Lilly wrote:
Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.
Navedeno sosledje ne pije vode. Misel je vedno zadnja. Vse je vibracija. Vibracijo zazna najprej telo, skozi katerega se dotakne čustev, sledijo pa misli – misel je to vedno predhodno čustveno obarvana. Zato tudi pogostokrat ne deluje »načrt vedenja«, ki ga omenja Mica. Ti imaš lahko načrt, ampak vibra v telesu zažene čustveni mehanizem odziva, – čim do takšnega avtomatičnega, zakoreninjenega odziva pride, so isli, ki temu sledijo, le posledica tega čustvenega mehanizma – zanesljivo destruktivne in ni šans, da bi z njimi lahko karkoli uravnaval ali krmilil. V tem uspeš le z dovolj razvitim »notranjim opazovalcem«.
Tole se mi pa zdi malo paradoksna logika. Jaz bi rekla, da od zunaj prihajajo impulzi in dražljaji, ki jih sprejemamo skozi čutila. Ta sprožijo v nas odzive – najprej se formirajo misli, potem čustva in nato se lahko pojavijo še reakcije tudi na telesu.
Denimo, da tvoja teorija drži.
Teorija seveda drži, ni pa moja. Kar se tiče dejstva, da so čustveni impulzi bistveno hitrejši od miselnih, je zadeva je tudi v strokovnih krogih splošno znana že več kot 10 let. Američan Benjamin Libet je celo izmeril, da se mentalni odziv zgodi celih 350 milisekund za čustvenim. Na osnovi Libetovih odkritij, je Wolf Singer, direktor Inštituta Maxa Plancka za raziskovanje možganov v Frankfurtu dejal: »Tisto, kar doživljamo kot svobodno odločanje, je zgolj zapoznelo opravičevanje sprememb v našem položaju, do kakršnih bi tako ali tako prišlo. Kaj bom storil, je posledica tistega, kar sem. Možgani se ne odločajo poljubno, ampak na temelju prejšnjih izkušenj.« (Delo, 28.06.2000).
Oglejva si celoten odzivni mehanizem:
Čutila so seveda del telesa, torej se tule strinjava, da vibracijo najprej prestreže telo. Verjetno se strinjava tudi s tem, da imamo težave zaradi vibracij, ki jih ne prepustimo skozi sebe. Primer: Sploh ni nujno, da gre za kakšne grozne strahove ali travme. Lahko je kaj veliko preprostejšega. Pride npr. nek impulz, na katerega se otrok spontano odzove s smehom. Starši menijo, da se je smejal v neprimernem trenutku, zato ga okregajo. Otrok čustveni proces zaustavi. Ta zaustavitev čustvenega procesa se bo odrazila na treh ravneh – na fizični kot napetost v telesu, na čustveni kot tisto, kar E. Tolle imenuje telo bolečine, na mentalni pa kot prepričanje tipa »tega ne smeš«. Kombinaciji teh treh stvari reciva »bolečina«. Kaj se bo zgodilo naslednjič, ko bo prišlo do podobnega dražljaja?
– Vibracija pride od zunaj, prestreže jo telo in se nanjo spontano odzove z napetostjo (avtomatizem, ki deluje v želji, da ne izkusiš bolečine)
– Sledi čustveno nelagodje, kot posledica čustvenega nelagodja pa »temno« obarvane misli.
Lilly wrote:
Kako bi se pa lotil reševanja psihosomatskih težav? Pa ne valda na telesu?
Telo je v resnici zadnje, ki nastrada in nas na zelo evidenten način opozarja, da je potrebno nekaj spremeniti. Razen seveda, če se telesno poškodujemo. Pa še za te primere so raziskali, da se veliko pogosteje poškodujejo ljudje, ki imajo čustvene težave…
Do fizične bolezni pride potem, ko so v telesu dovolj dolgo takšne in drugačne napetosti.
Pristop je morda za marsikoga nenavaden, ampak jaz bi se tega res lotil na telesu, saj gre za prvi filter, ki prestreže zunanje vibracije. Torej ne na ravni fizične bolezni, ampak na ravni telesne napetosti, ki zadržuje procesiranja čustvene bolečine, ki je v njenem ozadju. Ravno zato, ker je temu tako, imajo razne afirmacije zelo omejeno moč delovanja (podzavestni procesi jih preprosto ne sprejmejo, saj je v njih zapis neke druge resnice). In ker je temu tako, Mici ni ratalo, da bi se v neki situaciji vedla tako, kot je planirala – čim je situacija dovolj čustveno nabita, odreagiraš po standardnem odzivu, ki je zapisan na več ravneh v tvoji podzavesti – um pa počepne.
Torej: Da si pri tem pristopu uspešen, moraš imeti dovolj dobro razvitega »notranjega opazovalca«. O.K., sedaj pa pride do situacije, ki je v ebi sprožila telesno napetost, čustveni odpor in destruktivne misli. Takoj je treba opaziti, kaj se dogaja (če tega ne opaziš, se s tem stanjem identificiraš in ti je ali bad, ali popizdiš …). Proti čustvom in mislim se absolutno ne boriš, ampak le opazuješ napetosti v sebi. Ko jih nekaj časa opazuješ, se umaknejo in takrat pogostokrat pride do navala boleče čustvene vsebine, ki pride na plan, prej pa ga e zadrževala ta telesna tenzija. Tudi ta čustveni naboj le opazuješ in se proti njemu nikakor ne boriš. Le na ta način se sprocesira in če se to zgodi, bo tvoj spontani odziv, ko boš naslednjič v podobni situaciji, drugačen!
V praksi se mi vedno znova potrjuje, da sprememba pogleda na svet kaj hitro vpliva na moje čustveno stanje in potem tudi kakšna bolečina ali drug znak na telesu kar mine. Seveda pa je treba najprej najti tisti globoko skrito, destruktivno misel. To je najpomembnejši in največji del naloge.
Če si tisto zgoraj pazljivo prebrala, boš videla, da nam sploh ni treba iskati prvotnega vzroka. Ko imaš neko blokado v sebi, se bodo itak pojavljale situacije, primerne, da jo lahko sprocesiraš. Na tem temelji Tolejev pristop »tukaj in sedaj«.
Usmerjanje pozornosti na dih ali kaj podobnega je zelo uporabna tehnika, a se je je treba pravilno lotiti. Zdi se mi, da gre pri tem velikokrat bolj za odrivanje čustev, zaradi česar se ustvarja še večja napetost. Z usmerjanjem pozornosti nekam drugam se čustva kondenzirajo v pravi naval, ki ga naša pozornost kmalu več ne vzdrži… Zato moramo pri tem usmerjanju pustiti prosto pot tudi čustvom (in seveda mislim). Ampak ne v smislu, da se jim prepustimo, ampak da jih zgolj opazujemo, kakršnekoli se že pojavijo…
Glede na vse napisano in na tvoja zadnja dva stavka, mi tegale verjetno ni treba komentirati.
Brezo wrote:
E Lilly brez veze razlagat osnove…misel-čustva- fizični odziv… Evo rukice…
Šri Aurobinda lepo opisuje, da misel pride od zunaj…zaznamo jo na mentalu…vključijo se čustva, šele nato odpremo usta in spregovorimo...tralala
Vrlo važno, kaj pravi tale Šri Aurobinda.
.
… 
