(ne)korist od branja duhovnih knjig

[Nataša]

ANA wrote:

Nataša je napisal/a:

Eno noč sem imel čudne sanje…nekako sem stal sredi sveta…svet se je zrcalil v sivih barvah…opazoval sem bedo-revščino-žalost-vojne-bolezni-trplenje ljudi…strahoten pritisk me je hotel zmaličit…solze so mi lile iz oči…vprašal sem ZAKAJ…ZAKAJ…ZAKAJ…moj ZAKAJ…je odmeval skozi svet… … …odgovora ni bilo.

To so v redu sanje. Čeprav si imel morda po njih tesnoben občutek, ampak dejstvo je, da si skozi te sanje nekaj “razčistil”. Strah, solze…sama negativa je šla ven. MOrda pa odgovor še pride…ali pa je bil, pa ga ti nisi slišal…

Ravno zadnjič sem razmišljala ZAKAJ…in morda nas vse te strahote, ki se dogajajo po svetu na nek način “opozarjajo” da naj živimo bolje. Naj bomo samo “opazovalci” kaj vse se lahko zgodi, če ne živimo v skladu z “zakoni” Vesolja, energije…bodimo hvaležni, da se kaj takega ne dogaja nam in v naši bližnji okolici, da NAM ni treba it čez vso to grozo…in da se morda naučimo sprejemati in ne obsojati…ker spremeniti itaq ne moremo nič.Lahko le z našimi dejanji preprečimo, da se kaj takega ne bi dogajalo nam in našim bližnjim…poskušamo doseči, da bi bilo groze čim manj…..in sicer tako, da smo pozitivni. Verjamimo vase in v svoj jaz…spoštujmo naravo, živo in neživo…in prepričana sem, da bomo dobili nazaj samo pozitivo….

Ana, vse dokler si hvaležna zato, da se grozote ne dogajajo nam in v naši bližnji okolici, si dejansko ločena od sveta, si ločena od enosti. Tisto, kar se dogaja nekje v Afriki, je tudi naše, je tudi tvoje, in zato ne moremo rečt, da se ne da nič naredit. Morda sicer ne v materialni obliki, vendar vsak človek, ki dvigne svojo zavest, prispeva v kolektivno zavest človeštva, in ko bo kritična masa prevladala, bo tudi tistim, ki živijo v popolni temi, omogočila, da bodo lažje dvignili svojo zavest – če bodo seveda želeli. In ravno zato vsak posameznik šteje. In zato ne zmanjšuj svoje vloge, saj je tvoj prispevek v enost pomemben, ne glede na to, kaj dodajaš vanjo.

Predvidevam, da bo Avatar tole označil za babje duhovno žlobundranje

Lepo je če deliš

[ANA]

Nataša wrote:

Ana, vse dokler si hvaležna zato, da se grozote ne dogajajo nam in v naši bližnji okolici, si dejansko ločena od sveta, si ločena od enosti. Tisto, kar se dogaja nekje v Afriki, je tudi naše, je tudi tvoje, in zato ne moremo rečt, da se ne da nič naredit. Morda sicer ne v materialni obliki, vendar vsak človek, ki dvigne svojo zavest, prispeva v kolektivno zavest človeštva, in ko bo kritična masa prevladala, bo tudi tistim, ki živijo v popolni temi, omogočila, da bodo lažje dvignili svojo zavest – če bodo seveda želeli. In ravno zato vsak posameznik šteje. In zato ne zmanjšuj svoje vloge, saj je tvoj prispevek v enost pomemben, ne glede na to, kaj dodajaš vanjo.

Nekako v tem kontekstu sem hotela napisati, ko sem govorila o pozitivnem razmišljanju, spoštovanju narave…kot vsak posameznik…no, ti si to bolje zapisala in zadela bistvo. Saj ne mislim, da mi je vseeno, kaj se dogaja okoli nas…ampak, da ne razmišljamo ZAKAJ in se z tem obremenjujemo, temveč začnemo razmišljat drugače…in ne obsojat…v glavnem v tem kontekstu, kot si napisala

Nataša wrote:

Predvidevam, da bo Avatar tole označil za babje duhovno žlobundranje

Tudi jaz

Lepo je če deliš

[Nataša]

tadej pretner wrote:

Nataša je napisal/a:

Notranja namera…temelji na razumskem delovanju…naprimer poiščeš si posrano službo…itd

Zunanja namera…temelji na zunanji sili, nad katero nimaš nadzora…po Transurfingu se zunanja namera zgodi ko se razum in “duša” strinjata v neki zadevi-stvari…toraj sta usklajena…to sproži zunanjo namero-silo…ki te skozi skupek naključij pripelje recimo do druge posrane službe.

Čista zunanja namera-sila se takoj udejani…torej je kot čarovnija…obvladali si jo Avatarji…o katerih si sam tako bral Krišna-Buda-Jezus…itd…in po moje tudi druge sorte ljudi.

Ker pa ovce tega ne zmorejo…si je Zeland izmislil drugorazredno zunanjo namero…ki temelji na upanju…torej biti ali ne biti…s tem pa si še riti ne moreš obrisati….Sem spada še ljubeče-vsemogočno Vesolje…pri katerem moraš izpolnjevati še cel kup POGOJNIKOV…in potem mogoče dobiš kakšen prdec.

Hm, jaz pa mislim, da s tem ni nič narobe, vendar pa se je treba malo potruditi.
Kaj je sploh namera? Misel že ni. Misel nameri sledi. Namera kot takšna pa je nekakšen drive (matr, se ne morem spomniti primernega slovenskega izraza).
-Prvi nameri, po Zelandu notranja (zakaj le notranja?) bi jaz rekel namera matrice (če matrica rečeva poljem različnih realnosti). Tu itak nimaš svobodne volje. Si žejen in imaš namen spiti cockto. Čigava namera je to? Potreba po cockti izhaja iz matrice. Kreacija realnosti na tej ravni te potopi še globlje v matrico in imaš še manj svobodne volje (čeprav lahko prideš do različnih dobrin, ampak na tej ravni vseeno ni šprave moči manifestacije).
-Na drugo mesto bi sodila transformacijska namera. To je drive, ki te usmerja k prebujanju, spoznanju … Ta ti že dviga vibre in kle imaš že večjo moč manifestacije.
-Zunanji nameri (Zeland) pa bi lahko rekli namera iz praznine, inspiracijska namera. Kle se pa začne tista jeba. Si že slišal za wu wei? Men se zdi, da je omenjen v uvodu Kojcove knjige Učbenik življenja. Pisec uvoda pravi, da so stvari postavljene maksimalno dobro, ampak jih zajebemo kao s svobodno voljo, ki ni nič drugega, kot namera matrice in vse zajebe. Po wu weiu je najmočnejša namera tista, ko njimaš namere. Blesav se sliš, s’j vem, ampak gotovo se ti je že kdaj zgodilo, da si na nekaj pomislil, pa se je zgodilo. Finta je v tem, da za coprnije rabiš pozornost, ne koncentracije. Ampak te pozornosti mora biti dovolj, zato moraš štekat, na čem jo izgubljaš. Čim recimo usmeriš pozornost na nek fizičen objekt, zgubljaš energijo (ker gre tja, kamor gre pozornost). Zato je treba pozornost usmerjati na objekte prek praznega prostora. Malj daljša zgodba sicer, a vse je izvedljivo. Te stvari niso le v domeni Krišen, Bud, Jezusov in podobnih. Ali ni Jezus rekel nekaj v smislu: “Takšne in še večje čudeže boste delali sami.”

Tole se meni zdi totalno zanimivo, kar si napisal, Tadej, in prav opažam, da se mi tako nekako tud dogaja. Govorim namreč o delovanju brez namere. V zadnjem letu so se okrog mene ves čas vrtele neke ideje manifastacije in razni moji poskusi manifestiranja (manj ali bolj uspešni). No tudi na delavnici Equilibiuma smo nekaj okrog tega delali, ampak meni to v praksi ni potegnilo, da bi se prestavljala v neko želeno realnost. Sem se že spravila delat, pa sem se počutila čist brez veze, nekaj ni bilo prav. Nekaj znotraj mene mi je govorilo, da je nesmiselno karkoli manifestirat, ker vse že je, in če torej nekaj manifestiram, to delam iz ravni pomanjkanja, in potem je ravno pomanjkanje tisto, ki ga oddajam kot energijo. Poleg tega se stvari, ki jih manifestiram na ta način, običajno uresničijo čez nekaj časa, takrat pa običajno več sploh niso relevantne, ker se je stopnja zavesti v tem času že spremenila, in nekaj, kar je bilo takrat želeno, čez par mesecev morda ni več. Poleg tega se te stvari dogajajo nekako z muko, kot bi zbudila zelo močno energijo nasprotnega pola, ki je v bistvu energija matrike (če uporabim tvoj izraz) in potem sem spet v riti, ker se mi ta postavlja po robu. Tako da sem glede manifestacije v bistvu nekako dvignila roke. Po drugi strani pa se stvari, na katere samo pomislim, brez vsakršne energije, želje ali pričakovanja, tudi brez vsakršne namre, uresničujejo več ali manj hipoma. Recimo tudi oni poskusi z mobitelom na čelu. Po delavnici sem recimo poskušala obdržat mobitel na čelu z namero, da tam enostavno mora stat, pa je v resnici nekako stal, ampak malo sem ga na začetku morala pritisnit, potem čez čas pa je začel drset, pa nekako je bil občutek, kot da se matram. No, danes zjutraj sem pa v postelji še nekaj razmišljala o Kristusu in onih čudežih in sem brez vsakršne namere, čist brez veze postavila mobitel na čelo. Ležala sem na boku, samo narahlo sem se dotaknila čela in je tam stal deset minut, kot da je del mene. No, potem sem ga pač sama dol vzela, ker sem morala vstat. Se mi zdi, da je to nekako tisto stanje uma, v katerem so možni “čudeži”. Ampak se mi pa tudi zdi, da to ni nekaj, kar se doseže s prakso, ampak se zgodi bolj ali manj spontano ob dvigu zavesti. Kaj praviš Tadej?

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Prima wrote: Še malo znanosti: vedenjska namera je po definiciji vse tisto, kar posameznik predvideva za prihodnost. To je zavestni plan s pomočjo katerega si posameznik prizadeva izvesti določeno vedenje.

Hvala obema za namig glede drivea (beseda vzgib mi res ni prišla na misel, pa mi je všeč, besede gonilo pa sem se spomnil, pa mi nekako ni sedla, zdaj, ko sta jo obe omenili, mi pa ni več tko antipatična). Pri “znanstveni” definiciji namere mamo pa takoj težavo – govoriš o “zavestnem planu”, ampak za te znanstvenike je zavedno verjetno »vedenje o obstoju nečesa, do katerega pridemo na osnovi kritične presoje«, oziroma pogled na nekaj prek vgrajenih filtrov (pogojeni um). Ezoterika pa “zavestno” opredeljuje kot »pogled na resničnost, ki je osvobojen vseh idej in sodb«.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Nataša wrote:

Recimo tudi oni poskusi z mobitelom na čelu. Po delavnici sem recimo poskušala obdržat mobitel na čelu z namero, da tam enostavno mora stat, pa je v resnici nekako stal, ampak malo sem ga na začetku morala pritisnit, potem čez čas pa je začel drset, pa nekako je bil občutek, kot da se matram. No, danes zjutraj sem pa v postelji še nekaj razmišljala o Kristusu in onih čudežih in sem brez vsakršne namere, čist brez veze postavila mobitel na čelo. Ležala sem na boku, samo narahlo sem se dotaknila čela in je tam stal deset minut, kot da je del mene. No, potem sem ga pač sama dol vzela, ker sem morala vstat. Se mi zdi, da je to nekako tisto stanje uma, v katerem so možni “čudeži”. Ampak se mi pa tudi zdi, da to ni nekaj, kar se doseže s prakso, ampak se zgodi bolj ali manj spontano ob dvigu zavesti. Kaj praviš Tadej?

Dokler nekaj hočeš narediti zato, da se prepričaš če gre, da komu kaj dokažeš … si vsaj v štartu, pa čeprav skušaš potem uloviti praznino, pod vplivom namere matrice, ta pa dopušča le realnosti znotraj svojih mej.
Če greš na raven inspiracijske namere pa meje postavljaš sama. Najlažje je manifestirati stvari, ki imajo kvaliteto življenja, se pravi visokovibracijske. Poanta pa je v tem, da skuša folk s temi orodji uhvatit keš, partnerja, ki bo po možnosti ubogal, … Tu pa gre prvič za namero matrice, drugič pa ima cilj tako nizko vibracijo, da je manifestacija težka. Kadar delamo z namero matrice ponavadi tudi uporabljamo koncentracijo, poistovetenje s čustveno kvaliteto cilja … Vse lepo in prav, a inspiracijska namera deluje drugače (to bomo imeli na equilibriumu 2, ko se bomo znali zbrati). Da ti delujejo stvari na klik je potrebno urediti odnos do cilja v smislu usklajenosti elementov jaza, biti deidentificiran s ciljem in še kaj. Po mojem sem že nekje pisal o tem, da se takrat, ko se identificiraš s ciljem, pojavita dva, hm, vzgiba – vzgib želje in vzgib skrbi, da ne boš uspel – to pa je totalen zaviralen moment manifestacije.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Nataša]

tadej pretner wrote:

Nataša je napisal/a:

Recimo tudi oni poskusi z mobitelom na čelu. Po delavnici sem recimo poskušala obdržat mobitel na čelu z namero, da tam enostavno mora stat, pa je v resnici nekako stal, ampak malo sem ga na začetku morala pritisnit, potem čez čas pa je začel drset, pa nekako je bil občutek, kot da se matram. No, danes zjutraj sem pa v postelji še nekaj razmišljala o Kristusu in onih čudežih in sem brez vsakršne namere, čist brez veze postavila mobitel na čelo. Ležala sem na boku, samo narahlo sem se dotaknila čela in je tam stal deset minut, kot da je del mene. No, potem sem ga pač sama dol vzela, ker sem morala vstat. Se mi zdi, da je to nekako tisto stanje uma, v katerem so možni “čudeži”. Ampak se mi pa tudi zdi, da to ni nekaj, kar se doseže s prakso, ampak se zgodi bolj ali manj spontano ob dvigu zavesti. Kaj praviš Tadej?

Dokler nekaj hočeš narediti zato, da se prepričaš če gre, da komu kaj dokažeš … si vsaj v štartu, pa čeprav skušaš potem uloviti praznino, pod vplivom namere matrice, ta pa dopušča le realnosti znotraj svojih mej.
Če greš na raven inspiracijske namere pa meje postavljaš sama. Najlažje je manifestirati stvari, ki imajo kvaliteto življenja, se pravi visokovibracijske. Poanta pa je v tem, da skuša folk s temi orodji uhvatit keš, partnerja, ki bo po možnosti ubogal, … Tu pa gre prvič za namero matrice, drugič pa ima cilj tako nizko vibracijo, da je manifestacija težka. Kadar delamo z namero matrice ponavadi tudi uporabljamo koncentracijo, poistovetenje s čustveno kvaliteto cilja … Vse lepo in prav, a inspiracijska namera deluje drugače (to bomo imeli na equilibriumu 2, ko se bomo znali zbrati). Da ti delujejo stvari na klik je potrebno urediti odnos do cilja v smislu usklajenosti elementov jaza, biti deidentificiran s ciljem in še kaj. Po mojem sem že nekje pisal o tem, da se takrat, ko se identificiraš s ciljem, pojavita dva, hm, vzgiba – vzgib želje in vzgib skrbi, da ne boš uspel – to pa je totalen zaviralen moment manifestacije.

Katere stvari pa so po tvojem tiste, ki imajo kvaliteto življenja??? Predvidevam, da bi bilo namesto ubogljivega partnerja ok manifestirat izkušanje ljubezni v partnerstvu, ali namesto keša izkušanje materialnega blagostanja. A prav razumem?

Mislim, da bo inspiracijska namera prava stvar zame, ker meni equilibrium z namero preprosto ne potegne, čisto preprosto zato, ker kakorkoli obrnem, izhajam pri tem iz želje. Želja pa pri meni očitno prebudi še nasprotni pol, najbrž ravno zaradi skrbi, če se bo uresničila, in potem itaq ni nič. Oziroma je – ena precejšnja korist, saj lahko ob tem prepoznam strahove, ki se mi ob tem prebudijo, in to je ok.

A equilibrium 2 bo?

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Tadej…ali veš, da tvoje poste berem kot knjigo…povsem isti vzorec.

Ta tvoja razlaga izvira iz veliko prebranih knjig…Določeni avtorji lepo in zanimivo napišejo…sranje pa je, ker sami ne živijo tega čudivitga življenja, ki ga servirajo bralcem…ker nimajo te zlatega kjučka…s katerim bi odprli vrata in vstopili v ekstazo čarovnije…torej nimajo nič in nič ne vejo

Recimo človek bi rad imel svoje stanovanje…za kar rabi maso denarja…torej ŽELJA-stanovanje in SKRB-kako priti do stanovanja…Glede na kokodakanje je to samomor…ker se ustvari odvečen potencial…neravnovesje…Po tvoje bi človek moral biti brez želje in skrbi…povsem ravnodušen…in kaj se potem zgodi…ČAROVNIJA ???…Oba dobro vema, da ne moreš bit tako ravnodušen!

Žalostno je, da vsi, ki to razlagate sami nič o tem ne veste…vaše življenje ni barvito-polno svežine…v njem ni vsakodnevne čarovnije in čudežev…samo suhoparne razlage…Veš čemu je to podobno…finančnim svetovalcem, ki nikoli ne vlagajo svojega denarja tja…kot svetujejo svojim strankam.

Besede so kot vedno povsem odveč…vedno so…in bodo…štela samo dejanja…pa naj bodo to vsakodnevna dejanja…ali vsakodnevno čarobna dejanja.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki