Odgovori na: Transurfing realnosti
Vadim Zeland. Hm. Se prav spomnim te dileme.
Eni rečejo – ni treba se bojevat, matrat, tečt, diha zadrževat – samo po TVOJI različici korakat. Kako veš, da je TVOJA ? Pač je veselje, ni padca, ni pomembnosti, pač gre lepo s toplino in užitkom. Zveni zelo podobno pri zasvojenosti in odvisnikih, samo, da oni pa imajo padce. Še zmeraj ni odvzeta pravice kreacije – loži diapozitiv noter, oddaj naročilo in se pusti peljat po potki različic. Bodi aktiven/pasiven, sodeluj s procesom (tam je skrita resnica izjave ,,podarjenemu konju na zobe ne glej,,).
Drugi pa rečejo – spontanosti ni dokler si v poljih in te peljejo polja. Da prideš sam do sebe, je potrebno se odtrgat od polj (različne tehnike, primer je Proces prisotnosti). Torej upor, garanje, muke, padci, obup, …. rezultat ne garantiran, je pa. Ta občutek lahkotnosti kadar nekaj (večino ni prav jasno kaj) odpade in energija zašopa 
Tako, da zgleda, da srednje poti ni ha-ha-ha-ha-ha. Sama ugotavljam, da občutki so že ta pravi, da povejo resnico. Kako pa vidimo ali hočemo nočemo videti resnice, pa je zgodba za vsakega posebej. Človek si lahko zida zidove, se ščiti. Energija pa nima dostopa. Na koncu naši lastni zidovi padejo prav na nas. Ta situacija pa se kliče – status bolnik.
Dvom je krasna zadeva, ima svoj namen, so pa trenutki, da ,,skok zaupanja,, je edina pot.
snowcat