Preseganje ega?

[Ceres]

O tem, kaj je duša in kaj duh še nisem našla zadovoljive definicije, zato si dovolim imeti svojo: duša je nekaj, kar ima »vonj in okus«, ki jih pridobiva skozi izkušnje, je »delček« izvora, ki si je zaželel malo avanture in izkušenj, ki mu jih duše potem prinesejo v »blaženi stopljenosti z izvorom«. Duša si zato ŽELI izkušenj, HREPENI pa po ponovnem zlitju z izvorom, kjer tudi izgubi svojo individualnost – zato tudi neprestan konflikt med tem hrepenenjem duše in čuvarjem individualnosti – egom. Samo v tem smislu je za mene duša pogojena. Tudi v hinduizmu »napreduje in nazaduje« njena izkušnja, oblika itd, nikakor pa ne njen osnovni namen – »obogateno« zlitje z izvorom. Tudi Zohar govori o »končnem izvoru duše«. Saj govorimo o svetlih, pa temnih dušah, pa v tej dimenziji je tudi moja duša drugačna od tvoje, ampak nekoč bosta »obe kapljici padli nazaj v morje«, tvoja malo bolj slana kot moja . Duh pa razumem pa kot brezosebno »iskro življenja«, ki v neko »mrtvo«, pogojeno »stvar« vdihne življenje. Če se ne motim je v Bibliji na začetku samo duh plaval nad materijo in tu ni mišljen bog oz. izvor. Kot tak je seveda nepogojen, ker tudi nima naloge pridobivanja izkušenj in je povsem brezobličen, za razliko od duše, ki izvoru prinese nova spoznanja in ga s tem obogati.

Zdaj pa še nekaj o Jazu, ki spaja pogojeni in nepogojeni del oz. o notranjem opazovalcu. Praviš, da ima sposobnost, da se umakne, da čustvo ne upravlja s teboj. Kdo pa je tisti, ki se je odločil, da ga bo tja umaknil. In če se ga je odločil uporabiti, je zato imel razlog in potem je ta Jaz oz notranji opazovalec samo njegovo orodje? Enkrat sem imela priložnost govoriti z Garryem Kasparovom in se spomnim enega njegova stavka v debati o našem bistvu: Človek, ki ve KAJ, bo vedno delal, človek, ki ve KAKO, bo vedno imel posel, človek pa, ki ve ZAKAJ, bo njun šef. »Ohranjanje hladne glave«, kot praviš, je piece of cake za takega majstra, ki ve ZAKAJ nekaj hoče.

Lepo je če deliš

[Ceres]

Uf Robert, meni se še ni ratalo takole zaljubiti, kot si opisal.

Če si to doživel, je tvoj ego lažje topljiv, kot moj.

Prav gotovo je ljubezen čustvo zelo visoke frekvence in mogoče si zasluži celo svojo temo, ker je, vsaj jaz, ne bi mešala z zaljubljenostjo. Ne vem pa, če je kje njen opis boljši kot v Visoki pesmi – ki se mi zdi pravzaprav skoraj edini uporaben del Stare zaveze.

Lepo je če deliš

[Ceres]

Robert, pravis, da so odnosi mozni zaradi iluzije locenosti. Mogoce res, ceprav ne razumem v cem je moj obcutek locenosti iluzija, ce ga jaz dozivljam realno. Pa ne glede – Jezus npr. je stalno hrepenel po Ocetu, kot je malce infantilno (saj je bil Zid imenoval boga, je bil pa menda tudi hud babjak, kar me pri karizmi, ki jo je moral izzarevati, niti ne cudi. Potem je tu povest o Krishni (ceprav mislim, da je Krishna, tako kot Jezus tudi zgodovinska osebnost), ki pa niti v sveti knjigi ne skriva, da je imel kup fenic – pastiric, pa se potrebo po razmerju z Ramo – pa je bil poosebljen izvor in mu tako kot Jezusu nekega obcutka locenosti ne gre ocitati.

Razmerja nam pac preprosto pasejo, al pa ne pasejo in jaz tu ne bi iskala kaksnih globjih razlag.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Stari, močno se bojim, da tule spodaj v isti sapi govoriš o dveh diametralno različnih stvareh.

Robert wrote:

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Robert odgovarja…na nekem nivoju zavesti ni mogoče ločiti
med jaz , ti , on , ampak vlada občutek enosti , povezanosti.

Evo, klele recimo govori o nevezanosti, o integraciji s celoto.

Robert wrote:

Ločnice med
jaz in ti naprimer odpadejo med dvema , ki se zaljubita. Takrat si v stanju ,
ko čutiš njeno bolečino , kot svojo , njeno radost in srečo prav tako. Ne
obstajajo več pojmi , kot so moje in tvoje , jaz tebi ti meni , ki so značilni
občutki na ravni ega. Zdi se , da ko nekoga ljubiš , prenehaš obstajati ,
verjetno pa se samo dvigneš nad raven ega , nad njegove niske frekvence v višje
, kjer občutek ločenosti izgine. Takrat dati , pomeni isto kot prejeti in ko
daješ nekomu , daješ sebi , ko ljubiš nekoga , ljubiš sebe… To je pa že
najbližja razlaga enosti , kar sem jo trenutno sposoben izraziti z besedami… seveda
pa občutka enosti , brez občutka ločenosti ne bi mogli izkusiti. In prav zaradi
iluzije ločenosti so odnosi sploh mogoči.

Tale občutek pa marsikdo pozna, a OBIČAJNO gre za vezanost, ne za nevezanost. Si sposoben človeku, ki ga takole ljubiš, “dovoliti” da odide in biti ob tem srečen, ker mu bo morebitna nova zveza prinesla novo življenjsko ekspanzijo? Močno dvomim. Totalno bi bil sesut, tu pa tam ima v takšnih trenutkih kdo tudi maščevalne vzgibe … Tule govoriš o evforiji, ta pa ima svoje destruktivno nasprotje. Poanta v lajfu je v odnose vnesti kvaliteto nepogojenosti, sam to je spet mal daljša zgodba.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Ceres wrote: O tem, kaj je duša in kaj duh še nisem našla zadovoljive definicije, zato si dovolim imeti svojo: duša je nekaj, kar ima »vonj in okus«, ki jih pridobiva skozi izkušnje, je »delček« izvora, ki si je zaželel malo avanture in izkušenj, ki mu jih duše potem prinesejo v »blaženi stopljenosti z izvorom«. Duša si zato ŽELI izkušenj, HREPENI pa po ponovnem zlitju z izvorom, kjer tudi izgubi svojo individualnost – zato tudi neprestan konflikt med tem hrepenenjem duše in čuvarjem individualnosti – egom. Samo v tem smislu je za mene duša pogojena.

Kot prvo, zgornje primere glede definicije duše (predvsem kabala in Pitagora) sem ti dal zato, da bi opazila, da obe definiciji pravzaprav ustrezata bazičnemu jazu. Se spomniš – dedna veriga matere, dedna veriga očeta, vplivi v fazi nosečnosti in kompatibilna duša.

Druga stvar – sama govoriš o individualnosti duše, to pa avtomatično pomeni pogojenost. Pa še nečesa ni za zanemariti. Ali veš, da večina ezoteričnih učenj uči, da se duša vedno inkarnira v osebo enakega temperamenta? Veš kaj to pomeni? Da ohrani neko obliko individualnosti tudi ko pride do faze, ko se nova inkarnacija ne zgodi več. In to hkrati pomeni, da je že v startu limitirana (pogojena); nepogojen je le duh, oziroma le zavest da si, brez kakršnihkoli individualnih okraskov.

Ceres wrote:

Tudi v hinduizmu »napreduje in nazaduje« njena izkušnja, oblika itd, nikakor pa ne njen osnovni namen – »obogateno« zlitje z izvorom. Tudi Zohar govori o »končnem izvoru duše«. Saj govorimo o svetlih, pa temnih dušah, pa v tej dimenziji je tudi moja duša drugačna od tvoje, ampak nekoč bosta »obe kapljici padli nazaj v morje«, tvoja malo bolj slana kot moja . Duh pa razumem pa kot brezosebno »iskro življenja«, ki v neko »mrtvo«, pogojeno »stvar« vdihne življenje. Če se ne motim je v Bibliji na začetku samo duh plaval nad materijo in tu ni mišljen bog oz. izvor. Kot tak je seveda nepogojen, ker tudi nima naloge pridobivanja izkušenj in je povsem brezobličen, za razliko od duše, ki izvoru prinese nova spoznanja in ga s tem obogati.

Tamle zgoraj si mi ravnokar razložila zlitje individualne duše nazaj v duh. Ko do tega pride, duše ni več, pogojenosti ni več.

Ceres wrote:
Zdaj pa še nekaj o Jazu, ki spaja pogojeni in nepogojeni del oz. o notranjem opazovalcu. Praviš, da ima sposobnost, da se umakne, da čustvo ne upravlja s teboj. Kdo pa je tisti, ki se je odločil, da ga bo tja umaknil. In če se ga je odločil uporabiti, je zato imel razlog in potem je ta Jaz oz notranji opazovalec samo njegovo orodje?

Se greva po sistemu izločanja?
Zaključni jaz to zanesljivo ne more biti, saj deluje pod vplivom polj realnosti in je le objekt, skozi katerega se ta polja manifestirajo.
Ta vzgib pride iz tvojega bazičnega jaza, a zadeve ne moreš izpeljati, če ne vklopiš svojega nepogojenega dela.

Ceres wrote:
Enkrat sem imela priložnost govoriti z Garryem Kasparovom in se spomnim enega njegova stavka v debati o našem bistvu: Človek, ki ve KAJ, bo vedno delal, človek, ki ve KAKO, bo vedno imel posel, človek pa, ki ve ZAKAJ, bo njun šef. »Ohranjanje hladne glave«, kot praviš, je piece of cake za takega majstra, ki ve ZAKAJ nekaj hoče.

Malo morgen. vedeti zakaj nekaj hočeš je domena ega oziroma interpretacija/razlaga ega, zakaj nekaj počneš. In delovanje na ravni ega ni raven mojstrov. Ego strašno rad stvari pojasnjuje. Ko pa imaš dejansko stik s svojim nepogojenim delom (hkrati seveda tudi z bazičnim jazom), se ti začnejo dogajati srečni slučaji in takrat si tu in sedaj. V stanju tu in sedaj ego ne more obstajati, zato se proti temu stanju tudi tako bori. Ego rabi razpravljati o izkušnjah iz preteklosti, delovati na njihovi osnovi in jih projecirati v prihodnost. Ker je temu tako, pila tudi astrologija. Ko pa si dejansko tu in sedaj, delaš stvari, ker se ti jih pač dela. Usklajen si s celoto in plešeš z njo. Kot sem že nekajkrat rekel – ego je potreben, prava stvar pa je, kadar vanj vneseš kvaliteto nepogojenosti.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[strelka]

Robert wrote:

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Robert odgovarja…na nekem nivoju zavesti ni mogoče ločiti
med jaz , ti , on , ampak vlada občutek enosti , povezanosti. Ločnice med
jaz in ti naprimer odpadejo med dvema , ki se zaljubita. Takrat si v stanju ,
ko čutiš njeno bolečino , kot svojo , njeno radost in srečo prav tako. Ne
obstajajo več pojmi , kot so moje in tvoje , jaz tebi ti meni , ki so značilni
občutki na ravni ega. Zdi se , da ko nekoga ljubiš , prenehaš obstajati ,
verjetno pa se samo dvigneš nad raven ega , nad njegove niske frekvence v višje
, kjer občutek ločenosti izgine. Takrat dati , pomeni isto kot prejeti in ko
daješ nekomu , daješ sebi , ko ljubiš nekoga , ljubiš sebe… To je pa že
najbližja razlaga enosti , kar sem jo trenutno sposoben izraziti z besedami… seveda
pa občutka enosti , brez občutka ločenosti ne bi mogli izkusiti. In prav zaradi
iluzije ločenosti so odnosi sploh mogoči.

No če lahko lonček pristavim na tole ….če takole čutiš do vseh evo do vseh ljudi na svetu…takrat ega ni …in tisto je pure ljubezen.
Vse ostalo je zame ego ….tud ego je iskati sorodno dušico.

Meni se tole sliši kot iluzija-predstava .. o romantični ljubezni..

Brez zamere Robi … .

strelka2011-10-17 21:52:13

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[Ceres]

“Malo morgen. vedeti zakaj nekaj hočeš je domena ega oziroma interpretacija/razlaga ega, zakaj nekaj počneš. In delovanje na ravni ega ni raven mojstrov. Ego strašno rad stvari pojasnjuje. Ko pa imaš dejansko stik s svojim nepogojenim delom (hkrati seveda tudi z bazičnim jazom), se ti začnejo dogajati srečni slučaji in takrat si tu in sedaj. V stanju tu in sedaj ego ne more obstajati, zato se proti temu stanju tudi tako bori. Ego rabi razpravljati o izkušnjah iz preteklosti, delovati na njihovi osnovi in jih projecirati v prihodnost. Ker je temu tako, pila tudi astrologija. Ko pa si dejansko tu in sedaj, delaš stvari, ker se ti jih pač dela. Usklajen si s celoto in plešeš z njo. Kot sem že nekajkrat rekel – ego je potreben, prava stvar pa je, kadar vanj vneseš kvaliteto nepogojenosti.”

Tadej, še en antiego fajter.

Prvič, vnašanje kvalitete nepogojenosti v odnose se mi zdi bolj teorija kot praksa. Prej sem omenila Visoko pesem v smislu eros ljubezni, v smislu nepogojene ljubezni pa je znano Pavlovo Pismo Korinčanom. “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” V praksi se taki nepogojeni ljubezni še najbolj približa ljubezen starša do otroka, vzhodnjaši spisi pa govorijo o ljubezni guruja do učenca. Hm.

Po eni strani praviš, da je za doživljanje “tukaj in zdaj” potrebnen stik z nepogojenim v sebi (duhom torej?)in bazičnim jazom, po drugi strani naj bi bil pa bazični jaz del ega, ego pa v tukaj in zdaj ne more obstajati?

Sicer pa vseh teh spoznanj ne bi bilo, če ne bi v nas obstajala neka bazična potreba po iskanju smisla bivanja, kar pa je bistvo ZAKAJ-a. In ne bi rekla, da so vsa ta spoznanja ravno v domeni ega. Vse skupaj zanima predvsem dušo, ki se včasih mogoče v teh dimenzijah ne počuti ravno domače.

Pa še to: astrologija verjetno ne špila, kot praviš, zaradi razpravljanja ega. Prej bi rekla, da je keč v bazičnem jazu – če je ta definiran z genetiko, trenutkom rojstva itd.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki