Reply To: EGO

[ozelot]

tadej pretner wrote:

ozelot je napisal/a:

b) Programirani jaz, ki mu običajno pravimo lažni jaz. Ko se začne proces odraščanja in vzgoje, vsakega otroka filajo s tem, kaj sme, kaj ne sme, kaj je normalno in kaj ni, kako se mora obnašati v določenih situacijah, kaj je v življenju pomembno in kaj ni, kdo je dober in kdo slab

V kontekstu ega se, predvsem vzhodnjaški avtorji, precej ukvarjajo s pojmom želja. Običajno pravijo, da bi se morali željam odreči.

Je temu res tako?

Energija v nas teče načeloma takrat, kadar spontano počnemo stvari, ki jih radi počnemo in kadar ne počnemo stvari, ki se nam jih ne ljubi početi. Razna programiranja, traume …nas seveda oddaljujejo od spontanosti. Energijski “odmev” programov, s katerimi smo identificirani, pa so telesne napetosti. Ko se moramo držati kupa pravil …, imamo zavestnost usmerjeno navzven, na pravila, na zunanji svet … Zavestnost se torej umakne iz telesa, vanj pa se naselijo napetosti. Zato se v svojem telesu ne počutimo več dobro. Druga stvar je, da takrat, ko se otrok zave, da je ločena entiteta, izgubi občutek povezanosti, v katerem se je počutil izpolnjenega in potem ta občutek izpolnjenosti išče izven sebe – skozi že omenjene identifikacije. Več identifikacij, več napetosti v telesu. Zaradi teh napetosti se torej počutimo slabo, zato se pojavlja v nas kup želja, da bi se skozi njihovo izpolnitev počutili boljše in izpolnjeno. Ampak ko si posamezno željo izpolnimo, je ta občutek izpolnjenosti le trenuten oziroma kratkotrajen. Ne prinese občutka notranje izpolnjenosti. Zato se v nas generirajo vedno nove in nove želje.

Ali se jim je treba torej odreči?

Niti slučajno!!!!!!!!!!!!!!!!!

Če rečeš: “odrekam s željam, vezanim na materialni svet”, bo to novo pravilo, ki bo v tebi ustvarilo nove napetosti in počutil se boš še slabše (bi, pa ne smem oziroma se temu odrekam – energija ne teče). Edina pot je, da sprocesiramo telesa bolečine in kontrolne mehanizme v naše, čustvenem telesu – s tem avtomatično odpadajo tudi telesne napetosti, počutimo se boljše in to boljše počutje izhaja iz nas (do njega torej ne pride zato, ker se je v materialnem svetu zgodilo nekaj, kar nam paše), na ta način pa začnejo želje, vezane na materialni svet, spontano same odpadati.

Ko sem bil v Braziliji sem se zavedal (med drugim kajti tam sem vask dan posebej imel svoje mikro razdetje) da tlačim svoje želje in jih prilagajam-omejujem na svoje umsko polje verjetnega ki pa je včasih pretirano skrčeno, čeprav veljam za “nerealnega” na tem področju. Tam sem si zaželel spet želeti. Ko si iskreno nekaj zaželim in me boli k***c ali se bo želja izpolnila ali ne zares uživam. Uživam že v tem da si upam želeti in uživam v tem toku energije ki jo želja brez odvisnosti od manifesta ponuja. Želja je pravica. Sicer nevem kaj ima to z egom ampak bom vseeno napisal do konca. Po Abrahamu je želja nasprotni pol težav in če večja je težava večja je želja. Ljudje v težavah streljajo pušcice želja v vseh smereh in s tem že navdihujejo rešitev. Ta rešitev bo prišla bodisi začasa njihovega življenja bodisi v poznejših časih. Še vedno citiram Abrahama. Težave ki so jih imeli ljudje so povzročile da so ti ljudje imeli želje in te želje nam pomagajo živeti ker se uresničujejo tudi nam. Moj ljubi Germain pravi da se nam bojo izpolnile vse molitve ki so jih ljudje molili tisočletja, začenši 2013. Če povežem obe trditve skupaj se kar ujemata. Skratka s željo ni nič narobe. Ravno nasprotno… treba je pa le znati želeti in paziti na to kako to željo doživljaš. Ne biti odvisen od manifesta, ne željo čutiti kot nekaj česar nimaš, in uživati v uživanju.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem