Zavestni um in duhovni ''gen''

[tadej pretner]

BAD-BOY wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Na ravni ega smo s čustvi in mislimipoistoveteni-smo jezni, žalostni, zamišljeni …

A v pozitivni smeri pa je kul al tud ne? Recimo nekateri duhovni učitelji učijo, da nisi to kar delaš in da bodi ljubezen, sreča, odpuščanje, mir, veselje itd.

Bag boy, stavka, k si ga izpostavil, nisem oblikoval najbolj spretno. Z mislimi in čustvi se poistovetimo v smislu, da se počutimo jezne, žalostne, zamišljene …, ne pa da smo jeza, smo žalost, smo zamišljenost …

V čem je namreč štos – recimo, da smo najbolj “z Bogom”, kadar delujemo “tukaj in sedaj”, ko smo torej popolnoma integrirani z neko izkušnjo. Sicer obstajajo načini, da preidemo v takšno stanje povsem zavestno, a večini se to občasno dogaja zgolj spontano. Kdaj smo tukaj in sedaj? Kadar smo recimo srečni. Takrat ne razmišljamo o tem, da smo srečni, ampak srečo preprosto izkušamo. In mislim, da je to naravno stanje našega delovanja, ki pa ga ne znamo trajno vzdrževati – razlog je v tem, da iščemo srečo izven sebe, kar pomeni, da je odvisna od raznih objektov/subjektov in torej ne more biti trajna, oziroma preprosto stanje duha.
Zakaj menim, da je to naravno stanje našega delovanja?
Poglej, kadar gre za destruktivna čustva (jeza, žalost …), se jim ponavadi upiramo. Ne doživljamo jih integrirano, ampak razmišljamo o objektih/subjektih, zaradi katerih je do njih prišlo (matr kolk me je unle razpizdil, kakšen kujon je, matr, sem v zajebani situaciji …). Kada se destruktivnemu čustvu ne upiraš, ampak se mu prepustiš, izgubi moč, za razliko od sreče, ki traja, če se ji prepustiš.
Tisto, s poistovetenjem, je torej razumeti v smislu – če ti ne gre, se imaš za luzerja, če te je v različnih situacijah srah, se imaš za pezdeta … Dejansko sem to v osnovnem tekstu predstavil nespretno.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[AVATAR]

Ta čuden stavek, da srečo iščemo zunaj sebe in je potem odvisna od raznih objektov-subjektov-okoliščin je sicer resničen in nekako tragičen saj nas pahne v ODVISNOST…AMPAK…kako naj človek najde srečo v sebi? Je to sploh mogoče? Če bi ta svet izginil in bi človek ostal sam v temnem praznem prostoru bi lahko našel srečo v sebi???

Drugo pomembno vprašanje je ali je lahko človek neodvisen od drugih ljudi? Kadar si ljudje ustvarjajo kariero, se vspenjajo po družbeni lestvici, ustvarjajo finančne posle itd…ali lahko delujejo brez pomoči drugih ljudi, brez vez, poznastev, torej brez uslug drugih ljudi…bi lahko delovali povsem neodvisno???AVATAR2009-12-29 01:06:52

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

AVATAR wrote: Ta čuden stavek, da srečo iščemo zunaj sebe in je potem odvisna od raznih objektov-subjektov-okoliščin je sicer resničen in nekako tragičen saj nas pahne v ODVISNOST…AMPAK…kako naj človek najde srečo v sebi? Je to sploh mogoče? Če bi ta svet izginil in bi človek ostal sam v temnem praznem prostoru bi lahko našel srečo v sebi???

Ne gre za to, da ni moral “svet” izginiti, ampak za to, da do njega spremenimo odnos.Spet smo pri zgodbi o pogojenem in nepogojenem umu.
Pogojeni um je usmerjen na percepcijo materialne realnosti – na fizične objekte, pa tudi misli in čustva se nanašajo na fizične objekte. Pomisli, katere so vrednote pogojenega sveta:
– ljubezen (o.k., ampak usmerjena je na to, da pričakujemo, da nas boimel kdo rad, od tistih,ki jih imamo radi mi, pa pričekujemo, da se bodo vedli tako, kot je nam všeč,drgač smo ljubosumni, nesrečni …
– varnost (jbg – povezujemojo z dobro plačo in rešenim stanovanjskim problemom,ampak nikol nismo zadovoljni – vedno hočemo večjo plačo in ko imamo enkrat garsonjero, hočemo večje stanovanje …
– obilje (valjda, vedno več dobrin, ampak nikoli nismo zadovoljni, vedno bi radi več) .
– neodvisnost (jebat ga, tud pri tem smo prepričani, da se jo da “kupiti” z denarjem, ki ga hočeš vedno več)

Lahko bi te vrednote še našteval, ampak poabta je, da te materialni svet nikdar povsem ne zadovolji – ko nekaj dobiš, hočeš nekaj drugega, več … V materialnem svetu delujemo pod vplivom želja, katerih ni nikoli mogoče v popolnosti zadovoljiti.

Zdaj pa poglejva,kako je v nepogojeni realnosti. Kaj meditiraš? Kadar je človek v stanju meditacije, muje fajn, ima vse, kar rabi, ne razmišlja o tem, kaj vse bi rad. Popolnoma se strinjam, da be moremo mimo dejstva, da živimo v materialnem svetu, zato rabimo stanovanje … Ampak, poanta je v tem, da delujemo v pogojeni realnosti (materialni svet) nepogojeno (iz praznine). V praznini pa imaš filing, da ti je fajn, nič te ne teži … Ko smo v praznini, naša delovanja niso generirana z željami, ampak z vizijami. In to je stanje, v katerem spontano na ta ali oni način dobiš, kar RES potrebuješ. Le na ta način! Tako pač deluje vesolje …

AVATAR wrote:
Drugo pomembno vprašanje je ali je lahko človek neodvisen od drugih ljudi? Kadar si ljudje ustvarjajo kariero, se vspenjajo po družbeni lestvici, ustvarjajo finančne posle itd…ali lahko delujejo brez pomoči drugih ljudi, brez vez, poznastev, torej brez uslug drugih ljudi…bi lahko delovali povsem neodvisno???

Takšno vzpenjanje lahko izvedeš na dva načina.
Destruktivni: vzpenjaš se na račun drugih
Konstruktivni: je afirmativen, ustvarjalen, dober za vse

Zdaj pa k neposrednem vprašanju – pri obeh oblikah “rasti” prihajaš v stik z ljudmi, z njimi sodeluješ …Pri destruktivnem načinu vzpenjanja se vzpenjaš po pravilih korumpirane družbe. Naredijo ti uslugo, ti jo moraš vrniti, vse za to, da greste skupaj proti skupnemu cilju – obogateti na račun drugih, nadzirati folkin ga izkoriščati …
Pri konstruktivnem načinu vzpenjanja deluješ odprto in uglasiš se lahkole z ljudmi, ki so tudi takšni. Za razliko od prvega načina,kateremu je skupni imenovalec izkoriščanja,je pri tem skupni imenovalec ustvarjanje.

tadej pretner2009-12-29 20:17:12

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[AVATAR]

V bistvu je tako, da mora človek imeti urejeno svojo osnovo bivanja, kar pomeni, da če se moram ukvarjati s tem kako bom preživel, ni nobenih pogojev, da se sploh kakor koli razvijam, za mene je potem življenje boj. To je osnova psihologije, šele ko se človek ne rabi ukvarjati s svojim preživetjem, lahko razmišlja o svojem splošnem razvoju, ker pa je večina ljudi na tem planetu v boju preživetja, smo na nek način vsi navadni primati.

Tadej, res mi ni vseč, da dobim samo to, kar RES potrebujem, ker po tvoje pač tako deluje vesolje!

Vsak človek si rad po svoje uredi svoje življenje, da se dobro počuti v svoji koži! Če tega ne morem, potem k vragu s takim vesoljem in življenjem!

No, pri obeh oblikah rasti je pač tako, da brez uslug ne gre, tudi pri konstruktivni rasti ne, torej ne morem neodvisno delovati…Ja, saj vem, da sem ločen od celote.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

AVATAR wrote: V bistvu je tako, da mora človek imeti urejeno svojo osnovo bivanja, kar pomeni, da če se moram ukvarjati s tem kako bom preživel, ni nobenih pogojev, da se sploh kakor koli razvijam, za mene je potem življenje boj. To je osnova psihologije, šele ko se človek ne rabi ukvarjati s svojim preživetjem, lahko razmišlja o svojem splošnem razvoju, ker pa je večina ljudi na tem planetu v boju preživetja, smo na nek način vsi navadni primati.

Se ne morem strinjati. Vsakdo se mora ukvarjati tudi s tem, da bo preživel v materialni realnosti, pa vendarle se nekateri razvijajo bolj, nekateri manj, nekateri pa sploh ne. Pri vsem skupaj gre za štos baravnanosti. Poznaš misel kitajskega modreca Tranxuja, ki se nanaša na lokostrelca? Nekako takole je rekel: Ko lokostrelec strelja v tarčo brez razmišljanja o čemerkoli, je njegova osredotočenost optimalna. Ko cilja zato,da bo za nagrado osvojil medeninasto sponko, je že nervozen, ko pa strelja zato, da bi osvojil zlatomedaljo, je čist u kurcu, vidi dve tarči in je ves iz sebe. Njegova lokostrelska sposobnost je še vedno enaka, vendar mu nagrada razprši pozornost. Nagrada se mu zdipomembna. O njej razmišlja bolj,kot pa o streljanju samem.
Enako je pri preživetju oziroma denarju, ki ga za preživetje rabimo. Finta je le v tvojem fokusu.Če si osredotočen na denar (preživetje) bolj kot na način, na katerega ga zaslužiš, bodo enake težave kot pri lokostrelcu, ki strelja za zlato medaljo. Kljub temu, da sposobnosti imaš, jih ne moreš udejaniti, ker se s cilji preveč obremenjuješ. In vzpostavljanje pravega, funkcionalnega odnosa do preživetja seveda spada v domeno duhovne rasti.

AVATAR wrote:
Tadej, res mi ni vseč, da dobim samo to, kar RES potrebujem, ker po tvoje pač tako deluje vesolje!

Vsak človek si rad po svoje uredi svoje življenje, da se dobro počuti v svoji koži! Če tega ne morem, potem k vragu s takim vesoljem in življenjem!

No, pri obeh oblikah rasti je pač tako, da brez uslug ne gre, tudi pri konstruktivni rasti ne, torej ne morem neodvisno delovati…Ja, saj vem, da sem ločen od celote.

Stari, tudi tole je povezano s tistim, kar sem ti napisal zgoraj. Osredotoči se na razbijanje svoje ustvarjalnosti, bodi ustvarjalen. Tako boš dosegel stanje notranje izpolnitve in same od sebe bodo prišle stvari, ki jih rabiš. Če se boš osredotočal na stvari, ki so fikcija tvojega pogojenega uma, sreče ne bo …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[glas]

Kdaj se je pojavilo raziskovanje zavesti?

Nekateri znanstveniki pravijo da se je to začelo pred 100-40 tisoč leti; kot je razvidno iz jamskih slik..

In zakaj ravno takrat?

Tukaj je en zanimiv opis zakaj bi se naj živalski človek prebil v zavestno bitje, aktiviral svoj duhovni gen in prešel iz ravni navadnega primata v zavestno bitje, ki se zaveda svoje prave širine..

Predavatelj še veliko pove kako in zakaj družba (ali peščica ljudi na vrhu) deluje proti ozaveščanju občih mas, morda je ravno zato bil ta video izbrisan iz TED-a in dobil prepoved predvajanja.. !!!

http://truththeory.com/2013/09/24/the-war-on-consciousness-by-graham-hancock-banned-ted-talk/

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[glas]

iz leta v leto se bolj in bolj vidi razkroj matrice..

https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=bpy-2ynq3Y4

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Avtor]

Prispevki