Praznina

[tadej pretner]

trans4m wrote: Tadej, hvala za tale odgovor!

mislim, da imaš povsem prav. Proces prisotnosti sem v 5. tednu prekinila, ker me je metalo, ampak potem je dejansko postalo še slabše. Sploh nisem prišla na idejo, da se mi v življenju manifestirajo situacije zato, ker nisem dovolj pozorna na dihanje, ampak sem mislila, da ravno zaradi dihanja stvari še bolj sekajo ven. In ker miselno dajem tak fokus na vzorce skozi cel dan in jih tako resno jemljem, namesto da bi počela kake bolj uporabne in zabavne reči, nonstop razmišljam o teh vzorcih, ki se jih na vsak način in za vsako ceno hočem znebit (to je že moja obsesija in glavna življenjska misija), zato so postali še stokrat hujši . Bo že držalo, da kar hraniš, tisto raste. In če nekaj hočeš preveč na silo, to samo še bolj vztraja. Pa da ne govorim o vseh kupih duhovnih knjig, ki sem jih prebrala in preanalizirala in stvari skušala rešavat na tak način, pa nič ni delovalo. Boljše da bi šla na kako zabavo plesat. Samo to lahko rečem, blagor ubogim na umu! Kaj bi dala, da bi lahko izklopila ta svoj analitični um, ki mi tako meša štrene. Tako močnega imam, da me še hipnotizirat niso mogli.

Nisi povsem v temo brcnila

Namreč, ko izvajaš proces prisotnosti, se ne procesirajo le telesa bolečine, ampak tudi drugi programi – tudi “kontrolni” programi, torej programi, ki nadzirajo tvojo čustveno energijo, da si recimo v določenih situacijah, ko te nekdo po domače povedano “jebe u glavo”, strpna, programi, ki nadzirajo našo čustveno energijo na način, da se npr. ne počutiš takoj prizadeto, ko nekdo o tebi izreče kaj, kar ti ni všeč ipd. To je torej vmesna faza, v kateri si lahko v vsakdanjem življenju bolj občutljiva ali bolj “na kratko nasajena” – da torej rabiš manjši dražljaj, da nekomu “poveš kar mu gre”.

Če si torej analitični tip, se bo več ujete energije osvobajalo na tak način, če pa fokus pomakneš bolj v energijski svet in izostriš svojega “notranjega opazovalca”, pa bo takšnih situacij manj in se bo več energije sprocesiralo skozi samo dihanje. Oba načina pa vodita k tistemu, kar si nedvomno želiš – k resnični spontanosti (popizditis v vmesni fazi ni spontanost, ampak reaktivnost).

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[trans4m]

Tadej, kot bi mi misli bral….ravno takih situacij, da me nekdo “jebe v glavo” imam polno v življenju v odnosu s svojim sinom. In ti dogodki se me čustveno dotaknejo in večinoma se trudim zavestno, da ne bi popizdila, čeprav v meni čustveno vre, ampak včasih pa ne zmorem in pač nezavedno eksplodiram in se razjezim, čeprav to ni čisto nič konstruktivno in nič kaj ne pripomore k najinemu boljšemu odnosu, niti ni najboljši zgled. Opazila pa sem, da sem takrat, ko sem se razjezila in reaktivno delovala, takoj začutila fizično olajšanje, če pa reagiram zavestno (se na zunaj navidez ne razjezim, ampak delujem dosledno po zdravi pameti in se ne znesem nad drugimi) v sebi čutim ful bolečino in to hudo v prsih. Dolgo časa sem se tej bolečini izogibala, ker nisem bila sposobna je prenesti, zdaj sem se pa odločila ugriznit v to. Čeprav boli kot hudič in dostikrat potočim kako solzo, pa še hrbet imam napet in me včasih boli, dejansko opažam v odnosu s sinom, da se je sin skuliral (tudi v šoli) in me bolj upošteva, jaz se pa tudi vedno bolj zmorem emocionalno nevtralno distancirat od njegovih čustvenih izbruhov in poskusov manipulacij ter vzbujanja krivde. Zelo se je uredil tudi odnos z mojo mamo, na katero ne reagiram več čustveno, čeprav me občasno še kritizira. Nasplošno se tudi s sestrami v moji družini zadnje čase veliko pogovarjamo o odnosih, vzorcih iz otroštva in kako si izboljšati življenje in smo si tudi bližje.
Malce me bega pri procesu prisotnosti le še to …mogoče boš kot človek z izkušnjami in uvidi tudi tu lahko povedal kaj razumnega…načeloma je Brown mnenja, da so največja arena našega učenja ravno najbližji odnosi. Se pravi partnerji, otroci, tašče, sodelavci, starši, sorojenci itd. in da ni dobro iti stran od njih, če te iritirajo,ker bi bil to neke vrste beg, omenja pa vseeno, da je v določenih situacijah potrebno reagirati, čeprav načeloma zagovarja nedelovanje in potopitev v trenutno čustveno breme. Odkar sem se začela aktivno ukvarjati s čustvi, se s partnerjem skorajda ne bockava več in ne reagiram več jezno na njegove fore, ki so me prej motile in do mene se zelo korektno obnaša in se tudi on se ne jezi več name, čutim pa, da se je čustveno in intimno zelo oddaljil od mene. Sva kot kaka cimra, in to sproža trenutno v meni bolečino, on je pa s trenutno situacijo dokaj zadovoljen, živi bolj zase, distancirano od naju z otrokom in je v sebi čustveno izpolnjen in nevtralen. Kar se mene tiče, nisem zadovoljna s takim odnosom, sploh ne na daljši rok, ker si oba zasluživa boljše…ampak kaj v takšni situaciji narediti, to je zdaj vprašanje?…zdrava pamet mi govori, da naj še počakam, naredim proces prisotnosti še kakih dvakrat (poskušam prebavit svoja čustva, spoh žalost neglede na njegove reakcije in dejanja) in potem se bo verjetno že razjasnilo, kaj bo s tem najinim odnosom, hkrati se pa sprašujem, če se mogoče izogibam razhodu zaradi strahu pred samoto, nemočjo in zaradi občutka varnosti, ki mi ga daje ter se s tem izogibam še hujši bolečini, ki bi jo morala potem prebavit. Zavedam se, da so te zadeve moja šibka točka in da jih bom nekoč na nek način morala prebavit. Zdi se mi, da če hočeš imeti zdrav partnerski odnos, ne smeš biti odvisen od svojega partnerja, ampak moraš biti najprej emocionalno celovit in sposoben zadovoljno preživet sam zase, brez da bi se čustveno lepil na nekoga.
Vedno znova pa mi v mislih odzvanjajo besede moje modre prijateljice, ki jo zelo spoštujem: “na koncu boš itak ugotovila, da je vseeno s kom živiš” in se sprašujem, če je to res.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

trans4m wrote: Tadej, kot bi mi misli bral….ravno takih situacij, da me nekdo “jebe v glavo” imam polno v življenju v odnosu s svojim sinom. In ti dogodki se me čustveno dotaknejo in večinoma se trudim zavestno, da ne bi popizdila, čeprav v meni čustveno vre, ampak včasih pa ne zmorem in pač nezavedno eksplodiram in se razjezim, čeprav to ni čisto nič konstruktivno in nič kaj ne pripomore k najinemu boljšemu odnosu, niti ni najboljši zgled. Opazila pa sem, da sem takrat, ko sem se razjezila in reaktivno delovala, takoj začutila fizično olajšanje, če pa reagiram zavestno (se na zunaj navidez ne razjezim, ampak delujem dosledno po zdravi pameti in se ne znesem nad drugimi) v sebi čutim ful bolečino in to hudo v prsih. Dolgo časa sem se tej bolečini izogibala, ker nisem bila sposobna je prenesti, zdaj sem se pa odločila ugriznit v to. Čeprav boli kot hudič in dostikrat potočim kako solzo, pa še hrbet imam napet in me včasih boli, dejansko opažam v odnosu s sinom, da se je sin skuliral (tudi v šoli) in me bolj upošteva, jaz se pa tudi vedno bolj zmorem emocionalno nevtralno distancirat od njegovih čustvenih izbruhov in poskusov manipulacij ter vzbujanja krivde.

Veš, reakcija, v kateri se kontroliraš, da ne popizdiš, v
resnici ni zavestna. To je le za zdravje zelo škodljiv kontrolni
mehanizem. Duhovna literatura je polna zgodb o tem, kako se mora duša
v materialnem skozi različne situacije učiti. A je v biti tisto,
kar se moramo dejansko naučiti le prepuščanje energije, vse ostalo
je v osnovi balast oziroma potreba ega, ki se trudi potegniti iz
posameznih situacij racionalne sklepe.

V prejšnjem postu sem omenil t.i. notranjega opazovalca. Za kaj
gre – vsakemu se kdaj zgodi, da si v mislih recimo požvižgava
neko melodijo, potem pa v nekem trenutku opazi, da to počne. Se
pravi, da sta v nas vsaj dva dela – tisti, ki je žvižgal in
tisti, ki je to opazil. Ta drugi je za zavestno delovanje sila
pomemben.

Zavestno delovanje je, da že v samem začetku opaziš energijski
naval, ki nastane zato, ker te neka situacija »spravi iz tira«,
začneš globlje dihati in to energijo z »notranjim opazovalcem«
opazovati, ne da bi pri tem karkoli razmišljala (recimo zakaj je do
tega prišlo, koliko časa bo trajalo …). Enostavno počakaš, da
izzveni (se sprocesira). Če dejansko tako narediš, te naslednjič
enaka situacija ne bo več spravila iz tira.

trans4m wrote:

Zelo se je uredil tudi odnos z mojo mamo, na katero ne reagiram več čustveno, čeprav me občasno še kritizira. Nasplošno se tudi s sestrami v moji družini zadnje čase veliko pogovarjamo o odnosih, vzorcih iz otroštva in kako si izboljšati življenje in smo si tudi bližje.
Malce me bega pri procesu prisotnosti le še to …mogoče boš kot človek z izkušnjami in uvidi tudi tu lahko povedal kaj razumnega…

Sebe ne doživljam kot človeka s kakšno posebno sposobnostjo
uvidov (pa tudi večino tistih ne, ki trdijo, da so vidci). Ampak če veš, kako stvari funkcionirajo, sploh ni težko
zadeti.

trans4m wrote:

načeloma je Brown mnenja, da so največja arena našega učenja ravno najbližji odnosi.

Oho, glej ga tička. Tudi on o učenju …

trans4m wrote:

Se pravi partnerji, otroci, tašče, sodelavci, starši, sorojenci itd. in da ni dobro iti stran od njih, če te iritirajo,ker bi bil to neke vrste beg, omenja pa vseeno, da je v določenih situacijah potrebno reagirati, čeprav načeloma zagovarja nedelovanje in potopitev v trenutno čustveno breme.

Zanimiva resnica je, da osvobaja le bližina.

Če se umakneš pred starši, se ne rešiš napetega odnosa. Tega
se lahko po zgornjem receptu rešiš le skozi komunikacijo in
prepuščanje energije.

Če se umakneš pred »zoprnimi sodelavci« in zamenjaš službo,
se bodo tudi na novem delavnem mestu v odnosu do sodelavcev skreirali
podobni problemi. Naša ujeta energija je namreč eden glavnih
mehanizmov, ki v naš lajf pritegne določene dogodke – takšne, ki
ponujajo možnost za to, da se skoznje sprocesira.

trans4m wrote:

Odkar sem se začela aktivno ukvarjati s čustvi, se s partnerjem skorajda ne bockava več in ne reagiram več jezno na njegove fore, ki so me prej motile in do mene se zelo korektno obnaša in se tudi on se ne jezi več name, čutim pa, da se je čustveno in intimno zelo oddaljil od mene. Sva kot kaka cimra, in to sproža trenutno v meni bolečino, on je pa s trenutno situacijo dokaj zadovoljen, živi bolj zase, distancirano od naju z otrokom in je v sebi čustveno izpolnjen in nevtralen. Kar se mene tiče, nisem zadovoljna s takim odnosom, sploh ne na daljši rok, ker si oba zasluživa boljše…ampak kaj v takšni situaciji narediti, to je zdaj vprašanje?…zdrava pamet mi govori, da naj še počakam, naredim proces prisotnosti še kakih dvakrat (poskušam prebavit svoja čustva, spoh žalost neglede na njegove reakcije in dejanja) in potem se bo verjetno že razjasnilo, kaj bo s tem najinim odnosom, hkrati se pa sprašujem, če se mogoče izogibam razhodu zaradi strahu pred samoto, nemočjo in zaradi občutka varnosti, ki mi ga daje ter se s tem izogibam še hujši bolečini, ki bi jo morala potem prebavit. Zavedam se, da so te zadeve moja šibka točka in da jih bom nekoč na nek način morala prebavit. Zdi se mi, da če hočeš imeti zdrav partnerski odnos, ne smeš biti odvisen od svojega partnerja, ampak moraš biti najprej emocionalno celovit in sposoben zadovoljno preživet sam zase, brez da bi se čustveno lepil na nekoga.
Vedno znova pa mi v mislih odzvanjajo besede moje modre prijateljice, ki jo zelo spoštujem: “na koncu boš itak ugotovila, da je vseeno s kom živiš” in se sprašujem, če je to res.

Trije najpomembnejši kolektivni strahovi so:

– strah pred tem, da bomo zapuščeni

– strah, da nismo dovolj dobri

– strah, da se prepustimo življenju

Zaradi njih se v svoji biti ne počutimo dobro in od zunaj iščemo
stvari, za katere menimo, da nam bodo prinesle boljše počutje. Iz
tega izhodišča si običajno najdemo partnerja (osnova je torej
običajno ta, da se bojimo biti sami in da smo s seboj nezadovoljni).
A ko zaljubljenost mine, se v nas spet pojavi nezadovoljstvo. Vezo
sicer ohranjamo, ker se bojimo biti sami, pa tudi zato, ker se bojimo
neznanega (ena od lastnosti pogojenega uma je, da neko strukturo
ustvari, potem pa naredi vse, da jo ohranja) . Zato bo pogojeni um
vedno našel kup razlogov, da vztrajamo v vezi, čeprav nas ne
izpolnjuje. Raje bo začel iz izhodišča, ki mu ga daje občutek
varnosti v vezi, ki ga v biti ne zadovoljuje, iskati druge zunanje
agense, ki bi nam lajf zapolnili z zadovoljstvom. Zato končujemo
fakultete, delamo kariere … Torej pogostokrat ne zato, ker bi bila
to potreba naše biti, ampak zato, da zapolnijo občutek globinskega
nezadovoljstva, ki izhaja iz kolektivnih strahov, oziroma iz občutka
ločenosti, kot bi rekli pravoverni duhovneži. Tako imaš recimo
folk, ki dela po tri jobe, samo zato, ker išče notranje
zadovoljstvo in ne šteka, da ga od zunaj ne more najti – najprej
je treba obračunati s kolektivnimi strahovi in ujeto čustveno
energijo (za oboje je proces prisotnosti dober začetni korak), šele
potem pa se zaveš svojih resničnih potreb. In ko se jih, se
dejansko lahko zgodi, da si skozi ta proces tako spremenjen, da ti je
povsem jasno, da z nekim partnerjem, ki se v tem času ni spremenil,
nimaš kaj iskati.

Da ti sedaj konkretneje odgovorim na vprašanje– 95% parov
funkcionira tako, kot sem opisal. Med njimi ni »bližine« in če
se ne zavedaš, v čem je problem, je v bistvu res čisto vse en qrc,
s kom živiš. Če pa sprocesiraš ujeto energijo, pa to postane še
kako pomembno. Zato je dejansko že pred začetkom tega procesa dobro
vedeti, da te lahko pripelje v takšne spremembe, da recimo ne zdržiš
več v službi, ki te ne veseli, ne zdržiš več s partnerjem, ki ga
ne ljubiš itd.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

Tadej, tvoji odgovori zadanejo bistvo – in ob tem spoznanju je moj analitični um kar žalosten. Ko sta sreča in žalost point istega kovanca in se v praznini umakneš začaranemu krogu, ti dosedanji smisel življenja kar spolzi skozi prste. Notranji mir je in nagrada in kazen za nevtralnost, pristop k življenju v duhu spontanega, razigranega in uživajočega otroka pa daleč stran od naučenega in izprobanega lajfa. Ko takole razmišljam (!) bi bilo kar fajn, da ob tem, ko vse večno traja, se nesporno spreminja, rojeva in umira, iz tega večnega kroga naša bit izstopi. Ali pa morda ti veš, kaj je SMISEL vsega kar je?

Naj razložim vprašanje, kot ga sama (skozi ego) dojamem:

Pravzaprav vsi na nek način v srži iščemo ničesar drugega kot Svobodo _ se pravi osvoboditev tisočih programov, skozi katere delujemo nezavedno in zavedno. Temu so namenjene naše inkarnacije in življenjske lekcije, ki sploh nimajo namen se učiti oz. razumeti (um), temveč se spomniti, sprejeti (zavest). In če se – hipotetično- spomniš in deluješ iz popolne praznine – ugotoviš, da absolutno nisi niti malo Svoboden – vsaj ne pri izbiri BITI ALI NE BITI…. še Hamlet se je motil, ko je to vzklikal . Izhod je le eden – prepustitev “nesvobodi” in “neločenosti”. ZAKAJ ŽE?

Irena2012-11-08 06:33:46

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Irena wrote:

Tadej, tvoji odgovori zadanejo bistvo – in ob tem spoznanju je moj analitični um kar žalosten. Ko sta sreča in žalost point istega kovanca in se v praznini umakneš začaranemu krogu, ti dosedanji smisel življenja kar spolzi skozi prste. Notranji mir je in nagrada in kazen za nevtralnost, pristop k življenju v duhu spontanega, razigranega in uživajočega otroka pa daleč stran od naučenega in izprobanega lajfa. Ko takole razmišljam (!) bi bilo kar fajn, da ob tem, ko vse večno traja, se nesporno spreminja, rojeva in umira, iz tega večnega kroga naša bit izstopi. Ali pa morda ti veš, kaj je SMISEL vsega kar je?

Naj razložim vprašanje, kot ga sama (skozi ego) dojamem:

Pravzaprav vsi na nek način v srži iščemo ničesar drugega kot Svobodo _ se pravi osvoboditev tisočih programov, skozi katere delujemo nezavedno in zavedno. Temu so namenjene naše inkarnacije in življenjske lekcije, ki sploh nimajo namen se učiti oz. razumeti (um), temveč se spomniti, sprejeti (zavest). In če se – hipotetično- spomniš in deluješ iz popolne praznine – ugotoviš, da absolutno nisi niti malo Svoboden – vsaj ne pri izbiri BITI ALI NE BITI…. še Hamlet se je motil, ko je to vzklikal . Izhod je le eden – prepustitev “nesvobodi” in “neločenosti”. ZAKAJ ŽE?

Nisem sicer prepričan, da povsem razumem vprašanje, a bom poskusil odgovoriti v kontekstu, v katerem ga razumaem.

Ko se otrok rodi, se do trenutka, ko se začne razvijati njegova pogojena osebnost počuti del celote – ne zaveda se, da je očena entiteta, okolje zaznava kot eterično snov, katere del je.

Namen lajfa:

– Vsakdo ima v sebi gonilo, ki ga vzpodbuja, da začne potem, ko se začne razvijati njegov pogojeni um, skozi različna življenjska področja iskati stik s celoto, ki ga je takrat, ko se je začel zavedati sebe kot ločene entitete, izgubil.

– Pojem svobode: Če primerjamo vlogo človeka v odnosu do celote, je podobna vlogi celice, v odnosu do telesa. Je znak svobode, če celica podivja in začne delovati po svoje? In do česa takrat pride?

Pride lahko recimo do raka, ki uniči celo telo. To je eno, drugo pa, da celica podivja zaradi različnih zunanjih agensov, ne zato, ker bi tako hotela.

Ker se ne zavedamo, da smo del celote, tudi mi delujemo sebično … in s tem destruktivno na celoto. Vzrok za to ni “svobodna volja”, ampak programi, instalirani od zunaj, ki pogostokrat preglasijo zgoraj omenjeno gonilo (duh, osebni vorteks), ki te usmerja k razvoju resnične individualnosti in njenemu razvijanju na način, ki izpolnjuje tebe in koristi celoti. To je tako, kot bi se zdrava celica razvila v okviru svojih potencialov in delovala v korist celega telesa. In ko je tako, tudi telo podpira celico – enako kot celota podpira posameznika, ki se razvija na malo prej omenjeni način.

Kadar deluješ tako, si v stiku z lastno bitjo, svoboda pa se odraža tako, da počneš stvari, ki te izpolnjujejo. Spremenijo se namreč motivacijska gibala, ki ne prihajajo več od zunaj, ampak od znotraj. Namen je torej individualna ekspanzija v službi ekspanzije celote, zato je takrat, ko si v stiku sam s sabo, malo verjetno, da ti bo hodilo na misel, da “zapustiš inkarnacijski krog” – to je smiselno šele, ko popolnoma razviješ svoje potenciale in daš maksimalni prispevek k razvoju celote.

Seveda pa je tole le eden od pogojenih pogledov. Če bi hoteli dejansko razumeti lajf in njegov smisel, bi morala biti naša zavest dejansko na ravni zavesti tvorca. SMo sicer del te zavesti, ampak če se vrnem nazaj na primerjavo celica človek, je verjetnost, da vse skupaj prav razumemo približno takšna, kot je verjetnost, da celica razume smisel obstoja telesa, katerega del je.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

tadej pretner wrote:

Seveda pa je tole le eden od pogojenih pogledov.

Ampak drži kot pribito . Že ko sem postavila vprašanje, sem v oklepaj dala (ego), in ti si povsem razumel, po čem sprašujem. Osebni vorteks in ego se verjetno še težje uskladita kot naši politiki .

A “sedenje za isto mizo” in pogajanja so prej ali slej neizogibna.

Seveda duha ni možno “pipraviti” do ločenosti , ego pa se (po mojem) težko sooča s totalno povezanostjo. Ta okoliščina je v nasprotju z njegovim bistvom.

Pravzaprav je prej omenjeno pogajanje potrebno in dogovor “možen” – a le na povabilo duha, ne ega

Imam občutek, da je večina “duhovnih iskalcev” (brrrrrr-ne maram te formulacije) na Ego-tripu in iz ega snubi duha…. namesto da bi ego sprejel snubitev duha in rekel DA : Sem del Celote, imam talente, izražal jih bom v služenju k razvoju sebe in vseh in vsega. Kar oreng preskok za ego, ki mora svojo opevano svobodo izbir in odločitev utopiti (oprati) v Praznini.

tadej pretner wrote:

Seveda pa je tole le eden od pogojenih pogledov. Če bi hoteli dejansko razumeti lajf in njegov smisel, bi morala biti naša zavest dejansko na ravni zavesti tvorca. Smo sicer del te zavesti, ampak če se vrnem nazaj na primerjavo celica človek, je verjetnost, da vse skupaj prav razumemo približno takšna, kot je verjetnost, da celica razume smisel obstoja telesa, katerega del je.

Kakorkoli obračam in obrnem – ČUDENJE VELIČASTNEMU ŽIVLJENJU (bivanju) samemu je pravzaprav edino, kar bi morali ozavestiti…. nam pa je od 24 ur na dan 23, 55 vse tako strašansko nepreklicno in totalno samoumevno…

Samoumevnost pa poraja navade, rutino, reaktivnost , speče budneže in žive mrliče in v tem pogledu spodbuja ločenost in “ubija duha”. Tako pač opažam pri sebi “posledice” samoumevnosti….

Lahko bi samoumevnost (in ne polnost) postavila diametralno nasproti praznini

Irena2012-11-10 06:03:07

Lepo je če deliš

[Cristina]

Po nasvetu Tadeja sem tud jaz začela proces prisotnosti. Hkati berem knjigo, ki jo je napisal Michael Brown. Res je malce razvlečena, kot ste že ugotovili tukaj na forumu. Meni se sedaj postavljajo vprašanja v zvezi z procesom. Namreč, iz prebranega sem razumela, da s tem ko izvajamo povezano dihanje, “potiskamo” na površje dogodke iz preteklosti, ki nas bremenijo, ozir. izzovemo v sedanjosti dogodke, ki nam pokažejo kje imamo težave. Ti se menda pojavljajo dokler jih ne uspemo razrešiti. Ko se tak dogodek zgodi, se moramo osredotočiti na občutke, ki jih tak dogodek povzroči v nas in nič ne premišljujemo o tem kaj se dogaja in kako bi se ga znebili. Preprosto samo z notranjim opazovalcem opazujemo občutke v sebi. Tako se naj bi sprocesiralo čustveno breme v nas in bi bil problem rešen. Torej tako piše Brown, meni pa to ni najbolj jasno. Imam nek problem, npr. da imam v javnosti tremo. Ko sem izpostavljena takemu dogodku, se v meni avtomatsko sproži misel…spet mi bo nerodno. Nato se pojavijo očutki treme, neugodja. Torej najprej misel, nato občutek. In zdaj bi naj po Brawnu vklopila notranjega opazovalca in se zavedla svojih občutkov. Pod pogojem, da imam razvito zavedanje sedanjega trenutka skozi proces, se torej sedaj zavem svojih občutkove treme, ter s tem preprečim, da mi je spet nerodno, da zardevam….? Moti me to, da je ista misel, ki povzroči v startu to občutenje še vedno tukaj, ni se zbrisala iz spomina. Ali to pomeni, da bo vedno tukaj in jaz moram imeti dovolj moči, da se prav odločim kako bom reagirala? stalno se bom kontrolirala? A ne bom s tem “kontrolingom” počasi znova zgradila isti problem, že zaradi strahu, da znova ne zdrsnem nazaj?

lp vsem

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki