strah / kolektivni strahovi
- This topic has 45 odgovorov, 11 glasov, and was last updated 4 years, 8 months nazaj by
.
-
glas wrote:
Do konca moje pubertete sem imel zelo velik strah pred smrtjo, bal sem se celo pogledati
mrtvo osebo, pravzaprav tega nisem niti mogel storiti. Seveda me je ta strah
zelo oviral na življenjski poti, dokler mi ni umrl nekdo, odkoder pač nisem
mogel pobegniti in sem se prisiljeno soočil s svojim strahom in na koncu
doživel veliko očiščenje.Imam podobno izkušnjo in poznam še kar nekaj ljudi z nečim vsaj delno podobnim..
Drugače najlažje je to narediti, ko ti umre bližnji in nato greš do njega in se mrtvega tudi fizično dotakneš..
Ta nasvet dajo starejše (modre) ženske in to res deluje..
Še bolje je če si zraven na različnih fazah bolezni ali umiranja..
(To vedno razbline tiste iluzorne strahove, ki se poprej napihujejo v umu..)Sprašujem se, če je takšno očiščenje trajno. Po mojem ne. Smrt je en gromozanski tabu, sila globoko zakoreninjen v nas, ki ga včasih, ko smo sposobni delovati tukaj in sedaj, ali pa ko nas neke okoliščine prisilijo, da tako delujemo, presežeš, načeloma pa tabu pri večini ostane – bolj ali manj je verjetno drugače le pri tistih, ki imajo pogostokrat opravka s smrtjo.
Tudi jaz imam zanimivo izkušnjo, ki potrjuje to, o čemer pišem, čeprav mi je jasno, da ne more veljati za univerzalen model.
Pred dvajsetimi leti sem bil v Belorusiji direktor delavskega naselja (gradili smo bolnico za ožarčene v Černobilu). Naselje je bilo kakih 20 km izven mesta in dogajalo se je, da je kakšna beloruska bejba prišla h kateremu delavcu s taksijem. Ena je enkrat tik pred naseljem taksista prosila, naj zapelje s ceste, da se gre v gozd olajšat. Ko je prišla nazaj do avta, je bil taksist naslonjen na volan in ni kazal znakov življenja. Zagrabila jo je panika, pritekla je do našega naselja in povedala kako in kaj. V naselju smo imeli dve medicinski sestri – z njima sem šel proti taksiju, počasi pa se je mračilo. Ko smo se približali avtu, sta medicinski sestri obstali in nista upali do avta, da bi pogledali, ali je taksist živ ali ne. Šel sem sam. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se v tem trenutku “obnašal” – kot da je to počel nekdo drug. Najprej sem mu potipal žilo na vratu, nato pa s prsti odprl oko, in prižgal vžigalnik, da bi videl, ali oko reagira na svetlobo. Ni reagiralo – bil je mrtev. Pri vsem skupaj sem bil totalno hladen in potem le še poklical v bolnico in jih o vsem skupaj obvestil, oni pa so mi “po rusko” rekli, da zakaj kličem njih, če pa je mrtev ;o)
V glavnem – ko sem kasneje pomislil, kako sem se na vse skupaj odzval, nisem mogel verjeti, da sem bil to jaz, saj je bila smrt zame tabu – in še danes je. Hočem povedati, da kljub temu, da sem v dani situaciji reagiral optimalno, še zdaleč nimam pošlihtano z mrtvimi in se jih najraje ognem v velikem loku.
Še malo bolj astrološki pogled na te poste zgoraj, v postu od Strelke, ki ga pa pustil v originalni (astrološki) temi, ker edini še ima povezavo z njo..
strelka wrote:
ko tole berem …bog vedi kako so včasih ljudje jemali smrt …na vaseh , ko še ni bilo mrliških vežic …ko so imeli umrlega dobesedno v drugi sobi …ob mrliču so imeli prave žure ..itd …poleg tudi molitve …zgleda da so smrt čist drugače jemali …<span style=”font-size: 12px; line-height: 1.4;”>Verjeli v posmrtno življenje ? …</span>smrt …povezava s smrtjo …8 hiša …baje se da predvidit koliko časa boš živel in kako boš umreL…
in kam se boš ponovno utelesil ….
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
tadej pretner wrote: Sprašujem se, če je takšno očiščenje trajno. Po mojem ne. Smrt je en gromozanski tabu, sila globoko zakoreninjen v nas, ki ga včasih, ko smo sposobni delovati tukaj in sedaj, ali pa ko nas neke okoliščine prisilijo, da tako delujemo, presežeš, načeloma pa tabu pri večini ostane – bolj ali manj je verjetno drugače le pri tistih, ki imajo pogostokrat opravka s smrtjo.
Se strinjam..
Je pa vseeno velika razlika, če imaš strah, (ki meji skoraj na obsesivno motnjo) pred mrtvimi, da ne prideš v stik z njimi ali pa če to nato razbliniš, tako da o tem ne razmišljaš več, vsaj ne v prostem času in če pride do prilike pač lahko vidiš mrtve ali kaj podobnega, ker prej to sploh opcija ni bila..
Strah pred smrtjo pa je pa seveda vseeno prisoten, (pri vseh živih bitjih), kot vseeno neka blokada, ki mogoče čez življenje tudi pomaga, da ne zapustiš telesa ob vsakem pišu vetra, ali kar tako za hec v raziskovalne namene ali pa kot beg recimo, pred kakimi trenutnimi nevšečnostmi, ipd..
Je pa to tudi fajn pripomoček lahko, ker recimo če v večih stanjih zavesti pogledaš v to isto polje, je ta strah prisoten le nekje, nekje drugje pa ne.. Toraj ko se nahajaš v določenih poljih (bolj fiksno determeniniranih – v času, v fiksnih planih, v determeniranosti s telesom in ”njegovim naravnim tekom”) je lahko prisoten, enkrat bolj – drugič manj.. Ko si bolj v nedolčenih ali tudi transcendentnih stanjih (čisti trenutek sedaj) pa ta strah ne obstaja več in včasih je potrebno kar dobro delo, da sploh zmoreš priklicati ta filing, kot test, če zmoreš še sploh se povezati z tem občutkom,.. Včasih če si kje še globlje pa ob poskusu priklica, tega občutka (strahu) niti priklicati več ne gre,..
Zdaj verjetno je point tudi, da ta strah ne bi obstajal več niti v tistih nižjih bolj fiksnih stanjih bivanja.. ali pa mogoče ni to sploh namen.. Lahko je to tudi kot igračka, ali eden od indikatorja zaznavanja stanja zavesti,.. Ko se premikaš (potuješ) je to ena od stvari (indikatorjev), ki jo lahko preveriš, da si pomagaš tako na hitro definirati stanje ali področje kjer se z zavestjo trenutno nahajaš..
..“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
http://thespiritscience.net/2014/09/02/the-biggest-secret-about-fear/
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.