Praznina

[diva]

Sem na drugi polovici 3. tedna procesa prisotnosti. Moram povedat, da je bilo v 1. in v 2. tednu dogajanja v telesu zelo veliko, so pa bili vsi občutki na nek način prijetni. V tretjem tednu je občutkov manj ali celo nič, pa se sprašujem ali kaj delam narobe. Vaje pred dihanjem tudi naredim, ampak sem lena za pisanje, zato si vse samo zamislim in ne napišem na list. Sem prav presenečena nad sabo, da mi “ego nič ne nagaja” in vsak večer brez veliko “pregovarjanja sama s sabo” odidem v prostor, kjer imam mir in “oddiham ta svoje”. Vsakič se pa na koncu pojavi lakota in moram nekaj malega pojest. Zanima me, kako kaj drugi napredujejo s procesom prisotnosti in kaj se jim dogaja. Lep pozdrav.

Lepo je če deliš

[Ceres]

Tadej, mene pa to zanima: ali ti praznino pojmuješ kot stanje absolutno brez misli?

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

diva wrote:

Sem na drugi polovici 3. tedna procesa prisotnosti. Moram povedat, da je bilo v 1. in v 2. tednu dogajanja v telesu zelo veliko, so pa bili vsi občutki na nek način prijetni. V tretjem tednu je občutkov manj ali celo nič, pa se sprašujem ali kaj delam narobe. Vaje pred dihanjem tudi naredim, ampak sem lena za pisanje, zato si vse samo zamislim in ne napišem na list. Sem prav presenečena nad sabo, da mi “ego nič ne nagaja” in vsak večer brez veliko “pregovarjanja sama s sabo” odidem v prostor, kjer imam mir in “oddiham ta svoje”. Vsakič se pa na koncu pojavi lakota in moram nekaj malega pojest. Zanima me, kako kaj drugi napredujejo s procesom prisotnosti in kaj se jim dogaja. Lep pozdrav.

Lahko ti rečem, da pisanje precej pomaga tako pri pizemljevanju nekaterih stvari, kot tudi sledenju svojega napredka – napredek na ta način lažje sprejme tudi podzavest.
Kar pa se procesiranja teles bolečine v procesu prisotnosti tiče, pa je več možnosti:
– Lahko se procesirajo na manj dramatičnih ravneh. Ima občutek, da se ne dogaja nič posebnega, a nato v vsakdanu opaziš znatne spremembe (tako je bilo pri meni)
– Lahko so se sprocesirali problemi, ki so najbolj trleli ven, za ostale pa je teba malce pospešiti ritem dihanja ali pa zadevo izvajati v topli vodi.

Ceres wrote: Tadej, mene pa to zanima: ali ti praznino pojmuješ kot stanje absolutno brez misli?

Ko si v “praznem prostoru”, se tok misli ustavi, ampak obstaja precej ravni tega stanja. Pri kvantnih terapijah sicer moraš biti v stanju brez misli, a po drugi strani spet ne v “totalni praznini”, v kateri imaš občutek, da le si. Pri terapijah si brez misli, a s pozornostjo usmerjen na spremembe energijskih pretokov. Načeloma je tako tudi v procesu prisotnosti.

Predvsem ti torej priporočam e izvajanje kakšnih vaj za treniranje “notranjega opazovalca” (najbolj enostavnee so tiste, pri katerih zavestno vodimo energijo po telesu)

tadej pretner2012-02-18 13:08:01

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Ariovist]

Najprej lep pozdrav vsem skupaj, sem ravnokar prebral tole temo in upam, da ne smetim, če tukaj izpostavim svoj problem:)
Vsakič, ko se z zavestnim dihanjem ali katero drugo tehniko podam v praznino se v meni pojavijo jeza, živčnost in strah, k čemur pa sledi še močno razbijanje srca. Zvečer me začne mučiti nespečnost in če mi že uspe zaspati, je moj spanec zelo rahel. Čez dan postanem nadvse jezen in motiti me začne vsak korak, avtomobil, pasji lajež itd…

Vem, da je to posledica tega, ker se upiram. Med samo meditacijo skušam čim bolj nepristransko, nezainteresirano opazovati svoje misli in ko se pojavi razbijanje srce si rečem, da je v redu in da je, to razbijanje le stvar preteklosti, ki z sedanjim trenutkom nima nobene veze, poskušam tudi samo opazovati tesnobo vendar ne zaleže.
Sproščen postanem samo na površini, medtem, ko je v notranjosti kaos. Večkrat sem se že podal na to pot in čeprav se v prvem tednu še lahko v redu sprostim, začnejo kmalu sekat ven raznorazni strahovi z katerimi se očitno ne znam soočiti ali kako? Sprašujem se če je v redu z vztrajanjem po tej poti, ali delam prav? Ponavadi po kakšnemu mesecu in pol zaradi vedno večje jeze in neprespanih noči odneham.

Eko pa sem se razpisal:) V glavnem, ful bi bil vesel kakršnegakoli nasveta, mogoče izkušnje, usmeritve itd…

Lepo se imejte folk:)

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Ariovist wrote:
Vsakič, ko se z zavestnim dihanjem ali katero drugo tehniko podam v praznino se v meni pojavijo jeza, živčnost in strah, k čemur pa sledi še močno razbijanje srca. Zvečer me začne mučiti nespečnost in če mi že uspe zaspati, je moj spanec zelo rahel. Čez dan postanem nadvse jezen in motiti me začne vsak korak, avtomobil, pasji lajež itd…

Vem, da je to posledica tega, ker se upiram. Med samo meditacijo skušam čim bolj nepristransko, nezainteresirano opazovati svoje misli in ko se pojavi razbijanje srce si rečem, da je v redu in da je, to razbijanje le stvar preteklosti, ki z sedanjim trenutkom nima nobene veze, poskušam tudi samo opazovati tesnobo vendar ne zaleže.
Sproščen postanem samo na površini, medtem, ko je v notranjosti kaos. Večkrat sem se že podal na to pot in čeprav se v prvem tednu še lahko v redu sprostim, začnejo kmalu sekat ven raznorazni strahovi z katerimi se očitno ne znam soočiti ali kako? Sprašujem se če je v redu z vztrajanjem po tej poti, ali delam prav? Ponavadi po kakšnemu mesecu in pol zaradi vedno večje jeze in neprespanih noči odneham.

Strahovi, jeza in ostali destruktivni občutki, zakopani globoko v nas, na nezavedni ravni privlačijo resničnost, ki jo živimo. In s to resničnostjo običajno nismo zadovoljni. Cilj tega procesa je, da se tako očistimo teh destruktivnih občutkov, da začne realnost privlačiti tisto v nas, kar resnično smo. Da je to mogoče, moramo spraviti te enerrgije v nas v gibanje, jih izbezati na površje in sprocesirati. Pri tebi se verjetno pojavljata dva glavna problema:
– nima dovolj močno razvitega “notranjega opazovalca” – torej tistega dela tebe, ki destruktivne občutke takrat, ko pridejo na površje, neprizadeto opazuje, saj se lahko le na ta način sprocesirajo.
– ko pride do procesiranja, ga ne izpelješ do konca. Priporočen čas, v katerem delamo proces je običajno 15 ali 20 minut. Folk si običajno natima kak zvočni signal, ki ga opozori, kdaj ta čas mine. Ampak če se po času, namenjenemu a proces v telesu veliko dogaja (aktivirano čustvo, fizična bolečina …), procesa ne prekinjaj, ampak to bolečino/občutek sprocesiraj do konca. Če ga ne, se ti potem dogajajo nervoze v vsakdanjem življenju.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Ariovist]

Hvala:)
Glede samega trajanja, so ponavadi moje seanse dolge nekje 20 minut, včasih tudi več. Ponavadi meditiram dopoldne in zvečer preden grem spat. Takrat se uležem in si za ozadje nastavim delta valove in poskušam zaspati. Po kaki uri mi sicer uspe vendar imam občutek, da se napetost še vedno ni sprocesirala kot praviš.

Tako, da mislim, da je potem glavni problem moj notranji opazovalec. Opazovati neprizadeto in se ne poistovetiti z vsakim doživljajem. Od svojih čustev se nikoli nisem znal ločiti in sem jih vedno doživljal kot objektivno resnico. Nasedal sem zgodbicam, ki jih je pletel moj um in v katerih sem vlogo največje žrtve vedno igral sam.
Problem je kako razviti dovolj močnega opazovalca, da bi lahko te stvari sprocesiral ne, da bi vsakič med in po procesu čutil še večjo jezo in napetost:)

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Ariovist wrote: Hvala:)

Problem je kako razviti dovolj močnega opazovalca, da bi lahko te stvari sprocesiral ne, da bi vsakič med in po procesu čutil še večjo jezo in napetost:)

Zelo pomagajo vaje zavestnega vodenja energije po telesu. Recimo: sedeš in močno podrgneš dlani drugo ob drugo. Potem jih obrneš navzgor, se osredotočiš na energijo v njih in jo začneš seliti po telesu – najprej v komolce, nato v ramena, vrat, vrh glave in potem po celem zgornjem delu telesa (mikrokozmična orbita)

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki