Praznina

[mojka]

hvala!

rada bi bla ziher če prav diham, preden grem dalje

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

mojka wrote: hvala!

rada bi bla ziher če prav diham, preden grem dalje

Ne bodi preveč dvomljiva do načina, kako to počneš. Kot sem že rekel – pazi predvsem, da ni ritem dihanja tako globok/močan/intenziven, da bi te začelo zvijati kot presto

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

TRETJI TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

Tretji teden procesa se v ožjem smislu nanaša na dejstvo, da smo večino čustvenih blokad, zaradi katerih imamo težave danes, pridelali najkasneje do dvanajstega leta, večino pa še precej prej. V tem obdobju tiči tudi bit naših današnjih vzorcev obnašanja, njihovi temelji pa stojijo predvsem na izkušnjah, ki smo jih doživeli kot travmatične, dejstvu, da v želji, da bi bili sprejeti v svet odraslih zatiramo svoja čustva in v nezavednem modeliranju – otrokovem mentalnim povezovanju čustvenih situacij in dogodkov (če smo npr. kot otroci naredili neko neumnost, pa nas je oče kaznoval, zraven pa recimo rekel, da nismo nič vredni, je velika verjetnost, da bomo imeli v odraslosti vedno, kadar ne bomo izpolnili pričakovanj drugih, občutek ničvrednosti).
Proces nadaljujemo z vsakodnevnim povezanim dihanjem, 2 x 15 minut, in sedaj smo bolj ali manj že tako »v štosu«, da ob dihanju ne potrebujemo ponavljanja izjave za bujenje, s katero smo si v začetku pomagali zasidrati zavest v sedanjem trenutku, če je le mogoče, pa se ognimo tudi vizualizaciji vodnega curka, opisanega pred/v prvem delu. Vizualizacijo uporabimo v tretjem tednu le če nas misli še vedno nekontrolirano »odnašajo« iz sedanjega trenutka.
Če pa s tem nimamo težav, se popolnoma osredotočimo na to, kaj se v nas dogaja na fizični (telesne senzacije), čustveni in mentalni ravni (misli, ki iz nas izhajajo). Nekateri mislijo, da delajo proces slabo, če med dihanjem nimajo občutka praznine, a ni tako. Povsem naravno je, da na površje, poleg telesnih in čustvenih senzacij, izhajajo tudi misli – pazimo le na to, da se z njimi ne poistovetimo oziroma da nas ne odfurajo; ohranimo takšno prisotnost zavesti, da jih lahko zgolj opazujemo.
Izjava za bujenje za ta teden je: »Popolnoma sprejemam otroka v sebi.«, ki jo v sebi ponavljamo tekom dneva, kadar imamo le čas oziroma se na to spomnimo.
V tem tednu nam je cilj ozavestiti prepričanja/naše mentalne konstrukte, ki dušijo našega notranjega otroka. Za temi konstrukti tiči neintegrirana čustvena energija. S tem, ko jih ozavestimo na mentalni ravni, jim odpremo pot, da se skozi povezano dihanje lažje integrirajo, zato bomo vsak dan delali tudi na tovrstnem mentalnem ozaveščanju.
– Prvi dan: Na eno stran lista papirja v stolpec napišimo vse lastnosti, ki jih prepoznavamo kot svoje kvalitete (npr. nadarjenost, zdrav način življenja, prijaznost …), na drugo stran pa v drug stolpec vse svoje lastnosti, ki jih prepoznavamo kot slabe.

– Drugi dan: Preverimo, ali se »najdemo« v katerem od naslednjih destruktivnih prepričanj:
*Da bi me imeli radi, moram biti boljši(a)
*V nekaterih okolji (katerih????) nisem zaželen(a)
*Sem žrtev (koga/česa?)
*Ne zaslužim (česa?)

– Tretji dan: Preverimo, ali se »najdemo« v katerem od naslednjih destruktivnih prepričanj:
*Sem slaba oseba
*Nisem tako pomemben(a) kot večina drugih
*Sem ničvreden(a)
*Sem nesposoben(a) in nikoli ne bom ničesar dosegel(a)
*Nisem pravega spola; moral(a) bi biti ženska/moški

– Četrti, peti, šesti in sedmi dan naredimo pred večernim povezanim dihanjem tudi tole vajo:
-Globoko se sprostimo, na način, na katerega nam je to najlažje, dosežemo globoko meditativno stanje.
-Z zaprtimi očmi pred seboj vizualiziramo veliko ogledalo, ki ima lastnosti, kot ogledalo iz pravljice Sneguljčica; vse ve. Zaželimo si, da v njem zagledamo vizualni lik prepričanja, ki nas zelo bremeni (to je del nas, ki ga ne sprejemamo-verjetno ga bomo »zagledali« kot nekaj temnega). Ni pomembno, ali je to breme nastalo kot
*posledica omejitev, do katerih je prišlo zaradi pričakovanj drugih
*posledica čustvenih ran
*posledica okolja, ki je od tebe zahtevalo, da postaneš nekdo drug
*posledica neuspehov, do katerih je prišlo zaradi želje, da ugodimo drugim
*česa drugega
-Nekaj časa ta prizor opazujmo, v želji, da bi ga čim bolje razumeli (da bi bili srečni, moramo sprejeti vsak del sebe, tako »dober«, kot »slab« – dobro in slabo je le sodba, ki se nanaša na del nas.
– Stegnimo roke, objemimo nesprejet del sebe, ki smo ga videli v ogledalu in ga nežno prižemimo na srce.

tadej pretner2010-04-03 20:05:47

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[jagoda]

Ko sem jaz v tukaj in zdaj,v sedajnem trenutku,ne čutim praznine.Ampak vidim in čutim svojo prisotnost,
samo sebe.Kaj je bolje?
jagoda

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

jagoda wrote: Ko sem jaz v tukaj in zdaj,v sedajnem trenutku,ne čutim praznine.Ampak vidim in čutim svojo prisotnost,
samo sebe.Kaj je bolje?
jagoda

Pojma “tukaj in sedaj” ter praznina sta neposredno povezana, sta pa večplastna.
Na zunanje dražljaje običajno reagiramo reaktivno – velik del modernih psihologov meni, je le cca 5% naših odločitev zavestnih. Recimo, da si požvižgavaš neko melodijo, potem pa v nekem momentu opaziš, da to počneš. NA nek način si tako že v coni tukaj in sedaj. Na enak način lahko opazuješ napetosti v telesu in se hkrati sebe zavedaš kot opazovalca. Tudi takrat si na nek način tu in sedaj. Ampak skozi to zavestno opazovanje se napetosti umikajo, občutek tukaj in sedaj pa poglablja – približuješ se praznini.
Sploh ni nujno, da se te praznine vedno zavedaš. Športniki npr. poznajo občutek, ko so v tekmi tako “in”, da ne vidijo in ne slišijo publike, pa tudi misliti “ne morejo”. So tukaj in sedaj, praznine pa se ne zavedajo, čeprav je v njih prisotna. Praznino pogosto enačimo tudi s stanjem brez misli – a pomembno je, da je takrat prisotno zavedanje!!! Seveda obstajajo tudi meditacije, ki jim je cilj le prepuščanje globini, brez izkristaliziranega občutka zavedanja in v takšnih primerih načeloma lahko pride do težav s podzavestnimi strahovi.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[jagoda]

Da.Tako je bilo pri meni.Namreč tako sem se poglobila v globino sebe,da se mi je podzavest čisto odprla.
Nisem se pa zavedala tega.Kar gledala sem vso svetlobo,ki je sijala iz mene in okoli mene.Še sedaj je tako.Vidim svetlobo v sebi kako sije ven in vidim jo v drugih.Vse to je tako močno,da sem se začela tega bati.
Vendar se zdaj nebi rada več bala sebe in drugih,ker vem da je nepotrebno.Berem knjigo tečaj čudežev,
prav študiram jo,zdaj malo manj zaradi vsega tega kar se mi dogaja.Čisto sem padla vanjo,nisem pa znala sprejeti samo sebe,takšno kott sem,nisem vedela kako naj delam s svojo podzavestjo,zato sem se jo prestrašila,kadar je bila slaba.Včasih pa je čudovita,daje mi neskončen mir in veliko tolažbe–je to nadzavest??nekako se ne najdem.jagoda

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

jagoda wrote: Čisto sem padla vanjo,nisem pa znala sprejeti samo sebe,takšno kott sem,nisem vedela kako naj delam s svojo podzavestjo,zato sem se jo prestrašila,kadar je bila slaba.Včasih pa je čudovita,daje mi neskončen mir in veliko tolažbe–je to nadzavest??nekako se ne najdem.jagoda

Najprej ozavesti, kaj je tisto, česar ne sprejemaš. Ko na mentalni ravni nekaj poštekaš, se spontano začne proces, v katerem problem izgublja moč. In kaj sploh je to, sprejemanje samega sebe?
– Napiši si na list paiprja vse situacije, v katerih te je sram
-Napiši vse situacije, v katerih čutiš takšno ali drugačno krivdo
-Napiši situacije, v katerih se ne počutiš dovolj dobra
-Najdi čim več situacij, v katerih se pojavi tvoj notranji saboter (notranji konflikt); recimo čisto o.k. se ti zdi, da čez vikend lenariš, a če zares lenariš, se počutiš “krivo”

Mir, tolažba, popolnost – to so občutki, ko si zavesten in v praznini (recimo stanje meditacije). Temu stanju nekateri pravijo diamantni um, nekateri nadzavest …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki