Želje
- This topic has 108 odgovorov, 17 glasov, and was last updated 14 years, 1 months nazaj by
.
-
Ko človeček postane malo podoben Jezusu…domišljija itak postane real life…vse se manifestira na fizičnem nivoju takoj ali pa v zelo kratkem času…
Vzgib duše lahko tudi izgleda kot želja, ampak v bistvu ni želja…to je kao naravno stanje…te želje so kao pomagat drugim, izboljšat svet, ne onasneževat narave, delitev dobrin… 
Brezo wrote: Jaz imam najraje pisano gurudži…je bližje slovenščini…še zmeraj se pa lahko izgovarja tudi
Glede želje sem pa napisal da to pravi gurudži oz. moj starejš bratec…kakor jaz štekam to zadevo naj bi to pomenilo, če že imamo kakšno željo naj bo to za dobrobit vseh živih bitij in po možnosti kakšna taka želja, da bi jim olajšala trpljenje ali ga celo izničila…želje namreč vežejo ljudi in tudi druga bitja na fizični svet in ostale nižje subtilne svetove…take želje so pa v bistvu altruistične, iz srca in so vozovnica za višje oz. duhovne svetove…Ojla BrezoBrez želja ni dozorevanja, ne evolucije duše, ni ničesar. Začetek duše- ne moreš pričakovati, da ne bo omejena (v fizičnem življenju) s svojo duhovnostjo, vsekakor pa bo z željami vezanimi na ta svet. Ker drugače ne moreš priti do izkustev. Začetek vsekaršnega razvoja duše je želja vezana za materialno. to je osnova. Seveda ne za tiste, ki ne verjamejo v reinkarnacijo. Normalno da poteka razvoj v vsakem življenju posebej, vendar ne pričakuj, ter ne obremenuj se z željami, ,ker so nujni aspek človeka. Težko je vezati naš osebnostni razvoj na eno življenje- lahko v neki meri dosežeš notranji mir, malce prebliskov s kundalinijem, vendar “popolnosti ” ne dosežeš. Ego v nas je vedno prisoten, vprašanje pa je, koliko je združen in usklajen z podzavednim egom, za neostjo….Teravada budisti Gautamo interpretirajo malce po svoje – ortodoksno (je pa vprašljivo kaj je mislil on, ker so prvi sestanek imeli cca par sto let po njegovi smrti in tudi prvi zapisi so od tedaj…). Želje naj bi bile vzrok trpljenju, ja lepo- vendar kako boš brez trpljenja sploh spoznal trpljenje, izkušnje trpljenja itd…Torej bi bil v osnovi prikrajšan za določene izkušnje…Ja, človek ni rojen za trpljenje…fajn, je pa za evolucijo in če ta vključuje trpljenje, čemu bežati pred njim, čemu izključevati želje, ki povzročajo trpljenje- pravzaprav pa nam dajo izkušnje.Če vrat nikoli ne odpreš, ne boš zvedel kaj je za njimi. In če to spada v tvoj evolucijski program, boš slej ko prej to moral narediti. Osebno mi je bilo v življenju mnogokrat težko, za pošizit, pa kaj- ničesar ne obžalujem, jer vem, da brez tega ne bi vedel- kar vem sedaj. Tudi tisti, ki živi v vatki celo življenje, se nekoč zave, da ni več vatke in ga zebe..in bo moral pogledat v svet, kje in kako se bo ogrel..in potem pogrunta, da ga čakajo določene naloge do tistega, da bo spet- trajno v vatki….in da mu bo lepo in topljo…Skozi želje, bolečino, trpljenje se na začetku učimo…prej ko doumeš nauk vzroka in posledice, prej greš iz tega…Samo, se mi rahlo dozdeva, da je eno življenje premalo. Evolutiven razvoj človeka kot osebnosti v enem življenju je dokaj nezanesljiv, ker že v štartu imamo razlčično bazo, pridemo z različno prtljago na ta svet in tudi izzivi so različni. Brez želje vezanih na materialni svet si odrezal del celote svoje duše- telo je tako del duše in tudi čustva so, um itd….Zavedanje celovitosti in nujna prisotnost zavesti o “celovitosti” zavesti je naš namen. Ko pride trenutek, da stopiš na druga – višja področja…ampak v fizićnem življenju vsak štarta iz materialnega koncepta, ne glede kakšno karmo ima. Bodi buda ali Jure v jarku- vsak ve, da ima fizis in prve potrebe izhajajo iz njega in delovanje je namenjeno njemu. To lepo dokazuje funkcionalnost avtomatizma pri dojenčku…in skozi razvoj človeka…Lepo bodi
MatjažKatka wrote: Samo razmisljam…clovek bi bil brez pricakovanj, brez zdravih zelja….na pol mrtev…mislim, da me ravno zelje vlecejo naprej…pa ne toliko zelje po materialnih dobrinah…gre se bolj za zeljo preziveti to zivljenje kar najlepse…zelja potegniti iz dneva tisto najlepse, najboljse kar mi lahko ponudi…Zelja najti se v vsakem dnevu posebej…Moja zelja je najti sebe…tisto najboljse kar je v meni…svojo pot…ko tocno ves, ja to je to…Da ne zapades v monoton ritem vsakdana ..recimo ko se sprasujes…bemtis, a sem na temu svetu samo zato, da hodim v sluzbo, kuham, pospravljam, perem…je to vse, kar mi zivljenje lahko ponudi…No, vedno znova obcudujem zenske, ki so s takom lifom cist srecne in zadovoljne…in sprasujem se nestetokrat…mogoce je pa z njimi cisto o.k. pa je le z menoj nekaj hudo narobe…ko brskam, iscem…
Že davno nazaj sem brala knjige “Pogovori z Bogom”. V spminu mi je ostalo nekaj, o čemer sem dostikrat premišljevala: Moramo se odločiti, kaj hočemo… izkušnjo želje namreč univerzum prav po “kmečko domače” razume tako, da jo pač imamo. Ne pa, da nam jo izpolni
..Irenazepo wrote: Ojla Brezo
Brez želja ni dozorevanja, ne evolucije duše, ni ničesar. Začetek duše- ne moreš pričakovati, da ne bo omejena (v fizičnem življenju) s svojo duhovnostjo, vsekakor pa bo z željami vezanimi na ta svet. Ker drugače ne moreš priti do izkustev. Začetek vsekaršnega razvoja duše je želja vezana za materialno. to je osnova. Seveda ne za tiste, ki ne verjamejo v reinkarnacijo. Normalno da poteka razvoj v vsakem življenju posebej, vendar ne pričakuj, ter ne obremenuj se z željami, ,ker so nujni aspek človeka. Težko je vezati naš osebnostni razvoj na eno življenje- lahko v neki meri dosežeš notranji mir, malce prebliskov s kundalinijem, vendar “popolnosti ” ne dosežeš. Ego v nas je vedno prisoten, vprašanje pa je, koliko je združen in usklajen z podzavednim egom, za neostjo….Teravada budisti Gautamo interpretirajo malce po svoje – ortodoksno (je pa vprašljivo kaj je mislil on, ker so prvi sestanek imeli cca par sto let po njegovi smrti in tudi prvi zapisi so od tedaj…). Želje naj bi bile vzrok trpljenju, ja lepo- vendar kako boš brez trpljenja sploh spoznal trpljenje, izkušnje trpljenja itd…Torej bi bil v osnovi prikrajšan za določene izkušnje…Ja, človek ni rojen za trpljenje…fajn, je pa za evolucijo in če ta vključuje trpljenje, čemu bežati pred njim, čemu izključevati želje, ki povzročajo trpljenje- pravzaprav pa nam dajo izkušnje.Če vrat nikoli ne odpreš, ne boš zvedel kaj je za njimi. In če to spada v tvoj evolucijski program, boš slej ko prej to moral narediti. Osebno mi je bilo v življenju mnogokrat težko, za pošizit, pa kaj- ničesar ne obžalujem, jer vem, da brez tega ne bi vedel- kar vem sedaj. Tudi tisti, ki živi v vatki celo življenje, se nekoč zave, da ni več vatke in ga zebe..in bo moral pogledat v svet, kje in kako se bo ogrel..in potem pogrunta, da ga čakajo določene naloge do tistega, da bo spet- trajno v vatki….in da mu bo lepo in topljo…Skozi želje, bolečino, trpljenje se na začetku učimo…prej ko doumeš nauk vzroka in posledice, prej greš iz tega…Samo, se mi rahlo dozdeva, da je eno življenje premalo. Evolutiven razvoj človeka kot osebnosti v enem življenju je dokaj nezanesljiv, ker že v štartu imamo razlčično bazo, pridemo z različno prtljago na ta svet in tudi izzivi so različni. Brez želje vezanih na materialni svet si odrezal del celote svoje duše- telo je tako del duše in tudi čustva so, um itd….Zavedanje celovitosti in nujna prisotnost zavesti o “celovitosti” zavesti je naš namen. Ko pride trenutek, da stopiš na druga – višja področja…ampak v fizićnem življenju vsak štarta iz materialnega koncepta, ne glede kakšno karmo ima. Bodi buda ali Jure v jarku- vsak ve, da ima fizis in prve potrebe izhajajo iz njega in delovanje je namenjeno njemu. To lepo dokazuje funkcionalnost avtomatizma pri dojenčku…in skozi razvoj človeka…Lepo bodi MatjažŽivijo Matjaž,To kar si napisal, mi je zelo razumljivo in se strinjam. Edino, ne razumem, kaj misliš s tem, ko si napisal, da to ne velja za tiste, ki ne verjamejo v reinkernacijo
Lepo pozdravljena Zofija
Poglej, preprosto- človek, ki ne verjame v inkarnacijo, ima problem uvida v celoten obseg karme, vzroka posledice..Seveda se osredotoča na to (eno ) življenje in poskuša na vsak način doseči čim več (recimo na duhovnem- holističnem pogledu osebnosti) v smislu realizacije v TEM ŽIVLJENJU. Tak človek včasih malce težje razume, da je končna realizacija vezana na več življenj in lekcije, ki jih tukaj predeluješ so le del razvoja zavesti duše (zavest zavesti)…In seveda se obremenjuje s časom, ker bi rad vsekakor rad “spregledal” tukaj in sedaj in se ne zaveda, da je vsak dan in izkušnja delček delčka v konceptu neumrljivosti duše. Nekaj podobnega kot to, da človek verjame, da danes mora (recimo) pokositi vso posest, ker je jutri napovedan dež.In seveda mu ne uspe, nakar se s tem bremeni. Če pa bi se zavedal, da po dežju pride spet suh dan, bi delal sproščeno in dan bi mu minil normalno, nestresno.
Te ortodoksne teravadske budistične filozofije gre jemati z določenim razumevanjem večje obsežnosti kot pa je le gonja proti željami in čim prej iz tega telesa,fizisa. . Ko pa imaš vero in prepričanje, da je življenje del “življenja”duše, lažje greš skozi življenje, zavedaš se, da je prav, da izkusiš sex, prehrano, telesne užitke v vsej meri, da si na podlagi njih nabereš izkušenj, ki so trajne in ustvarjene na praktičnem preizkusu, ne pa hipotetične. Ko se zaveš, da imaš čas, si ga vzameš in vsako stvar lepo prehodiš, ne da bi sedel, prehiteval z osredotočanjem na prakse, ki jim nisi dorasel…ves čas te preganja- kaj vse zamujam, ker v sebi resnično ne zmorem tega, onega- vse kar prebereš v literaturi…vendar bi se človek moral zavedati, da mi sami startamo v življenju z različno “duhovno “prtljago, izkušnjami in hodimo malce različne karmične poti, ker nimamo (že ob rojstvu) enake izkušnje. In tisto kar je doživel neki “janez”, ni rečeno, da moraš ti…In če se je “janez” odrekel materialnim užitkom, ne rabiš tega še ti, ker janez je prehodil to pot, ti jo pa šele boš. Vezanost na eno življenje, nesprejemanje reinkarnacije, nezavedanje osebne karme…je hudo breme za človeka. Ni pa obvezno, ker marsikdo integrira na podlagi prejšnjih izkušenj -vse sedanje dogajanje-kot izkušnje, in ko se jih dovolj nabere- ŽIVI življenje v vsej preprostosti, ne da bi se ukvarjal s tem, kaj je nekdo od duhovnih učiteljev podal- katero smer, ker “čuti” sebe in “svojo ” pot…Poti imamo različne, cilj pa isti…pa govorim o končnem cilju, ne cilju enega- tega življenja. Nekako bi dejal- bodi zadovoljen s tistim kar uspeš sprejeti kot izkušnjo in ne segaj po zvezdah, ki so predaleč.Tisto kar storiš in se zavedaš, naj ne bo iluzija, ampak realnost v vseh oblikah, ker le tako boš zadovoljen s svojim razvojem in delom. In boš malce mirneje spal.Aha, na kratko- človek, ki ima prepričanje, da mu to -edino življenje polzi skozi dlani, ko se sreča z “duhovnostjo” prehiteva, preskoči materialno plat izkustva, ne da bi se zavedal, da je to neizbežen temelj in osnova, je štart v razvoju- vsakega življenja posebej- ker je snovno izkustvo nedeljivo vezano na življenje “tukaj in sedaj”.
Lepo bodi
Matjaž
zepo2010-10-30 18:34:50
E zepo se ti je pa dal razlagat…Nekaj podobnega sem tudi jaz mislil z besedicami step by step…saj tukaj na forunu so pametni ljudi…bodo že skapiral…
Skratka dušica pride v materijo po izkušnje…in čim se na začetku kao evolucije inkarnira kot fizično bitje se pojavijo želje…in potem gre evolucija lepo preko mineralov, rastlinc, raznih žužkov, živali do človeka…in ko človek zaključuje ta ciklus se manjšajo tudi želje…kajti na fizisu se je naučil oz. izkusil vse kar se je lahko…In ker smo ljudje na različnih stopnjah imamo tudi različne vrste želja…Gre pa vse to skupaj z nenavezanostjo, predajo in še drugimi stvarmi…Evo par citatov…Sem ubacio par takih, da se vidi v čem je fora…
1. Človek vedno išče srečo tako, da skuša zadovoljiti svoje želje. Če se mu slednje izpolnijo, je vesel. Če se mu ne izpolnijo, je obupan. Težava je v tem, da so želje kot kres, ki gori in neučakano zahteva še več kuriva. Ena želja vodi do deset dodatnih želja, človek pa se izčrpa s prizadevanjem, da bi jih izpolnil. Zato ga je treba odvrniti od te poti neskončnih želja in ga usmeriti na pot notranjega zadovoljstva in radosti.2. Človek se ni rodil samo zato, da poteši posvetne želje, marveč zato, da bi izrazil svojo spečo božanskost. Zato se človek (v sanskrtu) imenuje tudi vyakti, kar pomeni ‘posameznik’ oziroma tisti, ki manifestira svojo božansko moč. S tem namenom je dobil tudi telo in razum s katerim obvladuje in usmerja telo h koristnemu delovanju. Vsak človek mora doseči ta cilj s pomočjo neomajnega prizadevanja za moralnost in dobro delo.
3. Kaj pomeni nadzorovati um? To dejansko pomeni, da se nas nestanovitnost uma ne dotakne. Nadzorovati um je enako težko kot v pesti obdržati zrak. Kako naj kdorkoli nadzoruje um, ki je neomejen in ga ni mogoče razložiti? Če pa razumemo, da um sestavljajo misli in dvomi, se nam razjasni tudi, da odstranjevanje le-teh predstavlja način nadzorovanja uma.
Misli so povezane z željami in potrebami. Dokler obstajajo želje, se človek ne more odvezati od posvetnih stvari. Nujno je, da omejimo svoje želje in potrebe. Kajti, če jih ne omejujemo, nam prekomerne želje pričnejo škodovati in posledično vodijo v trpljenje. Ko si prizadevamo nadzorovati svoje želje in potrebe, se to prizadevanje sčasoma razvije v nenavezanost na posvetno.
4. Opuščanje želja bi moral biti pravi cilj človekovega bivanja. Opuščanje želja pomeni, da se človek odpove poželenju, jezi, pohlepu, sovraštvu itd. Prisotnost želja nakazuje, da so prisotni tudi poželenje, jeza, pohlep itd. Ti občutki in čustva so čisto naravne reakcije, ki spremljajo želje. Toda skupaj predstavljajo vrata v pekel. Zavist je zapah, ponos pa ključ od vrat pekla. Le odklenite ta vrata in dvignite zapah in zagotovo boste lahko vstopili! Prav zato je bistvenega pomena, da se človek odpove željam.
5. Če želite razumeti božanskost, ne bo dovolj le želja po znanju in preučevanje vedskih spisov. Prvi pogoj, ki ga morate upoštevati je sposobnost razlikovanja med začasnim in trajnim (v sanskrtu:viveka). Vaša prirojena božanskost ali duša je edina, ki se ne bo nikoli spremenila; je brezčasna resnica. V to morate biti globoko prepričani in živeti v skladu s tem.Drug pogoj je, da se za vselej odpoveste želji po uživanju v sadovih svojega delovanja. Temu rečemo nenavezanost na posvetno (v sanskrtu: vairagja). Biti nenavezan ne pomeni, da se odpoveste svojemu domu, možu ali ženi in otrokom ter se naselite nekje v gozdu. Gre predvsem za razvijanje zavesti o minljivosti sveta ter za opuščanje sebičnosti in želje po posedovanju.
6. Pravi slednik bi moral biti brez želja. Pa je to sploh mogoče, če imamo telo, um in čutila? Ni. Vedno bo obstajala neka želja. Na eni strani obstajajo čutne želje, ki podarjajo trenutno zadovoljstvo, na drugi pa želja, da bi čutila presegli. In zato imajo ljudje veliko želja.
Nič ni narobe, če imate želje, poskrbite le, da so usklajene z vašo božansko naravo. Ravnati bi se morali po večnih načelih resnice in vsa svoja dejanja posvetiti Bogu. Živite brez občutka ločenosti ter posedovanja in vse posvečajte Bogu7. Številnejše kot so vaše želje, manj srečni boste. Bodite zadovoljni. Nezadovoljen človek vse izgubi. Le zadovoljen človek lahko izkusi pravo radost. Sreča, ki jo človek doživlja je v obratnem sorazmerju z njegovimi željami. Za pot življenja velja enako kot za potovanje z vlakom – manj prtljage (želja) pomeni več udobja.vir…Sathya Sai speaks…
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.