Reply To: Equilibrium delavnica
ANA wrote: Zanimivo tole, zelo. Namreč tudi jaz “bijem bitko” z egom…predvsem se mi pa porajajo razni “zakaj”… Zakaj se moramo naučiti pravilno živeti…zakaj nam to ni dano že ob rojstvu? zakaj nam vesolje daje tako težke naloge, da se iz njih nekaj naučimo? In kaj potem, ko vso to znanje osvojimo in začnemo pravilno živet…kaj potem je to to in se nam ni treba več vračat v življenje? Ali je življenje katarzičnega pomena? Ker greš potem kam že? Med menihe in cel lajf premeditiraš, da boš potem kaj? No takle mam zdej u glavi…
Hkrati živimo v več svetovih. Svetu atomov, kjer je vse povezano, svetu materialnih oblik, ni za zanemariti niti našega čustvenega sveta- Dojenček realnost zaznava drugače kot odrasel človek – šele okoli tretjega leta starosti se mu percepcija popolnoma naštela na materialno realnost, prej čuti povezanost in zaznava tudi nekatere manj materialne ravni realnosti. Duša je ob inkarnaciji iztrgana iz ene realnosti in umeščena v drugo. Poanta lajfa je vnesti v svet, ki ga izkušamo s čutili vnesti kvalitete drugih realnosti.
ANA wrote:
“delovanje iz praznine, v katerem se želje umaknejo, na površje pa
pridejo vizije. In ko deluješ v okviru vizij, se začnejo stvari
dogajati same.”Že, ampak a niso ravno želje tiste, ki nas pripeljejo do vizij? Delovanje iz praznine…a je to v človeški naravi?
Ne me narobe razumet…Men je to, kar vi2 pišeta čist cool….ampak na trenutke se mi zdi vse skup kr neki…Ok, vizualiriziram, da sm zdrava….Da gre vse slabo iz mene…a je tko pravilno?
Materialna resničnost je omejena s prostorom in časom, kot tudi naše pogojene misli in čustva, saj se nanašajo nanjo. In v pogojenem izkušanju materialne resničnosti popolnega zadovoljstva ni – želja te natera v akcijo, ko je izpolnjena, hočeš več, hočeš nekaj drugega. Ne izkušaš zadovoljstva. Materialna realnost je polarna – v njej je dobro in slabo, tako stvari vsaj interpretira pogojeni um.
Mam občutek, da včas mal meditiraš. Ko si v meditaciji, imaš vse, ne potrebuješ ničesar, si zadovoljna. Hkrati si v praznini in vse le je – ni več polarnosti. In v tem stanju ni niti želja, ki se nanašajo na materialni svet. Na površje pridejo tvoje resnične potrebe.
Polarnost generira želje, ki so obarvane čustveno. Ko deluješ iz praznine, čustvene obarvanosti ni, saj vse le je in na tej ravni, kjer si v “vse” integriran, se začnejo rojevati ideje (vizije), ki se uresničujejo “na golo misel”.
Popolnoma jasno je, da živimo v materialni resničnosti, mimo tega ne gre. Ampak če v njej deluješ nepogojeno in slediš svojim nepogojenim potrebam, se v materialnem svetu udejanjajo dogodki in ti prihajajo dobrine, ki jih res rabiš, ki so tvoja resnična, ne pogojena potreba.
PA da nau’š zdaj mislila, da si v nepogojenem stanju imun za čustva. Izkušaš jih, a nanje nisi vezan. So pa reducirana v smislu, da te nihče ne more verbalno prizadeti. Ampak popolnoma nepogojeno v pogojenem svetu le ne moreš delovati, saj imaš neko individualnost, samosvojost. To pomeni, da izkušaš ne le stalno zadovoljstvo, ampak tudi bolečino (recimo ob izgubi) – a je le trenutna; nanjo nisi vezan.