Razsvetljenje
- This topic has 100 odgovorov, 14 glasov, and was last updated 4 years, 10 months nazaj by
.
-
V kontekstu obstoja matrixa je pojem svobodne volje sila zmuzljiv. Vsak človek ima vnaprej znano linijo usode (fraktalna linija iz teorije kaosa), ki torej a nek način naše zakoreninjeno prepričanje vzrok-posledica obrne na glavo, saj torej linija iz prihodnosti vpliva na to, kar se nam dogaja danes. Ampak zdaj imamo tu en paradoks: – Linija usode se udejanja le takrat, kadar imamo fokus pretežno na materialnem. Takrat potrjujemo vnaprej zamišljeni matrix. – Iz matrixa gremo lahko, če usmerjamo pozornost vnaprej v energijski svet. Takrat linijo usode sesujemo. In v čem je zdaj paradoks? Hja, vv tem, da je že vnaprej določeno, ali si sposoben pogostokrat usmerjati fokus v energijski svet ali ne; to je ovisno od starosti/izkušenj duše. In če ta potencial imaš, ga lahko še vedno izkoristiš v takšni meri, da linijo usode sesuješ, nujno pa seveda ni.
Hja, dober paradoks, ni kaj
Tudi paradoks je recimo lahko nekaj kamor te vleče ali ne.. In tudi to določa “lastnost”, stopnja ali narava duše. Recimo dualnost lahko presežeš s pomočjo paradoksov, ker vsak dualni par manifestirane realnosti, ko ga vodiš do konca ali do njegove mejne izkušnje, te ta na koncu pripelje do njegovega lastnega paradoksa! In ko vstopaš v ta paradoks, ti neznosnost paradoksa povzroča, da slej ko prej presežeš poprejšnjo dualno omejenost tega področja.
Recimo ko omenjaš usodo in kako se jo preseže, se lahko vprašamo tudi, da nekdo ki ne bo presegel svoje usode, ker še pač ni na taki ravni delovanja, je dobesedno njegova usoda, da bo moral iti po tej fiksni poti usode, ki je zapisana tako ali drugače.. Tisi drugi, ki pa je že na taki poti, da zmore te fiksne poti usode preseči, bi lahko rekli tudi da mu je usojeno to preseči, saj ima pač ta potencial.. Tako da pojem usode, ni nuno da se koča sploh, saj je višje in bolj nedefinirano je tvoje delovanje bolj si izven fiksnosti in pogojenosti in za moje pojme je stanje popolne nepogojenosti edina usoda duše, ki jo bo na kocu dosegel vsak. Kar pa je tudi paradoks, saj konca ni, saj vse poteka v ciklih, saj vse kar nekdo zaključuje, nekdo drug zopet komaj začenja in tako vse izkušnje vedno ostajajo hkrati, zato pa tudi vsako stanje, ki ga sam presežeš, nato zasede nekdo (za tabo), ki tega še ni presegel.
Zgoraj začenjaš pisanje tudi s pojmom svobodna volja, ki je sama po sebi paradoks. Recimo veliko ljudi je, ki zelo zagovarja “svobodo” in tem ljudem ideja svobodne volje predstavlja čimvečjo možno izbiro in nato svobodno odločanje med vsemi temi izbirami. Torej danes lahko izbiraš za kosilo vse kar se zmisliš, včasih je bilo možno jesti le kar si imel čez zimo v shrambi.. In ljudje mislijo da so danes recimo bolj svobodni zaradi tega, ker imajo danes za kosilo večjo svobodno izbiro. Svobodo do izbire. Ampak kaj ti koristi ta izbira, če lahko izbereš le eno stvar hkrati. Torej ti ta možnost izbire prinaša le to, da se moraš vsak trenutek odpovedati kopici enih stvari (ki si jih tudi želiš) in se nato odločiti le za eno. Kar bi lahko pomenilo tudi, da prej ko si imel na izbiro le eno stvar zate, si bil bolj svoboden, saj zato nisi bil razpet med izbirami, ki jih tako ne boš mogel izbrati in si imel na voljo le tisto eno, ki je bila pred tabo. Jaz sam pa naravo izbire in svobode, izkušam recimo tako, da najbolj izpolnjen in “svoboden” sem recimo takrat, če uspem v vsakem danem trenutku izbrati tisto svojo pravo izbiro. Ker v vsakem trenutku je le ena izbira tista, ki je res moja (tvoja), vse ostale pa niso. In svobodno in izpolnjeno se oseba počuti, ko jo najde, izbere in izkusi.
Ker pa me (te) privlačijo tudi vse druge izbire, ki jih v tem danem trenutku ni možno izbrati – (torej na morje se sedaj lahko opravi le na eno destinacijo hkrati), čeprav lepe so po svoje vse destinacije. To dejstvo lahko daje tudi vedenje, da so dejansko vse izbire moje (tvoje) in po principu svobodne volje bom (boš) moral potovati skozi te izbire neskončno dolgo, da jih bom (boš) lahko tudi vse izkusil, ker izbir je neskončno, kar naredi tudi potovanje neskončno.. Saj če bitju ne bi bilo dano izkusiti vsega kar si želi, potem nebi imelo svobodne volje..
Tukaj pa se pride tudi do pardoksa, da nekateri na koncu dojetja tega, kar svoboda je, ne morejo sprejeti točno tega kar sama svoboda prinaša in poskusijo narediti tudi ta konec, ki ga ni..
Ta konec nekončnim izbiram, ki smo jih ustvarili; ker edino paradoks lahko ustvari okolje, da izkusiš tudi to česar ni, in v tem vidim edini namen te dualnosti v katero smo vstopili. Ker po moje so paradoksi prisotni le v teh gostotah bivanja, kjer je dovolj omejenosti, statičnosti in te ideje ločenosti, da se lahko sploh pojavijo.“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
PARADOKS PARADOKSOV
Bitje, ki izhaja iz neskončnost, se bo zelo težko udomačilo v končnosti in omejenosti. In ko vstopa v realnosti materije in tudi v tako imenovano fizično telo, mu to stanje v osnovi predstavljala velik paradoks. Kljub močni “zgodbi” identitet, ki se sprejmejo zraven fizičnega telesa, kljub DNK zapisih, ki se zdijo tako zelo resnični, (saj vsebuje zapise rodov za tisočletja nazaj), kljub teži in moči indetitete te gostote v katero tako vstopa, to neskončno bitje vseeno ne more resnično sprejeti, da je vse to res “njegova” zgodba ali da je “to” sedaj res on..
Do konca je ne more sprejeti, ker ima vseeno še spomin na to kar ono izvorno je; neomejeno neskončno bitje, ki je samorealizirano, ki mu je vse dostopno, kjer se ideje, ki imajo svoje življenje, le spontano pojavljajo in se tudi same instantno realizirajo in tam bitje ne rabi vlagati nobenega truda ali napora k temu popolnemu procesu, saj teče popolnost kreacije, ki je že samodelujoča in samoizkušana.. V tej realnosti je tudi širina sprejemanja neomejena, ne obstaja noben sistem vrednotenja, ki bi določal kdaj ja in kdaj ne; bstaja le izkušanje vsega, kar se pojavi na ekranu in ni nobene selekcije, ki je tako poznana tukaj v svetu materije, kjer se um zelo učinkovito fokusira na statične zapise in sodbe, kaj je dobro in kaj je slabo. Bitje ki vstopi v tak sistem, ga ta sistem nekako ne prepriča, saj hkrati ko opazuje materialno, gleda tudi skozi to 3D matrico in zato zelo težko vzdržuje strogo selekcijo svojih izkušanj.. slej ko prej začne zelo aktivno izkušati oba pola izkušenj (ne in ja), to pa ga/jo potem pripelje še do večje transcendence in dojemanja prozornosti fizične realnosti, tudi realnosti čustev, misli in skupkov zapisov, prepričanj in drugih mehanizmov, ki določajo tudi različne poti mentalnih realnosti, ki se v posameznikih pojavljajo.
In ko si bitje vseeno vzame tuzemeljsko stanje za izkusiti, ki je seveda samo po sebi vseeno zelo zanimivo, saj neomejenemu bitju daje možnost začutiti izkušnjo končnosti. In tako se rodi ultimativni paradoks, ki se nato fraktalno širi naprej v vsak del božanske matrice, v neskončne oblike in neslutene razsežnosti.. Ko bitje izkusi končnost, jo instantno zrcali tudi v neskončnost, saj je neskončnost bistvo Bitja). A ko Bitje tako prezrcali končnost v matrico neskončnosti in večnosti, daje večni obstoj tudi temu paradoku in njenemu fraktalnemu neskončnemu vtisu v tkanino realnosti.In po katere izkušnje vseeno pride Bitje, ko vstopi v to omejenost?
Osebnost recimo izbira popolnoma druge izkušnje! Ima ves čas neskončno želja, ki ji stojijo v dolgi vrsti za uresničenje in skoraj jasno je, da je časa premalo, da bi uspela uresničiti vse.. Zato osebnost ponavadi le hiti in lovi čimveč, kar se bo dalo.. Torej tek, hitenje in še in še.. In ta način lovljenja ji omogoča, da ves čas ostaja le ta osebnost in se ne odpira naprej v višje realnosti. Se pa tu in tam kakšni osebi vseeno pojavijo želje, ki so pa večje/širše od nje same, najprej ji le bežno preletijo njen ekran, a jih oseba nikakor ne more ujeti in zato si jih osebnost niti želeti ne zmore, saj so izven njenega dosega vseh zaznav. Določeno poglobljeno delo na sebi, samo spoznavanje in vpogled v to kar je, ji pa vseeno lahko daje možnost spoznavanja mehanizmov in se po poti spoznavanja lahko premika tudi globoko vanje..
A tudi ko je že tako globoko, da gleda v samo oko hurikana, si osebnost pa vseeno ne zmore (ali tudi ne zna) izbrati očeša v očesu, saj tam se vse konča, saj ona ima še vseeno občutek, da je še toliko tega še kar ni doživela in se tega ne da opustiti, po drugi strani pa ji tudi konec, še vedno izgleda pregrozen.Neomejeno bitje, ki koncev in začetkov ne pozna, pa lahko v svetu omejenosti izbere le eno in edino izbiro, ki mu jo omejenost nudi, torej uničenje omejenosti. Kar je seveda ultimativna izkušnja, ki čaka na koncu vsakega.
So pa seveda majhni koraki proti temu. Saj umirati se uči skozi majhne korake, umirati se začne učiti že skozi neuresničene želje, skozi razpadle odnose, skozi različne oblike izgub in vse te izgube nosijo v sebi delček modrosti zavestnega umiranja. Je pa to vseeno priložnost, ki jo vidi in ujame redek posameznik, saj je vedno na voljo mnogo drugih izbir, ki se jih da izbrati in se kar ponujajo, da se le ne bi izkusilo čistosti izkušnje same.. Tako da lahko se iz izkušnje zbeži, lahko se jo zelo efektivno zamoti z zapolnjevanjem praznine s čimveč stvarmi in motenj, ki jih nudi materialni svet,.. Vedno obstaja tudi dovolj ljudi, s katerimi se da vživljati v razne zgodbe, čustvene vrtince, sojenje, kritiziranje in iskanje krivcev za neko situacijo, kar že samo po sebi pove, da oseba v takem primeru dela vse kar se da, da le ne izkuša bistva, kjer so prisotna vsa mnenja in vse perspektive hkrati.In če se že govori o izkušnji majhne (delne) in velike (celostne) smrti, je tukaj seveda na mestu vprašanje, kakšno smrt pa lahko sploh izkusimo? Med vso to pestro ponudbo, ki se ponuja. Duhovnost ne prizanaša z mnogimi opisi barvitih prehodov, tunelov, čudovitih bitij in svetlobe in s tem daje umsko predstavo, ki onemogoča realen vstop v izkušanje izkušnje same in te ideje postanejo žal le ideje v umu in niso v pomoč pri izkušnji, le še ovira.
Torej ko se neomejeno bitje sprehaja po iluzijah omejenosti; ko si obleče fizično telo, ki ji omogoča to “sprehajanje”, se za tem ko spozna vse izkušnje, sooča slej ko prej le še s paradoksi, ki jih nudi to unikatno stanje v katerem se je znašlo. In če se osredotoči na paradoks izkušanja smrti, je za bitje največji paradoks izkusiti tako imenovano “ateistično smrt”, popolno izničenje vsega obstoja. In to daje temu bitju brez začetka in konca, možnost izkusiti tudi to kar se imenuje popolno izničenje, prenehanje obstoja znotraj neskončnega obstoja, izkušnjo začetka in izkušnjo konca! Vsi ostali paradoksi (in ostale smrti) so le predstopnja te ultimativne izkušnje. In zato je to ena in edina izkušnja, ki jo vsekakor mora izbrati, saj ta izkušnja v sebi vsebuje vse ostale, sa je paradoks vseh paradoksov. In kakorkoli se zavlačuje, je končna izbira duše, ki je vstopila v te fizične realnosti, ravno izkušnja “te izkušnje”, to je za njo zadnja stopnička ali največji možni dar te omejene realnosti. Vsaka duša zelo dolgo ponavljala izkušnjo rojevanja in smrti, izkušnjo večnih inkarnacij in obstoje v omejenih realnostih, dokler ne dozoreli za to, da zavestno ne izkusi, kaj pa je tudi dokončno samouničenje.
In ker tega seveda ni možno doživeti niti z obljubo fizične smrti, je eden od čudovitih paradoksov, da kdor še ni umrl na ta način, še niti živeti ni začel. Popolnoma in absolutna smrt nauči osebo popolno predajo višji inteligenci, tako pridobi popolno zaupanje v življenje samo in doseže absolutno svobodo.Je pa življenje v tej trenutni matrici vrednoteno in pojmovano tako, da je osebi zelo težko izbrati prav to izbiro, saj je zaničevana iz vseh strani. In ker je v omejenosti smrt naraven del življenja, je odstranitev smrti v dualnih sferah življenja nekaj najslabšega kar se da narediti. Izogibanje “smrti” se lahko opazi tudi v vsakdanjih izbirah, ko osebe ostajajo v odnosih, ki so že dolgo mrtvi in ne upajo stopiti naprej in izstopiti iz njih; podobno se ljudje oklepajo ene in iste ideje o smislu življenja, kjub temu da jim na vrata že dolgo trkajo druge ideje, ki jim ne dovolijo vstopiti.. premočno je oklepanje starega in poznanega, ostajajo v poznanem tudi takrat, ko to poznano že samo razpada ali že prav zaudarja.. In to se to odraža tudi v vsej družbi, skozi sisteme, ki so kot nenaravne (rakave) tvorbe, ki delujejo le še same sebi v namen in so se usmerile celo proti ljudem, ki so si jih ustvarili, tudi proti naravi, proti Zemlji in proti življenju samem.
In vse to se zgodi, ko se smrt izloči iz naravnega toka življenja. Kar namreč iz celote izločiš, to te začne nato zasledovati in te zasleduje tako dolgo, dokler ne ostane le še to.. In v tej situaciji nato sprejmeš celoto in uravesiš v sebi vso življenja, ki obstaja.Ko hrani poteče rok, jo ponavadi vržemo v smeti. Zakaj se to ne naredi tudi z odživetimi deli sebe, zakaj se to ne naredi tudi z idejami, ki so že poznane, z miselnimi vzorci ali načini čustvovanja, ki so bili že tolikokrat izkušeni. In tako paradoks poskrbi za to, kar izgleda nezmožno, da z vso močjo izbire dobimo ravno nasprotno izkušnjo, kot jo želimo izbrati. In ponavljanje ene in iste poznane izkušnje, nastane slej ko prej mrtva in prazna izkušnja. Ko se to enkrat izbira na globalni ravni, se lahko opazi svet mrtvih ljudi, ki mrtvi hodijo in lutajo, brez da bi vedeli zakaj počnejo to kar počnejo in zakaj so sploh tukaj.. vedo ponavadi le to, česa si NE želijo in ker poznajo le svoje strahove v katere ne upajo vstopiti, so njihova življenja le popolni sistemi umikanja tem globljim delom sebe, ki jim izgledajo pregrozni.
Več je tega čemur se umikaš in česar ne moreš sprejeti, manj celovit si.. manj celovit si, manj življenja je v tebi in tudi manj življenjske energije se pretaka skozi tebe. Kar ni celostno je vedno zapisano smrti. Zato je večno življenje možno pridobiti le ko zmoreš vstopiti v vsaki del sebe, ko so najgloblji strahovi zadnji kotički, ki te še vabijo vase, da se spoznaš, kot to kar si. Vse in nič hkrati.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
1 uporabnik se je zahvalil avtorju.
Človek kot bitje ni tako zelo drugačno vsem ostalim bitjem, saj tudi človek le hodi za svojimi idejami, sledi svojim hrepenenjem, uboga vrednote, ki si jih je sam zastavil ali jih je povzel od družine ali družbe..
In temu ves čas sledi, to je generator njegove volje, volje po premikanju, po premagovanju ovir, po razvoju, po širitvi.. Tudi njegovi temni deli so mu lahko v pomoč; strahovi ga lahko tudi odvračajo, da ne počne določenih “bedarij” in tako le ostaja “na svoji poti”, ki si jo strogo začrtal.. Bodi dober in boš imel dobro karmo, ne delaj tega ker boš kaznovan, ne hodi do roba ker boš padel preko, če je vroče ne prijemaj ker se boš opekel,..
In vsi ti programi “ostajanja na poti” se lahko nadaljujejo tudi v neskončnost, lahko premagaš fizično smrt, lahko se inkarniraš in rojevaš v neskončnost, lahko ti tudi rojevanje in umiranje postane odveč in se samoustvariš kot svetlobno telo in le bivaš v vseh prostranstvih ki ti tako postanejo na voljo. Lahko si vedno višje, lahko si vedno širši in kreiraš že vesolja, realnosti, dimenzije,… In tudi če je ta korenček pred tabo v obliki razvoja dobožanstva ali v obliki pojmarazsvetljenje in je do tega korenčka nakazana ena sufisticirana pot in imaš zato prav določene korake, ki jih še moraš narediti do “tega cilja”.. se v trenutku resnične izkušnje lahko zaveš, da je to le neskončna pot do korenčka, ki se bo vedno le izmikal, tudi v neskončnost če si boš to želel.. Korenček se bo izmikal tako dolgo, dokler bo nekdo pripravljen hoditi za njim. In to korakanje je tisto, ki vzdržuje celotni obstoj kozmosa, vso kreacijo bitij, kreacijo vseh oblik in vseh vesolij.
Torej je tudi obljuba korenčka in iluzija ta, ki je potrebna, da sploh hodiš za tem korenčkom. Tudi iluzija je potrebna, je dobra in ima sama božanski namen. Če bi osel, ki hodi za korenčkom in s hojo tako poganja kolo mlina se ozavestil in dojel da je obljuba korenčka pred nosom iluzorna, bi seveda prenehal korakati in celotno kroženje bi se ustavilo.
Kroženje pa zajema vso kreacijo, vse kar je manifestirano ima cikle, kroži v krogu, ki vbistvu ni krog ampak spirala razvoja (gor ali dol). In vse kar obstaja kjerkoli, se poganja z obljubo in premikanjem proti tej obljubi, ni važno na kateri ravni razvoja si, saj se vedno trudiš priti na naslednjo..
Ampak če ne odkriješ kje si začel to svojo pot, se vseeno nikdar ne spoznaš. Če je vesolje nastalo iz velikega poka, se tja tudi povrne (dobro velik pok je le ideja..).. Kar hočem povedati je, da če ne veš od kje si začel, da ni nujno da karkoli veš o Izvornem Sebi ali o Izvoru Vsega. In karkoli ima začetek ima tudi konec!
Zato pa je tudi vprašanje začetka bistveno, kot je bistveno tudi vprašanje konca. In konec in začetek se vedno stikata. In točka konca je za bitja, ki imajo začetek zelo pomembna.
A na spirali razvoja, konca in začetka seveda ne moremo najti, saj se pri vsakem približanju začne le nov krog (na novi ravni) in je konec (kot tudi začetek) nedosegljiv. Kar nakazuje da obstaja še ena realnost izven te spirale, ki je izvorna, ki je ustvarila zakonitosti spirale in druge zakonitosti vseh realnosti.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
če bi se sedaj vrnil v svojo preteklost in preprečil, da bi bil spočet, bi ustvaril realnost, kjer se ne bi začel, kar bi po eni strani povzročilo tvoj nezačetek, ali celo neobstoj, ampak ne v tej realnosti, saj v tej realnosti že obstajaš in v tej različici realnosti bi to pomenilo le da bi izginil tvoj začetek, obstajal pa bi vseeno še naprej.. Tako bi vbistvu postal bitje brez začetka. In če razumevamo da vse kar ima začetek ima tudi konec, se nato zate to spremeni na način, da če nimaš več začetka tudi konca nimaš in bi postal zaključena zanka, ki je zaokrožena sama vase in se le ponavlja sama od sebe in se zaokrožuje vedno le sama v sebe, brez da ji lahko kjerkoli najdeš konec ali začetek.. Postal bi nekaj kar ni nastalo a vseeno obstaja, nekaj kar je, čeprav ni od nikoder prišlo, nekaj kar se le dogaja, čeprav nima začetka in spomina od kod je prišlo.. bitje za katerega se vnaprej ne ve kam gre, od kod prihaja in kam hodi.. bitje ki pot izbira le z koraki ki jih koraka.. nič druga razen korakanja in izkušanja korakov pa ne obstaja več..“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
1 uporabnik se je zahvalil avtorju.
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.