Praznina

[tadej pretner]

Cristina wrote: Imam nek problem, npr. da imam v javnosti tremo. Ko sem izpostavljena takemu dogodku, se v meni avtomatsko sproži misel…spet mi bo nerodno. Nato se pojavijo očutki treme, neugodja. Torej najprej misel, nato občutek. In zdaj bi naj po Brawnu vklopila notranjega opazovalca in se zavedla svojih občutkov. Pod pogojem, da imam razvito zavedanje sedanjega trenutka skozi proces, se torej sedaj zavem svojih občutkove treme, ter s tem preprečim, da mi je spet nerodno, da zardevam….? Moti me to, da je ista misel, ki povzroči v startu to občutenje še vedno tukaj, ni se zbrisala iz spomina. Ali to pomeni, da bo vedno tukaj in jaz moram imeti dovolj moči, da se prav odločim kako bom reagirala? stalno se bom kontrolirala? A ne bom s tem “kontrolingom” počasi znova zgradila isti problem, že zaradi strahu, da znova ne zdrsnem nazaj?

lp vsem

Trema je neke vrste strah – strah, da nisi/ne boš vdoločeni situaciji dovolj dobra. Gre za kolektivni strah, ki je pri nekaterih pač bolj izražen. In če se človek zaveda, da ga je v določenih situacijah strah, ga je že vnaprej strah, da ga bo strah . Nimaš torej problema zgolj s samim odzivom na nek dražljaj, ampak tudi z mentalom kot takim – vnaprej prepričan(a) da te bo strah in takšnim mislim takoj sledijo tudi občutki.

Tisti hip, ko ti je jasno, da imaš orožje, s katerim lahko strah takrat, ko do njega pride, obvladaš/sprocesiraš, ta vnaprejšen strah sam od sebe odpade.

V zvezi s procesom tole:

– Kot veš, nekateri s samim dihanjem sprocesirajo zelo veliko problemov in se potm v situacijah, v katerih so prej imeli težave, vedejo spontano, drugi pa se “morajo” v lajfu soočati s problematičnimi situacijami, da jih lahko sprocesirajo. Več razmišljaš o svojih težavah, več težav se bo procesiralo skozi konkretne izkušnje. Manj ko o tem razmišljaš, več stvari boš sprocesirala med samim povezanim dihanjem.

Ko pride do takšne situacije, je ključno sledeče:

– Dovolj zgodaj, ko so občutki treme šele začenjajo pojavljati, moraš to opaziti.

– Ko jih opaziš, začneš nekoliko globlje dihati in jih opazuješ, brez kakršnekoli namere.

– Še nekaj, zelo pomembno: Ko to energijo opazuješ, pazi da nimaš vizualnega fokusa na ničemer materialnem/fizičnem. Z malo vaje boš zlahka v telo pričarala situacijo, kot da imaš med opazovanjem energij zavest v celem telesu. Če boš vzdrževala tak občutek in opazovala energijo, pravzaprav niti ne boš mogla imeti vizualnega fokusa na čem materialnem, ampak nekje v praznem prostoru, kar je optimalno.

Nekaj si zapomni – ko je koga zelo srah, pogostokrat reče, da ima občutek, kot da ni v telesu (najraje bi nekam spizdil). Zato je ključno, da vzdržuješ zavest v telesu.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Cristina]

– Kot veš, nekateri s samim dihanjem sprocesirajo zelo veliko problemov
in se potm v situacijah, v katerih so prej imeli težave, vedejo
spontano, drugi pa se “morajo” v lajfu soočati s problematičnimi
situacijami, da jih lahko sprocesirajo. Več razmišljaš o svojih težavah,
več težav se bo procesiralo skozi konkretne izkušnje. Manj ko o tem
razmišljaš, več stvari boš sprocesirala med samim povezanim dihanjem.

tvoja navedba me bega. Ker jaz sem razumela, da moraš med dnevno vajo povezanega dihanja stalno paziti, da se ne zgubiš v mislih drugam in če te slučajno kam odnese, se zavestno vrneš na občutek “tukaj in sedaj”. Da se ne smeš prepustit, da bi te druge misli ovirale. Kako potem sprocesiraš nekaj med to vajo? Trenutno se meni dogaja, da mi vrže ven misli, ki me trenutno bremenijo in nekaj telesnih senzacij…krčev npr.
najbrž nekaj nisem razumela….prosim za pojasnilo,

vsem pa lep pozdrav

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Cristina wrote: – Kot veš, nekateri s samim dihanjem sprocesirajo zelo veliko problemov
in se potm v situacijah, v katerih so prej imeli težave, vedejo
spontano, drugi pa se “morajo” v lajfu soočati s problematičnimi
situacijami, da jih lahko sprocesirajo. Več razmišljaš o svojih težavah,
več težav se bo procesiralo skozi konkretne izkušnje. Manj ko o tem
razmišljaš, več stvari boš sprocesirala med samim povezanim dihanjem.

tvoja navedba me bega. Ker jaz sem razumela, da moraš med dnevno vajo povezanega dihanja stalno paziti, da se ne zgubiš v mislih drugam in če te slučajno kam odnese, se zavestno vrneš na občutek “tukaj in sedaj”. Da se ne smeš prepustit, da bi te druge misli ovirale. Kako potem sprocesiraš nekaj med to vajo? Trenutno se meni dogaja, da mi vrže ven misli, ki me trenutno bremenijo in nekaj telesnih senzacij…krčev npr.
najbrž nekaj nisem razumela….prosim za pojasnilo,

vsem pa lep pozdrav

Gre za razmišljanje o težavah in tumbanje, od kod in zakaj se kaj pojavi, v vsakdanjem življenju, ne med procesom.

Kar se tiče ozaveščanja – dovolj je, da ozavestiš problem in da ti je jasno, da ni za težavo kriv nihče drug, ampak jo projeciraš sama. Vzroki, zakaj se to dogaja pa so kompleksni -običajno je tisto, kar imamo za vzrok, zgolj povod, ne pa dejanski vzrok. Pa tudi sicer izhaja potreba po tem, da si vse pojasnimo, iz pogojenega uma.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[trans4m]

Cristina, tudi jaz sem se dolgo časa bojevalala z občutkom treme, ker sem v glasbenem poklicu, pianistka in pevka, ampak dokler sem se bojevala s tremo in prepričevala samo sebe z nekimi pozitivnimi mislimi,pozitivnimi avtosugestijami, ni šlo preveč na boljše, ker tistega, česar se hočeš na vsak način znebit, samo še bolj vztraja. Strah imamo zaradi dolgotrajnega negativnega programiranja vtisnjen že v sinapse v možganih in po mojih izkušnjah ni čudežnega zdravila, ki bi hokus pokus na hitrico pomagal (razen beta blokator, ki ti prepreči, da bi se ti v telesu sprožal adrenalin, ampak to je zdravilo za srčne bolnike za nižanje pritiska in ga ni pametno preveč pogosto uporabljat v te namene, čeprav je učinkovit)

Kot je napisal že Tadej, sem začela prakticirat s tem, da sem dihala,tremi enostavno prisluhnila, se zavedala hitrega dihanja, norega utripa srca, sramu, potenja rok ali tresenja glasu in šla direkt v strah, kot da bi bil moj najboljši prijatelj, ne sovražnik. In predvsem, nisem si več tako noro želela, da izginejo simptomi treme, ampak sem jih vzela kot nekaj normalnega, kar spada zraven. Saj mi konec koncev tudi ničesar drugega ni preeostalo, saj je glasba moj kruh in moje veselje. Pri petju mi je tudi pomagalo, da sem se vrgla v emocije, o katerih sem pela, npr. ljubezen, obup, jeza, žalost in takrat je strah popolnoma izginil pa še ljudi potegneš v svoj film in ti verjamejo, steče pravi fluid. Od začetka mi je bilo sila zoprno in nenavadno sprejemat in čutit vse te pojave treme v telesu,ker bi res najraje spizdila od vseh teh zoprnih občutkov,ampak potem sem se navadila in mi trema ni več kvarila nastopa in sem začela tudi uživati, čeprav še vedno ni popolnoma izginila. Ampak sedaj lahko živim z njo, saj so se simptomi kar precej ublažili. Sem pa poleg procesa delala kar precej samopsihoanalize in ugotovila od kod približno izvirajo ti strahovi. Navadno so povezani z občutkom, da nisi dovolj dober in z željami po potrditvi drugih kar dostikrat izvira iz otroštva, npr. če so starši, učitelji bili zelo kritični do tebe in niso sprejemali napak, ti pa si želel neko odobravanje in pozornost, pa si se pretirano trudil s kakimi dejavnostmi, da bi na tak način dobil vsaj nekaj pozornosti in pohvale, verjetno pa so tudi kolektivne zadeve zadaj…Razumevanje teh psiholoških, podzavestnih in energetskih procesov mi je ful pomagalo, da lažje hendlam s temi čustvi. Pa človeku tudi slejkoprej dojadi to psihiranje zaradi drugih in če ga nekaj zadosti časa muči, začne živet zase, ker konec koncev… drugi ljudje pridejo in grejo, sam s sabo pa vedno ostaneš in pred sabo ne moreš nikamor pobegnit, zato se moraš naučit živet sam s sabo, po možnosti čimbolj prijetno. Vsekakor pa to ni šlo čez noč, ampak se je izboljševalo postopoma. Precej tudi pripomore, če si zelo dobro strokovno pripravljen na svoj nastop. Ne vem točno, kakšne javne nastope imaš ti…pri glasbi npr. je zelo dobro, če vse skladbe zelo dobro zavestno znaš na pamet, ne samo mehanično, za kar se lahko uporabljajo različne učinkovite metode in postopki (jaz se spoznam na petje in klavir, če rabiš kaj od tega).Če imaš kake govore npr., pa jih je najprej treba napisat, jih vadit pred kom in si tudi naredit oporne točke (mogoče v powerpointu), se naučit na pamet, dobro obvladat strokovno temo, o kateri govoriš…ker ljudje namreč sami zase dobro vemo, kdaj smo na kako zadevo dobro strokovno pripravljeni in koliko energije smo vložili v neko predstavitev in ne moremo sami sebe prinest okrog…če smo slabo pripravljeni, je trema navadno hujša.

Lepo je če deliš

[Cristina]

še enkrat vas vprašam kaj bi naj ta proces prisotnosti pomagal. Prišla sem namreč do točke, ko ne vidim naprej. Vsak dan mi je slabše. Pojavljajo se mi takšna eksistenčna vprašanja kot: zakaj sem tukaj, kaj naj s svojim življenjem. Je možno, da sem človek, ki ni nikoli imel ciljev v življenju, da nimam neke skrite želje, ki bi si jo želela uresničiti, pa me ovirajo vsi okoli mene in mi to ne dopuščajo? Stalno berem…zaživite polno življenje, uresničite svoje skrite želje, ki si jih do zdaj niste upali….če pa nimam tega v sebi. Kje naj to vzamem? S čim si naj osmislim življenje, da ga bom še hotela živeti? In prosim, ne napišite mi, da naj se že enkrat premaknem in začnem delati, če ne morete dojeti mojega problema. Sem na robu in tega ne potrebujem. Hočem slišati iskrene vas, brez vaših znanj o duhovnosti. Ste imeli takšen problem in kako ste se s tem spopadali. Ste se preprosto prisilili imeti tuje želje za svoje?

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Cristina wrote: še enkrat vas vprašam kaj bi naj ta proces prisotnosti pomagal. Prišla sem namreč do točke, ko ne vidim naprej. Vsak dan mi je slabše. Pojavljajo se mi takšna eksistenčna vprašanja kot: zakaj sem tukaj, kaj naj s svojim življenjem. Je možno, da sem človek, ki ni nikoli imel ciljev v življenju, da nimam neke skrite želje, ki bi si jo želela uresničiti, pa me ovirajo vsi okoli mene in mi to ne dopuščajo? Stalno berem…zaživite polno življenje, uresničite svoje skrite želje, ki si jih do zdaj niste upali….če pa nimam tega v sebi. Kje naj to vzamem? S čim si naj osmislim življenje, da ga bom še hotela živeti? In prosim, ne napišite mi, da naj se že enkrat premaknem in začnem delati, če ne morete dojeti mojega problema. Sem na robu in tega ne potrebujem. Hočem slišati iskrene vas, brez vaših znanj o duhovnosti. Ste imeli takšen problem in kako ste se s tem spopadali. Ste se preprosto prisilili imeti tuje želje za svoje?

Tvoja bit je skrita pod ujeto energijo, katero nam proces prisotnosti pomaga sprocesirati(umakniti). Ta ujeta energija niso le tvoje “bolečine”, ampak tudi energija, s katerimi jih skušaš nadzirati, da ne pridejo na plan. Ta kontrolna energija ni le mentalno-čustvena, ampak tudi “kemična”. Večino umetnih snovi, ki jim pravijo “zdravila” te v resnici ne zdravi, ampak skuša le skriti simptome – bit problema, ki je v ujeti čustveni energiji, pa pri takšni obliki “zdravljenja” v tebi ostane. Tako “bolečine” kot kontrolni mehanizmi pri povezanem dihanju odpadajo nenadzorovano. V nekem trenutku se zato lahko zgodi, da umakneš kontrolni mehanizem, ki je bolečino držal v notranjosti in imaš v neki fazi navidez celo več čustvenih problemov ali pa celo fizično zboliš. A v tem kontekstu je tudi vloga fizične bolezni procesiranje ujete energije.

Po drugi strani je ta ujeta energija sestavni del tvojega uma in motivacijskih procesov – če je ujete energije preveč, si celo v situaciji, da jo imaš sama na razpolago tako malo, da ni niti “lažne” motivacije, torej motivacije, ki bazira na ujeti energiji. Šele takrat, ko dovolj te energije sprocesiraš, pa prideš do lastne biti in se začneš zavedati “skritih želja”.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Mene pa nekaj zanima in sicer mogoče je kaj povezano z praznino čeprav o praznini nevem nič in nikoli ne berem prispevkov na to temo.

Večkrat
me med spanjem nekaj prebudi na tak netipičen način. Kot bi nekaj
klicalo po moji pozornosti. Ko odprem oči največkrat pred sabo vidim kak
cvet, celo rožo, kaj morskim veternicam podobnega ali male galaksije,
velike pajke in škorpione.. skratka polno robe sej ni važno.

Zanima
me pa če ima praznina kaj pri dojemanju teh prizorov. Zadnje čase
ugotavljam da te tvorbe ki letajo po sobi takoj zginejo ko vklopim um.
Ko se začnem spraševati kaj bi to bilo, čemu je podobno, iz kje prihaja,
kaj pomeni,.. skratka ko skušam ozavestiti zadevo izgine v delčku
sekunde. Če pa samo opazujem brez mnenja, brez vprašanj ali ugotovitev
pa ostane dalj časa. Potem ne morem da nebi začel vsaj postopoma
vklapljati uma in zadeva tudi postopoma zapusti prizorišče. Če nebi
vklopil uma si nebi mogel zapomniti kaj vidim. Oziroma če nebi poskusil
ozavestiti zadeve. Mislim da se umaknejo tudi ko se pojavijo emocije.
Sicer se zavedam da so emocije povezne z umom in jih ne moreš doživeti
če o nečem nečesa neveš.

Danes se mi je porodilo vprašanje kako bi zgledal svet če človek nebi o njem nič vedel ali razmišljal. Res je da vedenje o nečem to dela tako kakor ga vidi vedenje. Torej kakšen je svet o katerem ne vemo nič?

ozelot2013-01-19 12:03:58

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki