Ko nam je udobno, redko napredujemo.

[Ceres]

Tadej pravi, da je pravi napredek sele v coni miru, ampak kako prit do tega miru? Ocitno se ne da brez lastne izkusnje skozi vsa polja…..in ocitno ne gre brez odmika stran od polj, za ta odmik pa je potrebna kombinacija inteligence in napora. Samo eno ali drugo ni dovolj.

Robert, definicija pasivne zrtve je odlicna. Akcija ji razbije identiteto, to pa je najhuje, kar se ji zgodi. Ceprav se mi zdi, da je identiteta pasivne zrtve se blizje vzhodnemu, kot zahodnemu kulturnemu okolju. Oz se najmanj je tega v kulturnem okolju protestantske etike, kjer je pregovor Pomagaj si in bog ti bo pomagal. najbolj domac.

Lepo je če deliš

[Vesna]

Robert Zupančič wrote:

Vesna je napisal/a:

Ja, drži. Vse je odvisno od zrelosti posameznika. En pregovor pravi: “Nezrel človek se uči na svojih napakah (s pomočjo trpljenja), modremu pa zadostujejo tuje napake.

To je pregovor, ki pa nima veliko skupnega z realnostjo stvari. Duše se v fizične svetove inkarnirajo zato, da bi si NA LASTNI KOŽI izkusili tisto, kar se teoretično učijo v duhovnem svetu. Tam gre za premlevanje možnosti in tehtanje posledic različnih odločitev, v materialnem svetu pa tem konstruktom dajo obliko OSEBNE IZKUŠNJE. Dvomim, da se boš veliko naučila samo na napakah drugih, dokler jih ne boš skusila sama. Če bi otrok samo opazoval druge sovrstnike, kako se učijo hoditi in jih opazoval pri njihovih neposrečenih poskusih, ne bi nikoli shodil. Človek je predvsem izkustveno bitje, ki mora enostavno NA SVOJI KOŽI, skozi LASTNO izkušnjo izkusiti vse vidike bivanja: kaj pomeni biti bogat in kaj reven, kaj bolan in kaj zdrav, kaj srečen in kaj nesrečen… In zdaj: velja, da si bolj izkušene duše “nalagajo” težje oz. zahtevnejše “naloge” v manj ugodnih okoliščinah. Nič nenavadnega ni, če je nek klošar v bistvu precej razvita duša, v primerjavi z nekom, ki se z dvignjeno glavo mimo pripelje v luksuznem avtomobilu. To sicer ni pravilo, je pa vzeti v zakup.

Omenjeni pregovor razumem tako, da se najprej mnogo inkarnacij učimo na lastnih padcih in zlomih. Šele ko v veliki meri prilezemo iz egoizma, nam ni potrebno več padat in se polamljat, saj smo te lekcije že osvojili. Tudi trpeti nam ni več treba, kar pa nima veze z lagodnostjo življenja. Jasno, da bolj izkušena duša obvlada težje življenjske izzive, zato jih tudi s pridom uporablja. Ampak ob tem ne čuti trpljenja, ker vzame stvari kakršne so.

Sleherno trpljenje je posledica navezanosti in nevednosti, oboje pa izhaja iz nezrelosti. Z zorenjem se odvezujemo in otresemo nevedenja, kar v naše življenje prinaša več in več odgovornosti. Ko enkrat čutimo dovolj odgovornosti, ne rabimo nobene zunanje prisile več.

Lepo je če deliš

[Irena]

Ceres wrote: Tadej pravi, da je pravi napredek sele v coni miru, ampak kako prit do tega miru?

Vesna wrote:

Jasno, da bolj izkušena duša obvlada težje življenjske izzive, zato jih tudi s pridom uporablja. Ampak ob tem ne čuti trpljenja, ker vzame stvari kakršne so.

Tako bolj izkušene kot manj izkušene duše si svojo realnost krojijo same. Prav vsi z “energijskim nabojem”, ki nas prežema in iz nas izžareva privlačimo “tisto”, kar moramo izkusiti. In kaj je to?

V prvem planu, kot prioritetno, predvsem vse tisto, kar smo (izkušeni ali neizkušeni) obsojali, vrednotili negativno… se skratka v polju polarnosti postavili na “pozitivno/ vzvišeno stran”. In imamo nujno potrebo, zadeve spreminjat, ker niso dobre, všečne… Močan ego se ne predaja! Delat mora, garat in se trudit.

Morda se soočajo neizkušene duše s široko paleto takih “lekcij” in izkušene z ožjo, a to ni merodajno za življenjsko zgodbo. Kajti verjamem, da je energijski naboj izkušenih duš tooooliko močnejši, da se lahko “zahaklajo” le na nekaj zadevah bolj, kot se neizkušene na mnogih.

Cona miru je pozicija nevtralnosti in brezpogojnega sprejemanja. To pa je tisti temelj , na katerem je možno sodelovanje z Univerzumom. In ker le-ta ni statičen, pa še evolucija je njegov “motor”, so napredek, rast in razvoj, zagotovljeni.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Ceres wrote:
Jaz se vedno mislim, da cisto vsega se ni potrebno nauciti tako, da poskusis na lastni kozi….se vedno pa nimam odgovora na to, ali je neugodje res neobhodno za dolocena spoznanja.

Pri učenju na lastni koži ali ne, je finta v čustveni zrelosti. Se spomniš devetstopenjske delitve čustvene zrelosti (gibal motivacije) o čemer sem vam predaval? V glavnem – v vsako stopnjo sodi kup aspektov. Načeloma lahko dosežeš čustveno zrelost posamezne ravni, ne da bi ti bilo treba izživeti vse njene aspekte – če pa jo ne, jih moraš. Bi rekel, da je to povezano s starostjo duše oziroma z njenimi izkušnjami iz prejšnjih inkarnacij. Takšne stvari opazim pri sebi – psihologija postreže z modeli reakcij na odraščanje v posameznih tipih okolja. Sam se recimo glede na okolje, v kakršnem sem odraščal, glede določenih stvari odzivam totalno netipično. Enostavno sem verjetno nekatere stvari že prej absolviral in se mi sedaj z njimi ni treba ukvarjati.

Ceres wrote:
Razvajenost izgleda rak sodobne druzbe, ampak to se nekako razumem, da pa tisti, ki so imeli neke optimalne zadeve doma (nobenih patoloskih zadev v otrostvu), ne hendlajo lajfa, najvec iz sebe pa naredijo ravno posamezniki, ki so sli skozi popolno patologijo (ce jih ni sesulo), je pa vsaj meni tezko sprejet. Samo to potrjujejo tudi astroloske analize realnih posameznikov.

Razvajenost ni vedno enoznačna. Otroci porabijo veliko energije za doseganje od staršev in učiteljev vsiljenih kriterijev glede kupa stvari, ki jih sploh ne zanimajo in so neživljenjske. Zato je včasih “razvajena lenobnost” le drugi pol, s katerim prevelike napetosti iz lova na rezultate kompenzirajo. A ti v bistvu govoriš o nečem drugem – finta je v tem, da starši v dobro stoječih familijah običajno otrokom ustrežejo v vsem, gre pa za zadovoljevanje njihovih želja s stvarmi, ki so izven njih. Ko je “kaj narobe” se vedno najde starš, ki s kakšno dobrino poskrbi za otroka (ne jokaj, ti bom kupil(a) to in to). S tem pa krni naravni mehanizem boj-beg, ki se preusmerja zgolj na zelo specifična področja (recimo doseganje takšnih in drugačnih rezultatov). Če pa takšnih podpor in flikanj nimaš, pa se moraš seveda veliko prej soočiti z lastno temo; takšna soočenja pa potem iz tebe potegnejo najboljše ali najslabše. Ko potegnejo najboljše, si naredil korak k integriranosti, ko potegnejo najslabše, si potonil v najbolj nizkovibracijska polja.

Ceres wrote: Stavek iz intervjuja : “Vlaganje napora je potrebno pri sebi kultivirati” me bega.

Takle stavek je težko komentirati, saj ne poznam konteksta. Načeloma je pravilen, saj te vlaganje napora pogostokrat ne pripelje nikamor – vse je odvisno od motivacijskih gibal. Primer – si vegan, totalen asket, vadiš jogo …, potem pa resno zboliš. Na prvi pogled je bolezen v tem primeru res videti absurdna in “nepoštena”, vendar pa neha biti absurdna, če pogledaš v ozadje takšnega načina življenja. Morda pa vse to počneš iz strahu pred staranjem, poslabšanjem zdravja … Namesto da bi se soočil s strahom, beg v “zdravo življenje” in v takšnih in podobnih primerih trud rezultata ne prinese.

Ceres wrote:

Ali se namesto napora ne bi dalo vlagati navdih? Dr Scuka pravi, da ni uspeha in uzitka brez napora ali neprijetnosti ali celo trpljenja na zacetku. Je to tudi standard novih frekvenc?

Seveda se ga da, a je treba priti do cone, kjer to začne špilat. Ne vem, kdo je tale doktor ali doktorica, ampak izrečeno se nanaša izključno na pogojeno raven, v kateri je sila malo prostora za navdih. Hkrati pa govori o programu, izredno tipičnem za Slovence.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Ceres]

Tole je dr. Scuka. http://www.sola-osebnosti.si/sola-osebnosti.html

Sola v mojem domacem kraju je organizirala predavanje z njim, pa moram priznat, da ga je potem cela dvorana poslusala z odprtimi usti.

Tadej, o pogojeni ravni sicer razumem, kaj hoces povedat….ampak koliko (v praksi) pa se da zivet na nepogojeni ravni? V enem predavanju sem ujela, ko Kinslow pravi, da so nepogojena custva (eu feelings kot jim pravi) sicer v vsakem posamezniku stalno prisotna, ampak moc manifestacije v njihovem okolju ima pa sele posameznik, ki uspe zlit zavest in nadzavest,,se pravi se zavedati teh custev (recimo v meditaciji). In, da ce nam to uspe v par procentih nasega casa, je veliko. Vecinoma torej zivimo pod vplivom polj in njihovih zakonitosti.

Tale misel,,da soocanje z lastno temo iz posameznika potegne najboljse ali najslabse je tudi zanimiva. Ocitno brez polarnosti ni napredka. In zelja po miru izgleda skoraj samosabotirajoca ovira. Ker je tezko imeti hkrati zeljo in ne imeti pricakovanj v zvezi z njo.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Ceres wrote: Tole je dr. Scuka. http://www.sola-osebnosti.si/sola-osebnosti.html

Sola v mojem domacem kraju je organizirala predavanje z njim, pa moram priznat, da ga je potem cela dvorana poslusala z odprtimi usti.

Tadej, o pogojeni ravni sicer razumem, kaj hoces povedat….ampak koliko (v praksi) pa se da zivet na nepogojeni ravni? V enem predavanju sem ujela, ko Kinslow pravi, da so nepogojena custva (eu feelings kot jim pravi) sicer v vsakem posamezniku stalno prisotna, ampak moc manifestacije v njihovem okolju ima pa sele posameznik, ki uspe zlit zavest in nadzavest,,se pravi se zavedati teh custev (recimo v meditaciji). In, da ce nam to uspe v par procentih nasega casa, je veliko. Vecinoma torej zivimo pod vplivom polj in njihovih zakonitosti.

Tale misel,,da soocanje z lastno temo iz posameznika potegne najboljse ali najslabse je tudi zanimiva. Ocitno brez polarnosti ni napredka. In zelja po miru izgleda skoraj samosabotirajoca ovira. Ker je tezko imeti hkrati zeljo in ne imeti pricakovanj v zvezi z njo.

Svet je pogojen; to je dejstvo. Ampak da pa se vnašati kvalitete nepogojenosti v ta svet. Poljem realnosti se ne moreš izogniti, ker pač so, ni pa nujno da si z njimi identificiran – če nisi, lahko iz vsakega le v zameš, kar rabiš. Ves čas nam po glavi tudi rojijo takšne in drugačne misli. Tudi tega dejstva ne moreš spremeniti. Lahko pa med njimi narediš presledke – da ena misel ne pogojuje druge. Tako je vsaka misel le val.

Kako pa se to naredi? Se spomniš vaje komunikacije prek praznine? No, to je že en način.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Robert Zupančič]

tadej pretner wrote: Primer – si vegan, totalen asket, vadiš jogo …, potem pa resno zboliš. Na prvi pogled je bolezen v tem primeru res videti absurdna in “nepoštena”, vendar pa neha biti absurdna, če pogledaš v ozadje takšnega načina življenja. Morda pa vse to počneš iz strahu pred staranjem, poslabšanjem zdravja … Namesto da bi se soočil s strahom, beg v “zdravo življenje” in v takšnih in podobnih primerih trud rezultata ne prinese.

Ja, s tem se soočam tudi sam, in ljudem razložim, da je v ozadju MOTIVACIJA, ki je poganjala neka dejanja. Velikokrat se dogajajo takšne “krivice”, ko nekdo zboli za tem, ko je živel super zdravo življenje, bil vsak dan na trim stezi, ob vikendih prekolesaril pol Slovenije, jedel samo “top” hrano, se basal z antioksidanti in drugimi (pregrešno dragimi) prehranskimi dodatki, ni kadil, skorajda ni niti pil itd. Pa na koncu vendarle zbolel! Krivica pa takšna! No, v čem je “keč”, je lepo razloženo zgoraj: STRAH pred boleznijo. To je osnovno motivacijsko gibalo takšnih ljudi (in pa seveda še “bahanje” pred drugimi, ker vzdrževanje takšnega “asketskega” življenja danes pač ni tako poceni). Kako nastane takšno zelo nevarno sosledje dogodkov? Najprej človek nekje sliši ali prebere o kakšni bolezni in se USTRAŠI, da bi jo “fasal” tudi sam. To je največkrat sicer posledica nevednosti, ampak “seme zla” je takrat v človeških mislih že zasejano. to “seme zla” je (lahko tudi nehoteno) PREPRIČANJE, da bo zbolel. Saj zato tudi izvaja vse tiste “gimnastike” – ker je (globoko v sebi) prepričan, da bo sicer zbolel. Vendar pa človeka ne ohranjajo pri zdravju ta SREDSTVA, temveč lastno PREPRIČANJE, da bo zbolel, ČE ne bo počel tega in onega. In, ker je moč misli veliko močnejša od preventivnih sredstev, s katerimi se bori takšen človek, naposled vseeno zboli, saj se njegove misli zelo hitro materializirajo. Če pa so te misli povrhu še (podzavestni) STRAHOVI, se manifestirajo še hitreje, kot bi se sicer.

In v čem je “fora” takšnega STRAHU? Kot že povedano izhaja iz nevednosti in NEZAUPANJA V PRIHODNOST. Menim, da takšno zaupanje lahko zgradi samo človek, ki se razvija osebnostno in predvsem tudi duhovno (takšnih je sicer čedalje več, pa vseeno odločno premalo glede na celotno populacijo), sicer pa hitro ostane žrtev pogojenega sveta, v katerem veljajo pravila takšne pogojene realnosti, ki jo formirajo vsakodnevne slabe novice, poročila o slabih stvareh, ki so se zgodile itd. Počasi, toda zanesljivo si zato DUHOVNI, METAFIZIČNI način zdravljenja utira svojo pot v zdravilstvo.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki