kako pomagati telesu?
Forum Duhovnost › Forumi › Zdravje in alternativna medicina › kako pomagati telesu?
- This topic has 19 odgovorov, 6 glasov, and was last updated 14 years, 7 months nazaj by Nataša.
-
AvtorPrispevki
-
6. 3. 2010 ob 1:45 #1533natasha31367Član
Trenutno se nahajam na točki, ko enostavno ne vem več, kako naprej. V mojem telesu je namreč totalni kaos in čeprav sem po naravi zelo trmasta in vedno vse jemljem kot izziv in ne kot problem, sem se zdaj znašla v slepi ulici. Poskusila sem namreč že sto stvari, moje zdravstveno stanje pa se tako rekoč noče premakniti na bolje. Skušala vam bom čim bolj na kratko opisati, kaj doživljam, in iskreno upam, da mi bo kdo od vas lahko pomagal, saj tako res ne gre več naprej, uf.
Pred dobrim letom in pol nazaj sem doživela “bližnje srečanje” z dehidracijo, ker pa je bilo to avgusta meseca in ker sem si uspela pomagati s slano vodo in izotoničnimi napitki, je bil ta dogodek zelo kmalu tudi pozabljen. Zgodba pa se je ponovila lani aprila na en čisto navaden prijeten topel dan. Nobene povezave nisem mogla najti, zaradi česa sem sploh dehidrirala. Žal pa mi tokrat ne slana voda ne izotonični napitki niso hoteli pomagati. Tri dni sem se dobesedno zalivala z njimi, voda pa je že po 10-15 minut zatem stekla iz mene. Tako sem v bistvu bila tiste dneve vsaj 20-30x na odvajanju seča. Voda enostavno ni hotela ostati v meni. Ker si nisem znala pomagati, sem zaprosila za pomoč v dežurni ambulanti in nato pri svojem splošnem zdravniku, ki me je ves prestrašen na koncu le prepričal, da sem šla podnujno v bolnišnico na pregled. Rezultat: draga moja gospa, to je vse psihično!!! Tako sem se odločila, da se pač nekako spravim sama ven iz tega problema. Ker so mi našli pomanjkanje kalija, sem si nabavila kalij v tabletah in seveda tudi magnezij. Jedla sem izredno slano hrano in kmalu je bilo stanje kar dobro. Sicer sem čutila, da sem stalno nekje na meji med dehidracijo in normalnim, sem pa vseeno nekako normalno živela, tako da je kar šlo, no. Pa se je pred 5 dnevi vsa reč ponovila, tokrat v še hujši obliki kot prej. Že vseh teh 5 noči tako rekoč nisem zatisnila oči. Cele noči me namreč stresa, imam krče v celem prsnem košu in seveda stalno vztajam pit in potem tudi odtočit. Vsako jutro, ko končno mine noč, zahvalim boga, da sem še vedno živa. ….Vem, da diagnoza je le skupek nekih več ali manj nepomembnih besed, vseeno pa bi vam rada povedala, da sem po tolikem brskanju po internetu končno našla diagnozo za vso to moje bedno stanje telesa. Šlo naj bi se za connov sindrom, oziroma nadlevična žleza mi očitno pošteno nagaja. Ne vem pa, če je poškodovana ona ali pa je morda vzrok za vso to mojo nočno moro v ledvicah ali pa kje drugje. Dejstvo pa je, da sem s to diagnozo vsaj razumela še vse ostale težave, ki jih imam že zelo dolgo časa: boleče in švoh mišice, bolečine v trebuhu, včasih povišan utrip srca, stalna utrujenost in še kaj. No, če bi se dalo, bi z veseljem šla v kakšno mesnico in zamenjala kak kos telesa, hja. ….Zaradi stalnih bolečin v trebuhu, ki so trajale že kakih 15 let in so se zadnje leto vedno bolj stopnjevale, sem se novembra odpravila na bioresonanco. Seveda so mi našli kandido, vendar smo z njo kar hitro odpravili, bolečine pa so se sicer zmanjšale, niso pa povsem prenehale. Ravno zato sem se naročila tudi na kolonhidroterapijo, ki jo bom opravila v torek. Zamenjala sem prehrano in na začetku je zgledalo, da bo kar šlo. Dokler se ni pojavil ta napad dehidracije, ki je spet vrgel vse iz tira. Tako že nekaj dni sploh ne jem, ker me stalno boli trebuh, pijem vse mogoče take in drugačne slane in manj slane napitke in dodatke prehrani, ampak moje stanje ni bič boljše. Čez dan še nekako gre, saj razen velike utrujenosti ne čutim nič kaj posebnega, ko pa pride noč, je pa hudič. Če bi se dalo živeti brez spanja, ne bi sploh legla k počitku, tako grozno zgleda vse skupaj. Imate mogoče kakšno idejo, kako bi si lahko pomagala?6. 3. 2010 ob 13:29 #1539tadej pretnerModeratornatasha31367 wrote: Trenutno se nahajam na točki, ko enostavno ne vem več, kako naprej. V mojem telesu je namreč totalni kaos in čeprav sem po naravi zelo trmasta in vedno vse jemljem kot izziv in ne kot problem, sem se zdaj znašla v slepi ulici. Poskusila sem namreč že sto stvari, moje zdravstveno stanje pa se tako rekoč noče premakniti na bolje. Skušala vam bom čim bolj na kratko opisati, kaj doživljam, in iskreno upam, da mi bo kdo od vas lahko pomagal, saj tako res ne gre več naprej, uf.
Pred dobrim letom in pol nazaj sem doživela “bližnje srečanje” z dehidracijo,Nataša, priimke ne dobimo slučajno. Glede na tvoj priimek se nagibam k mnenju, da si v lajf po očetovi strani prinesla gensko nagnjenost k dehidraciji. Naj te ne moti, če se morda oče in stari oče nista s tem problemom nikoli ubadala – lahko ostane prikrnjenje imamoit več generacij. Kadar takšno nagnjenje imamo, to seveda ne pomeni, da nas bo ta težava v lajfu zanesljivo pestila. Ali se bo pojavila, ali ne, je odvisno od naših prepričanj in psihočoških odzivnih mehanizmov, ki se nanašajo predvsem na prvo in šesto čakro.
– Prva čakra – Fizična povezava: nadledvični žlezi, ledvica, tanko črevo debelo črevo (v njem je 70% imunskih celic) …
Psihološko področje: Občutek povezanosti z družino, druž
bo, krajem, kjer živiš, …
– Šesta čakra: hipofiza – krmili izločanje večine hormonov v nadledvični žlezi, od tega pa je odvisen krvni pritisk, srčni utrip, sposobnost koncentracije …
Psihološko področje: moč, da prepoznaš okoliščine, zaradi katerih je treba spremeniti prepričanja. Čakro torej blokira zatiskanje oči pred resnico, oklepanje preživelih stereotipov in “resnic” …Predlagam, da stopiš v knjižnico, si sposodiš mojo knjigo Celostna bioterapija in si o tem več prebereš.
Kvaliteta življenja in zdravje sta povezana s prostim pretokom energije. Ta pretok se zaustavlja v vseh situacijah, v katerih smo napeti, zamerljivi, jezni, pod stresom, živimo v spominih, ravnamo šablonsko, si puščamo odprte energijske kroge (nedokončana dela – to se nanaša tudi na odnose), kadar se upiramo spremembam, kadar si želimo nekaj drugega, kot imamo itd. Na prvi čakri imamo pogosto “vsajen” tudi zametek identitete žrtve (občutek nemoči, občutek, da ne moremo v svojem lajfu ničesar spremeniti in za to krivimo druge, sistem …). Cel kup stvari je torej, glede katerih bi bilo treba preveriti gibala svojega delovanja.
Nekaj blitz nasvetov:
– Kadar mame ni doma, miši plešejo. Po tej analogiji se bolezen v telo naseli tedaj, ko smo v njem z zavestjo premalo prisotni. Zato začni načrtno naseljevati v telo zavest. Dvakrat dnevno po 15 minut daj obe roki na trebuh, tja usmeri pozornost in začni povezano dihati. Med vdihom in izdihom naj ne bo presledka, pri tem pa torej bodi osredotočena na trebuh. Če boš dihala preveč intenzivno, boš kasirala malo vrtoglavice – v tem primeru zgolj umiri dihanje, a še vedno dihaj povezano. Tak način je naporen le prvih nekaj dni, potem ne več-
– Iz kvantne fizike je znano, da se energija, ki jo opazujemo, spremeni oziroma umakne. Palca obeh rok nasloni na obe strani trebuha in se osredotoči na prostor med prsti (področje trebuha torej). Zavej se energij, ki so tam. Le opazuj jih, brez namere, da karkoli spremeniš. V tvojo notranjost se bo na ta način zelo hitro naselil mir (ne pozabi, da so bistven nosilec bolezni notranje napetosti).
– Iz prehrane izloči jodirano sol!!!!! Uživaj morsko sol s količino joda, kakršno ima sama po sebi ali himalajsko sol.
– Na OS si mi napisala, da delaš z nihalom. Vsako hrano, vsako pijačo najprej energiziraj z “energijami, ki te bodo ozdravile”. Med postopkom na čustveni ravni “postani zdravje”. Ko pa potem tako pripravljeno hrano/pijačo uživaš, se zavestno posveti vsakemu grižljaju/požirku. Občuti, da vsebuje energijo, ki te zdravi, občuti, kako se ta energija razširja po tebi.6. 3. 2010 ob 20:55 #1552natasha31367ČlanTadej, moj priimek je priimek, ki mi je ostal od bivšega partnerja, tako da ne verjamem, da vpliva kaj posebno na moje nagnjenje k dehidraciji. Če pa je temu tako, se ga bom z veseljem znebila, če bo potem moje zdravje vsaj malo boljše, veš, da ja.
Hja, čakre. Čudovito si napisal, kako funkcionirajo oziroma ne funkcionirajo, in zavedam se, da so pri meni verjetno trenutno prav vse v tiltu, ne pa samo prva in šesta! Kar se tiče mojega trenutnega življenja, bi lahko rekla, da je, razen mojega zdravja, eno najmirnejših in najbolj urejenih življenj, kar sem jih imela do sedaj. Pravzaprav bi lahko rekla, da sem si končno uredila življenje, tako kot sem ga načrtovala dolga leta in da, čeprav ni mogoče glih idealno in prečudovito, je vseeno življenje, ki bi ga komot živela še naslednjih 50 let. In vendar je bilo očitno moji psihi dovolj in je šla v tilt prav zdaj ravno zato, ker ima zdaj toliko več časa na razpolago. Hja, ko je vrč prepoln….
Energija naših teles, čakre, blokade energij, telesni odziv na te blokade, povezava telesa in duše v vseh smislih, telo kot ogledalo naše duše, misel kot najmočnejša energija vesolja, angeli itd itd so teme, ki so mi že leta zelo zelo blizu. Rojena sem v čisto navadni preprosti družini, kjer nobenega niso zanimale te reči in se o tem sploh nismo nikoli pogovarjali, tako da sem vse to začela spoznavati nekje pred dobrimi 15 leti, ko sem hudo zbolela in me je pravzaprav glih ta bolezen-prijateljica pripeljala ne samo na pravo pot spoznanja, ampak mi je tudi pomagala tako pri spoznavanju čudovitih ljudi kot pri spoznavanju prečudovitega sveta energij. Ta svet je bil zame nekaj tako novega, da sem naslednjih 10 let dobesedno goltala knjige iz tega področja. Stalno sem bila v knjižnici in vsak mesec sem si prebrala vsaj 5-6 knjig na tako in podobno temo, pa čeprav sta bila takrat moja otroka še zelo majhna in sem dejansko morala krasti trenutke zase. Tako je bil vsak prost trenutek namenjen knjigam in moji počasni a intenzivni duhovni rasti. Še vedno sem hvaležna tisti bolezni, da me je obiskala. Brez nje sigurno zdaj ne bi bila, kjer sem, poleg tega pa ne bi imela niti približno toliko znanja, takega in drugačnega, kot ga imam zdaj!
Po tisti bolezni moje življenje še zdaleč ni bilo postlano z rožcami, sem ga pa zmogla živeti in preživeti dosti lažje z vsem tistim svojim novim znanjem, ki je v bistvu v trenutku postalo del mene. Z vsako prebrano knjigo sem v sebi doživela nov premik zavesti, ki je takoj postal del mene in mi je ne samo pomagal živeti, ampak mi je tudi dejansko v vseh smislih spremenil življenje na boljše. Tako je moja duhovna pot naslednjih 8 let počasi a intenzivno rasla in prišla sem celo do točke, ko sem konstantno čutila prisotnost angela varuha ob sebi. Brez nobenih posebnih problemov sem živela tako snovni kot duhovni svet hkrati in…. Pred slabimi 8 leti pa se je zataknilo. Doživela in preživela sem tudi tisti trenutek, me je pa duhovno vrglo vsaj za 80% nazaj na začetek in od takrat nikakor nisem več zmogla priti nazaj na nivo, na katerem sem bila pred tistim črnim trenutkom. Dejstvo je, da so vsa tista znanja še vedno v meni, določene reči tudi še vedno živim, vse najpomembnejše pa vem samo z možgani, vendar vsa ta znanja nikakor več ne morem povezati s svojo dušo in srcem. Kot da bi takrat umrla, kot da bi se odrezala od mojega snovnega telesa, sh*t. Tako se mi zdaj dogaja, da vse to, kar si mi napisal, v bistvu vem, na to mislim vsak dan, tudi marsikaj počnem glede tega, vendar nikoli ni zraven prisotna moja duša in niti srce. Ne vem, če sem napisala dovolj jasno, kaj doživljam, vendar iskreno upam, da ja. To je namreč zelo pomembno, saj mi boš edino tako mogoče lahko prav svetoval in morda tudi kako pomagal. No, v bistvu potrebujem ponoven premik zavesti in to tisti ta pravi in dokončni oziroma ponovno povezavo med duhom in snovjo, samo tako bom mogoče lahko spet vzpostavila normalno energetsko stanje v svojem telesu, hja. Veš, najbolj mi nagaja to, ker prej nisem potrebovala nobenih vaj za svoje duhovno zorenje, vse je prišlo nekako spontano in samo od sebe. … Mogoče pa je ravno ta bolezen-prijateljica, ki me je obiskala zadnje čase, tista, ki mi bo pomagala, da končno pridem nazaj na pravo pot. Vem, da ni prišla slučajno in je prehuda, da bi šla iz mojega življenja, ne da mi me tudi kaj naučila in mi kaj dobrega prinesla. Se moram prepustiti toku? Moram kaj posebnega narediti zanjo? Kako naj jo tretiram? sh*t, moji možgani spet preveč mislijo..
Hvala za nasvet glede vaje z dihanjem. Ga bom upoštevala in iskreno upam, da mi bo tudi pomagal, aha. Kar pa se soli tiče, si v vodo zmešam zdravo sol od Staneta, sem si pa tudi že kupila za v naprej nerafinirano sol, ki pa je žal jodirana, tako da si bom šla pač kupit drugo, glede na to, da jo bom očitno potrebovala še kar precej v naslednjih mesecih, če bo šlo tako naprej, ja. Hvala za nasvet.
Ops, kar se tiče nihala, si me slabo razumel, veš. Z njim se bolj igračkam, kot kaj drugega, bi bila pa zelo vesela, če bi me naučil, kako se z njim zdravi, veš da ja. Sicer pa si bom lahko pomagala tudi s tvojim svetlobnim nihalom, saj zanj ni treba imet nekega posebnega znanja za ga uporabljat. Al sem mogoče slabo razumela? ….6. 3. 2010 ob 21:04 #1554natasha31367ČlanOps, sem pozabila pripisati, da si bom vsekakor prebrala tvojo knjigo, samo da pridem malo k sebi. S tako zamegljenimi možgani, kot jih imam zdaj, itak ne bi od nje odnesla nič konkretnega, saj veš. No, upam, da bom naslednji teden že kaj boljša, potem pa pot pod noge in v knjižnico, aha.
7. 3. 2010 ob 9:20 #1561tadej pretnerModeratornatasha31367 wrote: Tadej, moj priimek je priimek, ki mi je ostal od bivšega partnerja, tako da ne verjamem, da vpliva kaj posebno na moje nagnjenje k dehidraciji. Če pa je temu tako, se ga bom z veseljem znebila, če bo potem moje zdravje vsaj malo boljše, veš, da ja.
Mislil sem seveda, da “nosiš” dekliški priimek – videti je bilo nekako logično. Itak si realnost, ki jo izkušamo, pritegnemo sami. Tudi partner, ki ga izberemo, nas pritegne tudi na takšni ravni, da pride do iniciranja problemov, ki jih nosimo v sebi. Bog včasih res poskrbi za ironične situacije, kakorkoli obrneš, tole s priimkom, ki “kaže” na tvojo težavo, do neke mere je ironično.
natasha31367 wrote:
Hja, čakre. Čudovito si napisal, kako funkcionirajo oziroma ne funkcionirajo, in zavedam se, da so pri meni verjetno trenutno prav vse v tiltu, ne pa samo prva in šesta! Kar se tiče mojega trenutnega življenja, bi lahko rekla, da je, razen mojega zdravja, eno najmirnejših in najbolj urejenih življenj, kar sem jih imela do sedaj. Pravzaprav bi lahko rekla, da sem si končno uredila življenje, tako kot sem ga načrtovala dolga leta in da, čeprav ni mogoče glih idealno in prečudovito, je vseeno življenje, ki bi ga komot živela še naslednjih 50 let.Na prvi pogled se tole izključuje – čakre v titlu, hkrati pa življenje, s katerim si zadovoljna?
natasha31367 wrote:
In vendar je bilo očitno moji psihi dovolj in je šla v tilt prav zdaj ravno zato, ker ima zdaj toliko več časa na razpolago. Hja, ko je vrč prepoln….
Prav mogoče. Ta zadeva ima tudi neko ime, ki se ga sedajle ne spomnim … nekakšen sindrom. Opažen je recimo v vojnem stanju. Ko so recimo nehali granatirati Sarajevo, je začel del populacije masovno umirati – prej so imeli pozornost usmerjeno na preživeti pred konkretno nevarnostjo, ki jih je na nek način zamotila, ko je minila, pa se je bilo treba na drug način soočiti z napetostmi, ki so jih povzročile vojne situacije. V eni fazi življenja se je podobno zgodilo tudi meni – v tej fazi sem bil deloholik in napetosti, ki so v meni bile, sem se osvobajal z delom. Ko sem si lajf uredil drugače in začel živeti skulirano, so se v nekem momentu te predhodno potlačene napetosti odrazile skozi skoraj trimesečno nejasno bolečino v hrbtu, ki sem jo napadal z vsemi topovi, pa ji do živega nisem mogel, potem pa se je tako nenadoma, kot se je pojavila, tudi umaknila.
natasha31367 wrote:
Dejstvo je, da so vsa tista znanja še vedno v meni, določene reči tudi še vedno živim, vse najpomembnejše pa vem samo z možgani, vendar vsa ta znanja nikakor več ne morem povezati s svojo dušo in srcem.
Hvala za nasvet glede vaje z dihanjem.Ja, čustveni pretresi ustvarijo v našem energijskem polju dislocirane energijske otoke, ki se jih “je treba” osvoboditi. V Celostni bioterapiji boš v poglavju o srčni čakri naletela na metodo treh pisem, ki se nanaša na brezpogojno odpuščanje. Verjamem, da je večina bralcev ne bo preizkusila, saj se redkokomu da pisati. A gre za izjemno močno tehniko.
Če pa boš cela v načinu dihanja, ki sem ga predlagal, bo začelo sčasoma spontano prihajati do usklajevanja posameznih fragmentov jaza in s tem do menjajna realnosti.natasha31367 wrote:
Sicer pa si bom lahko pomagala tudi s tvojim svetlobnim nihalom, saj zanj ni treba imet nekega posebnega znanja za ga uporabljat. Al sem mogoče slabo razumela? ….Ko boš že v knjižnici, vzemi še mojo Holistično radiestezijo I. V njej imaš vse potrebno, kar rabiš vedeti o delu z nihalom.
8. 3. 2010 ob 7:23 #1585IrenaČlanNataša
Ob branju tvojih težav in hkratnem pehanju skozi paleto rešitev, z nekim neopisljivim občutkom vživljanja vate me preveva le eno, kar bi obesedila takole:Odnehaj se truditi, ne zasleduj nobenega cilja in se ENOSTAVNO predaj. ZDAJ!Vse ŽE si, vse ŽE imaš, vse ŽE lahko daš.Vse vesolje te podpira, prav sredi njega tvoje telo: pomaga ti nehati delovati in se boriti skozi njegovo izčrpanost. Ta fizično pripomore h takojšnjemu in totalnemu “odnehanju”. Vem, da se tega zavedaš . Upaj si. Spusti in pppaaadddaaajjj… ZAUPAJ!Irena8. 3. 2010 ob 11:31 #1590natasha31367ČlanTadej, tole z mojim priimkom je res ironično, imaš prav, aha. Ironično je pa tudi to, da dejansko zadnjih 7-8 let pijem samo vodo. Hm, bi mogoče res morala spremeniti priimek? Očitno malo preveč vpliva name, kaj se ti zdi?
Hm, zadovoljna s svojim življenjem? Če si pogledaš moje prejšnje sporočilo, boš videl, da sem napisala, da je življenje, ki ga trenutno živim eno najbolj urejenih in najmirnejših, kar sem jih imela do sedaj. Zadovoljno pa… Recimo zadovoljivo, no. V stilu “kaj pa sploh hočeš več!”, drugače pa ni življenje, ki sem ga sanjala, in ta trenutek je hkrati to življenje, ki ga moram sprejeti takega, kot je, saj trenutno ni možno, da bi bilo drugačno. Mogoče kasneje, ko se otroka končno osamosvojita… Do takrat pa je verjetno še vsaj enih 6 let. Torej moram najti način, kako živeti v tem zadovoljivem življenju in hkrati naučiti moje čakre, da vseeno funkcionirajo kot bi morale. Se to sploh da?!
Imaš prav, to je res nek sindrom, vendar sem tudi jaz pozabila, kako mu je ime. To se je meni že večkrat zgodilo in je tudi vedno potem minilo kar samo od sebe, ja. Ta trenutna reč pri meni pa kar vztraja in vztraja, čeprav se moram pohvaliti, da sem že dve noči končno zares spala. Sicer sem vstala nekajkrat za odtočit, sem pa potem takoj spet zaspala nazaj na srečo, aha. Kot zgleda, je tudi ta napad končno minil, vendar pa se moram zavedati dejstva, da je prišel kot opozorilo in da se bo verjetno prej ko slej spet ponovil, če ne spremenim nekaj v svojem življenju. Pa sem spet pred izzivom: kaj je tisto, kar moram spremeniti?!
Glede na to, da se mi je tudi trebuh kar precej pomiril, imam počasi spet tudi možgane na mestu, tako da sem spet sposobna tudi brati in razumeti, kaj sploh berem. Tako bom najkasneje v četrtek šla v knjižnico in iskreno upam, da me bosta tam čakali obe knjigi, ki si mi jih priporočil (če je prav, da ju preberem, me bosta itak čakali!). Kar se tiče treh pisem, ki si jih omenil, ti moram povedati, da je meni pisanje od vedno bilo nekaj najlepšega in najpomembnejšega na svetu. Ko sem bila stara kakih 18-19 let in sem padla kot v neko eksistencialno krizo, sem se spravila ven prav s pisanjem. Včasih se je zgodilo, da sem bila vsa iz sebe, hodilo mi je na jok, najraje bi se bila vrgla pod kakšen vlak pa sem se spravila k pisanju dnevnika. Celo po 3-4 ure sem pisala, dokler nisem začutila, da nimam več kaj povedati. Ko sem končala, sem bila kot prerojena. Čisto druga oseba, no. Poleg tega sem pa tudi vedno nosila s sabo, kamorkoli sem šla, vsaj majhen košček papirja in svinčnik, da sem lahko kadarkoli in kjerkoli napisala vsaj kak stavek, kadarkoli sem začutila, da to enostavno moram storiti. Sem bila res en čuden patron, ja, mi je pa to tudi ful pomagalo na srečo. Tako da tudi s pisanjem tistih 3 pisem ne bom imela nekih posebnih težav, sploh pa če vem, da bo to pomagalo! Hvala za nasvet.
Danes zjutraj mi je poštar prinesel nihalo, veš. Sem bila kar presenečena, saj nisem pričakovala, da ga boš že tako hitro poslal. Res si ok, ja. Danes zvečer si bom vzela čas in končno odprla tvoj paketek. Komaj čakam!Irena, kakih 10x sem prebrala tvoje sporočilo, vendar po pravici povedano, nisem glih sigurna, da sem ga res dobro razumela. Vseeno pa bi ti rada povedala nekaj o sebi. Sem tip človeka, ki sprejema vedno in vse in vedno so mi vsi zavidali zaradi te moje posebne sposobnosti. Če ti dam nekaj primerov: od svojega enajstega leta starosti imam zelo hudo skoliozo, tako zelo hudo, da imam že zelo dosti let zaraščeno hrbtenico in medenico in da po zdravnikovem mnenju bi morala biti že vsaj 15 let na vozičku. Vsakokrat ko grem v Valdoltro, recimo nekje na 5-7 let in še to samo po kakšen papir in nič drugega, me namesto pozdrava vedno vprašajo:”Ste še vedno na nogah gospa!? Itak ne boste več dolgo.” In vedno se nasmejem in jim rečem, da bom na nogah vsaj še naslednjih 10 let, čeprav imam namen bit na nogah seveda do konca svojega življenja. Zavedam se, da je dovolj ena sama nerodna kretnja ali prehiter gib in bi dejansko lahko pristala na vozičku. Vseeno pa živim in delam tako kot vsi drugi in dejansko sploh ne razmišljam o tem svojem stanju. Tako pač je in konec, aha. Večkrat mi noge mravljinčijo, večkrat me bolijo, lani me je celo tako hudo zagrabilo, da sem se komaj premikala po hiši, saj je bil vsak najmanjši dvig noge ena sama grozna bolečina; za prehodit 5 metrov sem potrebovala kake 3-4 minute, nasploh bilo je grozno, sploh pa, ker je to trajalo 3 mesece! Tudi to sem sprejela kot dejstvo! Bo že minilo! Normalno sem hodila v službo, normalno sem počela tudi vse ostalo, od gospodinjstva do vseh ostalih obveznosti, čeprav so me vsi spraševali, iz kje mi vsa ta moč in volja. Enostavno si nisem dovolila, da me ta reč vrže s tira in mi za vedno spremeni življenje! Že leto in pol vem, da imam PAP3, za zdravnike sem popolnoma neodgovorna oseba, ker se ne spravim v bolnico na biopsijo in potem na rezanje. Na začetku sem sicer padla v tilt, že dolgo pa to sprejemam kot dejstvo in enostavno sploh ne mislim na to. Bo že! Ko je moja mama pri mojih dvanajstih letih dobila sklerozo multiplex in pri mojih petnajstih obležala, mi je šla dobesedno na živce, ko sem jo videla tam v tisti postelji in ko mi je stalno ponavljala, da je pač bolna in da tako pač je in konec. Grrrr, zakaj ni vsaj poskusila poiskati kakšno pomoč ali kaj drugega narediti zase!? Mogoče mi je tudi to pomagalo razviti ta moj karakter, ne vem. Vem samo, da sem se ravno ob tem njenem stanju odločila, da v primeru, če bom kdaj na njenem mestu, se ne bom nikoli predala usodi. Nikoli! Mojo mamo je potem na srečo naš stric po petih letih ležanja končno spravil na noge in na srečo še zdaj hodi, čeprav samo po hiši in čeprav je neozdravljivo bolna (njeno mnenje seveda!). Ko sem pred dobrimi 15 leti tudi sama hudo zbolela in mi naš stric, ki je seveda od mamine ozdravitve za našo družino postal pravi bog, na žalost ni mogel pomagati, so bili komentarji mojih seveda nekako logični: “Boš pač morala sprejeti, da si bolna, in konec!” Ker pa nisem mogla ne živeti ne umreti, sem na skrivaj iskala pomoč drugje, dokler je seveda nisem našla! In po nekje 4-5 mesecih rednih bioenergijskih terapijah sem bila spet popolnoma zdrava! Če bi bila poslušala v moje in se predala usodi….Uh, niti zamisliti si ne morem, kaj bi bilo potem!…
Ko sem bila nekje v tretjem ali četrtem letniku gimnazije….hja, že takrat sem bila zelo drugačna od drugih. Če se samo spomnim, ko je prišel napovedan dan kontrolne naloge iz kateregakoli predmeta, mi gre še zdaj na smeh. Tistega dne so vsi ostali učenci ostajali vsak odmor v razredu in ponavljali snov ali pa si pisali raznorazne plonk lističe in nasploh so zganjali paniko. Jaz sem bila edina, ki sem čisto vsak odmor šla ven iz razreda, na dvorišču čisto v miru in počasi skadila mojo cigareto in potem, včasih celo za učiteljico, šla počasi v razred. Moja najboljša prijateljica se je vedno “jezila” name, češ, kako sem lahko tako mirna in da mi zavida ta moj način. Vedno sem se zasmejala in ji rekla: “Hja, če vem, se mi itak ni treba sekirati, saj bom sigurno dobila dobro oceno, če pa ne vem snovi, pa se mi tudi ni treba sekirati, saj mi tisti odmorčki sigurno ne bodo nevemkako pomagali, da svojo oceno izboljšam. Zakaj bi se torej sploh sekirala?!” …. Ko se mi je pred leti prelomila nosilna gred od motorja v avtu pri nekje 130-140km/h sredi avtoceste, sem se jaz sme
jala, moja prijateljica pa je bila bleda kot zid in se je jezila name, češ, kako se lahko v tej situaciji sploh smejem in vzemam vse tako z lahkoto. … Hja, že leta sem taka, vedno vsak problem, tak ali drugačen, enostavno analiziram, če je potrebno, si vzamem tudi več dni časa za to, vendar na koncu, ko končno najdem rešitev, se pri meni problem spremeni vedno v dejstvo in v velik življenjski izziv, ki mu enostavno ne dovolim, da bi me premagal, ampak vedno premagam jaz njega. Po zdrvnikovem mnenju, bi na mojem mestu bili mrtvi že vsaj trije ljudje, jaz pa ne samo, da sem še živa, ampak nameravam živeti še vsaj naslednjih 50 let ali pa še več in to ZDRAVA! -
AvtorPrispevki
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.