Praznina
- This topic has 281 odgovorov, 45 glasov, and was last updated 11 years, 6 months nazaj by
.
-
Tadej, jst sm ful hvalezna za tole vajo in tko kot pravis, ni treba, da so kasne dramaticne integracije. Med vajo samo se mi ne dogajajo kasne posebne scene, vsakih me mal mraz trese, tko da se vedno usedem zraven kamina in kolker vem, se to strahci sproscajo iz misicnih tkiv? Ampak v dnevnih dogodkih mam pa v zadnjih tednih celo procesijo in zgoscenko svojih vzorcev, obcutek krivde, strah pred prihodnostjo, nemoc, jeza, nezadovoljstvo s sabo in zato iskanje svoje vrednosti v iskanju kaj naj postanem. Cist sem bla zapletena v svoje drame in najprej sem analizirala na razumu in res, sele ko sem si dolocene stvari priznala in spustila iz rok dolocene plane, sem dobila obcutek “lakse se dise”…..Res je zanimiv, kako so dogodki uletaval, npr. mami je zacela intenzivno prosit cist vsakic ko se pogovarjava po telefonu, naj se vrnem domov in jokat zraven in ko se to ni blo dost, se je se ati prdruzu, da je blo se bolj intenzivno in ker me oba neizmerno ljubita po svojih najboljsih zmoznostih, je to moja bolecina in obcutek krivde. Mi bojo ze nadaljni dogodki pokazal, ce sem to res sprostila. Pol so se zvrstile kar naenkrat informacije o nekih men zanimivih studijih, cela histerija ne med dvema, med petim sem se ze odlocala in sem si enostavno mogla priznat, da agresivno iscem neko doloceno smer, ki mi bo spet dala obcutek varnosti in vrednosti in da je to moje glavno vodilo…..
Tk da hvala, hvala, lep pozdrav vsem forumcem, se posebaj tistim, ki ste v tej vaji
Napsha wrote: …. in sem si enostavno mogla priznat, da agresivno iscem neko doloceno smer, ki mi bo spet dala obcutek varnosti in vrednosti in da je to moje glavno vodilo…..
Ja, Napsha, tudi jaz zahvaljujoč Tadejevi meditaciji hitreje in bolje prepoznavam tovrstne vzorce. Tudi omenjeni je sodil v mojo zbirko
, bog vedi, koliko se jih še skriva spodaj 
. Ampak zdaj imam nek blagi občutek, kot da sem vključila “čuvaja”, veliko bolj budno delujem, misli zasačim, še preden se ujamem vanje (ok, ne še čisto vseh).Odkar sem zadnjič, mislim, da v prvem tednu meditacije, uspela ven zbezljat tisti strah, ko sem ga podoživela, od takrat je mir, nič se ne dogaja med meditacijo, tudi tistega silnega pranskega pretoka, ko sem čutila elektriko-mravljince v vsaki celici, ni več…. kul je.
Imam pa težavo vizualizirat pred ogledalom, nekako ne najdem dela sebe, ki ga ne sprejemam…ok, si rečem, to je recimo občutek, da nisem dovolj dobra, ampak to “začutim” le razumsko, čustveno nič…….ali pa recimo vem, da je bil oče fajn razočaran, ker nisem bila sin, ampak ne začutim ne bolečine ne ničesar, kar bi lahko objela…tak da tu malo izvisim….
Morda je vse toliko globoko, da še ni pripravljeno ven? Bomo videli…..Končno nekdo, ki me razume oz. ima isto težavo
Nam je zadnjič v šoli Marjan pri vaji dejal, naj si zamislimo kak travmatičen dogodek iz preteklosti in ……nič od nič…. samo slike, zvoki, nič pa čustev, in ko je bilo treba kao podoživet v mislih ta čustva, sem jaz le vrtela slike – kot nemi film….pa nihče ni razumel.In gledam sošolce, kako se vživijo in jočejo in vsega je, jaz pa ravna črta. Ne vem, kaj to pomeni, da je moje srce tako zaprto, zablokirano ali sem še nepripravljena to razreševat? Nič kaj prijeten občutek…. prijel bi se za nekaj, pa se nimaš za kaj
AVATAR wrote:
NISI ZVESTA SAMA SEBI.Avatar, vse, kar si napisal pred tem, bi kupila, če ne bi potem dodal tegale na koncu, ker s tem pa “porušiš” svojo “teorijo”.
Če bi bila čisto v redu in ok, potem bi bila tudi zvesta sebi.
In ker nisem zvesta sebi, potrebujem ta jok, ne biti zvest sebi ni kr en gumb, ki ga obrneš, ima svoje vzroke. In ti vzroki – bolečinska jedra ali kakorkoli jim že rečemo – težijo k temu, da se sprocesirajo, ena izmed posledic procesiranja pa je tudi jok, ane?
Rada bi ti samo povedala, da vzroki za jok so enaki kot vzroki za ne biti zvest sebi. To so ena ta ista jajca, nisi v stiku sam s sabo, ne slišiš duše, srca. In rada bi se oprijela vzroka tega, zakaj nisem zvesta sebi. Ker ko ga najdeš, ozavestiš, šele potem se proces sproži in lahko opraviš s tem.
Morda ne veš, ampak bolečina, ki ti jo je recimo nekdo v otroštvu prizadejal in zaradi katere npr. razviješ obrambni mehanizem, da nikoli ne jokaš in smatraš, da je jok izraz šibkosti, je še vedno v tebi, nikamor ni odšla. Ti temu lahko rečeš preteklost, daš etiketo gor in se pretvarjaš, da si tough guy, ampak to ni to…. ne rešiš nič… in dalje pogojeno deluješ, reagiraš, čustvuješ.
To, da svoj smisel iščem pri drugih, si dobro povedal in še par stvari poleg tudi, ampak mene zanima vzrok, zakaj tako delujem, ravno zato sem v Marjanovi šoli. Všeč mi je, da nas uči iti do korenin teh vzorcev, ker edino tam jih lahko tudi rešujemo.
In res je tudi, da se z vsem tam povedanim ne strinjam (morda tudi zato ne, ker vsega ne vidim v širši sliki ali pa ne zmorem razumeti, možno seveda tudi, da res ne drži), pa tudi pri sošolcih opažam, da znajo razmišljat s svojo glavo. Če pa zaradi tega ne zganjamo vika in krika, pa je le dokaz, da smo na dobri poti, kam pa prideš, če na poti proti cilju kamenjaš vsakega psa, ki ti pride nasproti.
Do vzroka ti zavestno sploh ni treba iti, ker ga lahko rešiš tudi na nezavedni ravni. Ponavadi se najprej začuti čakra, meridian al pa kakšna točka na telesu…občuti se čustvo kao žalost, strah, bolečina…mimika obraza se spremeni…potem se pojavi kao jok, stok…..No vsaj pri meni gre nekak v tem stilu, ampak meni se itak skoraj vse dogaja na nezavedni ravni, tako da vzrokov sploh ne vem…Who cares, važen da gre…
Me pa zanima koliko se jih je med meditacijo smejal?
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.