duša

  • Avtor
    Prispevki
  • #1039
    Napsha
    Član

    Hvala Tadej, jst sem bla neki casa brez racunalnika, tako da je odgovor lih prov uletel. Zavestno delovanje pa dozivljam resnicno kot proces, ki se pocasi prebija skozi lastno varanje samega sebe. Tudi ukvarjanje z duhovnimi disciplinami je zelo tricky. Men je to joga in ce se ozrem nazaj, sem zacela z jogo zelo fanaticno, s strogo samodisciplino, vaja in studij non stop, nc kej prijazno do sebe. Vse sem stekala, pomagal mi ni pa nic, moja napetost se je se bolj stopnjevala. Ko sem bla na sred enega studija sem ze obsedeno iskala nadaljevalni studij, eno samo iskanje za boljsi jutri… Moram pa rect, da srecni slucaji se mi pa dogajajo, recimo tudi tako, da mam na poti ljudi, ki me stresejo, dej zbud se ze. Se mi zdi, da se mora clovek res posteno utrudit in te nekak spontano res pripelje do tega, da zacnes sprejemat to kar mas v sebi in to kar se odraza zunaj, sej druzga ze vec ne preostane haha. Tud svoje vprasanje prepoznavam kot se en poiskus iskanja neke stabilnosti, ker imam romanticno predstavo, da ko si v stiku s hotenjem svoje duse, ti to daje notranjo stabilnost… Pa se mi zdi, da je boljs kar mal pozabit na to, pa dovolit da se stvari odvijejo po svoje. V zadnjem casu mi je v pomoc mantra jaz sem, kot nekaksen reminder, da se spet in spet poklicem v moment zdaj.

    Si pa dal res fajna vprasanja, da se clovek vprasa, pa da se sred svojih scenarijev spet mal bolj zjasnis sam seb…

    Lepo je če deliš
    #1042
    tadej pretner
    Moderator

    Napsha wrote: Tudi ukvarjanje z duhovnimi disciplinami je zelo tricky. Men je to joga in ce se ozrem nazaj, sem zacela z jogo zelo fanaticno, s strogo samodisciplino, vaja in studij non stop, nc kej prijazno do sebe. Vse sem stekala, pomagal mi ni pa nic, moja napetost se je se bolj stopnjevala. Ko sem bla na sred enega studija sem ze obsedeno iskala nadaljevalni studij, eno samo iskanje za boljsi jutri..

    Zamenjati je treba pristop in morda količino vadbe. Za primer ti bom dal enega modernih pristopov k treningu športnikov:
    – Klasičen pristop je trenirat, trenirat, trenirat, cilj pa je zmaga. Pri tem pristopu pride do notranjih tenzij tako zaradi garaškega treninga kot tudi zaradi obremenjenosti z rezultatom.
    – Nekateri strokovnjaki predlagajo drugačen način. Prilagoditi oziroma zmanjšati količino treninga na raven, da ti ni mučen, zmaga pa sploh ni več cilj, ampak je cilj uživati v igri (če gre recimo za tak šport), postati čim boljši (a za merilo ne jemlješ rezultata) in igrati čim boljše (kljub porazu si lahko z nekaterimi fazami igre zadovoljen in v njih prepoznaš napredek). Gre torej za to, da se usmeriš na pot, ne na cilj. Kar pa se zmag tiče, pa itak pravijo, da jih največ pride takrat, ko jim obrneš hrbet!!! Torej ko si usmerjen na pot in ne na cilj, ki ti jemlje pozornost in s tem energijo, nujno potrebno za to, da je samo športno udejstvovanje čim kvalitetnejše.

    Lepo je če deliš
    #1053
    Napsha
    Član

    Hja se strinjam, gnati se za rezultati te fino zamota in zaposli, napet si pa ker nisi zadovoljen s tem kar je zdaj….Obrniti zmagam hrbet, ta je dobra!

    Lepo je če deliš
    #28836
    Anonimnež
    Nedejavno

    Ker življenje ni pojav, ki bi ga znanost znala pojasniti, je bilo treba neljubi manjko z nečim nadomestiti. Absurdno bi bilo, da bi se z življenjem in duhovnimi fenomeni srečevali, a jih ne bi mogli obravnavati, ker bi ne bilo verbalnih orodij za popis določenih nesnovnih pojavov. Religija je ponudila koncept duše.

    O nesnovni, “duhovni” naravi človeka so govorili že od pradavnine, zato to ni bilo nič čudnega, da so te ideje privzeli tudi v krščanstvo. Toda zanimivo je, da duše in duha tudi krščanska Biblija ne opredeljuje natančneje, ne podaja kake oprijemljive razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja, kot bi bila nekaj samo po sebi umevnega. Telo naj bi postalo “živo”, ko se vanj spusti Duh v obliki duše.

    Duša naj bi bila neumrljiva. Bila naj bi nekakšen vmesnik med telesom in Duhom oz. med materijo in zavestjo. Ker pojavov delovanja umrlih na žive tudi po tem, ko so že zapustili fizično telo, nikoli ni manjkalo, in ker so bila razločna znamenja, da ima duša razen telesnosti številne lastnosti človeka, je prišlo do prepričanja, da je duša tisto primarno, duhovno bistvo človeka. Komunikacija z dušami umrlih ni niti danes nič nenavadnega, angeli in druga bitja iz duhovnega sveta pa so entitete, h katerim se ljudje obračajo po pomoč.

    Da bi bolje pojasnili nekoliko nelogično trditev, da naj bi bila duša neumrljiva, pa vendar povezana s fizičnim telesom, si je bilo treba izmisliti primerno razlago, kako je kratkotrajno telo povezano z večno dušo, se pravi neskončno s končnim. To je bilo možno s teorijo o reinkarnaciji, ki jo vsebuje večina vzhodnih verstev; vsebovalo jo je tudi samo jedro verske doktrine zgodnjega krščanstva. Če je eno življenje smešno kratko v primerjavi z večnostjo, pa je stvar precej drugačna, če je teles, ki jih duša zaporedoma nastanjuje, ogromno, kajne? In smisel: duhovno izpopolnjevanje duše skozi zaporedne inkarnacije. Ideja je v osnovi pravilna.

    Toda, ali je vse skupaj resnično?

    Resnično ja prav toliko, kot je resnično telo. Duša je, tako kot telo, pojav v tvoji zavesti. Če verjameš v obstoj telesa, potem takrat, ko se pričneš zavedati duhovnih fenomenov, običajno pričneš verjeti tudi v vmesnik med duhovnim in fizičnim, to je v dušo.

    Dejstvo je, da tako telo kot dušo v zavesti ustvari um. To sta torej konstrukta uma, ki je orodje zavesti. Ali se lahko zaneseš na tisto, kar ti govori um? Če gre za vprašanje Resnice o tebi, ne moreš.Ti ne moreš biti nekakšna predstava v umu; si mnogo več od uma. Ne moreš biti nič od tega, kar si um izmisli, saj bi to pomenilo, da se je Stvarnik zreduciral na nekaj, kar je ustvaril sam. To pa je absurd.

    Naj so predstave o duhovnem svetu, o duši in duhovnosti še tako prepričljive, so le koncepti v umu. Če hočeš najti svoje pravo bistvo, ga ne išči v nečem omejenem (kot npr. v umu) temveč tam, kjer se lahko zaveš svoje neomejene in brezčasne narave. Ta se ti odkrije šele tedaj, ko um utihne. Nahaja se v sedanjem trenutku, v večnem “zdaj”.

    Past, ki se skriva v konceptu duše, je v tem, da je med dušo in njenim “resničnim izvorom” (ta naj bi bil Bog), kopica posrednikov, angelov in zapletene višje duhovne hierarhije. S tem ta koncept postane odlično orodje za manipulacijo. Duši Boga ni dano spoznati, olajšanje njenih bremen pa je možno le ob pomoči angelov in ob “Bogu všečnem ravnanju”. Ne le, da je človek (oz. njegova duša) po tej doktrini ločen od Najvišjega, od Boga, temu se mora po doktrinah religij celo udinjati, ravnati njemu všečno, da bi se “odrešil”. Čeprav pridobi nekakšen občutek večnosti, je človek s tem konceptom prav tako nesvoboden, suženj duhovnih sil (Bog, angeli, pa tudi hudič!), ki imajo moč nad njim. Koncept duše je tako miselni kalup, ki preprečuje človeku, da spozna svojo pravo naravo, svoje resnično bistvo.

    Kljub očitanim pomanjkljivostim bi bilo koncepta duše in duhovne narave človeka napačno razglasiti za popolno zablodo in napako. Treba ju je videti v kontekstu razvoja človekove zavesti – na tej poti se oprijemaš napačnih, a vseeno vse bolj izpopolnjenih konceptov, ki te vodijo h končnemu spoznanju svoje Biti. Sprejeti sebe kot dušo pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se pričneš istiti z neskončno, večno dušo – to pa je velik in zelo pomemben korak naprej.

    Koliko problemov, ker ne moremo (znamo) razmišljati, ne da bi nas obremenjeval čas, ta domislek uma!

    SE NADALJUJE

    Zoran Železnikar
    http://www.prisluhni.si

    Lepo je če deliš
    #28855
    snowcat :)
    Participant

    lotus wrote: ….. Sprejeti sebe kot dušo pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se pričneš istiti z neskončno, večno dušo – to pa je velik in zelo pomemben korak naprej….

    Jaz (karkoli že to je) pa domnevam, da korak naprej je sprejeti dejstvo, da je telo umrljivo in da edino interakcija med telom, dušo in duhom (informacijsko polje) je okolje za rast. Da istovetenje s dušo je prav človeška potreba po neskončnosti, nesmrtnosti. Človeško telo je isto kot telo rastline, nastane, cveti, umre in postane del celote, brez tega, da se še naprej upenja na dejstvo, da je bila enkrat rastlina. Trinity nastane istočasno – ni možno rečt, da je duša aktivirala telo, niti da se je zavest naselila v telo. Da najprej to in potem uno. Vse se zgodi istočasno, nastanek in kasneje nenastanek.
    Um je orodje zavesti – ja.

    Vsak posameznik, ki deljuje na osnovi akcije in reakcije, pogojenosti….investira ogromno energije, da preživi. Jasno, da potem noče sprejeti idejo, da je vse to bilo ,,zastonj,, in v prah se obrniti.

    s.

    Lepo je če deliš
    #28861
    snowcat :)
    Participant

    tadej pretner wrote: ….. Del duše, ki je nesmrten,
    je razpet med bivanjem v materialni realnosti in svetom idej (UIP, Sveti duh).
    Gre za energijsko strukturo z nekakšno specifično zavestjo, razvito do določene
    stopnje, ki ima takrat, ko je inkarnirana, vlogo duhovno-vodstvenega dela
    človeka….

    Predstavi si ozek hodnik v labirintu. Vse, ki človek ,,vidi,, je nekaj malo pred sabo in nekaj malo za sabo. Dokler se premika po sredini, je vse ok, vsakič kadar gre iz poti se udari ob zid, ali kar riba ob zid in si povzroča stalne bolečine, poškodbe. Bolečina je opozorilo, da človek ni na sredini hodnika. Poškodbe človeka izčrpavajo in crkne, še preden bi lahko potencialno šel še veliki kos poti. Duša je kot pasažer, ki gre ,,nazaj,, v morje. Lahko bi rekli, da je to nek tip parazita, ki ima namen nekam priti in se pelje. Fora je v tem, da vozilo brez duše se ne premika in vozilo ima tud svojega voznika. Vozilo brez voznika se tud ne premika. Je to fascinantna simbioza.
    Nekako vse informacije se držijo ideje, da duša je tista, ki gre nekam, da je duša tisto, ki ima cilj. Hm….iz razdrobljene nazaj v celoto. Puzel v veliko sliko. Kapljica nazaj v morje. Jaz osebno sumim, da ni tako. Da ni nobenega posebnega cilja, ni nobene posebne višje celote ali kaj takega. Da edino vodilo je pot do ravnovesja. Zakaj se govori da duša raste ? Da se vrne ? Imam doma lučko s oljem in noter je vosek. Kadar sveti lučka, vosek se segreje in potuje gor, poči in nazaj dol, in tako naprej, po ogromno urah se na nekaj časa vse upočasi, zelo upočasi. Če s to lučko potreseš nastanejo drobne voščene kapljice, ki se ponovno sdružijo in vse se ponovno v celoti premika gor, dol, … a je to ta fora s dušo ? Vosek, lučka, olje, …termodinamika. Samo, to je eden od primerov iste zadeve, ravnovesje, nič porabe energije
    Hm, zmeraj se vsiljuje vprašanje, ne da ? Kje se vzela ta lučka in ta elektrika, …. zakaj, ma, zakaj, zakaj, …

    Pot do ravnovesja. Edina usmeritev. Vse ostalo so samo tehnični detajli, podrobnosti, epizode na različnih področjih (kemija, energije, magnet, dimenzija una ali ona…ma kar želiš). Dobro počutje, veselje, pripadnost, … to so pač motivacijski mehanizmi za um, za voznika.

    Vse je zelo neosebno. Respektive, nič ni osebno.
    Ni nobenega posebnega vodstva za človeka. Človek nastane v istem trenutku, kadar se trinity zgodi. Vse to se dogaja s ciljem ravnovesja. Raziskavanje trinity pa je fascinantna zadeva, to vsekakor. Recimo zgodba Budha je resno zanimiva zadeva….

    Slika je tako velika in tako komplexna… prav možno je, da smo cel naš svet del smrdute nogavice enega vesoljca, ki se ne umiva….

    s.

    Lepo je če deliš
    #28915
    glas
    Participant

    Omejen sebičen ego se ponavadi uravnoveša z nesebičnimi dejanji za druge, z razdajanjem drugim, služenjem,..
    Omejeno dušo pa se ponavadi osvobaja z dovoljenjem, da je ta lahko dovolj ”sebična” da dela le to kar ona hoče..
    Razlika med eno in drugo sebičnostjo pa je le ena; ko je egu neke osebe dovoljeno da je sebičen, so drugi ljudje okrog njega prikrajšani; ko je duši neke osebe dovoljeno da je sebična, vsi ljudje okrog take osebe, na dolgi rok le pridobovajo, bolj in bolj,..

    http://wakeup-world.com/2015/05/08/sacred-selfishness/

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.