Praznina

[blanej]

Tadej, rada bi te nekaj vprašala.

Izvajam vaje praznine, sem na koncu 2. tedna. Ko začnem dihat, me hipoma oblije bela svetloba, ampak ta svetloba vstopa skozi 6. čakro (kot skozi oči) in gre navzdol do prepone – imam občutek, da imam zgornji del telesa popolnoma ožarjen s svetlobo. Ko pa opazujem, kaj se dogaja nižje, ni nič. Kot da v mojih spodnjih treh čakrah ni energije oz. ne dovoljujem pretoka skozi njih.

Pa me zanima, če je to kaj povezano tudi z mojimi hitrimi odzivi, ko mi trebušni možgani prej odreagirajo kot zg. možgani – npr. situacija, ki ni po moji predstavi: npr. mali dve imata svojo idejo, kako je nekaj cool, jaz jih pa naderem, namesto, da bi na miren način dopovedala, kako je lahko tudi drugače cool.

Lahko rečem, da po dveh tednih opažam premike v mojem zaznavanju sebe in okolice na bolje oz. na več – zaznam več stvari kot pred začetkom vaj. In večja pozitivnost pri meni nasploh.

Skratka, hvala ti za vaje

blanej2010-04-20 10:52:54

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

blanej wrote: Tadej, rada bi te nekaj vprašala.

Izvajam vaje praznine, sem na koncu 2. tedna. Ko začnem dihat, me hipoma oblije bela svetloba, ampak ta svetloba vstopa skozi 6. čakro (kot skozi oči) in gre navzdol do prepone – imam občutek, da imam zgornji del telesa popolnoma ožarjen s svetlobo. Ko pa opazujem, kaj se dogaja nižje, ni nič. Kot da v mojih spodnjih treh čakrah ni energije oz. ne dovoljujem pretoka skozi njih.

Pa me zanima, če je to kaj povezano tudi z mojimi hitrimi odzivi, ko mi trebušni možgani prej odreagirajo kot zg. možgani – npr. situacija, ki ni po moji predstavi: npr. mali dve imata svojo idejo, kako je nekaj cool, jaz jih pa naderem, namesto, da bi na miren način dopovedala, kako je lahko tudi drugače cool.

Lahko rečem, da po dveh tednih opažam premike v mojem zaznavanju sebe in okolice na bolje oz. na več – zaznam več stvari kot pred začetkom vaj. In večja pozitivnost pri meni nasploh.

Skratka, hvala ti za vaje

Blanej, odziv, ki ga opisuješ, nai kakšna tvoja slabost ampak preprost pogojen odziv, ki se dogaja večini – povprečen človek ima komponento samozavedanja tako slabo razvito, da naredi dejansko zavestno le okoli 5% svojih dejanj; vse drugo je reaktivno.
Normalna razporeditev energije v trebugu je – pod popkom 70%, nad popkom 30% (spodaj trdno, zgoraj lahko). Običajno imajo ljudje nad popkom več energije, kot jo “priporoča” tale taoistična delitev. Ampak z zavedanjem sedanjega trenutka vase paralelno naseljuješ praznino in s tem energijo. Razporeditev energije se bo “popravila” spontano. Nič ne poskušasj narediti – zgolj aktivno, a brez kakršnegakoli namena opazuj, kaj se med procesom dogaja.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[blanej]

Tadej, hvala za odgovor – tole s 5 % zavestnih dejanj me je presenetilo, hkrati pa mi dalo za mislit, da ne smem biti tako stroga do sebe (in seveda do vseh ostalih tudi)

Torej, nadaljujem in samo opazujem, kaj se bo dogajalo in spremenilo. Hvala

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

ŠESTI TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI
Za nami je pet tednov vaje povezanega dihanja (2 x dnevno po 15 minut), in naša prisotnost v sedanjem trenutku se je dovolj okrepila, da se lahko lotimo zavestnega odpravljanja reaktivnega vedenja v našem vsakdanu. Kako deluje reaktivno vedenje? Ko nas kdo ujezi, je naša reakcija usmerjena predvsem nanj, manj pa se »ukvarjamo« z razlogom, zaradi katerega menimo, da nas je ujezil. Naša običajna reakcija je tako zamera, užaljenost, včasih tistemu, katerega naš um oceni kot krivca za naše slabo razpoloženje omenimo mamo itd.
Vendar pa je dejstvo, da je tisto, kar nas vznemiri/spravi v slabo voljo … zgolj odraz naših podzavestnih problemov (dislociranih neintegriranih čustvenih energij, ki v želji, da bi se integrirale v naš energijski sistem, pritegnejo dogodke, skozi katere bi bilo to mogoče). To seveda pomeni, da človek, »ki nas je ujezil«, dejansko ni kriv za naše slabo počutje, saj je bil le orodje, skozi katerega se je ustvarila priložnost za preobrazbo. Vendar pa tega ne moremo razumeti, dokler je naša pozornost reaktivno usmerjena na subjekt/objekt, ki je bil iniciator našega slabega počutja.
Od tega tedna naprej, bodimo torej pozorni na sledeče:
-Ko nas nek dogodek, človek … vznemiri, ne usmerjajmo pozornost nanj, ampak na občutke, ki jih je v našem telesu povzročil (navala čustev, napetosti … ne skušajmo zaustaviti, ampak ga poskusimo neprizadeto opazovati). Koristno je, da občutek prepoznamo v takšni meri, da ga lahko imenujemo ( Čutim strah, jezo, žalost …).
-Bodimo pozorni na zanimiv fenomen. Ko čustvo v sebi opazujemo in ga imenujemo (Čutim …), bo temu sledila telesna reakcija (morda stisk v pleksusu, občutek, kot da nas nekaj spreleti, pospešeno bitje srca …)
-Vprašajmo se, ali je ta naša reakcija na ta tip dogodka nekaj novega, ali gre za naš povsem običajen odziv na takšne situacije. Zanesljivo je v igri drugo!
-Vprašajmo se – Kdaj se je nazadnje zgodila situacija, ki je v meni povzročila tak čustven odziv?
-Nadaljujmo z vprašanji – Kdaj se je to zgodilo pred tem? In še pred tem, in še pred tem? NA ta način ozavestimo, da gre dejansko za čustveni vzorec, s katerim se na določen tip dogodkov odzivamo in da gre dejansko za problem, ki je v nas, ne v drugih ali morebiti v določenih okoliščinah. Poskusimo priti do začetnega vzroka, zaradi katerega se je začel tak čustven odziv.
-Da bi dobili o naši čustveni reakciji še več podatkov, se notranje od situacije odmaknimo (kot da gre za nekaj, kar ni povezano z nami) in si zastavimo dvoje vprašanj:
•Na kaj me ta situacija spominja?
•Kdo se je na ta način vedel do mena, ali kdo se je na ta način vedel v moji bližini?
V začetku nam bodo v miselno polje verjetno prišli precej aktualni dogodki, situacije in ljudje. Vendar pa običajno izhaja seme tovrstnih čustvenih vzorcev iz prvih sedem, do največ 12 let življenja; poskusimo to seme najti … Videli bomo, da obstaja zelo veliko vzorcev, ki so preprosto »naučeni«, vzorcev, ki smo jih v zgodnjem otroštvu videli pri nekom, ki nam je(bil) blizu.

Še naprej izvajamo 2 x dnevno povezano dihanje.
Izjava za bujenje tega tedna je: Moji odzivi so zavestni.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Karla]

Tadej, eno vprašanjce…
včeraj sem šla po dooolgem cajtu malo žurat, ne s tem namenom glih, ker nekako ne čutim več silne potrebe po tovrstnem udejstvovanju, ampak so prišli v naš kraj Demolition Group in tega pa ne gre zamuditi Pa te dobra muzika ponese in sem ga malo več spila in potem narediš tudi kakšno “neumnost”, rečeš stvari, ki jih sicer ne bi, zjutraj pa moralni maček.

In sem “delala” na tem moralnem mačku, potem pa naredila proces dihanja. Me je totalno oblilo, mokra sem bila kot miš, v pleksusu pa hudo zvijanje, vibriranje in spet se je po dolgem cajtu pojavil pranski pretok.
Pa me zdaj zanima ta alkohol, ko si opit, takrat si pravzaprav ujet v nizkovibracijskih poljih…in potem ne drži in vino veritas…?? Če prav razumem, ljudje delamo takrat “norosti” izključno zato, da pridejo na plan zadeve, ki so takrat na dnevnem redu za predelat? Eni se s tem soočijo, drugi potisnejo nazaj.
Miijauuu…

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Karla wrote: Tadej, eno vprašanjce…
včeraj sem šla po dooolgem cajtu malo žurat, ne s tem namenom glih, ker nekako ne čutim več silne potrebe po tovrstnem udejstvovanju, ampak so prišli v naš kraj Demolition Group in tega pa ne gre zamuditi Pa te dobra muzika ponese in sem ga malo več spila in potem narediš tudi kakšno “neumnost”, rečeš stvari, ki jih sicer ne bi, zjutraj pa moralni maček.

In sem “delala” na tem moralnem mačku, potem pa naredila proces dihanja. Me je totalno oblilo, mokra sem bila kot miš, v pleksusu pa hudo zvijanje, vibriranje in spet se je po dolgem cajtu pojavil pranski pretok.
Pa me zdaj zanima ta alkohol, ko si opit, takrat si pravzaprav ujet v nizkovibracijskih poljih…in potem ne drži in vino veritas…?? Če prav razumem, ljudje delamo takrat “norosti” izključno zato, da pridejo na plan zadeve, ki so takrat na dnevnem redu za predelat? Eni se s tem soočijo, drugi potisnejo nazaj.
Miijauuu…

Ma alkohol pravzaprav “dela” na različnih ravneh različne stvari. V prvi fazi ponavadi sprošča – takrat do neke mere velja tista “v vinu je resnica”.
V vsakdanjem življenju se nam pogostokrat “dogajajo” neskladja elementov našega jaza (o tem vam bom predaval maja), pri katerih bi recimo en del tebe nekomu rad “povedal svoje”, drugi del pa to kontrolira in “ve”, da bi to lahko imelo kaotične posledice. Torej v prvi fazi opijanja ta kontrola pogosto pade in izrečeš nekaj, kar je v skladu s tvojim podzavestnim doživljanjem določene situacije. Ko se količina popitega alkohola veča, pa lahko v posamezen film podzavesti orenk zabredeš in obzorje možnih rešitev se začne drastično ožiti. Nazadnje ostane le neka “ozka resnica” nizkovibracijskega polja, ki je prevladalo – in takrat pride do faze teženja in oklepanja ene same “resnice”.
V glavnem – glavni vzrok teh situacij so neskladja med podelementi tvojega jaza, ampk tudi te zadeve počasi usklajuje predmetni proces. Ko namreč povečuješ stopnjo zavestnosti v lajfu, se začnejo ta neskladja spontano usklajevati.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

SEDMI TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

V sedmem tednu bomo v proces prisotnosti vključili proces čustvenega čiščenja A. Cilj tega procesa je, da reaktivne reakcije zamenjamo z zavestnimi in sprocesiramo čustveni naboj, ki se v konkretni situaciji pojavi.
Najprej si oglejmo glavne značilnosti reaktivnega vedenja:
-Nek dogodek/oseba nas vznemiri. Nanj se odzovemo tako, kot smo v podobnih situacijah navajeni – po odzivnem obrazcu, vtisnjenem v naše čustveno telo v otroštvu.
-Za svojo vznemirjenost, kakršnakoli že je, običajno krivimo druge, bodisi zato, da pritegnemo pozornost (sočutje), ali pa da pozornost preusmerimo na nekoga/nekaj drugega; na ta način se avtomatsko postavimo v vlogo žrtve in si s tem posledično odvzamemo moč. To počnemo, dokler nismo sposobni prevzeti odgovornosti za to, kar se nam dogaja.
-Posledica tega, da si sami odvzamemo moč s tem, da se postavimo v vlogo žrtve je, da podzavestno čutimo krivdo, sram ali pa nam je za vse skupaj žal.

Proces čustvenega čiščenja A je sestavljen iz štirih faz:
-V prvi fazi si moramo priznati, da je subjekt/situacija, ki nas je vznemiril(a) zgolj trigger za izraz naše neintegrirane čustvene energije. Zato ga ne bomo več krivili za svoje slabo počutje, saj nam je le pomagal spraviti na plano del naše čustvene energije, ki se je nekoč v sorodni situaciji od nas odcepila, v želji, da se v naš energijski sistem ponovno integrira, pa je priklicala dogodek, v katerem je to mogoče. Če gre za situacijo, v katero je vpleten drug subjekt, lahko recimo rečemo: »Sedajle bi želel(a) biti malo sam(a)«, ali kaj podobnega.
-Takoj zatem usmerimo pozornost navznoter in opazimo, za kakšen tip vznemirjenja/slabega počutja gre. Imenujmo ga (jezen sem, žalosten sem, počutim se samega …).
-Čustva, ki ga prepoznamo, ne projeciramo navzven, ampak ga v popolnosti občutimo v sebi.
-V zadnji fazi bomo destruktivno čustvo preobrazili z energijo sočutja, pri čemer si bomo pomagali z aktivacijo notranjega otroka. Zaprimo oči in se zavejmo otroka v sebi, ki se počuti tako, kot se ta hip počutimo sami. Če bomo v to uspeli vnesti dovolj iskrenosti, se nam bo destruktivni naboj preselil v prsni del, zelo verjetno pa se bo celo okrepil, saj lahko na ta način sprostimo še dodatno potisnjeno neintegrirano čustveno energijo. Takšno sproščanje energije se pogosto manifestira tudi skozi solze.
-Ko se čustveni naval umiri, se bomo počutili zelo umirjeno, situacija tega tipa pa se ne bo več ponovila.
Sicer nadaljujemo z vsakodnevnim povezanim dihanjem 2 x po petnajst minut. Izjava za bujenje tega tedna je : Nevtraliziram svoj destruktivni čustveni naboj.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki