Praznina

  • Avtor
    Prispevki
  • #18606
    AvatarCristina
    Član

    Citiram Tadej:Še nekaj, zelo pomembno: Ko to energijo opazuješ, pazi da nimaš
    vizualnega fokusa na ničemer materialnem/fizičnem. Z malo vaje boš
    zlahka v telo pričarala situacijo, kot da imaš med opazovanjem energij
    zavest v celem telesu. Če boš vzdrževala tak občutek in opazovala
    energijo, pravzaprav niti ne boš mogla imeti vizualnega fokusa na čem
    materialnem, ampak nekje v praznem prostoru, kar je optimalno.

    Poskušam delati kot praviš, a mi ne uspeva. To opazovanje z odprtimi očmi praznega prostora mi ne gre in ne gre. Kamorkoli pogledam vidim pred sabo nek predmet, zato sem se poskusila osredotočiti na zid pred seboj. V istem momentu pa ne zmorem začutiti svoje bolečine ali negativne misli, ki jo hočem sprocesirati. Kot, da se eno z drugim isključuje. Enkrat mi je uspelo gledati nekam “vmes” vendar se mi je vid zameglil, pojavil se je glavobol. Začutila sem tudi, da moram zapreti oči, kar spontano. Kaj delam narobe?

    Zanima me še tole: ali si pravilno razlagam pojem sprocesirati bolečino, misel itd. kar me pač muči. Namreč, v meditaciji se ob navalu nekega čustva, misli, začnem jokati, grabijo me krči, stresa mi celo telo, zčnem globlje dihati. Ampak to se zgodi samo od sebe, tega ne sprožim zavestno. Je to čiščenje, ki potem pomaga al samo odziv na trpeča čustva? V procesu prisotnosti se dvigne vse hudo na površje, ozir. se zelo okrepi in če tega me znam sprocesirati, mi to nič ne pomaga, samo še bolj trpim.

    Lepo je če deliš
    #18608
    Avatartadej pretner
    Moderator

    Cristina wrote: Citiram Tadej:Še nekaj, zelo pomembno: Ko to energijo opazuješ, pazi da nimaš
    vizualnega fokusa na ničemer materialnem/fizičnem. Z malo vaje boš
    zlahka v telo pričarala situacijo, kot da imaš med opazovanjem energij
    zavest v celem telesu. Če boš vzdrževala tak občutek in opazovala
    energijo, pravzaprav niti ne boš mogla imeti vizualnega fokusa na čem
    materialnem, ampak nekje v praznem prostoru, kar je optimalno.

    Poskušam delati kot praviš, a mi ne uspeva. To opazovanje z odprtimi očmi praznega prostora mi ne gre in ne gre. Kamorkoli pogledam vidim pred sabo nek predmet, zato sem se poskusila osredotočiti na zid pred seboj. V istem momentu pa ne zmorem začutiti svoje bolečine ali negativne misli, ki jo hočem sprocesirati. Kot, da se eno z drugim isključuje. Enkrat mi je uspelo gledati nekam “vmes” vendar se mi je vid zameglil, pojavil se je glavobol. Začutila sem tudi, da moram zapreti oči, kar spontano. Kaj delam narobe?

    Pravzaprav se res izključuje. Čustva so energija in sprocesiraš jih v energijskem svetu (ko recimo jokaš, se čustvom prepustiš in si v energijskem svetu, zato se z jokom procesirajo).
    Precej je elementov, ki nas “zadržujejo” v materialnem svetu, eden od njih je fokus na materialno. Če ne moreš držati fokusa na praznem prostoru, je boljše, da imaš oči zaprte in v prvi fazi uporabiš kakšno vizualizavijo, magari recimo, da si v sebi predstavljaš svetlobni steber (to te fokusira na energijski svet), potem, ko pa pride do navala čustev, se jim prepustiš, a če je le mogoče, “ohraniš” del sebe, ki to vse skupaj opazuje.

    Cristina wrote:
    Zanima me še tole: ali si pravilno razlagam pojem sprocesirati bolečino, misel itd. kar me pač muči. Namreč, v meditaciji se ob navalu nekega čustva, misli, začnem jokati, grabijo me krči, stresa mi celo telo, zčnem globlje dihati. Ampak to se zgodi samo od sebe, tega ne sprožim zavestno. Je to čiščenje, ki potem pomaga al samo odziv na trpeča čustva? V procesu prisotnosti se dvigne vse hudo na površje, ozir. se zelo okrepi in če tega me znam sprocesirati, mi to nič ne pomaga, samo še bolj trpim.

    Seveda je čiščenje. Več čustev z jokom ali na kak drug način spraviš iz sebe, bolj odprta postajaš, s tem, da tega morda v začetku niti ne opaziš, saj je v tebi zelooo veliko ujete energije, ki jo je treba sraviti na plan.
    Lepo je če deliš
    #18615
    AvatarCristina
    Član

    hvala za odgovor

    Lepo je če deliš
    #18714
    Avatarfosgen
    Član

    Pozdravljeni!!!
    Imam eno vprašanje v zvezi z 10. tednom proces. Pri postopku, ko se odvzema energija prepričanjem ne opazim nobenega zmanjšanja odziva v telesu. Ves postopek sem ponavljal kar nekajkrat, vse skupaj pa se ne sploh umiri. Pri meni je vse skupaj po končanem postopku še bolj razbolelo( pleksus). A delam kaj narobe Ali imam toliko ujete energije, da se stvar preprosto tako hitro ne umiri in bi moral postopek večkrat opraviti? a ima še kdo podobne probleme? Malo sem skeptičen glede tega odvzemanja energije.
    Hvala za odgovore.

    Lepo je če deliš
    #18720
    Avatartadej pretner
    Moderator

    fosgen wrote: Pozdravljeni!!!
    Imam eno vprašanje v zvezi z 10. tednom proces. Pri postopku, ko se odvzema energija prepričanjem ne opazim nobenega zmanjšanja odziva v telesu. Ves postopek sem ponavljal kar nekajkrat, vse skupaj pa se ne sploh umiri. Pri meni je vse skupaj po končanem postopku še bolj razbolelo( pleksus). A delam kaj narobe Ali imam toliko ujete energije, da se stvar preprosto tako hitro ne umiri in bi moral postopek večkrat opraviti? a ima še kdo podobne probleme? Malo sem skeptičen glede tega odvzemanja energije.
    Hvala za odgovore.

    Aha, govoriš o enačici Sedona metode. Če si skeptičen, lahko vse skupaj pustiš, saj ti skepsa minira delovanje. Konec koncev pa lahko s Sedona metodo skelslaš tudi skeptičnostBig smile
    O.k., če ti ne gre na opisan način, lahko probaš takole:
    – Sforsiraš občutek in ga skoncentriraš v trebuh
    – Ko ga ne moreš več okrepiti, normalno izdihni, občutek pa še naprej zbrano “drži” v trebuhu in trebuh izboči, kolikor pač ga s praznimi pljuči lahko
    – Nato globoko vdihni in pri tem nekoliko dvigni ramena – če si bil pred vdihom z zavestjo v občutku v trebuhu, se z vdihom dvigni iz njega (dvig ramen ti pri tem pomaga
    – Zaključiš z globokim izdihom, ki ga usmeriš proti trebuhu (kot da si odpihnil občutek, ki je bil tam)
    Lepo je če deliš
    #19161

    Včeraj sem začela z vajo prisotnosti in že danes mi je bolje…………..juhej……………res pomaga!!!

    Skozi sem imela blokade v prsnem košu pa timusu pa grlu. Nikoli nisem mogla res vdihnit do konca.

    Ko sem šla na primer v hrib me je kar dušilo.

    Že po enem dnevu te vaje dihah globoko in nimam več tesnob.

    Bom nadaljevala s to vajo do konca.

    Res Vam hvala g. Tadej. Vi ste srce.

    Lepe stvari delate. Le tako naprej.

    Lep dan vsem!

    Lepo je če deliš
    #19846
    AvatarCAELI
    Član

    tadej pretner wrote:
    -Vsekakor je v drugem tednu cilj vzpostavitev notranje tišine, zavestnega nadzora nad njo, če pa se med dihanjem “pojavi” kakršnakoli čustvena energija, se ji ne upirajmo, ampak jo, kolikor je le mogoče, nezainteresirano opazujmo. Tudi če pride recimo do joka, se mu ne upirajmo, a hkrati skušajmo ohraniti toliko notranje zavesti/prisotnosti, da smo ga sposobni opazovati.

    Že en čas se mi dogaja, da se dihanje konča z jokanjem, ne morem ohranit notranje zavesti ampak me čisto povozi in potem se počutim, ko da nisem nardila nič in totalno v k…a je sploh kašna korist od tega?
    A mogoče še nisem pripravljena sprejet tega al kako, notranji opazovalec se kar sesuje.
    lp

    CAELI2013-05-25 15:38:54

    Lepo je če deliš
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.