Preseganje ega?
- This topic has 276 odgovorov, 18 glasov, and was last updated 11 years, 3 months nazaj by
.
-
Ceres wrote:
Prvič, vnašanje kvalitete nepogojenosti v odnose se mi zdi bolj teorija kot praksa.Hm, kako da si se vpisala v olo, če res tako misliš? Konec koncev bi lahko zgolj brala o teh stvareh tudi doma. To začne dogajati povsem spontano skozi opuščanje reaktivnega vedenja in skozi vnaanje zaupanja v delovanje. Zaupanje pa je v tem kontekstu opuščanje potrebe, da imaš kontrolo. Ko dejansko zaupaš (seveda v pravilnem kontekstu razumevanja pojma zaupanje) in se ne trudiš imeti kontrole, imaš največjo kontrolo. To je čuveni wu wei.
Stavim, da so v tvojem lajfu področja, v katerih se ne trudiš stvari kontrolirati, pa gredo kot po maslu. Evo, to je to. Umetnost pa je to raziriti še na ostala življenjska področja.Ceres wrote:
Prej sem omenila Visoko pesem v smislu eros ljubezni, v smislu nepogojene ljubezni pa je znano Pavlovo Pismo Korinčanom. “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” V praksi se taki nepogojeni ljubezni še najbolj približa ljubezen starša do otroka, vzhodnjaši spisi pa govorijo o ljubezni guruja do učenca.Običajno ne. Koliko starev pa vzgaja otroka tako, da bi odkrilo in spodbujalo njegove potenciale. Imeti ga rad, ne glede na to, ali dela pizdarije ali ne, hkrati pa ga tlačiti v nek okvir, »da bo imel v lajfu čim manj problemov«, ni nepogojena ljubezen. Kar se tiče odnosa guru učenec je podobna stvar – pravo učenje je odkriti specifični potencial v učencu in mu ga pomagati razviti, ne pa “oblikovati” ga po svojih merilih, kar se žal prepogostokrat dogaja.
Ceres wrote:
Hm.
Po eni strani praviš, da je za doživljanje “tukaj in zdaj” potrebnen stik z nepogojenim v sebi (duhom torej?)in bazičnim jazom, po drugi strani naj bi bil pa bazični jaz del ega, ego pa v tukaj in zdaj ne more obstajati?
Tu je seveda mišljen predvsem del problematičnega ega (zaključni jaz).
Ta v sedanjem trenutku ne more obstajati. Ko odvržeš »učenja« in navade
zaključnega jaza, prideš do bazičnega jaza. Takrat si v stiku s svojimi
talenti, svojo bitjo. To je dušna raven. V bistvu do sem sploh ne moreš
brez ustreznega tona nepogojenosti.Ceres wrote:
Sicer pa vseh teh spoznanj ne bi bilo, če ne bi v nas obstajala neka bazična potreba po iskanju smisla bivanja, kar pa je bistvo ZAKAJ-a. In ne bi rekla, da so vsa ta spoznanja ravno v domeni ega. Vse skupaj zanima predvsem dušo, ki se včasih mogoče v teh dimenzijah ne počuti ravno domače.V začetku vsakega iskanja je ego zelo vpleten. Takrat je povsem jasno, da si zastavlja kup vprašanj in odgovorov. Kasneje začne spontano odpadati potreba po tem, da najdeš za vse, karkoli se zgodi, razlago, da analiziraš, zakaj nekaj počneš … Stvari enostavno počneš.
Ceres wrote:
Pa še to: astrologija verjetno ne špila, kot praviš, zaradi razpravljanja ega. Prej bi rekla, da je keč v bazičnem jazu – če je ta definiran z genetiko, trenutkom rojstva itd.Tisti drugi del in kompatibilna dua pogojujejo, s katerimi polji se boš v lajfu ubadal, oziroma katera polja se bodo prek tebe manifestirala. Razvoj polj pa je predvidljiv, zato so predvidljive tudi cake astrologije. V poljih pa ima seveda ego svojo vlogo.
Ko si govoril o nepogojenosti v odnosih, si odgovarjal Robertu na tisti primer zaljubljenosti in mu dokazoval elemente posesivnosti, se pravi pogojenosti v tistem odnosu. Jaz sem napisala, da si nepogojenost v odnosih tezko predstavljam v praksi in tudi sam si napisal, da vecinoma ni tako (primer starsi otroci). Kaj ima to z motivom mojega vpisom v tvojo solo pa ne razumem. Ko naprej pises o podrocjih lajfa, ki gredo kot po maslu in opuscanju kontrole, se mi je zazdelo, da mogoce nisem razumela pojma nepogojenosti. Ja, poznam obcutek, ko se zlozijo karte. Ko gre kot po maslu. Ko je fajn. To obcutim vsaj za hip skoraj vsak dan.
Astrologija pa lahko recimo o cloveku nekaj ve predvsem ker smo del celote in skusa razumeti ta jezik skozi simbole, astronomska spoznanja, zgodovinske primere. Najbolj fascinantni so seveda primeri zajebanih natalnih kart nekega natusa in potem fantasticnega real lajfa. Seveda pa tudi obratno. Veliko zavozenih lajfov imajo ljudje s harmonicnimi natalkami. Kec jo torej se vedno v tistem delu nas, ki lahko izbira. Predaval si o pomenu besed, da smo narejeni po bozji podobi in da gre za kvaliteto biti. Kvaliteta Boga je pa prav ta njegova lastna volja po izrazanju – haha ego mogoce.
Ceres wrote: Ko naprej pises o podrocjih lajfa, ki gredo kot po maslu in opuscanju kontrole, se mi je zazdelo, da mogoce nisem razumela pojma nepogojenosti. Ja, poznam obcutek, ko se zlozijo karte. Ko gre kot po maslu. Ko je fajn. To obcutim vsaj za hip skoraj vsak dan.
To se ti dogaja na področjih, na katerih nmaš nobenih dvomov, nimaš potrebe po kontroli in enostavno deluješ. Ena od ocen psihologov je, da smo prisotni povprečno v cca 5% svojih dejanj. Tudi ti praviš, da se ti to vsaj za hip zgodi skoraj vsak dan. Ql – umetnost lajfa je ta hip čim bolj “raztegniti”.
Ok , ceres … občutek ločenosti na nižjih ravneh , na ravneh ega je “resnična” kakor je resnično moje telo , moje misli in moja čustva. Na ravni višjih frekvenc , od frekvence našega telesa , misli ali čustev , na ravni , ki sem jo skušal prikazati s primerom dveh zaljubljenh, pa se ta občutek ločenosti nekako izgubi. Na tem nivoju naša delovanja izvirajo iz sreče , iz ljubezni in ne za srečo , za ljubezen.Z drugimi besedami , delujemo ker smo srečni in ne zato , da bi bili srečni.
In , Tadej….jaz bi ji vsekakor pustil oditi , če bi si to želela ali če bi ji drugi pomenil več , neglede na to , kako bi se potem jaz počutil. Glede elementov posesivnosti…Ljubezen ni posesivna , lahko pa se sprevrže v posesivnost če jo zmotno zamenjamo z objektom. Ljubezen ni ženska , pač pa “stanje duha” , nivo zavesti , energija določene nam prijetnega spektra…vsaj za moje pojme.
Pa še tole o pojmu Ego se mi zdi , da si nismo enotni. Imenujemo ga sicer isto , predstavo pa ima vsak svojo….verjetno pa je tako tudi z ostalimi pojmi. Povedali so nam , da je trava zelena , vprašanje pa je , če jo vsi vidimo enako. No v glavnem , jaz pod pojmom ego razumem vse , kar dodam preprostemu občutku lastne prisotnosti-zavesti. Delovanje iz ega pa vsakršno delovanje , ki ne izvira iz praznine,iz nič. Pri tem mislim na vsako delovanje z namenom oz. ciljem , četudi je cilj razsvetlenje , ljubezen ali pomoč drugim.
Za delovanje brez ega , pa nekako razumem zlitje s funkcijo , ki jo opravljamo.
V mojih najboljših letih ( razen tistih , ki še pridejo ) sem , pa čeprav ne glih najboljše , igral kitaro , pel (gostilniške , pa fešta varijante) , se pravi , smo peli. In ko se takole popolnoma osredotočiš na glas(glasove) , na zvoke , na melodijo….ode ego…nobenega “jaz igram” al pa “jaz pojem” ni več. Sam še glasba pa prijetne vibracije glasov in strun. Odnese te ….nekam , ne vem kam. In ko enkrat to doživiš , ti nobena oblika ega ni več interesantna….Mogoče pa se motim , tud to ni izključeno…
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.