Odnosi

[Nataša]

ozelot wrote: Sej ne da bi se ponavljal ampak abraham ima vse odgovore na tukajšnje polemike.

Le kaj to komu pomaga, če ima Abraham vse odgovore? Če se odločiš, da boš sprejel njegovo razmišljanje, je to zgolj novo prepričanje, ki ga dodaš že stotinam drugim, ki jih nosiš v sebi, in je kot takšno popoplnoma brez vrednosti. Vrednost ima samo vedenje, ki izhaja iz spremembe zavesti.

Lepo je če deliš

[Nataša]

ozelot wrote: Odločiš se pogumno, s zaupanjem v notranje vodstvo in vero v uspeh kar je posledica zaupanja. Odločiš se z ljubeznijo do notranjega vodstva, intuicije,..ko si v težavah naj te vodijo čustva v smeri rešitve in vera v vse naj bo izkaz ljubezni ki bo vse samo potrdila in zelo pomagala.

Jaz sem nekaj takšnega delala spontano, ko se je moj notranji jaz prebujal in mi dajal vedeti, da je prisoten, samo nikoli nisem uspela stanja notranjega zaupanja in predanosti v višje vodstvo zadržati. V bistvu je bilo tako, da sem v stanju neke notranje blaženosti preživela par dni ali morda en teden, in vedno se mi je zdelo, da zdaj sem pa tako trdno zasidrana v svojem resničnem jazu, da je to sigurno to in trajno. No, čez par dni me je vedno z vso silo zabrisalo v tisto, kar mi je preprečevalo, da bi to stanje zadržala. Rezultat je bil takšen, da sem se po preskoku iz blaženosti v gnoj počutila kot kakšna speštana glista, in trajalo je kar precej časa, da sem pogruntala, da na ta način ne bom prišla nikamor, da se preprosto moram z enimi stvarmi soočiti, jih razrešiti in spremeniti svoje delovanje, pa naj se mi je zdelo še tako težko in nemogoče.

Sicer verjamem, da nosijo posebne okoliščine, kot so težke bolezni, katastrofe, izgube in v končni fazi tudi tvoja situacija, ko se človeku celotne življenje čez noč obrne na glavo, v sebi ogromen potencial in takrat lahko človek na hitro opazi neumnost svojega dozdajšnjega početja, ampak pri večini ljudi žal ne gre tako.

Lepo je če deliš

[ozelot]

Nataša wrote:

ozelot je napisal/a:

Odločiš se pogumno, s zaupanjem v notranje vodstvo in vero v uspeh kar je posledica zaupanja. Odločiš se z ljubeznijo do notranjega vodstva, intuicije,..ko si v težavah naj te vodijo čustva v smeri rešitve in vera v vse naj bo izkaz ljubezni ki bo vse samo potrdila in zelo pomagala.

Jaz sem nekaj takšnega delala spontano, ko se je moj notranji jaz prebujal in mi dajal vedeti, da je prisoten, samo nikoli nisem uspela stanja notranjega zaupanja in predanosti v višje vodstvo zadržati. V bistvu je bilo tako, da sem v stanju neke notranje blaženosti preživela par dni ali morda en teden, in vedno se mi je zdelo, da zdaj sem pa tako trdno zasidrana v svojem resničnem jazu, da je to sigurno to in trajno. No, čez par dni me je vedno z vso silo zabrisalo v tisto, kar mi je preprečevalo, da bi to stanje zadržala. Rezultat je bil takšen, da sem se po preskoku iz blaženosti v gnoj počutila kot kakšna speštana glista, in trajalo je kar precej časa, da sem pogruntala, da na ta način ne bom prišla nikamor, da se preprosto moram z enimi stvarmi soočiti, jih razrešiti in spremeniti svoje delovanje, pa naj se mi je zdelo še tako težko in nemogoče.

Sicer verjamem, da nosijo posebne okoliščine, kot so težke bolezni, katastrofe, izgube in v končni fazi tudi tvoja situacija, ko se človeku celotne življenje čez noč obrne na glavo, v sebi ogromen potencial in takrat lahko človek na hitro opazi neumnost svojega dozdajšnjega početja, ampak pri večini ljudi žal ne gre tako.

Dokler sem živel v skladu z svojimi nagoni sem živel dobro a nezavedno. Ko sem začel razmišljat in ozaveščat je šlo vse k hudiču.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Nataša]

ozelot wrote: ..ko sem jest nehal napr kadit je bilo tako, da sem se naveličal kajenja, potem sem molil za pomoč pri prenehanju in kar en dan sem sam od sebe opustil cigarete po 14 letih. Še nekaj časa sem prosil za podporo in se povsem prepustil. Razmišljanja o cigaretih se ogibam ker se zavedam da me veže nanje poornost ki jim jo posvetim. Pa ne vsakršna pozornost. Pozornost v smislu sodb in raznih pametovanj me veže. Skromna hvaležnost in ponižnost me pa odrešuje. Simpl k pasulj.

Vidiš, tudi jaz sem pred kakšnimi 12 leti prenehala kaditi, ampak dejstvo je, da se mi tudi razmišljanju o njih ni potrebno izogibati, ker nimam do njih več čisto nobenega odnosa. Pred tem sem že velikokrat poskusila prenehati s kajenjem, pa mi nikoli ni uspelo. Ampak stvar je bila v tem, da sem vedno sklepala trdne odločitve, da tokrat bom pa čisto zares nehala, ki so v sebi vedno nosile toliko energije nasprotnega pola, da niso imele možnosti, da bi uspele. No, takrat, ko sem pa zares prenehala, sam pa preprosto cigarete samo odložila, v meni ni bilo sploh nobene odločitve, nobene polarnosti, in to je bilo za vedno, ne da bi še kdaj v življenju pomislila nanje. In to je tisto pravo, ker si želim prenesti tudi na druga področja življenja.

Lepo je če deliš

[Prima]

Pravkar mrcvarim članek o sodobnem potrošništvu Colina Campbella, ki izpostavlja čustva in se mi zdi, da se malo navezuje na tremaše, ki se mrcvarijo z nastopanjem. Iztrgano iz konteksta gre nekako takole:
Čustva so zmožna nuditi neznansko močne vire užitka, saj so stanja močnega vznemirjenja. S tega vidika je pomembno reči, da je vsako čustvo, tudi tako imenovana “negativna” čustva, kakršna so strah, jeza, bolečina in ljubosumje, lahko užitka poln dražljaj. Da pa bi dražljaj, povezan s takimi čustvi, izkusili kot prijeten, mora biti mogoče uravnavati obseg vznemirjenja. Z drugimi besedami, posameznik mora imeti možnost “nadzorovati” čustvo.
Nato nekaj flancari o kultiviranju čustev in nadaljuje s primerom: kolikor so posamezniki sposobni prepričati sami sebe, da je življenje z njimi grdo ravnalo in da “ne zaslužijo” svoje “nesreče”, prav toliko so tudi zmožni uživati “radosti” samopomilovanja.

Lepo je če deliš

[Prima]

Ceres wrote: Po moje gre za razliko med relation in relationship. Osnose lahko spustimo skozi, razmerje je pa vedno zaplet. Edino razmerje, na katerega smo v lajfu obsojeni, se pravi se mu ne moremo izogniti, je pa sam s seboj.

Tole se mi zdi logična razlaga. Malo sem besedi poskušala kombinirati s pridevniki in mi potem sploh ni bilo nič jasno. Razmerje mi je delovalo nekako vzajemno, količinsko opredeljeno. Odnos se mi zdi na prvo žogo enostranski. Psihološka literatura uporablja besedo odnos, nisem pa našla primerne utemeljitve za uporabo enega ali drugega.

Lepo je če deliš

[ozelot]

Nataša wrote:

ozelot je napisal/a:

..ko sem jest nehal napr kadit je bilo tako, da sem se naveličal kajenja, potem sem molil za pomoč pri prenehanju in kar en dan sem sam od sebe opustil cigarete po 14 letih. Še nekaj časa sem prosil za podporo in se povsem prepustil. Razmišljanja o cigaretih se ogibam ker se zavedam da me veže nanje poornost ki jim jo posvetim. Pa ne vsakršna pozornost. Pozornost v smislu sodb in raznih pametovanj me veže. Skromna hvaležnost in ponižnost me pa odrešuje. Simpl k pasulj.

Vidiš, tudi jaz sem pred kakšnimi 12 leti prenehala kaditi, ampak dejstvo je, da se mi tudi razmišljanju o njih ni potrebno izogibati, ker nimam do njih več čisto nobenega odnosa. Pred tem sem že velikokrat poskusila prenehati s kajenjem, pa mi nikoli ni uspelo. Ampak stvar je bila v tem, da sem vedno sklepala trdne odločitve, da tokrat bom pa čisto zares nehala, ki so v sebi vedno nosile toliko energije nasprotnega pola, da niso imele možnosti, da bi uspele. No, takrat, ko sem pa zares prenehala, sam pa preprosto cigarete samo odložila, v meni ni bilo sploh nobene odločitve, nobene polarnosti, in to je bilo za vedno, ne da bi še kdaj v življenju pomislila nanje. In to je tisto pravo, ker si želim prenesti tudi na druga področja življenja.

Men se tud ni potrebno izogibati. Ni mi pa potrebno razmišljat o tem. V okolju kjer se nahajam se velikokrat načne debata kako kadit oz nehat kadit. Jest najraje nič velik ne komentiram ker vem, da se zarečenega kruha največ poje. Pa tudi imam dovolj drugega za debatirat in razmišljat. Pač ne kadim in odkar sem nehal niti enga nisem prižgal niti mi ni dišal. Edini enkrat ko sva s sodelavcem enmu rešila življenje in ko je on prižgal cigaret sem še jest roko stegnil naj da še men enga…vendar ga pol nisem vzel. To je bilo bolj refleksno. Kar se tiče odločitev…nekak se odločiš za spremebo v življenju. Vsaj da ji dovoliš da pride. Ko te mine kadit moraš tudi opustitev sprejet in to z odločitvijo. Ti si verjetno mislila odločitev v smislu boja proti kajenju.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki