težava je, da mi vsi različno razumemo kaj je čustvenost, kaj čustvovanje … še čustev pogosto ne znamo ločiti od čustvovanja … ljudje pač uporabljamo nek izraz in si vsak v svojem svetu to po svoje predstavljamo. tudi če psiholog opredeli kaj je kaj, še vedno pride do podobne težave in so razlike v naših predstavah večje kot bi mislili. torej, ja tista stvar pri špornikih sodi k emociu, po tej opredelitvi emocio je čustven, pri instinktu pa je čustvovanje povezano s strahom in to vzročno z izgubo. ta stvar je precej zapletena. ko opisuješ sebe in se primerjaš z lano, ti povem samo to, da ona zase nikoli ni imela občutka, da bi bila spletkarsko preračunljiva (tudi v knjigi ni tako opisana) nikoli ni občutila, da je kogarkoli teptala ali si ga lastila. njeno dojemanje je bilo povsem drugače, to kar ti vidiš kot prilaščanje, je ona dojemala kot izkazovanje prave ljubezni in pravih čustev do mene, to kar ti dojemaš kot teptanje je bil za njo izraz bolečine, ker se jaz nočem spremeniti … ne govorim, da si one česar koli ne bi priznala, ne ona je to iskreno tako videla in verjela … tudi če to obnašanje vsi drugi vidijo kot nepravo in slabo,si ona v svojem svetu to razloži tako, da je vsi ne razumejo in ne vidijo celotne slike. zato se moramo zavedati, da ko trdimo da mi nismo takšni, morda smo takšni, le da ne vidimo, da smo takšni. ko človek nakj dela kar ni prav, tega ne počne zato, ker se ne bi mogel upreti temu, da bi delal narobe, ampak zato, ker je to za njega prav. v njegovem svetu ima vse to logičen in razumen vzrok. zato sami nikoli ne vidimo, da delamo narobe, ali da smo takšni in takšni.
razumi se ne delijo na moške in ženske razume. emocio je na višjem mestu pri 3/4 moških, zato mi ta način razmišljanja dojemamo kot “tipično moški” in če je emocio pri ženski na vrhu so te ženske za nas tipično “možačaste”. instinkt je na vrhu pri 3/4 žensk, zato ta način razmišljanja dojemamo kot tipično “ženski” in če je moški s tem razumom na vrhu, ga okolica ne dojema čisto tipično moško razmišljujočega, ampak kot nežna dušica (pa če je fizično še tako kosmat in možat!) recimo klasična podoba gentlemana, je v resnici tak “poženstven” moški … uglajen in obziren … to ni “ded” … in tak moški ne privlači tipičnih žensk, samo možače.
glede emocia pri športnikih: ja, pri vrhunskih športnikih nedvomo prevladuje emocio, ampak to je motorični emocio, ki se razvije v telesno gibalno smer, imaš pa še drugo emocijevo smer razvoja, ta je estetsko vizualna … to so bolj tisiti umetniki …
[psi] je poln smerkoazov, so pa postavljeni tako, da vedno vidiš tiste, ki so pomembni prav zate, prav to je ta izjemnost te knjige … meni sploh ni jasno kako je to mogoče tako natančno sestaviti … ampak jaz vidim kaj kdo iz te knjige potrebuje, kakšna spoznanja so zanj pomembna in če dosledno prebere psi, pride do prav teh spoznanj … vseh drugih sploh ne vidi … in nekdo drug mora priti do povsem drugega, in ko prebere to knjigo vidim, da je priše prav do tega … ta stvar se mi zdi tako nedosegljiva za mojo raven razmišljanja in inteligence, da se res čudim kako je to mogoče in kako bi lahko kaj takega ri vsem razumevanju in znanju rei sploh spravil skupaj … to gre tako daleč, da ljudem celo v naprej lahko napišem, kaj bodo videli in česa ne … in ko ugotavljam kako in kaj se je z njimi dogajalo opazujem procese, ki se odvijajo pri branju te knjige in so neverjetno natančni. poglej eno zanimivost, tam pri tistem razodetju, ko se eros po pogovoru s spom zbudi na jasi in se zazre v tisto lužo … scena je podobna tisti z narcisom in tudi eros se v gladini zagleda popolnega, le da gre pri erosu v resnici za duhovno lepoto … tukaj se v skoraj pravljičnem besedilu nenadoma pojavi beseda penis … kar tako meni nič tebi nič te ta penis udari v glavo … nekateri tega sploh ne opazijo, druge pa strašno zmoti … ampak prav ta majhna podrobnost te pripelje do tega, da nadaljevanje oba brlaca dojemata povsem drugače … vsak gre po svoji poti in vse to zaradi enega samega k…. si lahko misliš? in tako je ves čas … v knjigi so povsod nastavljeni takšni miselni mehanizmi, ki glede na tvoje razmišljanje in gledanje delujejo zdaj na ta in zdaj na drugi razum … na koncu pa ljudje doživljajo čuda. še enkrat pa poudarjam, da je za to doživljanje knjige potrebno dokaj dosledno branje, vsekakor spanec pri srebrnem erosu in sproščenost pri branju. vse motnje med branjem slabijo učinek knjige.
na koncu knjiga od tebe sploh ne zahteva, da verjameš v kar koli od tega kar si prebral … pri ljudeh prihaja do sprememb samo zaradi tega, ker s v njih zasadi nekaj, kar počasi raste … pri nekom je to upanje, ki ga je nekoč izgubil … pri drugem je to korak iz začaranega kroga v katerem so se vrteli dolgo časa … pri tretjem je to nenavadna sprememba v počutju … pogosto tega ljudje sprva sploh ne pripisujejo knjigi … le čudno se jim zdi, da jim zdaj ljudje govorijo, da so nenadoma tako nasmejani in podobno … kako zelo je vse to povezano s knjigo v resnici vidim le jaz, ki vsakodnevno spremljam pisma, ki mi jih pišejo bralci. ta pisma so pogosto zelo iskrena in ljudje se mi v njih ves čas zahvaljujejo za nekaj o čemer jaz nisem imel pojma, da bo imelo tak učinek.
poskusi, knjiga doslej ni še na nikogar, ki jo je prebral, slabo učinkovala … slab učinek ima samo na tiste, ki je ne preberejo in o njej pišejo ali govorijo to in ono … je pa res en primer, ko je gospod sredi branja umrl … vzroka ne vem, je bil pa že nekoliko bolj star in ne vem do katre strani je v resnici prišel. bral jo je kake tri teden in umrl, pa še za zelo znanega človeka gre. morda je celo prišel do zadnje strani, knjiga je ležala na tleh.
.
