Preseganje ega?

[Robert]

Ne poznam človeka , ki bi to znal bolje pojasnit , kot tale možakar s tega linka…
http://youtu.be/4TrdLi6MSlg

Lepo je če deliš

[Ceres]

No, saj tudi um ima več nivojev, je tisti čvekajoči in tudi tisti zrel in moder um. Hotela sem samo rečt, da tisti, ki lahko večji del časa deluje iz praznine, temu tudi čustva ne povzročajo problemov. Se mi pa zdi, da se da večino človeških problemov (na individualnem in skupinskem nivoju) rešit samo z upoštevanjem neke osnovne naravne logike, zbrane tudi v ljudskih modrostih in pregovorih itd. Ne moreš to ignorirati, “prešpricati” lekcijo logike in osnovne odgovornosti (jaz temu pravim mentalni del, lahko pa da govorimo o različnih pojmih) in kar direktno iz problemov skočiti v praznino in neko duhovnost.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Robert wrote: No , meni se zdi krasno , da me razumeš oz. da razumeš zakonitosti , ki delujejo na teh “nižjih” ravneh in način , kako vplivajo na celostno podobo nas samih….pa sej ne , da bi kdaj podvomil v tvoje razumevanje…
Kot kaže , je pri meni ravno čustvena komponenta tista , ki najbolj šepa , s tem pa tudi odnosi z drugimi…praktično nimam ne odnosov in ne čustev . Če pa že pridejo , pridejo v ogromnih količinah , z njimi pa vsa krama (destruktivne oblike), ki sem si jo nakopal od kdo ve kdaj in od kdo ve kje….Aja , pa še kdo ve zakaj…en razlog bi že moral bit. In zdaj je tako … če utišam kramo (neg. miselne vzorce) lahko verjetno sprejmem čustva (sprocesiram) Če utišam čustva , lahko sprejmem(ozavestim) kramo. Če pride oboje , zgubim kontrolo. Pravzaprav ego zgubi kontrolo…kdo drug bi sploh rabil kontrolo kot moj pogojeni del. Kdo drug bi sploh rabil bit sprejet od drugih , kot del , ki se počuti ločenega. Kdo drug bi se tako boril za svoj obstoj , za preživetje kot del , ki je izmišljen(iluzija). Če bi bil resničen , se mu ne bi blo treba borit za obstoj , za priznanje drugih….očitno si dobro ocenil , kam je treba prestavit moje poste…v preseganje ega seveda.

Stari, za večino metod, s katerimi se da razmeroma učinkovito “kaj narediti”, je značilno, da so koncipirane tako, da potrebuješ močno izraženega “notranjega opazovalca”. Streniraj ga (različne vaje zavestnega kroženja z energijo, kot tudi to, da si določiš obdobja dneva, v katerih prav vse narediš zavestno”. Močno priporočam tudi, da greš skozi desettedenski “proces prisotnosti”, ki ga boš nael v forumu “šola za bioterapevte”, v temi “praznina”.

Robert wrote:

No , zdaj pa še eno vprašanje….včasih pojem sendvič , počutim se pa kot da bi pojedel žogo. Drugače povedano , moj želodec oz. predel okrog njega se včasih (no ja … večkrat) napihne kot balon. Ima to kakšno povezavo s psiho? Mogoče tle tiči kakšna blokada , neozaveščen vzorec?

Hvala , Robi

Absolutno preskromni podatki, da bi i lahko kaj konkretnega svetoval.
– Ali se to dogaja po zaužitih različnih tipih hrane, ali samo pri določenih?
– Ali je povezano s psihičnim stanjem v fazi prehranjevanja, ali se dogaja v različnih razpoloženjih?

Ceres wrote: Tadej, svet dojemamo/sprejemamo samo na custveni ravni? Ampak custva pa procesiramo skozi mental a ne?

Ni ravno tako. Čustveni impulzi so hitejši kot mentalni in ko začnemo določen dražljaj mentalno procesirati, see to zgodi na podlagi čustvenega odziva, ki ga ta dražljaj v nas sproži. Zato se mental pogostokrat odloči za to, da zadevo “izkontrolira”. Imaš ljudi z močnim mentalom, ki se tako bojijo “presenečenj oziroma svobodnega izražanja čustvene ravni”, da jo v veliki meri preglasijo – v telesu občutijo napetost, ki jo dražljaj povzroči, a jo z mentalom izkontrolirajo – napetosti pa se na ta način v telesu kopičijo. Precej pogostejša oblika pa je reaktivno vedenje, ki je načeloma usmerjeno temu, da bi se izognil bolečini – zato reaktivno pobegnemo v kakšno od obrambnih oblik vedenja. Čustveni proces sprocesiraš le takrat, kadar mu dovoliš, da “se izteče”, kadar ga ne skušaš zaustaviti. Včasih se to zgodi spontano, ampak takrat si, kadar gre za destruktivna čustva, “ena velika bolečina”. Mi pa bi radi zadevo le nekako imeli pod nadzorom. Spet se vračam k notranjemu opazovalcu, ki sem ga omenil v odgovoru Robertu. Ko je dovolj močan, je zadosti, da pravočasno opaziš fizično komponento čustvenega procesa, ki se je sproćil (val napetosti) in jo neprizadeto opazuješ. Tako se zanesljivo zelo hitro sprocesira. Taktika:
– najprej malce strenira budnost oz. notranjega opazovalca
– potem pa začneš z “manjšimi” procesi – če zadevo takoj poskusiš v neki situaciji, ki ti konstantno dela probleme, je uspeh vprašljiv. “Delati” pa začne zadeva zelo hitro.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Robert]

Saj jaz ne pravim , da je mental oz. um slab , niti da so slaba čustva ali fizično telo. Vse to so orodja , skozi katere in zaradi katerih sploh lahko doživljamo realnost kot jo poznamo , vidike bivanja , sebe , situacije , odnose.
Problem nastane le , ko jih spustimo iz fokusa , ko se z njimi poistovetimo , identificiramo (sploh v primeru , da gre za negativna – destruktivna čustva in misli). Ko jih spustimo iz fokusa ( iz nadzora ) nas le ta povsem obvladajo , izkrivljajo realnost do te mere , da marsikoga pahnejo tako daleč , da stori samomor , ali pa zagreši umor. Lahko pobije svoje starše , sošolce , pripadnike druge veroizpovedi , drugačne barve kože. In to samo zato , ker mu glas v glavi in čustva ki mu dajejo pridih resničnosi , govorijo da so ti “drugi” in “drugačni” tako zelo nevredni življenja in tako zelo krivi za njegovo trpljenje , da jih je treba spraviti z obličja tega sveta. Če pa je ta glas , prav tako podprt z močnimi , neobvladljivimi čustvi , govori , prikazuje , slika mene ( sebe ) kot tako zelo nevrednega ,krivega ali nemočnega nad življenjem , nad situacijo , nad usodo , se ponavadi zgodi tisto drugo. Človek stori samomor. In takšnih primerov ni malo. Ti govoriš o nekem zmernem umu ( umu pod nadzorom ), o znosnih čustvih ( čustvih , ki jih lahko preneseš ) , zato tudi stvari vidiš drugače , takšna je verjetno realnost ki jo živiš ti. Jaz govorim o čustvih , ki se te polastijo , čustvih in slikah , ki uidejo nadzoru , ki upravljajo s tabo , ki te držijo nemočnega. Govorim o stanju , kjer je tvoja moč kontrole enaka 0 , kjer je tvoja energijska raven enaka 0 ali pa je vsakim naslednjim trenutkom ki se ga zaveš bližje ničli. Govorim o stanju , kjer ni ene same oporne točke , ene same logične razlage , na katero bi se lahko naslonil.
Evo , tolk , da si bova majčkeno bolj na jasnem … ti opisuješ realnost , ki jo živiš ti , jaz realnost , ki jo doživljam jaz. Zato ni tvoja razlaga nič bolj resnična , ali pravilnejša kot moja ali od kogarkoli drugega , isto seveda velja za mojo. Vsak ima svojo resnico in svoj prav … in še to , ta “resnica” deluje ker vanjo verjamemo , ji dajemo svojo pozornost…s tem jo naredimo za “resnično” …brez nas ne obstaja.

Spet….Robi

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Robert, popolnoma sem te razumel že prej – in tisto, o čemer sem pisal je pot iz tega. ZAto poudarjam, da je prvi korak čvrst notranji opazovalec, ki ne bo dovolil, da te odnese, ampak bo zadeve speljal v sfere dejanskega procesiranja.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Ceres]

Meni se zdi, da sem jaz tega notranjega opazovalca imenovala mental, ker mi je jasna razlika med kontrolo, zatajevanjem in procesiranjem.

Tudi ozavescanje, zavestnost… imam za del mentala. Pa temu, da reces bobu bob, da razumes razliko med tlacenjem pod preprogo in ciscenjem. Pa da razumes dolocene zakone lajfa, eni jim pravijo zakoni duha. Do tu rabimo samo nekaj zavestnosti in osnovne logike. Je pa res, da je pri komu toliko custvenega materiala, da zadusi «procesorje». In v tem primeru se mi zdi, da se zadeva zelo tezko razvozla brez zunanje pomoci.

Lepo je če deliš

[Robert]

ok , ok vse jasno….hvala

Namesto razmišljanja , opazovanje.
Namesto nakladanja , pa en dober komad … http://youtu.be/QCQTr8ZYdhg

Srečno

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki