Preseganje ega?

[strelka]

Tud otrok je človek.
No pa izhajajmo iz stališča , da je otrok čist , saj ko se rodi …nedolžna čista dušica -dojenček…( pustimo zdej karmo , pa tko naprej.
šele kasneje, ko se zaveda sveta okoli sebe …se začne oblikovat njegova osebnost , njegova stališča, dojemanje sveta . Pa kaj se spodobi pa kaj se ne.
Tud mal večji otroci …pa rečmo osnovnošolci ali pa v vrtcu …znajo zelo v sebi držat zamero…potlačit jezo …ker se to ne spodobi , da npr . nekoga klofneš ,
In vse to se naklada v podzavest…otrok še ne ve ne …izbruhne pa ko si odrasel…

Mislim da nisem lih konkretno odgovorila na tvoje vprašanje ….
Mislim pa da je govora o egu …dojenček pač ega nima …. in s tem nima problema…
Odrasel pa pač mora to nekako uskladit …

strelka2010-09-16 13:40:43

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[tadej pretner]

glas wrote:
Ma ne vem če je glih tako, ker v teh občutkih se tudi ego udobno počuti, čeravno je neaktivem, navidezno mrtev… tako navidezno mrtev je tudi človek, ko gre spat in se zjutraj prebudi čisto prerojen… tako jaz doživim tudi to, da se moj ego ne čuti več ogroženega s temi stanji ampak je zadovoljen, da v njih prehajam, ker se nato ves prerojen lahko prebudi in deluje v novih vibracijah, ki jih od tam dobi in v novih energijah…
Če se ego bori s temi stanji, potem je ponavadi še vedno prisotna težnja, po odpravi ega, oziroma ego še vedno ni sprejet kot polnopravni delež lastnega bitja.

Gre za paradoks energijskega preživetja. Kot veš, gre energija tja, kamor gre pozornost. Čez dan, ko delujemo na ravni ega, ves čas usmerjamo pozornost na različne objekte in subjekte, zato zgubljamo energijo, nazaj pa jo dobimo v praznini, ki je neusahljiv vir energije. In ko se potopiš v sen, greš na eno od ravni praznine.
Tudi včasih, ko si tekom dneva zmatran kot pes, te ego kot tak z energijo ne more oskrbeti. Kaj naredimo – včasih sedemo in se topo zagledamo nekam v prazen prostor – da se oskrbimo s potrebno energijo. Ego torej za preživetje rabi pretekli in prihodnji čas, ter se sedanjemu upira, ker takrat mrkne, ampak načeloma v neprekinjeni kontinuiteti ne more preživeti.

Na ravni nizkovibracijskih polj, na katerih se ego tudi oskrbuje z energijo, jo namreč praviloma več izgubi, kot dobi. Recimo skušaš do energije s pozornostjo in jo tudi nekaj dobiš, ampak prej, ko se obremenjuješ z vprašanji tipa “kakšen vtis bom naredil?”, “kaj moram narediti, da bom izpadel ql?” … in včasih kasneje – “ali je bilo vse o.k.?”, “Sem jih impresioniral?”, pa energijo izgubljaš.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Anonimnež]

tadej pretner wrote:
Gre za paradoks energijskega preživetja. Kot veš, gre energija tja, kamor gre pozornost. Čez dan, ko delujemo na ravni ega, ves čas usmerjamo pozornost na različne objekte in subjekte, zato zgubljamo energijo, nazaj pa jo dobimo v praznini, ki je neusahljiv vir energije. In ko se potopiš v sen, greš na eno od ravni praznine…………………..

Ta trditev v praksi ne bo zdržala…če se usmeri pozornost na svete podobice, osebe, predmet ki je človečku svet…itd…se energija dobiva, ne zgublja…temu se pa glih ne more rečt usmeritev v praznino…

In spet smo pri umu oz. monkey mind in bananah…

Kar se pa bebic in ega tiče…tudi bebice imajo ego samo da še ni toliko aktiven…kot mlada opica, ki se šele rodi…najprej mora shodit potem bo pa lahko skakala in delala norčije…

Lepo je če deliš

[AVATAR]

tadej pretner wrote:

AVATAR je napisal/a:

Ma ne vem če je glih tako, ker v teh občutkih se tudi ego udobno počuti, čeravno je neaktivem, navidezno mrtev… tako navidezno mrtev je tudi človek, ko gre spat in se zjutraj prebudi čisto prerojen… tako jaz doživim tudi to, da se moj ego ne čuti več ogroženega s temi stanji ampak je zadovoljen, da v njih prehajam, ker se nato ves prerojen lahko prebudi in deluje v novih vibracijah, ki jih od tam dobi in v novih energijah…Če se ego bori s temi stanji, potem je ponavadi še vedno prisotna težnja, po odpravi ega, oziroma ego še vedno ni sprejet kot polnopravni delež lastnega bitja.

Gre za paradoks energijskega preživetja. Kot veš, gre energija tja, kamor gre pozornost. Čez dan, ko delujemo na ravni ega, ves čas usmerjamo pozornost na različne objekte in subjekte, zato zgubljamo energijo, nazaj pa jo dobimo v praznini, ki je neusahljiv vir energije. In ko se potopiš v sen, greš na eno od ravni praznine. Tudi včasih, ko si tekom dneva zmatran kot pes, te ego kot tak z energijo ne more oskrbeti. Kaj naredimo – včasih sedemo in se topo zagledamo nekam v prazen prostor – da se oskrbimo s potrebno energijo. Ego torej za preživetje rabi pretekli in prihodnji čas, ter se sedanjemu upira, ker takrat mrkne, ampak načeloma v neprekinjeni kontinuiteti ne more preživeti.Na ravni nizkovibracijskih polj, na katerih se ego tudi oskrbuje z energijo, jo namreč praviloma več izgubi, kot dobi. Recimo skušaš do energije s pozornostjo in jo tudi nekaj dobiš, ampak prej, ko se obremenjuješ z vprašanji tipa “kakšen vtis bom naredil?”, “kaj moram narediti, da bom izpadel ql?” … in včasih kasneje – “ali je bilo vse o.k.?”, “Sem jih impresioniral?”, pa energijo izgubljaš. 

To da se izčrpavaš ko se obremenjuješ z raznimi zadevami je tako znano…Mi pa res sumljivo zveni…da človk izgublja energijo ko je njegova pozornost usmerjena na okolico in predmete…Človk, ki opravlja neko delo-hobi, ki ga navdihuje…lahko je to bilo katera zadeva…in mu je to v zadovoljstvo…se krepi…zgolj navaden sprehod v naravi…ko opazuje lepoto narave in veselo uživa svež zrak…človeka krepi…čeprav je njegova pozornost osredotočena na naravo !?

Ta tvoja PRAZNINA…pa mi sploh ni jasna…res ne vem v čem je KEČ…Kaj je to sploh praznina…da ti je tako pomembna ???

Lepo je če deliš

[glas]

tadej pretner wrote:

glas je napisal/a:

Ma ne vem če je glih tako, ker v teh občutkih se tudi ego udobno počuti, čeravno je neaktivem, navidezno mrtev… tako navidezno mrtev je tudi človek, ko gre spat in se zjutraj prebudi čisto prerojen… tako jaz doživim tudi to, da se moj ego ne čuti več ogroženega s temi stanji ampak je zadovoljen, da v njih prehajam, ker se nato ves prerojen lahko prebudi in deluje v novih vibracijah, ki jih od tam dobi in v novih energijah…
Če se ego bori s temi stanji, potem je ponavadi še vedno prisotna težnja, po odpravi ega, oziroma ego še vedno ni sprejet kot polnopravni delež lastnega bitja.

Gre za paradoks energijskega preživetja. Kot veš, gre energija tja, kamor gre pozornost. Čez dan, ko delujemo na ravni ega, ves čas usmerjamo pozornost na različne objekte in subjekte, zato zgubljamo energijo, nazaj pa jo dobimo v praznini, ki je neusahljiv vir energije. In ko se potopiš v sen, greš na eno od ravni praznine.
Tudi včasih, ko si tekom dneva zmatran kot pes, te ego kot tak z energijo ne more oskrbeti. Kaj naredimo – včasih sedemo in se topo zagledamo nekam v prazen prostor – da se oskrbimo s potrebno energijo. Ego torej za preživetje rabi pretekli in prihodnji čas, ter se sedanjemu upira, ker takrat mrkne, ampak načeloma v neprekinjeni kontinuiteti ne more preživeti.

Na ravni nizkovibracijskih polj, na katerih se ego tudi oskrbuje z energijo, jo namreč praviloma več izgubi, kot dobi. Recimo skušaš do energije s pozornostjo in jo tudi nekaj dobiš, ampak prej, ko se obremenjuješ z vprašanji tipa “kakšen vtis bom naredil?”, “kaj moram narediti, da bom izpadel ql?” … in včasih kasneje – “ali je bilo vse o.k.?”, “Sem jih impresioniral?”, pa energijo izgubljaš.

Energija gre tja kamor gre pozornost, samo energija ne gre samo v eno smer, se tudi vrača. Torej ko jo jaz dajem sogovorniku,jo on meni vrača in si energijo podajava (ko gre za bolj ali manj zrele osebnosti, ko ni izsiljevanj pozornosti), zdaj pa če je tema navdihujoča za oba, se energija potencira (ista frekvenca med sabo inteferira) in posledično sva oba lahko izpolnjena… Ko recimo se sprehajam v naravi v tišini (umski praznini), lahko recimo opazujem naravo pa iz nje vdihujem lepoto, ki je čista energija, podobna tej v praznini… vbistvu se mi je že velikokrat zgodilo, da sem opazoval v tem stanju oblake ali sončni zahod in sem sem doživel taki naboj lepote, da sem komaj vdihnil vso to energijo…
Fora je da me je kot najstnika polnila zelo dugačna vibracija kot danes, takrat mi je nemir, stres, akcija ali adrenalin predstavljal vir energije, danes pa recimo glih kontra. Ker si ne želim več teh vibracij v telesu. Ne vem če gre toliko za to, da nas vse prazni, praznina pa polni, gre bolj za zdrava razmerja med različnimi frekvencami, ki jih kot bitje želimo dobivati v sebe.
Nekako ne razumevam, da me vse prazni, v praznini pa se napolnim, ampak razumevam, da se praznim takrat, ko se predolgo nahajam v neki frekvenci, ko se počutim omejen, ko ne morem bit kreativen, svoboden,…
Ker duša se čuti izpolnjeno, skozi aktivnosti vseh njenih teles, kreativnost uma me recimo lahko polni z energijo; aktivnost telesa tudi; pozitivna čustva tudi; je pa res, da pridejo trenutki preobremenitev, ko ne najdem usmeritve nikamor več, takrat pa res lahko edino odklopim VSE in grem v praznino, bivam tam in kaj kmalu se mi obnovijo energije vseh teles…
Drugače pa nekako bolj prakticiram vzdrževanja tega dotoka iz ”praznine” čez ves dan in to se mi zdi nekako možno, če lahko vsak trenutek sledim sebi, nekako z stikom s praznino in odprt za morebitne navdihe, da se usmerim iz njih… Ko mi to uspeva se počutim vedno v dotoku, ne ukvarjam se z egom, le z njegovimi negativnimi vidiki, če jih zaznam (in ga malo preoblikujem). Ukvarjam se s tem, da na svoji poti ves čas čutim dotok svetlobe v sebe. Zdaj pa najljubše mi je, ko je to čez dnevne aktivnosti, če pa mi nekako to ne zlaufa, pa potem res odklopim vse in to zgliham v praznini…

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[tadej pretner]

Brezo wrote:
Ta trditev v praksi ne bo zdržala…če se usmeri pozornost na svete podobice, osebe, predmet ki je človečku svet…itd…se energija dobiva, ne zgublja…temu se pa glih ne more rečt usmeritev v praznino…LOL

Če kdo reče: “matr je lepo, čisto nebo”, ti verjetno odgovoriš: “ne bo držalo; tamle vidim en oblaček.” Govoril sem o delovanju na ravni ega. Ko se zazreš v sveto podobiico, pa ponavadi zdrkneš v alfo, kaj pa je to drugega, kot ena raven praznine. Ni pa res globinska praznina, ampak eno od visokovibracijskih polj.

AVATAR wrote:

To da se izčrpavaš ko se obremenjuješ z raznimi zadevami je tako znano…Mi pa res sumljivo zveni…da človk izgublja energijo ko je njegova pozornost usmerjena na okolico in predmete…Človk, ki opravlja neko delo-hobi, ki ga navdihuje…lahko je to bilo katera zadeva…in mu je to v zadovoljstvo…se krepi…zgolj navaden sprehod v naravi…ko opazuje lepoto narave in veselo uživa svež zrak…človeka krepi…čeprav je njegova pozornost osredotočena na naravo !?

Tudi ti iščeš izjeme, ki seveda obstajajo. Ko se ukvarjaš s hobiji, si
običajno globoko sproščen in osredotočen na hobi kot tak. To ni
delovanje na ravni ega. Enako je pri sprehodih v naravo. Ampak na naravo ponavadi nisi osredotočen, ampak se ji preprosto prepustiš.

AVATAR wrote:
Ta tvoja PRAZNINA…pa mi sploh ni jasna…res ne vem v čem je KEČ…Kaj je to sploh praznina…da ti je tako pomembna ???

Predstavljaj si vesolje, ki je polno materije in različnih polj – nizkovibracijskih in visokovibracijskih. Tudi pri materiji gre za polja. Vsako tako polje ima determinirano realnost. Pri tem te realnosti nizkovibracijskih polj načeloma dolgoročno izčrpujejo, visokovibracijska pa izpolnjiujejo. Če greš ven iz nekega polja, ni nujno, da greš avtomatično v drugo polje. Lahko greš v tisto, kar je vmes med polji – v praznino. Ta je resnični rezervoar informacij in energije, iz katerega vsa polja izhajajo.

glas wrote:
Energija gre tja kamor gre pozornost, samo energija ne gre samo v eno smer, se tudi vrača. Torej ko jo jaz dajem sogovorniku,jo on meni vrača in si energijo podajava (ko gre za bolj ali manj zrele osebnosti, ko ni izsiljevanj pozornosti), zdaj pa če je tema navdihujoča za oba, se energija potencira (ista frekvenca med sabo inteferira) in posledično sva oba lahko izpolnjena… Ko recimo se sprehajam v naravi v tišini (umski praznini), lahko recimo opazujem naravo pa iz nje vdihujem lepoto, ki je čista energija, podobna tej v praznini… vbistvu se mi je že velikokrat zgodilo, da sem opazoval v tem stanju oblake ali sončni zahod in sem sem doživel taki naboj lepote, da sem komaj vdihnil vso to energijo…

Glas, na tole sem v bistvu odgovoril že pri Brezotu in Avyju.

glas wrote:
Fora je da me je kot najstnika polnila zelo dugačna vibracija kot danes, takrat mi je nemir, stres, akcija ali adrenalin predstavljal vir energije,

Tu gre za vpliv nizkovibracijskih polj, ki ti sicer v nekem trenutku dajo občutek energije, dolgoročno pa te izčrpujejo.

glas wrote:
Ne vem če gre toliko za to, da nas vse prazni, praznina pa polni, gre bolj za zdrava razmerja med različnimi frekvencami, ki jih kot bitje želimo dobivati v sebe.

Tudi to drži. To so polja višjih vibracij, ki nas ne izčrpujejo. Ampak zdrava razmerja hkrati pomenijo integriranost, torej občutek, da si del celote na fizični ravni.
Tudi tisto, o doseganju praznine prek dneva, kar navajaš v zadnjem delu posta, drži. Vsak mojster česarkoli (magari pek) pri svojem delu ne razmišlja, ampak je na neki ravni praznine, ki ga ne izčrpuje.

Ampak današnja realnost večine, v kateri je folk v glavnem nezadovoljen s svojim delom, lajfom …, pa je realnost izgubljanja energije na način, ki sem ga opisal v prejšnjem postu.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[AVATAR]

Ne gre za posamezne primere…napisal sem na osnovi mojih izkušenj…Vse kar je pri meni sprožilo zanimanje-navdušenje…me je avtomatsko tudi energetsko krepilo…je pa seveda tudi obratno.

Ko sem bil v Piranu…me je par krat nekaj močno izčrpalo…pojma nimam kaj…v meni so se pojavili močni občutki praznine življenja…hotelo me je sesut…

Ja, zdaj mi je jasno na kakšno praznino mišliš…čeprav se sprašujem kako to izgleda.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki