Sočutnost, empatija - terapevti in čustva

Participant

Ker bi sam težko povedal lepše, si bom tule v spomin in v čast Bogdana Zepana, dovolil prilepiti en cel njegov zapis, ki se nanaša na relacijo sočutje – usmiljenje. Zelo dobro pojasni razliko med obema pojmoma:

Ugotovil sem, da večina ljudi dobesedno sicer ne enači usmiljenje in
sočutje, vendar ju praktično ne ločuje, čeprav je uporaba besede
usmiljenje mnogo pogostejša v vsakodnevnem življenju.

V konkretni pomenski relaciji je težko slediti leksikonom, slovarjem
in različnim besednim »pojmovnikom«, saj se opirajo na različne vire in
razlagajo različne ideje. V takšnih primerih opiranje na akademske
naslove in vire ni smiselno, ker gre mnogokrat za ponavljanje istih
idejnih zasnov ali pa za subjektivno dojemanje pomena besede, kar je
nujno vezano na individualno razumevanje življenjskih okoliščin – lastne
izkušnje. Po svoje je to pravilno, saj kolikor nas je, toliko je
individualnih
občutkov, čustev in misli, ki pogojujejo osebno predstavo ali
prepričanje. Ti dve besedi morda lahko spadata v kolektivno prepričanje,
vendar sam tega nisem zaznal v tej meri, da bi me prepričalo v skupno
razumevanje pomena: usmiljenje in sočutje.

Pa si malce pobližje poglejmo ti dve besedi in raznovrstnosti razlag
njunega pomena. Ali je res naključje, da imamo dve besedi za en pomen
(ne samo mi – Slovenci)?

USMILJENJE

Beseda usmiljenje je izvorno (v krščanstvu) najtesneje povezana z
besedo »božje», torej »božje« usmiljenje. V mnogo verah, predvsem pa v
krščanstvu, je usmiljenje eden glavnih božjih atributov. Mnogi krščansko
usmerjeni avtorji poudarjajo to božjo krepost in vrednoto kot širši
sinonim za ljubezen in sočutje, kar dokazujejo med drugim tudi z
hebrejsko besedo »hesed« (chesed), katere pomen pa ni tako enostaven.
Prevod besede hesed je lahko med drugim: prijaznost, ljubeča prijaznost,
ljubeznivost, naklonjenost, milost, dobrota, sočutje, pa tudi
ponižanje in sramota, kar je malce odmaknjeno od prejšnjih pomenov.
Božja milost zaznamuje najvišjo obliko božje (lahko bi dejali
univerzalne) ljubezni in sočutja, vendar je interpretacija svetega pisma
v tem smislu povsem subjektivne narave, saj vsi ne moremo razumeti
božje milosti v sopomenu sočutja in ljubezni, kar nam mnogi prokrščanski
pisci zatrjujejo.

Če se ozremo v vsebino stare zaveze, ki vsebuje šestinštirideset knjig
(dr. Jakob Aleksič – 1967) najdemo uporabo besede usmiljenje v mnogih
primerih, ki nimajo ničesar skupnega s sočutjem, odpuščanjem in
ljubeznijo. Jezus pravi (Matej): blagor usmiljenim, kajti usmiljenje
bodo dosegli. V Blagrih vidimo, da je usmiljenje pogojeno, saj bog
podeljuje usmiljenje po zaslugah, božje usmiljenje si je treba
prislužiti. V stari zavezi je to opazno v mnogih primerih, ko npr.
Izraelcem za priznavanje
enega samega boga, ta podari zmago nad mestom Jeriho itd. Ko pa so
Izraelovi sinovi po smrti Gospodovega služabnika Jozue (po Mojzesovi
smrti voditelj Izraela – naroda), zapustili svojega boga in sprejeli
vero v različne bogove narodov okoli sebe (baal, astartam…), je boga
zapustila vsa božja milost in jih je dal v roke roparjem, ki so jih
zasužnjili.

Če beremo staro zavezo dalje vidimo, da se je kasneje bogu »milo
storilo« in se je svojega naroda Izraela usmilil, ter jim poslal
(obujal) sodnike, ki so jih reševali iz rok sovražnikov. To je le en
primer božje milosti ali usmiljenja kot ga razlaga stara zaveza.

V angleškem prevodu biblije iz let 1604 – 1611 (King James Bible) se
beseda hesed pojavi 248-krat (Scott Crawford) in to 149-krat kot milost,
40-krat kot prijaznost, kot ljubeznivost 30-krat, v smislu dobrote
12-krat, enkrat kot sramota in krivica itd. Torej tudi s pomočjo besede
hesed, ki jo različni avtorji, ki razlagajo božje usmiljenje, tako radi
uporabljajo kot dokaz absolutno pozitivnega apekta boga v krščanstvu –
je nemogoče sprejeti »dejstvo« usmiljenja kot neodtujljivi del sopomena
besed: ljubezen, sočutje in odpuščanje. To je namreč sklop besed, ki
se v krščanstvu najpogosteje uporabljajo v kontekstu božjega usmiljenja.
V svetem pismu se prav tako pojavlja pogojeno usmiljenje v smislu
»zaslužnosti« ali »nezaslužnosti«. Če pogledamo odpuščanje kot enega
močnejših atributov božje besede, lahko zelo enostavno – logično
razumemo, da si je božjo milost ali usmiljenje potrebno prislužiti, kar
pa je seveda daleč od brezpogojne ljubezni, sočutja in odpuščanja.

Kakorkoli že, v stari zavezi je božja milost (usmiljenje) kot
absolutno pozitivno čustvo ali odnos – povsem neprepričljivo razložena.
Lahko si ogledamo praktično rabo v vsakodnevnem življenju.

Prostorska ločenost. Prvo, kar je moteče v usmiljenju
kot potencialno pozitivnem čustvu, je »ločevanje«. Če smo si ves čas
prizadevali sprejeti pojem medsebojne enosti, nas usmiljenje postavi
trdno v stanje razdvojenosti. Usmiljenje (nekateri zavračajo enačenje z
milostjo, ki je izraz usmiljenja, kar je povsem napak – moje osebno
mnenje) se ne more porajati v odnosu z nekom, ki je v istem položaju
skupaj z nami, saj potem ne bi šlo za usmiljenje, temveč za sočutje.

Prostorska ločenost pogojuje usmiljenje. Kadar je več oseb v enakem
položaju – kadar imajo vsi identične težave, se zelo težko pri
posamezniku vzbudi občutek usmiljenja. Ko se človek sooča s travmo, ki
je skupna skupini, lahko izraža le pomilovanje do vseh, vendar izhaja iz
samega sebe.

Usmiljenje je torej pogojeno s prostorsko in situacijsko formo –
odnosom med človekom, ki izraža usmiljenjem in osebo, ki izzove
usmiljenje.

Statusna ločenost je naslednji položaj, ki pogojuje
in izzove usmiljenje. Navadno se zavedamo, da je usmiljenje (milost)
oblika pokroviteljskega odnosa. In pokroviteljstvo se ne izraža v
sočutju, pač pa v usmiljenju. Če se navežemo na milost, ki je izrazna
oblika usmiljenja, je povsem naravno, da jo lahko izkaže le nekdo, ki je
na višjem ali ugodnejšem položaju kot oseba, ki izzove usmiljenje. Tako
pridemo do statusnega ločevanja, ki nikakor ni atribut sočutja, temveč
usmiljenja.

Obramba pred bolečino. Tretja okoliščina, ki poudarja
bistveno razliko med sočutjem in usmiljenjem, je dejstvo, da je
usmiljenje obramba pred bolečino, torej nesprejemanje travme ali težav –
predvsem zavedanje o tem, da smo lahko srečni, da določeno trpljenje ni
naše, temveč pripada nekomu drugemu, ki ga zaradi tega pomilujemo –
izražamo usmiljenje.

Na ta način lahko zelo hitro spoznamo, da usmiljenje, milost ali
pomilovanje nikakor ni pozitivno čustvo, ki bi manifestiralo kvalitetne
premike v smislu pomoči. Je čustvo ali občutek, ki je v najosnovnejši
obliki pogojeno, tolaži osebo, ki to čustvo izraža do druge osebe in ji
daje občutek varnosti. Ne bom se spuščal v razpravo o tem, koliko je tak
občutek iluzija ali stvarnost, vendar je verjetno samo po sebi jasno,
da usmiljenje ni nekaj takšnega, za kar naj bi si, v okviru duhovnega
aspekta človeka – prizadeval posameznik. Toda jasno je, da je vse
stvar subjektivnega razumevanja in individualne odločitve – kako in kaj
bomo izražali – seveda v okviru ravni osebne zavesti.

SOČUTJE

Ena od ključnih značilnosti sočutja je – za razliko od usmiljenja – nepogojenost.
Prav tako sočutje ne razdvaja – nasprotno, gre za močan čustveni izraz,
ki združuje dva ali več ljudi globoko v srcu. Podlaga za sočutje je
empatija in ljubezen. Morda bi lahko definirali sočutje tudi kot
zavestni izraz brezpogojne ljubezni. Ena od definicij (ki se nujno pojavljajo) sočutja je: empatija in simpatija.

Empatija pomeni soobčutenje – sposobnost vsakega
čustvovanja sposobnega bitja, da zazna in prepozna čustva in občutke, ki
jih izraža druga oseba na vseh ravneh – fizični, čustveni, mentalni in
duhovni ravni. Empatiji pravimo tudi jasnočutnost.
Pomeni tudi sprejemati človeka takšnega kot je, kar pomeni, da ga lahko
tudi razumemo – njegova dejanja, misli in čustva. Empatija se pojavlja v
vsakem človeku, mnogih živalih in je prisotna tudi v rastlinskem svetu
(Cleve Backster in drugi – primarne zaznave). Je podzavestni in tudi
zavestni pojav.

Energijski center za empatijo se nahaja v tretji čakri
– manipuri, kjer se šele z realizacijo tega psihološkega atributa lahko
z dvigom zavesti na transmaterialni nivo zavesti – četrti energijski
center, manifestira nesebična ljubezen in sočutje.

Opredelitev psihologov je, da pomanjkanje empatije pri človeku pomeni
sociopatsko oziroma psihopatsko osebnost. Sam menim, da gre za
realizacijo psiholoških komponent v tretji čakri, ali pa tudi ne. V
kolikor se človeška zavest ne dvigne iz nivoja druge čakre in realizira
atribute tretje, človek empatije ni sposoben, ga pa zanesljivo ne bi
opredelil kot osebnostno neuravnovešenega, saj je morda skoraj polovica
populacije na tej stopnji zavesti in mnogokrat neuravnovešeni, ki imajo
določena
pooblastila, sodijo druge v okviru lastne projekcije.

Otroci in mlajši – predvsem do 12 leta starosti izražajo močno
empatijo, kar je zlahka razumljivo, če se zavedamo, da predstavlja
solarni pleksus (tretja čakra) »otroške« možgane ali pa nivo nižjega
mentalnega telesa. Otroci še nimajo povsem razvitega zaporednega
(razumskega) mišljenja in posledično občutijo mnogo več kot odrasli, ki
smo v konvencionalnem osebnostnem razvoju usmerjeni k razumski
inteligenci – logiki in analitiki.

Simpatija kot pozitiven čustveni odnos ali
naklonjenost do druge osebe hipotetično lahko izrazi empatijo (znano je,
da je empatija najbolj izražena med čustveno tesno povezanimi bitji),
torej bi empatiji lahko dejali tudi nadgradnja simpatije.

Nesebična ljubezen – v primeru, da je prisotna ob
simpatiji in empatiji, pa zanesljivo pripelje do sočutja. Nesebično
ljubezen bi lahko najbolje ponazorili z čistim altruizmom. Teoretični –
čisti altruizem deluje po principu dajanja iz srca, brez plačila in
priznanja, ter se ne ozira na družbene standarde ali sociološke vidike,
kot npr. altruizem, ki je pogojen z dolžnostjo. Altruizem lahko označimo
kot neosebno ljubezen. Ta izvorna ljubezen, ki jo večina religij
priznava kot
sinonim za boga, ne pozna pogojenosti, odvisnosti, razločevanja. In s
to ljubeznijo v srcu se brez težav izraža sočutje.

Sočutje večina filozofij in religij postavlja na
najvišje mesto – na vrh vseh moralnih vrlin. Za razliko od empatije,
sočutje samo po sebi izraža brezpogojno ljubezen, saj je sočutje samo –
nesebično in v najvišji obliki tudi neosebno. V praksi vsakdanjega
življenja je večinoma prisotna tudi medosebna nota ljubezni, ki na nek
način »pogojuje« in rangira stopnjo sočutja, kar bi sam ocenil kot
»nadzvrst« usmiljenja, ne pa sočutje.

Kakor koli že, sočutje ne priznava razlik in ločevanja, ne analizira
dobrega in slabega, ne išče pogoje za ali ne, v sočutju ni prisoten
dualizem, racionalizem ali kakršen koli sebični individualizem, temveč
izhaja iz globine popolnoma odprtega srca in simbolizira, kot sem že
dejal – brezpogojno ljubezen.

Sočutje poleg empatije izraža tudi prevzemanje občutenj in čustev,
žalosti in bolečin – v samega sebe in se obenem spontano aktivira
delovanje v namenu pomoči – pomoči potrebnim. Vzroki, okoliščine, čas in
prostor, ideali ali prepričanja, zakoni in pravila, mnenja in
konvencionalizem – ne pogojuje izraza sočutja in nesebične pomoči. In to
je velikanska razlika med usmiljenjem in sočutjem.

Poglejmo si nekaj primerov usmiljenja.

Janez X se v družbi svojih prijateljev sprehaja po mestu. Na klopi v
parku zagleda starejšega gospoda, ki daje vtis brezdomca in prosjači
mimoidoče. Janezu vzbudi občutek krivde, vendar zaradi prijateljev ne
stopi do brezdomca. Ko se ustavijo v bližnjem lokalu, se Janez opraviči
in steče do parka, kjer podari staremu brezdomcu 10 €. To je klasičen
primer usmiljenja, saj je Janez X pogojeval svojo pomoč z mnenjem (ali
vedenjem) svojih prijateljev, torej se je svojega dejanja – pomoči
starcu –
sramoval.

Mojca Y gleda televizijski program, kjer predvajajo reklamo za pomoč
lačnim. Prikazujejo prizore sestradanih, podhranjenih otrok in Mojci se
utrne solza. Pomiluje te otroke, vendar je njena prva misel: kako
žalostno – in kakšna sreča, da imajo moji otroci in moja družina vse,
kar nam je potrebno. V bistvu jo je strah in z usmiljenjem izraža
obrambo pred notranjo bolečino, da se vse to lahko pripeti njej in
njenim bližnjim.

Polde Z sedi na vrtu lokala, kjer sodeluje v pogovoru s sodelavci in
sodelavkami iz službe. Govorijo o revščini v svetu in tudi v Sloveniji.
Dekleta se zgražajo nad brezbrižnostjo bogatih in Polde ves vnet
pritrjuje. Svoje »usmiljenje« izraža zaradi večine, predvsem zaradi
deklet, katerim želi biti všečen. Njegovemu izrazu bi lahko mirno dejali
»lažno« usmiljenje, saj gre za povsem sebične razloge, ki niti nimajo
nikakršne skupne točke s predmetom pogovora.

Koliko ljudi joka pred tv-jem in časopisom, ki kažejo umirajoče zaradi
lakote in bolezni pa v svoji soseščini nikoli ne pomagajo sočloveku…
Koliko ljudi je pripravljeno skočiti v blaten jarek in pomagati
nezavestnemu alkoholiku, ki ves pobruhan in krvav leži v njem… Koliko
ljudi je pripravljeno podariti pol svojega obroka, ki ga imajo za malico
– lačnemu neznancu…. Koliko ljudi je pripravljeno pomagati nekomu, ki
je v istih težavah kot oni – vendar ob vsem samopomilovanju ne zmorejo
niti čustva usmiljenja… Koliko ljudi ima čas prisluhniti nesrečnemu,
ki potrebuje le dušo, ki bi poslušala njegovo zgodbo o nesreči in
žalosti… Večina ljudi, ki pomiluje invalide, v prvi vrsti izraža v
svojem srcu srečo, da so sami zdravi… Koliko ljudi je pripravljeno v
beli obleki leči pod avto in pomagati nekomu, ki je imel defekt…
Koliko ljudi je pripravljeno brezplačno zapraviti svoj dragoceni čas,
čeprav bi nekomu podarili sonček v srce in tolažbo v dušo… Koliko
iskrenosti je
sploh v nas, da si vse to priznamo???

Usmiljenje ali sočutje – kaj menite?

Avtor: Matjaž Bogdan Zepan (vir: http://www.duhovnost.eu/sl/Osebna_rast_in_odnosi_1/Usmiljenje_in_socutje/)

ROBERT ZUPANČIČ

Lepo je če deliš

Sočutnost, empatija – terapevti in čustva