Pasti na duhovni poti

[ozelot]

Bog je lujbezen.Ljubezen je pa sila energija ki je center in nima nasprotnega pola in je osnova vsega. Je popolno stanje. Ljubezen je pot. Je gradbeni material za vse kar obstaja. Božja volja je vera ali zaupanje prepuščanje posameznika v ljubezen in rezultat vsega česar se ljubezen dotakne.

Sicer pa boga opisovati z besedami ni smiselno ker tako ga samo oklestiš.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Vesna]

Robert Zupančič wrote:

Na nekem mestu tudi pravi, da je “nujno prepoznati svojo nemoč in se ob tem ne osredotočati na svoje super moči”, kajti Satan je “zmaga energije nad ljubeznijo.” Če torej preferiraš samo energijo, to v bistvu pomeni, da izvajaš satanizem. Nadalje svetuje, da je potrebno postavljati prioriteto…

Zanimivo razmišljanje, v celoti.

Tale odstavek razumem tako, naj ne delujemo iz egoizma, zase, po svojih zamislih. Ker dokler nismo “potopljeni v Bogu”, hočemo popravljat božje stvaritve po svojih idejah. Pri tem je čisto vseeno, delamo “dobro” sebi ali svetu. Ali z omejenim umom vemo, kaj je dobro? Saj vse kar po lastni volji počnemo z materijo/energijo, je dejansko samovoljno in zato satansko.

Ker potem, ko smo Eno z Bogom, nas mine vsakršna volja po spreminjanju ustvarjenega, saj je že vse popolno…. igrivo in spreminjajoče, pa vendar popolno! Pa če ne delujemo po svojih zamislih, to sploh ni inertnost, je le sprejetje vsega, Vsega.

Mislim, da bi naš razvoj naj šel v smeri spoznanja popolnosti, kakršna je. Naj ne bi šel v smeri popravljanja dane popolnosti, ker nam prinaša vedno nove pokrove preko zavesti, ki se jih bo treba enkrat znebiti. Človeška narava želi delat stranpoti, po neskončnih ovinkih priti do spoznanj, če sploh kdaj… Saj točno to je vloga materije/energije (Satana), da postavlja brezštevilne prepreke.

Lepo je če deliš

[glas]

Vesna wrote: Ali z omejenim umom vemo, kaj je dobro? Saj vse kar po lastni volji počnemo z materijo/energijo, je dejansko samovoljno in zato satansko.

Mislim, da je to malo pretiravanje, oziroma zavzemanje cerkvenega stava, da je vse in vsakdo grešen, da izhajamo iz greha in da je vse greh..

Kako boš pa spoznal Boga če ne boš delal s tem kaj Ti je Bog položil v roke? Saj to je pripomoček spoznaje Njega.. Zato je vse to tu! Tudi materijo in lastno energijo imaš za ta namen.. Lahko se igraš, uporabljaš v razne namene, da vidiš kaj dobiš, kakšen je rezultat, ne gre toliko za prav in narobe ali za greh, gre bolj za poskus in izkušnjo in nov poizkus in novo izkušnjo, in s temi izkušnjami se pridobiva tudi zavest, širina in spoznaja..

Vesna wrote:

Ker potem, ko smo Eno z Bogom, nas mine vsakršna volja po spreminjanju ustvarjenega, saj je že vse popolno…. igrivo in spreminjajoče, pa vendar popolno! Pa če ne delujemo po svojih zamislih, to sploh ni inertnost, je le sprejetje vsega, Vsega.

Mislim, da bi naš razvoj naj šel v smeri spoznanja popolnosti, kakršna je.

Če bi izhajal iz tega statičnega pogleda, potem bi v tej polnosti naravi bil največji greh si narediti vrt, izpuliti katerokoli travo ali posaditi nek novo rastlino.. Kaj šele če bi si želel postaviti bivališče, kako razdejanje šele potem moraš narediti..

Delno se strinjam, da ko spoznaš Vse, da pojenja motor, ki je poprej gnal ozko omejeno osebo, ki so jo poganjale neke ozke osebne želje, motivi in ko se pojavi ta vpogled, širina, se te ozke želje in motivi zdijo nesmiselni, Veličina, ki jo nato ugledaš ne potrebuje tvojega osebnega vpletanja in mali osebni cilji in želje postenejo nesmiselni..

A da bi razglasil, da je to končno stanje in cilj nekoga, se mi zdi malo odfilozofirano stališče! Saj ko dobiš to zavest, to širino se ti začnejo prilivati ogromne količine energij, ki jih moraš obdelovati, delati z njimi, jih usmerjati, kreirati.. Ne gre to za to, da bi želel spreminjati nekaj kar je že popolno, gre bolj za to da kreiraš ker lahko, ker imaš potencial, ki tudi mora in želi živeti, ker s kreacijo oživljas sebe, druge in je kot tvoj način sodelovanja v kreaciji, kot Božansko bitje, ki si.. Smo sokreatorji in namen je da sokreiramo.

Delo z lastno energijo pa je naš življenski namen, in ne greh ali satanizem!

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Irena]

Delo z lastno energijo je že res naš življenjski namen – vendar ne gre za še eno “učno snov”, ki jo je treba osvojiti.

Prepričana sem, da je ravno tu hakelc, kjer se sedaj pojavljajo ideje o satanizmu, grehu, pa tudi kreiranju in izpolnjevanju ter prevzemanju odgovornosti.

Dejstvo je, da kreirati karkoli ni možno ločeno od drugega temveč le v povezavi. Povezana mora biti že v osnovi naša duhovnost in materialnost, nato pa se mora ta enost v spirali širiti še navzven.

Ne gre za še eno snov, en predmet, en letnik, ki ga je treba osvojiti.

Če se ob večjem znanju, izvajanju tehnik in metod HKRATI ne spreminja tudi naše dojemanje sveta, ozaveščanje bivanja – oživitev naše speče Energije hkrati z brusenjem Ega – potem se izpostavljamo ravno tistim poljem, ki se jim globoko v sebi hočemo izmuzniti.

Kajti globina in širina sta “teren kreiranja”, “višina” je le stranski produkt.

Nekoč je učenec na tečaju slovenščine stopnjeval pridevnik visoko: visoko, više, noro! Morda pa to le ni tako napačno. :)

Irena2013-04-18 11:11:12

Lepo je če deliš

[Vesna]

glas wrote:
Mislim, da je to malo pretiravanje, oziroma zavzemanje cerkvenega stava, da je vse in vsakdo grešen, da izhajamo iz greha in da je vse greh..
Kako boš pa spoznal Boga če ne boš delal s tem kaj Ti je Bog položil v roke? Saj to je pripomoček spoznaje Njega.. Zato je vse to tu! Tudi materijo in lastno energijo imaš za ta namen.. Lahko se igraš, uporabljaš v razne namene, da vidiš kaj dobiš, kakšen je rezultat, ne gre toliko za prav in narobe ali za greh, gre bolj za poskus in izkušnjo in nov poizkus in novo izkušnjo, in s temi izkušnjami se pridobiva tudi zavest, širina in spoznaja..

Če bi izhajal iz tega statičnega pogleda, potem bi v tej polnosti naravi bil največji greh si narediti vrt, izpuliti katerokoli travo ali posaditi nek novo rastlino.. Kaj šele če bi si želel postaviti bivališče, kako razdejanje šele potem moraš narediti..

Delno se strinjam, da ko spoznaš Vse, da pojenja motor, ki je poprej gnal ozko omejeno osebo, ki so jo poganjale neke ozke osebne želje, motivi in ko se pojavi ta vpogled, širina, se te ozke želje in motivi zdijo nesmiselni, Veličina, ki jo nato ugledaš ne potrebuje tvojega osebnega vpletanja in mali osebni cilji in želje postenejo nesmiselni..

A da bi razglasil, da je to končno stanje in cilj nekoga, se mi zdi malo odfilozofirano stališče! Saj ko dobiš to zavest, to širino se ti začnejo prilivati ogromne količine energij, ki jih moraš obdelovati, delati z njimi, jih usmerjati, kreirati.. Ne gre to za to, da bi želel spreminjati nekaj kar je že popolno, gre bolj za to da kreiraš ker lahko, ker imaš potencial, ki tudi mora in želi živeti, ker s kreacijo oživljas sebe, druge in je kot tvoj način sodelovanja v kreaciji, kot Božansko bitje, ki si.. Smo sokreatorji in namen je da sokreiramo.
Delo z lastno energijo pa je naš življenski namen, in ne greh ali satanizem!

Aha, greh, le kje si ga našel, haha? Ja, res se sprejetje hitro razume kot nedejavnost. Nedejavnost v tem smislu je res inertnost, ker čič ne da nič, to pravi že stara modrost. Mišljeno je tisto delovanje, ki je v skladu z najvišjim dobrim znotraj nas in ki ne temelji v egoizmu. Tako nekako je mišljen Wu-Wei, akcija brez akcije iz ega, ker se prepustiš delovanju iz najglobljega bistva.

Če imam vrt, ga bom obdelovala po najboljših močeh, tako kot me vodi narava. Le prisluhnit ji moram. Če imam rože, jih tudi ne bom zanemarila. Če imam družino, bom po najboljših močeh soustvarjala odnose itd….Če vsega tega nimam, še ne pomeni, da se ne smem nič naučit, se pač učim skozi odnose z drugimi ljudmi in drugimi stvarmi.

Ja, smo sokreatorji, seveda. Le da v energijo/materijo dajmo ljubezen, ne greha (bolj všeč mi je izraz sebičnost). Prav v tem pomenu razumem pravo delovanje, iz najglobjega impulza (motiva) po ustvarjanju. Toda do globin pridemo s prepuščanjem, ne z dejavnostjo.

Naše edino delo je itak spreminjat “neobdelano” materijo/energijo v ljubečo materijo/energijo. S tem da delujemo iz božjega, ne ego motiva.

Lepo je če deliš

[Irena]

Delovanje iz “motiva” se mi zdi ključno ozavestiti ali še bolj točno – sprejeti.

Čeprav naša realnost ne mara izraza SLUŽENJE, ni drugega opisa delovanja, ki zmehča naš ego motiv v sodelovanje z božjim motivom.

Kajti poslanstvo živeti je izražati vse naše potenciale za skupno dobro. Kaj naš potencial je in kako si dovoliti ga zaživeti – to je bistvo kreiranja.

Lepo je če deliš

[glas]

Vesna wrote: Ja, smo sokreatorji, seveda. Le da v energijo/materijo dajmo ljubezen, ne greha (bolj všeč mi je izraz sebičnost). Prav v tem pomenu razumem pravo delovanje, iz najglobjega impulza (motiva) po ustvarjanju. Toda do globin pridemo s prepuščanjem, ne z dejavnostjo. 

Naše edino delo je itak spreminjat “neobdelano” materijo/energijo v ljubečo materijo/energijo…

Keko lep opis.. Ja vbistvu je naš edini namen alkimirat materijo (to je materija naših teles in našega okolja..) v višjo duhovno frekvenco.. Presvetljevat in kot končni cilj presvetlit temne in goste gmote (ki jih dojemamo kot materijo) v prozorne ina breztežnostne vibre duha in duše..

Vesna wrote: …S tem da delujemo iz božjega, ne ego motiva.

Ja ta stavek mi je ideološko všeč, ampak v praksi prinaša več slabega kot dobrega! Tudi ego je tu! Ne da se ga izničiti ne zanikati, če se pretvarjaš, da si “duhoven” in da kao ne deluješ iz njega, (ker ego ponazara neduhovnost), potem si samo ustvarjaš zelo močan latenten potencial ega, ki bo slej ko prej butnil na plano in ti uničil “duhovne” načrte.. Če sprejmeš ego enako kot si moral/a sprejeti trdno fizično telo, kot si moral/a sprejeti da je okolica iz goste fizične snovi, potem si na dobri poti.. Ego, kot vse ostalo materijo in telo je treba živeti.. In s tem ko v vseh teh fenomenih 3D realnosti živiš, vse to počasi alikimiraš in dviguješ na druge frekvence bivanja.. Telesu se spreminja vsebnost svetlobe in slej ko prej bo telo še sama svetloba, istotako ego dokler je, se lahko igračkaš z njim in ga uporabljaš v sodelovanju z sooego sružbo, na ketero ni težko naleteti na naših Zemeljskih poteh.. V svoj in posledično tuje ege vnašaš tako svetlobo in če bi iz svojega ega prehitro (v imenu “duhovnosti”) izstopil, bi tako omejil svoje duhovno poslanstvo, saj bi se izločil iz cele verige konfrontacij z nešteto količino ljudi na svoji poti.

Jaz mislim, da ko se z egom ne enotiš več, ko najdeš svoj pravi center, potem je ego le še kot neka igračka s katero se lahko igraš (če želiš), oziroma tudi pripomoček, ki ga lahko uporabljaš, če vidiš, da bi uporaba bila na mestu ali bi to koristilo situaciji!

In tudi ta ego se bo presvetlil, ko bo odslužil svojemu namenu, dokler svoj namen ima pa mislim, da je modro ta namen izpoljnevati, tudi skozi to obliko manifestacije, saj je le ena izmed mnogih, a po mojem tudi zelo potrebna včasih!

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Avtor]

Prispevki