Tvoji odgovori

[zepo]

Lepo jutro Irena

Tukaj bi samo še ponovil nekaj: očitno ne veš kaj upanje sploh predstavlja. Morda vsakomur nekaj. Tule imaš še podane definicije same besede…Kako jo pa ti čutiš in vidiš, je pa tvoj problem, kot sem že napisal…Mimogrede, slabo si prebrala Snyderja (ga nisi), bi lahko videla, da je ta koncept star 35 let in v svetu izredno priznan- v krogih širše psihologije in tudi v množičnem obsegu, kot zelo uspešna psihoterapija (očitno je lahko soditi, ne da bi zadevo vsaj malo spoznal…-bolj komot jo je odvreč, ker ti je drugi pol popolna neznanka – psihologija obravnava stanja tudi v večdimenzionalnih pomenih- podobno kot polarnost sama- pozitivno ali pa negativno stanje- primer: strah, želja, smeh, žalost, upanje, občutek sreče, ljubezen…vsaka teh besed ima več vidikov in klasifikacij- iz kje izhaja, kaj povzroča, v kaj se lahko izrodi itd…)

Slovar slovenskega knjižnega jezika :
1.-duševno stanje, ko se vidi možnost iz težkega položaja
2.-duševno stanje, ko se želeno vidi mogoče, dosegljivo
3.-izraža možnost uresničitve nečesa

Syder- vsota duševne volje in usmerjene moči za dosego cilja,ki si si ga zadal
Shane Lopez – psihološki konstrukt, ki se pojavi pri spremembi ciljev, lahko za vzpostavitev načrta za dosego teh ciljev, in ki vzdržuje motivacijo za izvedbo načrta.
Dejstvo je, da ta opredelitev (pozitivne psihologije) upanja zahteva tudi lastno učinkovitost in po mnenju psihologov Alberta Badure in J. Madduxa upanje izraža v tem konceptu – prepričanje v lastne sposobnosti za uspeh na katerem koli področju. Mnenje pozitivne psihologije je še, da če združimo upanje in lastno učinkovitost, dosežemo spremembe v realnosti skozi ZAVESTNO načrtovanje.

Torej na kratko- še enkrat- če nekdo ne pozna več vidikov in pomenov ene besede, je to njegova stvar. Pojmovanje pa je navadno povezano z notranjo usmeritvijo in stanjem. Kdor v upanju vidi tisto, kar si ti napisala, je verjetno nezaupljiv človek, ki v vsaki besedi, osebi, dejanju, vidi neka več, nekaj kar ga ogroža. Nepriznavanje pozitivizma v besedi upanje, nakazuje natanko to. Kdor ima upanje, ga navadno ni strah, upanje ne povzroča izločanje adrenalina, hitrega utripa in pospešenega, kratkega dihanja…Razumevanje je stvar posameznika, kot sem dejal – je pa pogojeno s notranjo usmerjenostjo.
Če temeljim na zavednem egu, ne potrebujem želja,. ker ta umetno zgrajena notranja moč ( iluzija) mi to ne dopušča, ji je odveč. Torej bom željo videl vedno kot nekaj slabega.
Molitev je za marsikoga pasivno dejanje, predvsem za tiste, ki ne znajo, niti ne zmorejo vložiti v molitev srce…
Sodba je izraz zavednega ega, presoja brez izkustva, znanja in poznavanja pa rezultat delovanja ega.
Hvaležnost je marsikomu samoponiževalno dejanje, nekomu drugemu pa odnos srca, duše in potreba po medsebojnem izkazovanju spoštovanja in ljubezni.

Razumevanje določenih pojmov je težavna zadeva, tako tudi upanje lahko vzameš kot “zadnjo” bilko pred sesutjem, lahko pa kot usmerjenop, aktivno orodje za dosego preobrazbe ali razvojne poti. Naše notranje usmeritve, usklajenosti ali neusklajenosti, namere in karakterji- to pogojujejo.

Še enkrat bi ti dal na srce, da premisliš kaj vse je lahko upanje…ozka usmeritev, kot tudi posploševanje, mnogokrat zaslepi človeka….S tem bi pa res zaključil…

Lepo bodi

Matjaž

zepo2010-11-09 06:46:03

Lepo je če deliš

[zepo]

Irena wrote:

zepo je napisal/a:

zepo je napisal/a:

hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…

Se popravljam: ne gre za negativni izrazni segment duše, temveč gre za negativni segment – ega

Želje, pričakovanja, strah… to so elementi pogojevanja… Upanje pa njihova posledica …

i

Tale je pa res smešna…Če edino tako znaš uporabljati upanje, si nepopravljiv pesimist. To je kot bi dejal- želje so odveč, ker jih uporabljam v slabe namene, ne za svoj razvoj

Če nekdo ne zna izraziti upanja ali želje v pozitivni smeri, potem to ni treba, da je pravilo…Se da tudi kako drugače.

Ali ne znaš uporabiti upanja kot posledico zadovoljstva , kot stopnjevanje lepega in pozitivnega, kot ponovitev prijetnega, kot nekdo, ki verjame, da je na drugi strani bolje in to izrazi z besedo- upam….Beseda sama spada v pozitivni kontekst, vsaj v tem smislu.

Sicer pa ok, potem je pa vsa psihologija v zmoti…so teorije- takšne in drugačne, na različnih zeljnikih…potem pa sam odločiš na katerega se boš napotil. Ali v kaj verjameš- vase ali v tisto- sosedovo je vedno bolje….

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[zepo]

Irena wrote: [

Naj upam, da bo smrt dostojanstvena?

Naj upam, da zadanem na lotu?

Naj upam, da bom spravo dosegla?

Naj upam, da bodo prazniki/počitnice lepi?

Naj upam, da bo dimnikar prišel?

Naj upam, da bom ob 14.h res lahko šla domov iz službe in ne bo treba potegnit?

Naj upam, da prijateljica ne znori, ko izve…

Naj upam, da me partner res ljubi?

Naj upam, da je na oni strani res takooo lepoooo?

Naj upam, da se mi ne predre guma?

Naj upam, da me ne izstrelite iz foruma, ko nakladam o upanju?

In tak dalje in tak dalje…

Vem, da so primeri otročji, a jaz res ne vidim enega razloga, da bi bilo upanje upravičeno in še bolj – koristno.

Morda res pelje upanje – v ZAUPANJE…. in je treba pač do tu priti… Sicer pa upanje iz mojega zornega kota BLOKIRA. Mogoč sem se ga zdaj dokončno znebila

Irena

Ojla Irena, nekaj ti bom pa še napisal – tole sem prebral. Resnično so otročji primeri, ti si povezala upanje v negativnem kontekstu v povezavi s trahovi…Zdaj ne vem- ali se delaš norca ali….v uradni psihologiji se upanje uporablja kot terapvtska tehnika v dveh sekvencah. Ne bom ravno opisoval…Gre v bistvu za izničevanje pesimizma…Mnoge študije so pokazale in dokazale, da so ljudje , ki so uporabljali upanje, bili mnogo bolj uspešni od tistih, ki tega niso izražali.

Dr. Charles Snyderje bil svetovno znani profesor klinične psihologije, je oče teorije upanja, obenem pa eden najbolj znanih in priznanih svetovnih psihologov s področja pozitivne psihologije. Poskusi prebrati kaj o Snyderjevi teoriji upanja in boš videla za kaj gre…Dokazano deluje…Če širši množici ni znano, še ne pomeni, da ne obstaja.

Kaj pa, če bi upanje usmerila takole:

Upam, da bom jutri uspešnejši kot danes. (ne gre za nezadovoljstvo, le za željo po še večji uspešnosti)

Upam, da bo moj sin vedno tako zdrav. (ne gre za strah, temveč za izražanje informacije z namenom vdrževanja določenega stanja)

Upam, da se današnji dan jutri ponovi ( gre za zadovoljstvo z uspešnim dnevom ter izraženo željo, da bi se ponovil)

Upam, da bo na prihodnjem zmenku bolje kot danes ( Želim si, da bi bilo naslednjič bolje- ne v smislu, da je bilo zanič, temveč v smislu izboljšave-pozitivnega progresa v odnosu)

ja, tudi to- upam, da je na drugi strani lepo ( tudi tu je dokaj, tam bi bilo pa lahko še bolje)

ja, upam, da bio dimnikar danes prišel ( navadno ni ravno reden, upam, da danes bo)

Večinoma si napisala pogojeno s strahom-negativizmom…To je morda tvoje razumevanje upanja. Upanje nosi samo po sebi pozitivne informacije- energijo in kot tako tudi lahko privleče pozitivno realizacijo. Če pa uporabljaš upanje kot izhod iz strahov, pa seveda ni več pozitivna usmeritev, temveč izhaja iz strahu- negativne čustvene komponenete (navadno- ne vedno)in se seveda poleg tvojega upanja izraža tudi strah.

Iz upanja pride zaupanje…Iz strahu pa le še hujši strah…

Le tole sem ti hotel napisati- drugače pa če imaš čas- poišči Snyderjevo Upanje ali katero drugo njegovo stvar, je napisal na to temo kar nekaj knjig. In v svetu ga zelo porajtajo- ker njegova teorija- daje rezultate.

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[zepo]

tadej pretner wrote:

zepo je napisal/a:

Lepo pozdravljena Irena

In kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje. Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.
Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.

Lepo bodi

Matjaž

Zepo, izpade, da ti non stop nekaj kontriram, ampak gre za to, da propagiraš zastarele metode.

Ja, očitno res( imaš prepričanje zadnje besede – imaŠ vedno prav…,… ne vem o katerih tehnikah govoriš- niti ene nisem omenil…Govoril sem povsem po zdravi kmečki pameti…tukaj- v tistem postu.

Gol pristop pozitivnega razmišljanja sam po sebi dolgoročno ne deluje (počutiti se moraš drugače, ne zgolj razmišljati), kombiniran pristop, v katerem odvzamemo dvomom/strahovom/… energijo in jo zamenjati s pozitivnim razmišljanjem (nasprotjem odvzetih energij) pa je pač zastarel in pri njegovem propagiranju pride do več problemov, poglavitna pa sta dva, od katerih je prvi do neke mere rešljiv, drugi pa nikakor:
– Podzavest “sprejme” edino tiste sugestije, ki so v skladu z najglobljimi podzavestnimi prepričanji (če imaš globoko v sebi zakoreninjeno, da si rit, bo recimo propagiranje pozitivnega mišljenja dalo le zelo omejene rezultate, saj nekje globoko v sebi “veš”, da nekaj, kar si prizadevaš doseči, v resnici ne zmoreš (enako je, ko gre za samopodobo). Ampak če bi ta najgloblja prepričanja dobro očistil, bi to še šlo.
– Pomembnejše pa je to, da je vsako pozitivno prepričanje zgolj drugi pol iste energije – na drugi strani je nasprotni pol. Zato instalirana pozitivna prepričanja sama po sebi ne morejo obstati – stalno se bo po eni strani pojavljal dvom, po drugi strani pa niso pozitivna prepričanja nič drugega kot identifikacija. Za identifikacije pa je značilno, da privlačijo situacije boja z nasprotnim polom. V lajfu se to odraža tako, da se bodo stalno pojavljale situacije, v kateri boš moral identifikacijo potrjevati in potrjevati tudi smiselnost njenega obstoja. Kadar se nam zgodi neka velika življenjska pizdarija, kadar se znajdemo trenutno v neki nevarnosti …, pa preprosto, brez razmišljanja naredimo tisto, kar je potrebno. To je verjetno prvi poštekal oče Sedona metode Lester Leveson- Primer:
Si recimo v situaciji, da se z nečim identificiraš (trpljenje v ljubezni)—-izkušaš bolečino.
Potem npr. rečeš – ampak jaz si zaslužim nekaj boljšega in recimo vizualiziraš sebe srečnega z nekom. V telesu se bo pojavila prijetna energija. Levenson je poštekal, da sta energiji bolečine in sreče ena in ista energija, vendar različne polarnosti. Samo zamenjala se je točka opazovanja. To pomeni, da smo v enem in istem polju in da nam je življenje determinirano. Ne moremo kreirati bodočnosti, če ne zapustimo ene in druge točke opazovanja!!!!!!!!!!!!!!!
Zato moderni pristopi temeljijo na deidentifikaciji od pozitivnega in od negativnega pola – tako se znajdeš v praznini in spontano narediš tisto, kar je najboljše!!!!!!!!!!

Če se torej sedaj vrnem na Irenino vprašanje – ni kaj, upanje na nekaj boljšega je drugi pol realnosti, ki ti ni všeč; pola pogojujeta eden drugega in te oddaljujeta od delovanja v sedanjem trenutku. Ko pa si v fazi ZAupanja, in poznaš pot iz objema determiniranih realnosti NV polj, pa delaš tisto, kar čutiš da je prav, stvari pa se razpletejo optimalno. Vse skupaj je povezano s kontrolo, o kateri smo že govorili, da ne špila. Ko upaš, da se bo neka realnost razpletla v želeno smer, se dogajata dve stvari – prvič, hkrati veš, da te realnosti še nimaš in to te zadržuje v stanju, ki si ga ne želiš, drugič pa skušaš izkontrolirati razplet v neko želeno stanje. In kadarkoli takšne ideje o prihodnosti prihajajo iz polj in ne iz tebe, dolgoročno rata pizdarija.
Vmesna pot do spontanosti pa je seveda ta, da s tistimi tremi vprašanji, ki sem jih nekje omenil preveriš, ali gre pri neki nameri za namero polj ali je namera tvoja, jo potem predaš praznini, potem pa na to “pozabiš”, saj bo svoje naredila praznina. Čim greš v fazo pričakovanja rezultatov, izstopiš iz delovanja v sedanjem trenutku in vse zamočiš. Mislim, da je tole ena izmed najtežje razumljivih poant kreiranja prihodnosti in ravno zato, ker te poante večina ne dojame, so v glavnem tudi rezultati takšnih “kreacij” slabi. Veliko lažje je namreč kreirati neko situacijo, ki spada v domeno katerega od NV polj – to gre z usmerjeno čustveno energijo. Ampak rezultat takšne kreacije je vedno polaren, saj ti polja nekaj dajo, nekaj pa vzamejo.

Tadej, glej-s tem se dnevno ukvarjam, imam delavnice o mnogih načinih spreminjanja prepričanj (ki jih verjetno ne poznaš, niti ne uporabljaš, niti ne veš koliko so uspešne…kar mislim, da je najpomembnejše), ki so med drugim tudi malce drugače klasificirana, ne ravno globoko in malce drugače… Trenutno pišem knjigo natanko o tem,… ne vem čemu bi tukaj to objavljal, hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…In to je vse, nisem govoril o nikakršnih tehnikah. Ti razlagaš tehnike, tudi sam jih kar nekaj in ne opredeljujem jih katera je zastarela in katera je “in”, temveč katera je komu lažje dosegljiva in daje posamezniku določene rezultate. To kar tukaj pišem, je povsem izmenjava mnenj in ne izražam svojega načina dela in različnih metod…zelo na splošno govorim, vendar je očitno tudi to moteče, sicer ne vem zakaj, vendar očitno je. Torej je najbolje, da samo še berem in ne pišem nič, ker vsak prijazen nasvet gre v analizo in pod povečalo, kjer je navadno dopolnjen s strokovno teorijo, ki jo večinoma pozna, vendar je ne izražam na tem forumu. Vsekakor pa ne potrebujem pouka, ker sam ne sprašujem po nasvetih…Če pa je moje pisanje moteče, ker očitno je, bom pač nehal pisati…
Včasih bi se marsikdo (z mano vred), ki podaja določene metode in načine reševanja težav, lahko vprašal, koliko pa je to sploh izvedljivo pri posamezniku? Ker pač nismo povsem enaki, imamo malce drugačne darove in sposobnosti…Govorim o realnosti, ne iluziji v smislu rezultata – po večmesečnih prizadevanjih- nič… in vrnitve na stara preizkušena pota svobodne meditacije ali pa molitve….in iskrenega upanja…Brez zamere Tadej, vendar na forumu, kjer ne morem napisati niti- ja, v redu, delaj dalje…ne morem sodelovati, ker na vsako mojo teorijo izleti druga, kar je v bistvu konstruktivno. Vendar pa gre za očitno nesprejemanje popolnoma vsakršne teorije, ki ni v skladu s določenimi (recimo, ki se predavajo na šoli), ki tule prevladujejo. Sicer pa je to vsekakor moj problem, ne tvoj ali koga drugega…

Lepo bodite

Matjaž

zepo2010-11-08 17:42:52

Lepo je če deliš

[zepo]

Irena wrote: Četudi se šele zadnje čase definirano ukvarjam s “prihodnostjo”, me pa že več let zaposluje nekaj na isto tematiko, saj vsi poznamo tisto o …vera, upanje, ljubezen…

Ko poslušam ali berem različne vere, verovanja, itd., so si pravzaprav v srži vsi enotni glede ljubezni, glede vere manj, za upanje pa se mi zdi, da bi ga bilo treba “črtati”

UPANJE – kolikor mi je to uspelo prerešetati iz vseh možnih vidikov, se upanje vedno in zmeraj nanaša na prihodnost. Čim nekaj upam, se odmikam od zdaj in tu.

Navkljub temu sprašujem – je morda tudi lahko drugače? Oziroma kdo dojema upanje drugače kot jaz?

(a prosim, ne za-upanje in kakšne druge sestavljanke ).

Lp, Irena

Lepo pozdravljena Irena

In kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje. Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.
Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[zepo]

tadej pretner wrote:

Veš da verjamem v tabulo smaragdino (mam en prevod pogovora s sinom doma),

Pogovora s sinom???? Ne štekam. Imam verzijo, ki je prevod latinske verzije, povzete iz Geberjeve Summa perfectionis, Alchemiae Gebri Arabis, izdane v Bernu leta 1545 (prevod iz hebrejščine v arabščino in iz arabščine v latinščino). V njej ni nikakršnega “pogovora s sinom.”

[/QUOTE]

Ja, prav imaš- v bistvu sem omenil corpus hermeticum, kjer je zraven tudi prevod Tabula Smaragdina- natanko tista verzija, ki si jo zapisal Jaz pa sem omenil nekaj iz vsebine corpusa….

Ostalo ne bom komentiral, ti imaš pač svoje teorije, na katere se opiraš, sam mislim malce drugače…pa tudi očitno prihaja do slabega razumevanja – kaj je kdo mislil (sam recimo govorim o evoluciji, ti o “smeri”, v bistvu pa o cilju evolucije, kar nima nobene zveze s tem, kar sem hotel reči jaz – dve dimenzije istega procesa.). In to lahko trajaaaaa….ne da se mi več.

Lepo bodi

Matjaž

mimogrede- sem nekaj našel o tem- vplivu kremena na vodo v smislu “čiščenja” klora, nitratov itd…Verjetno je nekaj na tem…Emoto itd…teorije, raziskave ….
zepo2010-11-06 20:55:58

Lepo je če deliš

[zepo]

glas wrote:

Svaka čast Amadea, da se ti da ukvarjati z vprašanji, ki bazirajo iz človeškega pritlikavega ega, ki zahteva, izsiljuje, postavlja pogoje,…

No ja, tudi duša človeka, ki ne prepozna in ne sprejema “malega človeškega ega” , mu ne prisluhne, ni na bog ve kako “visokem” nivoju zavesti.
Sam se s tem ne bi ravno hvalil, ker življenje se obrača…vsakomur, Bog pa dokončno obrne

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki