Reply To: kako pomagati telesu?
Tadej, tole z mojim priimkom je res ironično, imaš prav, aha. 
Ironično je pa tudi to, da dejansko zadnjih 7-8 let pijem samo vodo. Hm, bi mogoče res morala spremeniti priimek? Očitno malo preveč vpliva name, kaj se ti zdi?
Hm, zadovoljna s svojim življenjem? Če si pogledaš moje prejšnje sporočilo, boš videl, da sem napisala, da je življenje, ki ga trenutno živim eno najbolj urejenih in najmirnejših, kar sem jih imela do sedaj. Zadovoljno pa… Recimo zadovoljivo, no. V stilu “kaj pa sploh hočeš več!”, drugače pa ni življenje, ki sem ga sanjala, in ta trenutek je hkrati to življenje, ki ga moram sprejeti takega, kot je, saj trenutno ni možno, da bi bilo drugačno. Mogoče kasneje, ko se otroka končno osamosvojita… Do takrat pa je verjetno še vsaj enih 6 let. Torej moram najti način, kako živeti v tem zadovoljivem življenju in hkrati naučiti moje čakre, da vseeno funkcionirajo kot bi morale. Se to sploh da?!
Imaš prav, to je res nek sindrom, vendar sem tudi jaz pozabila, kako mu je ime. To se je meni že večkrat zgodilo in je tudi vedno potem minilo kar samo od sebe, ja. Ta trenutna reč pri meni pa kar vztraja in vztraja, čeprav se moram pohvaliti, da sem že dve noči končno zares spala. Sicer sem vstala nekajkrat za odtočit, sem pa potem takoj spet zaspala nazaj na srečo, aha. Kot zgleda, je tudi ta napad končno minil, vendar pa se moram zavedati dejstva, da je prišel kot opozorilo in da se bo verjetno prej ko slej spet ponovil, če ne spremenim nekaj v svojem življenju. Pa sem spet pred izzivom: kaj je tisto, kar moram spremeniti?!
Glede na to, da se mi je tudi trebuh kar precej pomiril, imam počasi spet tudi možgane na mestu, tako da sem spet sposobna tudi brati in razumeti, kaj sploh berem. Tako bom najkasneje v četrtek šla v knjižnico in iskreno upam, da me bosta tam čakali obe knjigi, ki si mi jih priporočil (če je prav, da ju preberem, me bosta itak čakali!). Kar se tiče treh pisem, ki si jih omenil, ti moram povedati, da je meni pisanje od vedno bilo nekaj najlepšega in najpomembnejšega na svetu. Ko sem bila stara kakih 18-19 let in sem padla kot v neko eksistencialno krizo, sem se spravila ven prav s pisanjem. Včasih se je zgodilo, da sem bila vsa iz sebe, hodilo mi je na jok, najraje bi se bila vrgla pod kakšen vlak pa sem se spravila k pisanju dnevnika. Celo po 3-4 ure sem pisala, dokler nisem začutila, da nimam več kaj povedati. Ko sem končala, sem bila kot prerojena. Čisto druga oseba, no. Poleg tega sem pa tudi vedno nosila s sabo, kamorkoli sem šla, vsaj majhen košček papirja in svinčnik, da sem lahko kadarkoli in kjerkoli napisala vsaj kak stavek, kadarkoli sem začutila, da to enostavno moram storiti. Sem bila res en čuden patron, ja, mi je pa to tudi ful pomagalo na srečo. Tako da tudi s pisanjem tistih 3 pisem ne bom imela nekih posebnih težav, sploh pa če vem, da bo to pomagalo! Hvala za nasvet.
Danes zjutraj mi je poštar prinesel nihalo, veš. Sem bila kar presenečena, saj nisem pričakovala, da ga boš že tako hitro poslal. Res si ok, ja. Danes zvečer si bom vzela čas in končno odprla tvoj paketek. Komaj čakam!
Irena, kakih 10x sem prebrala tvoje sporočilo, vendar po pravici povedano, nisem glih sigurna, da sem ga res dobro razumela. Vseeno pa bi ti rada povedala nekaj o sebi. Sem tip človeka, ki sprejema vedno in vse in vedno so mi vsi zavidali zaradi te moje posebne sposobnosti. Če ti dam nekaj primerov: od svojega enajstega leta starosti imam zelo hudo skoliozo, tako zelo hudo, da imam že zelo dosti let zaraščeno hrbtenico in medenico in da po zdravnikovem mnenju bi morala biti že vsaj 15 let na vozičku. Vsakokrat ko grem v Valdoltro, recimo nekje na 5-7 let in še to samo po kakšen papir in nič drugega, me namesto pozdrava vedno vprašajo:”Ste še vedno na nogah gospa!? Itak ne boste več dolgo.” In vedno se nasmejem in jim rečem, da bom na nogah vsaj še naslednjih 10 let, čeprav imam namen bit na nogah seveda do konca svojega življenja. Zavedam se, da je dovolj ena sama nerodna kretnja ali prehiter gib in bi dejansko lahko pristala na vozičku. Vseeno pa živim in delam tako kot vsi drugi in dejansko sploh ne razmišljam o tem svojem stanju. Tako pač je in konec, aha. Večkrat mi noge mravljinčijo, večkrat me bolijo, lani me je celo tako hudo zagrabilo, da sem se komaj premikala po hiši, saj je bil vsak najmanjši dvig noge ena sama grozna bolečina; za prehodit 5 metrov sem potrebovala kake 3-4 minute, nasploh bilo je grozno, sploh pa, ker je to trajalo 3 mesece! Tudi to sem sprejela kot dejstvo! Bo že minilo! Normalno sem hodila v službo, normalno sem počela tudi vse ostalo, od gospodinjstva do vseh ostalih obveznosti, čeprav so me vsi spraševali, iz kje mi vsa ta moč in volja. Enostavno si nisem dovolila, da me ta reč vrže s tira in mi za vedno spremeni življenje! Že leto in pol vem, da imam PAP3, za zdravnike sem popolnoma neodgovorna oseba, ker se ne spravim v bolnico na biopsijo in potem na rezanje. Na začetku sem sicer padla v tilt, že dolgo pa to sprejemam kot dejstvo in enostavno sploh ne mislim na to. Bo že! Ko je moja mama pri mojih dvanajstih letih dobila sklerozo multiplex in pri mojih petnajstih obležala, mi je šla dobesedno na živce, ko sem jo videla tam v tisti postelji in ko mi je stalno ponavljala, da je pač bolna in da tako pač je in konec. Grrrr, zakaj ni vsaj poskusila poiskati kakšno pomoč ali kaj drugega narediti zase!? Mogoče mi je tudi to pomagalo razviti ta moj karakter, ne vem. Vem samo, da sem se ravno ob tem njenem stanju odločila, da v primeru, če bom kdaj na njenem mestu, se ne bom nikoli predala usodi. Nikoli! Mojo mamo je potem na srečo naš stric po petih letih ležanja končno spravil na noge in na srečo še zdaj hodi, čeprav samo po hiši in čeprav je neozdravljivo bolna (njeno mnenje seveda!). Ko sem pred dobrimi 15 leti tudi sama hudo zbolela in mi naš stric, ki je seveda od mamine ozdravitve za našo družino postal pravi bog, na žalost ni mogel pomagati, so bili komentarji mojih seveda nekako logični: “Boš pač morala sprejeti, da si bolna, in konec!” Ker pa nisem mogla ne živeti ne umreti, sem na skrivaj iskala pomoč drugje, dokler je seveda nisem našla! In po nekje 4-5 mesecih rednih bioenergijskih terapijah sem bila spet popolnoma zdrava! Če bi bila poslušala v moje in se predala usodi….Uh, niti zamisliti si ne morem, kaj bi bilo potem!…
Ko sem bila nekje v tretjem ali četrtem letniku gimnazije….hja, že takrat sem bila zelo drugačna od drugih. Če se samo spomnim, ko je prišel napovedan dan kontrolne naloge iz kateregakoli predmeta, mi gre še zdaj na smeh. Tistega dne so vsi ostali učenci ostajali vsak odmor v razredu in ponavljali snov ali pa si pisali raznorazne plonk lističe in nasploh so zganjali paniko. Jaz sem bila edina, ki sem čisto vsak odmor šla ven iz razreda, na dvorišču čisto v miru in počasi skadila mojo cigareto in potem, včasih celo za učiteljico, šla počasi v razred. Moja najboljša prijateljica se je vedno “jezila” name, češ, kako sem lahko tako mirna in da mi zavida ta moj način. Vedno sem se zasmejala in ji rekla: “Hja, če vem, se mi itak ni treba sekirati, saj bom sigurno dobila dobro oceno, če pa ne vem snovi, pa se mi tudi ni treba sekirati, saj mi tisti odmorčki sigurno ne bodo nevemkako pomagali, da svojo oceno izboljšam. Zakaj bi se torej sploh sekirala?!” …. Ko se mi je pred leti prelomila nosilna gred od motorja v avtu pri nekje 130-140km/h sredi avtoceste, sem se jaz sme
jala, moja prijateljica pa je bila bleda kot zid in se je jezila name, češ, kako se lahko v tej situaciji sploh smejem in vzemam vse tako z lahkoto. … Hja, že leta sem taka, vedno vsak problem, tak ali drugačen, enostavno analiziram, če je potrebno, si vzamem tudi več dni časa za to, vendar na koncu, ko končno najdem rešitev, se pri meni problem spremeni vedno v dejstvo in v velik življenjski izziv, ki mu enostavno ne dovolim, da bi me premagal, ampak vedno premagam jaz njega. Po zdrvnikovem mnenju, bi na mojem mestu bili mrtvi že vsaj trije ljudje, jaz pa ne samo, da sem še živa, ampak nameravam živeti še vsaj naslednjih 50 let ali pa še več in to ZDRAVA!