Sočutnost, empatija – terapevti in čustva

[ozelot]

Nataša wrote:

ozelot je napisal/a:

Meni je blizu razlaga sočutnosti kot: prizanesljivost-toleranca, prijaznost, ki izvirajo iz čiste ljubezni.

Sliši se sicer lepo, ampak da bi lahko delovali iz čiste ljubezni, moramo najprej sami sebe pošteno prečistiti. Ker dokler imamo svoje blokade, ne moremo biti sočutni, ker tisto, kar se nekomu dogaja, potem zadeva tudi nas, je tudi naš problem. Šele ko odpravimo svoje težave, ko smo pretočni, ko nimamo več potrebe, da bi na kakršen koli način s prijaznostjo ali zaradi sprejetosti prodajali svojo dušo, smo lahko sočutni, saj tisto, kar recimo poslušamo, na nobenem nivoju na priliva soli na našo rano. In če bomo delovali iz srca, potem sploh ni nujno, da bomo prijazni in tolerantni, pač pa bomo lahko v določeni situaciji pošteno zaropotali po mizi, ker je to pač tistemu človeku v koristi, ker ga bo najbolj zbudilo.

Če to verjameš potem sama sebe omejuješ s svojo vero. Ali pa to izkoriščaš za izgovor da ti ni tega treba. Človek nikoli ne bo popoln a se zaradi tega ne sme odrekati pogumnim odločitvam.

Sočutje je enostavno stvar odločitve človeka. Ali bo sočuten ali pa bojo iz njega bruhnili vsi strahovi in frustracije ko bo treba reagirat.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

ozelot wrote:

tadej pretner je napisal/a:

tadej pretner je napisal/a:

Meni je blizu razlaga sočutnosti kot: prizanesljivost-toleranca, prijaznost, ki izvirajo iz čiste ljubezni.

Sliši se sicer lepo, ampak da bi lahko delovali iz čiste ljubezni, moramo najprej sami sebe pošteno prečistiti. Ker dokler imamo svoje blokade, ne moremo biti sočutni, ker tisto, kar se nekomu dogaja, potem zadeva tudi nas, je tudi naš problem. Šele ko odpravimo svoje težave, ko smo pretočni, ko nimamo več potrebe, da bi na kakršen koli način s prijaznostjo ali zaradi sprejetosti prodajali svojo dušo, smo lahko sočutni, saj tisto, kar recimo poslušamo, na nobenem nivoju na priliva soli na našo rano. In če bomo delovali iz srca, potem sploh ni nujno, da bomo prijazni in tolerantni, pač pa bomo lahko v določeni situaciji pošteno zaropotali po mizi, ker je to pač tistemu človeku v koristi, ker ga bo najbolj zbudilo.

Če to verjameš potem sama sebe omejuješ s svojo vero. Ali pa to izkoriščaš za izgovor da ti ni tega treba. Človek nikoli ne bo popoln a se zaradi tega ne sme odrekati pogumnim odločitvam.

Sočutje je enostavno stvar odločitve človeka. Ali bo sočuten ali pa bojo iz njega bruhnili vsi strahovi in frustracije ko bo treba reagirat.

Matr Ozzie, zatnje čase se tvojim postom vedno pogosteje čudim.

Ko govorimo o odprti srčni čakri je fajn vedet, da sta sprednji in zadnji vrtinec povezana z različnima kvalitetama. Prvi s sprejemanjem, drugi pa s sposobnostjo konfrontacije, ko gre za hotenja tvoje duše (ali kot bi rekla Nataša, da znaš preprečiti prodajo duše). In delovanje zgolj na prvem aspektu je včasih pšopolnoma neprimerno.
– Vsakdanji primer: Nekdo nekaj od tebe hoče nekaj dobiti na onovi čustvenega izsiljevanja, ti pa imaš povsem drugačne načrte. Ampak potem onemu željo vseeno izpolniš. Če imaš sicer odprto srce, te to ne vrže iz tira, ampak dejstvo je, da si zatajil svoja hotenja.

– Radikalen primer: V konc. taboriščih je bilo od 6 milijonov Židov, 3 milijone ortodoksnih, ki so ves dan molili, pa jim to seveda ni pomagalo. Če pa bi se pravočasno organizirali in konfrontirali, pa je vprašanje, v katero smer bi se razvijal nacizem.

Kaj hočem povedati – krepko več kot polovica folka, ki so ga polna usta usmiljenja, sočutja, sprejemanja …

v materialnem lajfu sila slabo funkcionira in igra žrtev. Zato je pogostokrat odločen pristop, ki marsikomu

ni všeč, več kot potreben.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Ja vem kaj hočeš povedat. Imam zelo blizu sebe tak primer čustvenega izsiljevanja.

To da se pogosto čudiš je posledica tega da pogosto pišem . Sicer ne iščem ljudi ki bi se strinjali z mano niti ne tistih s katerimi bi se bockal. Skrbno preberem kar kdo napiše in marsičesa sploh ne razumem zato ne komentiram. Kar smatram kot razumljeno sprejemam, kar smatram kot neultimativno komentiram.

Kar se tiče natašinega mnenja glede čistosti je v mojem znanju zapisano le da mora biti človek čist če hoče delati z energijami na daljavo kot to radi počnejo zdravilci še raje pa ljudje ki so vsaj enkrat slišali da je to sploh mogoče. Pač vsega pa niti jest nevem tako da bo treba še koga drugega vprašat. .

Mam na vimeo nalowdan en fajn video ki ga sicer ti Tedy nebi hotu gledat in govori o židih v taboriščih. O njihovi kokreaciji z Hitlerjem in z vsem kar se je dogajalo. Pravzaprav je bil to njihov podzavestni kolektivni izbor in ga zavestno z molitvami niso mogli bypassirat. Tudi same molitve po Abrahamu največkrat človeka vodijo stran od željenega če človek prosi za nekaj česar nima. Če bi se židje v taboriščih ukvarjali z odpuščanjem bi verjetno začela tudi voda navkreber teč. Sprejet kar se jim dogaja in dopustit da se jim dogaja. To je odpuščanje. Naj počivajo v miru da ne bo kdo mislil da grdo govorim o njih. Z vsem spoštovanjem do njihovega izbora.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Nataša]

ozelot wrote:

Če to verjameš potem sama sebe omejuješ s svojo vero.

Jaz temu ne bi rekla omejevanje, pač priznanje na podlagi samoopazovanja, v kolikšni meri sem lahko sočutna.

ozelot wrote:

Ali pa to izkoriščaš za izgovor da ti ni tega treba. Človek nikoli ne bo popoln a se zaradi tega ne sme odrekati pogumnim odločitvam.

Sočutje je enostavno stvar odločitve človeka. Ali bo sočuten ali pa bojo iz njega bruhnili vsi strahovi in frustracije ko bo treba reagirat.

Sočutje ne more biti stvar odločitve, ker je naravno stanje pretočnega človeka. Če pa se nas neka situacija dotika in v nas prebuja določena čustva, potem pač ne moremo biti sočutni, takrat smo lahko samo v istem polju kot oseba, ki nam nekaj razlaga in jo poskušamo razumeti.
Obstajajo pa seveda različne ravni sočutja in najbrž bi vsak pri sebi našel kakšno področje, kjer je lahko sočuten. Obstaja pa tudi vrhunsko sočutje, ki po mojem mnenju izhaja iz notranjega razumevanja smrti in s tem tudi življenja samega. Takrat ni v človeku več nobenega strahu, nobene blokade, samo popolno razumevanje in sprejemanje življenja takšnega, kot je, in iz tega stanja je človek sposoben vrhunskega sočutja.

Lepo je če deliš

[ozelot]

Mogoče sem res malo pregrobo napisal ko sem rekel da je to stvar odločitve. Sicer še vedno rečem da je stvar odločitve in pa tudi sposobnosti biti sočuten. Če se ne odločaš za svoje ukrepe in delaš vse podzavestno potem pa neveš da živiš. Al kaj?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Nataša]

ozelot wrote: Sicer še vedno rečem da je stvar odločitve in pa tudi sposobnosti biti sočuten. Če se ne odločaš za svoje ukrepe in delaš vse podzavestno potem pa neveš da živiš. Al kaj?

Nisem prepričana, če te čisto dobro razumem.
Sočutje po moje ni nekaj, kar se da razvijati. To je preprosto lastnost čistega srca, samo večina ljudi jo zamenjuje za razumevanje.
Seveda se lahko odločiš za to, da boš sočuten, samo če je to tvoja globoka notranja naravnava, boš najprej moral pojesti juho, v kateri plavajo sovraštvo, jeza, maščevanje in druge začimbe našega malega jaza. Če to sprejmeš pri sebi, potem si lahko sočuten tudi do drugih, ker se zavedaš, da so vsa ta čustva gonilo polarnosti, zaradi katerih se dogaja večina naših dram.

Lepo je če deliš

[ozelot]

Nataša wrote:

ozelot je napisal/a:

Sicer še vedno rečem da je stvar odločitve in pa tudi sposobnosti biti sočuten. Če se ne odločaš za svoje ukrepe in delaš vse podzavestno potem pa neveš da živiš. Al kaj?

Nisem prepričana, če te čisto dobro razumem.
Sočutje po moje ni nekaj, kar se da razvijati. To je preprosto lastnost čistega srca, samo večina ljudi jo zamenjuje za razumevanje.
Seveda se lahko odločiš za to, da boš sočuten, samo če je to tvoja globoka notranja naravnava, boš najprej moral pojesti juho, v kateri plavajo sovraštvo, jeza, maščevanje in druge začimbe našega malega jaza. Če to sprejmeš pri sebi, potem si lahko sočuten tudi do drugih, ker se zavedaš, da so vsa ta čustva gonilo polarnosti, zaradi katerih se dogaja večina naših dram.

No sej lih to s to juho bi jest poimenoval razvoj sočutja. Sočutje je že samo po sebi dovolj razvito in ne rabi neke dodatne pomoči jo pa rabi človek ki to želi izražat in doživljat. Torej razvija ali trenira ali dela na sebi.. naj bo izraz kakršenkoli že.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki