Želje
- This topic has 108 odgovorov, 17 glasov, and was last updated 14 years, 1 months nazaj by
.
-
glas wrote:
Govoriš o poti, ko želiš spoznati lastno bit: na tej poti je res veliko raznega plevela… predvsem v obliki lažnih želja, ki te vodijo na stranpoti, vstran od tvoje resnice..
V obilici teh lažnih želja in nato posledičnemu ”duhovnemu” odmikanju od zemeljskega življenja, v neprizemljene sfere se lahko porodi iluzija, da je odmik od vseh želja morda pot do samouresničitve…vsaka pot je prava pot,ki te prej ali slej pripelje na cilj,seveda na tej poti so tudi raznorazne preizkušnje (pleveli:)) ,ki ti pomagajo odkrivati lastno bit,zato tudi seveda ni stran poti ampak vse kar je je dobro in je namjeno samo tvojemo izkušanju in spoznavanju poti oz sebe.
Ne bi rekel da je “nasilna ” odločitev da zanikaš vse želje pot do samouresničitve,kajti enkrat se ta zid zruši in vse te želje prodrjejo še močneje na plano
Konec konecev je pa tudi samo pot in izkušnja in del poti,ki te zmerov vodi naprej.tadej pretner wrote:
To nas oddaljuje od delovanja v sedanjem trenutku, ki pa je sprejemanje situacije, kakršna je. In šele ko znaš posamezno situacijo sprejeti, se lahko pomakneš korak naprej!!!!! Več takšnih korakov narediš, bolj si pozicioniran v sedanji trenutek in v večji meri se želje pretvarjajo v vizije, za katere pa je za razliko od želja, ki te od sedanjega trenutka oddaljujejo, značilna usklajenost s celoto.
.jes to je to
Nataša wrote: . Ko postajamo bolj celoviti, želje preprosto začno same po sebi najprej bledeti in nato odpadati. Če smo recimo prej hlastali po ljubezni in partnerstvu, ta potreba ali želja preprosto izgine, ker se preprosto čutimo od znotraj ljubljene in nimamo več potrebe po zunanji manifestaciji. Vse, kar pride (če pride), je potem samo češnja na vrhu smetane .
lotus2010-11-02 16:02:58tadej pretner wrote:
Sploh ne gre za selekcioniranje, ampak za to, kdaj je nekaj, kar bi rad, samo sebi namen in kdaj ti bo pomagalo k lastnemu izrazu. Da v materialni realnosti “normalno” funkcioniramo, materialne stvari seveda rabimo in z njimi ni nič narobe, dokler niso same sebi namen. Ampak glede na to, v katerih poljih deluješ oziroma katera motivacijska cona je gibalo “tvojih odločitev
“, je lahko neka dobrina v materialnem sama sebi namen ali pa je “izbrana” tako, da ti bo pomagala k lastnemu izrazu in razvoju.Seveda gre za selekcioniranje. Povsem za subjektivno selekcijo. Stvar osebne presoje je, kaj je zate želja, ki je sama sebi namen ali pa želja, ki pomaga razvoju in izrazu. Ti npr. ne moreš ovrednotiti (npr.) Jožetove želje, ker nisi on, on pa težje tvoje, ker ne pozna vse “vsebine”, ki jo nosiš v sebi. Maslow je opredelil kot pač je in z njegovo klasifikacijo se ne strinjam popolnoma, ker gre za posploševanje (vem, da je kako drugače to težko zastaviti) in ne ustreza vsem vidikom človekovega življenja glede “vsakega” človeka. Te forme so mimogrede lahko zamenljive, pomešane in povsem drugače sestavljene. Gre pač za njegovo teorijo.
No, in ravno o teh poljih. Tole si prima napisal – to ravno potrjuje, da je težko določati kaj je želja – ali v resnici “brezpredmetna” – gledana iz določene zavesti ali pa “nujna” glede zavesti ( lahko rečeš tudi polja) osebe, v kateri se poraja. In to je ravno tisto, o čemer ves čas pišem – da so želje trenutna potreba , ki je skladna s tistim kar tisti trenutek potrebuješ ( izkušnjo, lekcijo itd…). In tukaj ne moreš opredeliti ali vrednotiti to željo, ker se poraja v osebnem svetu človeka, ki je pač v tem svetu trenutno na poziciji kot pač je..In vsi drugi niso na tem mestu-zato je tudi nesmotrno govoriti o tem, da so želje “odvečno” zlo človeka. Ker pač niso.
Je pa tudi res, da določen del populacije svoja hotenja in želje definira kot nekaj drugega. Ti si omenil – vizijo. Vizija ima več pomenov, v glavnem pa naj bi šlo za željo podprto z inuitivnostjo, zanesljivo ne z ratiom. Vizija je sanjska predstava nečesa, kar ni v podprto z zavestnim umom. In vizija ni nadgradnja želje, temveč ravno “trenutni” navdih, ki je sam po sebi lahko ravno tako destruktiven, kot konstruktiven.
Pa vseeno – glede na to, da si omenil različna vibracijska polja…se strinjam, vendar je povsem jasno, da v smislu duše greš skozi vsa polja in podpolja, ker se temu enostavno ne moreš izogniti. Evolucija je razvoj, ki gre kontinuirano naprej, ne glede na zastoje, “navidezne” padce in vzpone. Tudi če absorbiraš nekaj istega kot nekdo drug, ni rečeno, da se bo umestilo na isto mesto kot pri tebi. Jasno je, da je od stopnje zavesti odvisno – ali boš stvar postavil na svoje mesto, ali pa tega mesta sploh nimaš in boš “izkušnjo” zavrgel, ker je enostavno ne zmoreš vgraditi v svoj koncept. Morda pa jutri…Osebno mi je budizem itd zelo všeč, le preortodoksno sprejemanje teh filozofskih stališč ne, ker lahko funkcionira le kot fikcija v materialnem obsegu tukajšnje družbe. In zato ostaja teorija, ki jo v praksi lahko realiziraš natanko v tem stilu, ki si ga opisal- z vzajemnim preoblikovanjem želja z stopnjo zavesti ali osebnostnim razvojem. In zato so mnenja o željah povsem subjektivna .
V prvem postu v tej temi sem dal primer avta – motivacija za nakup avta je lahko ta, da se boš z njim hvalil naokoli oziroma prek njega iskal pozornost (in s tem energijo), lahko pa je motivacija ta, da izbereš tip avta glede na dejanske potrebe, ki jih imaš (ukvarjaš se recimo z geologijo in sam na terenu nabiraš minerale, zato izbereš tip avta, ki ti bo za to dobro služil).A si to namenil meni?
Lepo bodi
Matjaž
zepo2010-11-03 05:42:36zepo wrote: …Človek ima mnogokrat občutek, da ZAMUJA…da miu čas polzi med prsti, da ne bo mogel realizirati vsega, kar naj bi. V ta razred bi priklopil tudi vztrajno gonjo v duhobvnosti- v smislu, da bom ja dosegel “razsvetljenje”. Morda se zdi smešno, vendar je to zelo pogosto in sam poznam mnogo takih ljudi. Pri vsem “duhovnem” življenju pa pozabljajo na “malenkosti” kot so:otroci, družina, male radosti v lajfu, pogled iz gore v dalj, pozabljajo na petje ptic, na šum vetra in potoka, na majhne prijaznosti in nasmehe…vse v namenu- čim prej iz tega telesa. In za “malenkosti” ni časa. Mnogo mamic in očkov poznam, ki rečejo otroku:daj mi mir, moram meditirat!! Tudi prev..seveda…Če pa se človek zaveda, da gre razvoj tudi spontano (in verjetno naj bi teko tudi šel) si vzame čas in mu ne uidejo takšne okoliške “malenkosti”….
Vprašanje je zakaj nekdo hoče dosežt razsvetljenje…? Da bi kao pobegnil iz fizisa al da bi kao pomagal drugim…V drugem delu je pa osebek padel na izpitu dharme…dharma družinskega človeka je da skrbi za familijo ipd…skratka tak osebek slepi samega sebe…Sem se pa prav malo smejal ko je bilo malo govora o reprodukciji, družini, seksu ipd…Zraven drugih stvari je treba upoštevati tudi dharmo…v preteklosti so bili tudi jogini, ki so bili zelo vzdržni in ne vem kaj še vse…in so imeli spolne odnose…ne zaradi osebnih želja, ampak da ne bi določena rasa oz. narod izumrl…skratka to je bila za njih kao dharma…in imeli so prav…Kdo je pa rekel da človek ni bil nekoč hermafrodit…Blavatska v tistih svojih knjigicah pravi, da ko bo večina človeštva dosegla tretje planetarno posvečenje in bo evolucijsko toliko napredovalo, bo ločenost na moške in ženske počasi začelo izginjat…skratka človeček bo postal kao hermafrodit z zelo veliko stopnjo zavesti (v primerjavi z danes)…v tem primeru pa veljajo čist drugačna pravila reprodukcije ljudi…Skratka pravi jogin ne beži iz fizisa…on se zaveda da je namen življenja poduhoviti materijo…kar pomeni, ko bo njegovo fizično telo 100% poduhovljeno (iz svetlobe) takrat bo lahko kao zapustil telo (umrl) al pa se po naše povedano dobesedno razblinil…povedano ezoterično- odvrgel bo nižja telesa in ostal v buddhičnem…vse ostalo se pa itak dogaja usput…skratka želje se zmanjšujejo in nakoncu puf, nema jih više…V bistvu ostanejo želje ki izvirajo iz nivoja duše, ampak to za moje pojme niso več želje, ampak je resnična notranja narava vsakega posameznika…
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.