem čustvom. Ni v redu, če si vzamemo to zgolj za cilj. Ko nas zagrabi jeza, nas pač zagrabi in jo moramo samo na pravi način usmeriti.
    Pri tem se mi zdi večno koristna samorefleksija. Če se (sebe in svoje čustvo) dovolj dolgo opazujemo in poslušamo, nam morda samo pove, zakaj se je pojavilo in kako nam želi služiti.
    Tako morda pridemo do tja, kjer se je jeza najpogosteje izkazala kot učinkovito orodje, da smo si od pomembnih oseb izborili “slišanost in videnost”. Seveda je to običajno že v zgodnjem otroštvu. Tako morda ugotovimo, da smo globoko v sebi še zmeraj jezni na očeta ali mamo, saj se jima kot nemočni otroci nisi zmogli upreti drugače kot z jezo in je to način, ki nam je poznan in ga uporabljamo še danes… a ker je le daven spomin, ga odrinemo nekam na rob, tako da nam je lahko jasno samo to, da smo jezni na celi svet. In ker ne znamo drugače, se do njega obnašamo tako, kot so se v otroštvu do nas naši starši.
    Kot odraslim osebam so nam te strategije odveč; jeziti se na pravem mestu je včasih učinkovito, večinoma pa še več kot to, saj je hkrati že destruktivno.
    Ko enkrat razklenemo primež nezavednih strategij, utrjenih z borbami nemočnega otroka, se nam ni potrebno več jeziti. Takrat zmoremo jezo usmeriti v ustvarjalno delovanje, aktivnosti in v prave besede, s katerimi na neopazen način ustvarimo atmosfero, v kateri se nas spoštuje in jemlje resno.
    Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.

    Lilly2010-12-12 11:39:38

    Lepo je če deliš
    #7504
    Set
    Član

    AVATAR wrote: Oh…oča Tadej me je okregal

    Mater no…le kako sem tako slep…da tega nisem videl…Verjetno si pozabil…da je človeška družba…daleč od idilične…ljudje se bodejo med sabo ves čas…v smislu zadovoljitve njihovih interesov…življenje je igra interesov…vedno je tako bilo

    Ah…načrtno ne mlatim ljudi…tudi psov ali mačk ne brcam…ne derem se na ljudi ali jih kako drugače nadlegujem-bruham po njih…seveda pa čis fer povem svoje mnenje…Vsakemu seveda na njemu razumljiv način…če koga naderem kot podgano…je za to prosil…šparam jaz ne nobenega…Glede na to…da jezo-bes dojemava vsak po svoje…kakor tudi njeno korist…nima smisla…da o tem debadirava.

    Drugač sem čist fajn dedec…samo razjezit me ne smeš… … …kajti…gorje tistim…položeni bodo kot zimska pšenica…in moja jeza bo pustošila po trpeči zemlji…kot mračna plima

    Bahač.
    Lepo je če deliš
    #7505
    tadej pretner
    Moderator

    mica wrote:

    Normal
    0
    21

    false
    false
    false

    MicrosoftInternetExplorer4

    /* Style Definitions */
    table.MsoNormalTable
    {mso-style-name:”Navadna tabela”;
    mso-tstyle-rowband-size:0;
    mso-tstyle-colband-size:0;
    mso-style-noshow:yes;
    mso-style-parent:””;
    mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
    mso-para-margin:0cm;
    mso-para-margin-bottom:.0001pt;
    mso-pagination:widow-orphan;
    font-size:10.0pt;
    font-family:”Times New Roman”;
    mso-ansi-language:#0400;
    mso-fareast-language:#0400;
    mso-bidi-language:#0400;}

    Nekako sem se videla v pisanju Aishe. In zdaj, ko sem
    prebrala tadejev zadnji post mi je morda za kanček bolj jasno od kod take
    reakcije. Res je, da vzrok za jezo pogosto izhaja iz tega, ker se počutim v
    vlogi žrtve.

    En primer: Nedolgo nazaj sem nekoga nadrla in s tem seveda
    tudi prizadela. Vnaprej sem vedela, predvidevala, da bodo težave in se nekako »pripravila«,
    da bom, kar je treba, povedala mirno,
    jasno, ne pa jezno in z neko prizadetostjo. Več situaciji se je zaradi tega
    izšlo, ena se pa ni; našla me je na suhem in kontrola, zavestno dihanje in usmerjanje
    jeze je bilo pozabljeno.

    Kje je tu vloga žrtve? V trenutku, ko sem se izgubila, mi je
    šlo čez možgane: Pomagala sem tej osebi, trudila sem se, da bi ji olajšala
    delo, ga poenostavila, … ona pa niti tistega malega, kar ji je ostalo ne
    naredi. Dost jo imam! Občutek izigranosti, prizadetosti in rekacija na to je
    bil stavek, ki jo je prizadel. Ob tem se seveda ne počutim dobro.

    Kaj narediti, da bi naslednjič ne ponovila vaje na isti
    način?

    Jeza ima številne funkcije. Na nek način ima pogosto vlogo obrambnega mehanizma – v temle tvojem že. Poskusi stvar videti na tale način:
    – Za neko osebo si naredila kup stvari in od nje si imela potem kup pričakovanj. Tule le ločiva profesionalna in osebnostna pričakovanja – mehanizmi za to, da ljudje izpolnijo profesionalna pričakovanja seveda obstajajo; uporabi jih delodajalec. Kadar pa na tale način pričakuješ od ljudi nekaj na osebnostni ravni in se to ne zgodi, si razočarana. Razočaranje pomeni bolečino in v tem primeru ima jeza vlogo mehanizma, ki prepreči, da to bolečino razočaranja sprocesiraš.
    Ti štosi so seveda povezani s telesom bolečine, o katerem je bilo govora v neki drugi temi. Podobne situacije se bodo ponavljale, dokler naboja razočaranja ne boš sprocesirala – se mu prepustila in ga, če se le da, opazovala (notranji opazovalec). Ko se ti bo to enkrat zgodilo, se ti bo manifestirala drugačna realnost – do štosev, v katerih nekaj v nekoga »vložiš« in potem popušiš, ne bo več prihajalo.

    Lilly wrote:
    Ko nas zagrabi jeza, nas pač zagrabi in jo moramo samo na pravi način usmeriti.

    Rekel bi, da je pomembno z jezo, kot s katerimkoli drugim čustvom upravljati.
    – Če skušaš jezo blokirati, ustvariš notranjo napetost.
    – Če jo izraziš v nepravem trenutku na nepravem mestu, vplivaš na slabo realnost marsikoga, tudi sebe.
    – Prava stvar je, da čustvu dovoliš, da v tebi ekspandira, a ga že med to ekspanzijo opazuješ z »notranjim opazovalcem«. Na ta način pogosto sploh ne pride do tega, da bi se ta jeza odrazila na zunanjo realnost.

    Lilly wrote:
    Pri tem se mi zdi večno koristna samorefleksija. Če se (sebe in svoje čustvo) dovolj dolgo opazujemo in poslušamo, nam morda samo pove, zakaj se je pojavilo in kako nam želi služiti.

    Se popolnoma strinjam. Ampak v biti sploh ni pomembno, zakaj se je pojavilo. Ko enkrat določen tip reakcij znaš »pravilno« sprocesirati, je itak vse ena figa, kje je prvotni vzrok, da se je tak tip dogodkov ponavljal.

    Lilly wrote:

    Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.

    Navedeno sosledje ne pije vode. Misel je vedno zadnja. Vse je vibracija. Vibracijo zazna najprej telo, skozi katerega se dotakne čustev, sledijo pa misli – misel je to vedno predhodno čustveno obarvana. Zato tudi pogostokrat ne deluje »načrt vedenja«, ki ga omenja Mica. Ti imaš lahko načrt, ampak vibra v telesu zažene čustveni mehanizem odziva, – čim do takšnega avtomatičnega, zakoreninjenega odziva pride, so isli, ki temu sledijo, le posledica tega čustvenega mehanizma – zanesljivo destruktivne in ni šans, da bi z njimi lahko karkoli uravnaval ali krmilil. V tem uspeš le z dovolj razvitim »notranjim opazovalcem«.

    Lepo je če deliš
    #7511
    Lilly
    Član

    tadej pretner wrote:

    Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.

    Navedeno sosledje ne pije vode. Misel je vedno zadnja. Vse je vibracija. Vibracijo zazna najprej telo, skozi katerega se dotakne čustev, sledijo pa misli – misel je to vedno predhodno čustveno obarvana. Zato tudi pogostokrat ne deluje »načrt vedenja«, ki ga omenja Mica. Ti imaš lahko načrt, ampak vibra v telesu zažene čustveni mehanizem odziva, – čim do takšnega avtomatičnega, zakoreninjenega odziva pride, so isli, ki temu sledijo, le posledica tega čustvenega mehanizma – zanesljivo destruktivne in ni šans, da bi z njimi lahko karkoli uravnaval ali krmilil. V tem uspeš le z dovolj razvitim »notranjim opazovalcem«.

    Tole se mi pa zdi malo paradoksna logika. Jaz bi rekla, da od zunaj prihajajo impulzi in dražljaji, ki jih sprejemamo skozi čutila. Ta sprožijo v nas odzive – najprej se formirajo misli, potem čustva in nato se lahko pojavijo še reakcije tudi na telesu.
    Denimo, da tvoja teorija drži. Kako bi se pa lotil reševanja psihosomatskih težav? Pa ne valda na telesu?
    Telo je v resnici zadnje, ki nastrada in nas na zelo evidenten način opozarja, da je potrebno nekaj spremeniti. Razen seveda, če se telesno poškodujemo. Pa še za te primere so raziskali, da se veliko pogosteje poškodujejo ljudje, ki imajo čustvene težave…
    V praksi se mi vedno znova potrjuje, da sprememba pogleda na svet kaj hitro vpliva na moje čustveno stanje in potem tudi kakšna bolečina ali drug znak na telesu kar mine. Seveda pa je treba najprej najti tisti globoko skrito, destruktivno misel. To je najpomembnejši in največji del naloge.
    Usmerjanje pozornosti na dih ali kaj podobnega je zelo uporabna tehnika, a se je je treba pravilno lotiti. Zdi se mi, da gre pri tem velikokrat bolj za odrivanje čustev, zaradi česar se ustvarja še večja napetost. Z usmerjanjem pozornosti nekam drugam se čustva kondenzirajo v pravi naval, ki ga naša pozornost kmalu več ne vzdrži… Zato moramo pri tem usmerjanju pustiti prosto pot tudi čustvom (in seveda mislim). Ampak ne v smislu, da se jim prepustimo, ampak da jih zgolj opazujemo, kakršnekoli se že pojavijo…
    Lepo je če deliš
    #7513
    Anonimnež
    Nedejavno

    E Lilly brez veze razlagat osnove…misel-čustva- fizični odziv…LOL Evo rukice…Thumbs Up

    Šri Aurobinda lepo opisuje, da misel pride od zunaj…zaznamo jo na mentalu…vključijo se čustva, šele nato odpremo usta in spregovorimo…tralala…LOL
    Lepo je če deliš
    #7514
    tadej pretner
    Moderator

    Lilly wrote:

    Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.

    Navedeno sosledje ne pije vode. Misel je vedno zadnja. Vse je vibracija. Vibracijo zazna najprej telo, skozi katerega se dotakne čustev, sledijo pa misli – misel je to vedno predhodno čustveno obarvana. Zato tudi pogostokrat ne deluje »načrt vedenja«, ki ga omenja Mica. Ti imaš lahko načrt, ampak vibra v telesu zažene čustveni mehanizem odziva, – čim do takšnega avtomatičnega, zakoreninjenega odziva pride, so isli, ki temu sledijo, le posledica tega čustvenega mehanizma – zanesljivo destruktivne in ni šans, da bi z njimi lahko karkoli uravnaval ali krmilil. V tem uspeš le z dovolj razvitim »notranjim opazovalcem«.

    Tole se mi pa zdi malo paradoksna logika. Jaz bi rekla, da od zunaj prihajajo impulzi in dražljaji, ki jih sprejemamo skozi čutila. Ta sprožijo v nas odzive – najprej se formirajo misli, potem čustva in nato se lahko pojavijo še reakcije tudi na telesu.
    Denimo, da tvoja teorija drži.

    Teorija seveda drži, ni pa moja. Kar se tiče dejstva, da so čustveni impulzi bistveno hitrejši od miselnih, je zadeva je tudi v strokovnih krogih splošno znana že več kot 10 let. Američan Benjamin Libet je celo izmeril, da se mentalni odziv zgodi celih 350 milisekund za čustvenim. Na osnovi Libetovih odkritij, je Wolf Singer, direktor Inštituta Maxa Plancka za raziskovanje možganov v Frankfurtu dejal: »Tisto, kar doživljamo kot svobodno odločanje, je zgolj zapoznelo opravičevanje sprememb v našem položaju, do kakršnih bi tako ali tako prišlo. Kaj bom storil, je posledica tistega, kar sem. Možgani se ne odločajo poljubno, ampak na temelju prejšnjih izkušenj.« (Delo, 28.06.2000).

    Oglejva si celoten odzivni mehanizem:
    Čutila so seveda del telesa, torej se tule strinjava, da vibracijo najprej prestreže telo. Verjetno se strinjava tudi s tem, da imamo težave zaradi vibracij, ki jih ne prepustimo skozi sebe. Primer: Sploh ni nujno, da gre za kakšne grozne strahove ali travme. Lahko je kaj veliko preprostejšega. Pride npr. nek impulz, na katerega se otrok spontano odzove s smehom. Starši menijo, da se je smejal v neprimernem trenutku, zato ga okregajo. Otrok čustveni proces zaustavi. Ta zaustavitev čustvenega procesa se bo odrazila na treh ravneh – na fizični kot napetost v telesu, na čustveni kot tisto, kar E. Tolle imenuje telo bolečine, na mentalni pa kot prepričanje tipa »tega ne smeš«. Kombinaciji teh treh stvari reciva »bolečina«. Kaj se bo zgodilo naslednjič, ko bo prišlo do podobnega dražljaja?
    – Vibracija pride od zunaj, prestreže jo telo in se nanjo spontano odzove z napetostjo (avtomatizem, ki deluje v želji, da ne izkusiš bolečine)
    – Sledi čustveno nelagodje, kot posledica čustvenega nelagodja pa »temno« obarvane misli.

    Lilly wrote:

    Kako bi se pa lotil reševanja psihosomatskih težav? Pa ne valda na telesu?

    Telo je v resnici zadnje, ki nastrada in nas na zelo evidenten način opozarja, da je potrebno nekaj spremeniti. Razen seveda, če se telesno poškodujemo. Pa še za te primere so raziskali, da se veliko pogosteje poškodujejo ljudje, ki imajo čustvene težave…

    Do fizične bolezni pride potem, ko so v telesu dovolj dolgo takšne in drugačne napetosti.
    Pristop je morda za marsikoga nenavaden, ampak jaz bi se tega res lotil na telesu, saj gre za prvi filter, ki prestreže zunanje vibracije. Torej ne na ravni fizične bolezni, ampak na ravni telesne napetosti, ki zadržuje procesiranja čustvene bolečine, ki je v njenem ozadju. Ravno zato, ker je temu tako, imajo razne afirmacije zelo omejeno moč delovanja (podzavestni procesi jih preprosto ne sprejmejo, saj je v njih zapis neke druge resnice). In ker je temu tako, Mici ni ratalo, da bi se v neki situaciji vedla tako, kot je planirala – čim je situacija dovolj čustveno nabita, odreagiraš po standardnem odzivu, ki je zapisan na več ravneh v tvoji podzavesti – um pa počepne.

    Torej: Da si pri tem pristopu uspešen, moraš imeti dovolj dobro razvitega »notranjega opazovalca«. O.K., sedaj pa pride do situacije, ki je v ebi sprožila telesno napetost, čustveni odpor in destruktivne misli. Takoj je treba opaziti, kaj se dogaja (če tega ne opaziš, se s tem stanjem identificiraš in ti je ali bad, ali popizdiš …). Proti čustvom in mislim se absolutno ne boriš, ampak le opazuješ napetosti v sebi. Ko jih nekaj časa opazuješ, se umaknejo in takrat pogostokrat pride do navala boleče čustvene vsebine, ki pride na plan, prej pa ga e zadrževala ta telesna tenzija. Tudi ta čustveni naboj le opazuješ in se proti njemu nikakor ne boriš. Le na ta način se sprocesira in če se to zgodi, bo tvoj spontani odziv, ko boš naslednjič v podobni situaciji, drugačen!

    Lilly wrote:

    V praksi se mi vedno znova potrjuje, da sprememba pogleda na svet kaj hitro vpliva na moje čustveno stanje in potem tudi kakšna bolečina ali drug znak na telesu kar mine. Seveda pa je treba najprej najti tisti globoko skrito, destruktivno misel. To je najpomembnejši in največji del naloge.

    Če si tisto zgoraj pazljivo prebrala, boš videla, da nam sploh ni treba iskati prvotnega vzroka. Ko imaš neko blokado v sebi, se bodo itak pojavljale situacije, primerne, da jo lahko sprocesiraš. Na tem temelji Tolejev pristop »tukaj in sedaj«.

    Lilly wrote:

    Usmerjanje pozornosti na dih ali kaj podobnega je zelo uporabna tehnika, a se je je treba pravilno lotiti. Zdi se mi, da gre pri tem velikokrat bolj za odrivanje čustev, zaradi česar se ustvarja še večja napetost. Z usmerjanjem pozornosti nekam drugam se čustva kondenzirajo v pravi naval, ki ga naša pozornost kmalu več ne vzdrži… Zato moramo pri tem usmerjanju pustiti prosto pot tudi čustvom (in seveda mislim). Ampak ne v smislu, da se jim prepustimo, ampak da jih zgolj opazujemo, kakršnekoli se že pojavijo…

    Glede na vse napisano in na tvoja zadnja dva stavka, mi tegale verjetno ni treba komentirati.

    Brezo wrote:
    E Lilly brez veze razlagat osnove…misel-čustva- fizični odziv… Evo rukice…
    Šri Aurobinda lepo opisuje, da misel pride od zunaj…zaznamo jo na mentalu…vključijo se čustva, šele nato odpremo usta in spregovorimo...tralala

    Vrlo važno, kaj pravi tale Šri Aurobinda.

    Lepo je če deliš
    #7516
    Anonimnež
    Nedejavno

    Tadej ali si vprašal Marjana če imaš slučajno podzavestni vzorec “vedno imeti prav na forumu”…LOL

    Kot obični človeček pač predpostavljam da glih nisi jasnoviden, da bi videl ali pride najprtej misel ali čustvo, Marjan tudi ni…torej vprašaj Aleno ali Bebo…če pa noben od vas tega ni sposoben potem se je pa mal za zamislit nad tistim kar se poučuje v šoli…sem skoraj prepričan da bo Beba imela podobno mišljenje kot ga imam jaz…ampak glede na to da tudi Marjan in Alena poznajo mal kako deluje intuicija me prav zanima njihovo mnenje…sigurno ni v skladu s tem kar pričaš…LOL

    Tadej drži se tistih vod v katerih znaš plavat…močno dvomim da danes obstajajo naprave s katerimi vidijo misli…merijo lahko samo odziv telesa na dražljaje…a ni poanta foruma da vsak predstavi svoje mnenje…zakaj nam torej tupiš svojo miselnost…LOL

    Mene so učil atom je najmanjši delec snovi…danes pa pričajo o nekih kvarkih in ne vem kaj še vse…danes pričajo kao da so čustva hitrejša od misli, čez nekaj let bodo pa spet drugače trdil…sorry za moje pojme te eksperti niso na dost visokem nivoju, da bi vedeli kaj je res in kaj ne…zato so njihovi izsledki za moje pojme relativni…LOL
    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.