DESETI TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI
Izvajanje procesa se odraža v našem vsakdanjem življenju, v katerem v posameznih situacijah odlagamo vedno več mask in načinov obrambnega vedenja. Toda ta proces običajno spremlja občutek/strah, da smo v neki fazi še bolj ranljivi kot običajno. Do tega pride zato, ker smo leta in leta vajeni istih modelov obrambnega načina vedenja, zato oklepe ponavadi odlagamo postopoma. Ker se hkrati kvalitet, ki nam jih ponuja odprt pristop k življenju, hkrati pa nas še vedno skrbi, kako se bo to obneslo v nekaterih »problematičnih« situacijah, v njih (še) nismo spontani, pač pa vse skupaj počnemo na »nepopoln« način (sicer se odpremo bolj kot običajno, a obrambni mehanizem je ves čas na preži, da vskoči, če bo treba). To pa nam daje negotovost in vse skupaj spremlja omenjeni občutek ranljivosti. In kaj se potem najpogosteje zgodi? Seveda to, da bomo zares ranjeni.
Pri tem pa se spomnimo še enega dejstva, o katerem smo govorili v začetku procesa – energijski vzrok takšnih problemov je v otroštvu in da bi se sprocesiral, privlači dogodke, v katerih bo to mogoče. Po devetih tednih vaje sicer sprocesiramo velik del takšnih energij, ki so sicer v našem energijskem polju, a vanj niso integrirane, a če je imel človek takšnih blokad veliko in jih leta in leta skrival za obrambnimi načini vedenja, zaradi česar so se pravzaprav krepile, jih v obdobju devetih tednov seveda povsem ne odpravi, pa čeprav so sicer »posledice« procesa jasno vidne v vsakdanjem delovanju. Zato se bomo v desetem tednu naučili postopek štirih korakov, ki nam bo v problematičnih situacijah pomagal do popolnega percepcijskega premika oziroma dokončnega ozaveščanja življenjskih segmentov, v katerih imamo težave.
Definirajmo situacijo, v kateri se konstantno počutimo ranljive/ranjene.
Prvi korak – kakšne naše fiksacija (klasičen način enostranskega odziva, prepričanje) spremljajo takšen tip dogodka? Da bi to odkrili, dokončajmo naslednje stavke, s tem, da se osredotočimo na fizične okoliščine:
– V takšni situaciji jaz na koncu vedno … (npr. izgubim, sem prevaran …)
– V takšni situaciji on/ona/oni na koncu vedno … (me izkoristijo, me zmanipulirajo …)
Drugi korak – osredotočimo se na občutke, ki situacijo spremljajo. Končajmo naslednji stavek, v katerem skušajmo čim natančneje imenovati čustvo, ki situacijo spremlja (najverjetneje gre za eno od oblik strahu, a jo podrobneje definirajmo in natančno imenujmo):
– V tej situaciji se počutim …
Tretji korak – ozavestimo, če so se sorodne situacije po enakem vzorcu dogajale v družini, v času mojega odraščanja? Ali se je občutek, ki smo ga v drugem koraku imenovali, ponavljal v različnih situacijah v toku odraščanja? Tak vzorec bomo v tem obdobju zanesljivo našli. Ne glede na to, ali ta vzorec v družinskem okolju našega otroštva najdemo ali ne, pa končamo tretji korak tako, da ozavestimo življenjsko prepričanje, ki je posledica izkušanja čustvenega stanja, ki smo ga v drugem koraku imenovali – to prepričanje formuliramo v smislu »Jaz sem …«. Če smo recimo našo čustveno reakcijo v neki situaciji prepoznali kot sramežljivost, bo torej prepričanje, ki smo ga iz tega »potegnili«: »jaz sem sramežljiv(a)«
Četrti korak:
V četrtem koraku tiči končna »skrivnost« bivanja v sedanjem trenutku. V procesu odvzemanja energije negativnem prepričanjem, se je verjetno marsikdo od tistih, ki delate proces, spraševal, kako to, da procesa ne zaključimo z »instalacijo« nasprotnega, pozitivnega prepričanja. Saj vendar na tem bazira večina tehnik. V njih namreč npr. jemanje energije prepričanju »sem bojazljiv«, sledi instalacija prepričanja: »Sem pogumen«. Vendar pa nista obe prepričanji nič drugega kot identifikaciji!!!! Za identifikacije pa smo že v petem tednu procesa »ugotovili«, da prikličejo tudi drugi pol. Identifikacija »Sem pogumen«, bo torej v naše življenje pritegnila kup situacij, v katerih bomo morali ta pogum dokazati.
Za bivanje v sedanjem trenutku, za popolno prisotnost v njem, pa je značilna popolna deidentificiranost. Bolj smo deidentificirani s katerimkolim prepričanjem, ki se nanaša na pogojeni svet in naše reakcije v njem, bolj smo ga sposobni dojemati neposredno in brez vmesnih filtrov ega. Zato v tem procesu negativnim prepričanjem ki jim odvzamemo energijo, ne sledi instalacija pozitivnih. Še več – za dosego popolne čustvene stabilnosti je treba odvzeti energijo KAKRŠNIMKOLI prepričanjem, tudi pozitivnim. Zato bomo v četrtem koraku proces, s katerim smo v osmem in devetem tednu negativnim prepričanjem odvzemali energijo dopolnili tako, da bomo odvzeli kakršnokoli energijo tudi prepričanjem, ki so nasprotna tistim negativnim, katerim odvzamemo energijo v prvi fazi.
Postopek;
– Izberimo negativno prepričanje, ki smo ga »našli« po prvih treh korakih, in ga nekajkrat ponovimo v mislih ali na glas.
– Bodimo pozorni na vibracijo, ki jo je ta trditev povzročila v našem telesu.
– Na mesto, kjer čutimo vibracijo prepričanja (ponavadi trebuh) položimo desno roko in skušajmo vibracijo okrepiti. To lahko storimo tako, da v mislih trditev še naprej ponavljamo, lahko tako, da se ji prepustimo in jo na čustveni ravni intenziviramo, lahko s kombinacijo obojega ali na kak drug način.
– Ko začutimo, da je vibracija maksimalna, da je ne moremo več okrepiti, se osredotočimo nanjo in si zastavimo vprašanje: »Ali to vibracijo lahko umaknem iz telesa?« (nekateri radi to vprašanje izpustijo, a je zelo pomembno, da si ga vedno zastavimo; razložim ob priliki).
– Ne da bi počakali na morebitni odgovor, ki bi se lahko pojavil, globoko vdihnemo in izdihnemo na način, kot da bi iz sebe odvrgli breme.
– Spet se osredotočimo na mesto, kjer smo čutili vibracijo in ne glede na to, ali je tam kaj energije ostalo, ali ne, trditev v mislih ali na glas nekajkrat ponovimo.
– Če se spet pojavi vibracija (zagotovo pa bo šibkejša), vse postopek ponovimo. Ponovimo ga tolikokrat, dokler izjava v telesu ne povzroči nobenega energijskega odziva.
– Sedaj nekajkrat v mislih ali na glas izrečemo trditev/prepričanje, ki je nasprotna tisti, s katero smo delali v prvem delu procesa (Trditvi »sem sramežljiv(a)« torej sledi nasprotna trditev: »nisem sramežljiv(a)«.
– Tako kot pri negativnem prepričanju preverimo, ali trditev v telesu povzroči energijski odziv in če ta obstaja, mu na enak način odvzemimo energijo.
– Ko trditev ne povzroči nobenega vibracijskega odziva v telesu več, nekajkrat zapored v mislih ali na glas ponovimo obe nasprotujoči si trditvi – v našem primeru: Sem sramežljiv(a), nisem sramežljiv(a), sem sramežljiv(a), Nisem sramežljiv(a) …
– Zazrimo se vase in preverimo, če so trditve v nas sprožile kakršenkoli energijski odmev. Če so ga, mu z vdihom in izdihom odvzamemo energijo in izmenjujoče trditve ponovno ponovimo
– Proces je zaključen, ko tudi po izmenjujočih se trditvah, v telesu ne zaznamo več nobenega vibracijskega odziva.
Skozi ves teden izvajamo 2 x 15 minut povezano dihanje – v vodi, ali pa s prepono. V desetem tednu ne uporabljamo več nobene izjave za bujenje, proces, v katerem na koncu uporabljamo tudi odvzemanje energije pozitivnim prepričanjem, pa sedaj lahko uporabljamo pri delu s kakršnimkoli prepričanjem.
Proces prisotnosti je s tem končan. Priporočljiv je, da si vzamete kakšne tri tedne pavze, saj se bodo procesi sprememb v vas nadaljevali. Po treh tednih pa lahko, če čutite potrebo, ves postopek ponovite.
.
Se mi zdi, da celo razumem prizemljene vizije s pogojeno kvaliteto. Pravzaprav to celo delam.
….
…